ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/1, 30/4. ZVEtL-1 člen 43, 43/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11.
skupno pripadajoče zemljišče - uporaba ZVEtL - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - sprememba predloga v nepravdnem postopku - izostanek odločitve sodišča prve stopnje o spremembi tožbe
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke v varstvu nepravilno zastopanih.
Ob sicer že obsežnem procesnem gradivu in (pretežno izvedenih) dokazih v spisu tudi pritožbeno sodišče izjavi iz vloge daje podoben pomen kot pritožniki - gre za spremembo prvotnega predloga. V vlogi s 3. 11. 2020 res ni argumentov, zakaj bi šlo za skupno pripadajoče zemljišče, a izjave predlagateljice ni mogoče obravnavati izolirano od dotedanjega postopka, v katerem so udeleženci in sodišče o tem že razpravljali in to celo z izvedenko urbanistične stroke. Nasprotni udeleženci spremembi predloga niso nasprotovali, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi. Tudi po prepričanju višjega sodišča bi zato moralo sodišče glede na to odločati, ali gre pri spornem zemljišču za skupno pripadajoče zemljišče, ne pa, ali gre za pripadajoče zemljišče predlagateljice.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje življenja
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zadržani zlasti s tem, ko je vzel drog, da bi obračunal z bratom, in s tem, ko se je silovito zaletel vanj, huje ogrožal bratovo zdravje, saj bi ga lahko huje poškodoval, z opisano vožnjo s terenskim avtom, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu, pa je ogrožal zdravje in življenje tako sebe kot matere, saj bi lahko prišlo do nesreče, avto bi se lahko prevrnil, udeleženca pa bi lahko utrpela hujše poškodbe ali celo izgubila življenje.
Toženec utemeljeno navaja, da v pravdnem postopku skladno z načelom dispozitivnosti pravdnih strank po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
V tarifni številki 39 Odvetniške tarife je določeno, da lahko odvetnik obračuna preglede listin ter razna druga obvestila oziroma dopise, kadar gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru pregled listin (50 točk) in obvestilo stranki (50 točk) nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-7, 49, 49/2, 91, 91/5, 142.
poslovni razlog - odpravnina - ustrezna zaposlitev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil za ponujeno zaposlitev predviden nižji plačni razred in da bi se delo opravljalo v drugem kraju kot do tedaj. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da za presojo (ne)ustreznosti ponujene zaposlitve višina plačila ni relevantna, izpolnjen pa je bil tudi pogoj oddaljenosti med krajema dela in bivanja.
Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila ponujena zaposlitev neustrezna zaradi drugače predvidenega delovnega časa (vikendi, turnusi ...). Po pravilnem prvostopenjskem razlogovanju je pri kriteriju delovnega časa bistveno, da je bila tako ponujena zaposlitev kot tista, za katero je tožnica prejela odpoved, za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.
Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev in tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo.
URS člen 92, 92/1. OZ člen 335, 335/1, 336, 336/1, 346, 359, 359-1, 360. ZNB člen 7, 7/1, 7/4. ZS člen 3. ZPP člen 212.
vračilo štipendije - povračilni zahtevek - zastaranje obveznosti - tek zastaralnih rokov - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - trditveno in dokazno breme
Razglašene epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem v smislu, da bi razglašena epidemija v okviru 359. člena OZ per se privedla do zaključka, da bi bilo zastaranje terjatev zadržano.
V tem primeru ni mogoče zaključiti, da je bil tek zastaralnega rok med razglašeno epidemijo zadržan in niti da so na splošni ravni oziroma na ravni tožene stranke kot posamezne nosilke materialne pravice obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka tožbo vložila po poteku zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja
Podatki v spisu tako pokažejo, da sta toženca takoj pripoznala spremenjen tožbeni zahtevek, ki sta ga tožnika spremenila po predlogu tožencev, glede poteka služnostne poti še po parceli št. ... k.o. ... v solasti tožencev, glede dolžine in tudi glede širine, torej glede obsega služnostne poti.
Pravilna je tudi presoja izpodbijanega sklepa, da izvedenec ni upravičen do povrnitve materialnih stroškov višini 8% od priznane nagrade. V zvezi s priznanjem materialnih stroškov se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 49. člen Pravilnika v zvezi s 15. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in pravilno zaključilo, da izvedenec (v skladu s Pravilnikom, ki je veljal v času njegovega imenovanja) ni upravičen do materialnih stroškov v določenem deležu (izvedenec se zavzema za priznanje 8%) od priznane nagrade, ampak je ob upoštevanju Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku upravičen do povrnitve dejansko nastalih strokov, ki pa jih mora specificirati in izkazati. V tem kontekstu je pravilna presoja izpodbijanega sklepa, da teh stroškov izvedenec ni specificiral, še manj pa izkazal.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevku za reparacijo upoštevati s strani tožnice zatrjevano in dokazano dejstvo, da ji je bila z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 14. 9. 2020 za obdobje 19 mesecev (od 25. 8. 2020 do 24. 3. 2022) priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost. Sodišče prve stopnje je zato tožnici za obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja (od 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021) zmotno prisodilo nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala, saj je tožnica s to odločitvijo za zneske prejetih nadomestil za brezposelnost neupravičeno obogatena.
postopek osebnega stečaja - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor dolžnika, da ni insolventen - domneva insolventnosti - odločanje o začetku stečajnega postopka - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo
V praksi je bilo namreč sprejeto enotno ustaljeno stališče, da v postopku osebnega stečaja dolžnik lahko domnevo insolventnosti izpodbija le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Dolžnik namreč v pritožbi sam priznava, da ugovora zoper predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja ni vložil. Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
Četrti odstavek 383. člena ZFPPIPP torej napotuje na smiselno uporabo prvega odstavka 239. člena tega zakona, kjer sta urejena dva položaja odločanja sodišča o začetku stečajnega postopka. Prvi se nanaša na dolžnikov, drugi na upnikov predlog. Namen določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP je v tem, da za razliko od stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja sodišče presoja ali je dolžnik insolventen ali ne tudi tedaj, ko dolžnik vloži predlog za začetek postopka. Stečajni postopek nad pravno osebo in postopek osebnega stečaja se ne razlikujeta kadar vloži predlog upnik. Insolventnost dolžnika se, če dolžnik vloži ugovor vedno ugotavlja (drugi do sedmi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati tako, da nikoli ne nastane procesna situacija, ko je podana domneva dolžnikove insolventnosti tudi v postopku osebnega stečaja. Takšen je ravno primer, določen v tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP.
Smiselno uporabo pravil o odločanju o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja v skladu s četrtim odstavkom 383. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 239. člena, ki se nanaša na uporabo tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati v tem smislu, da je dolžnik upravičen, če ugovora zoper upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja ne vloži, s pritožbo uveljavljati, da ni insolventen.
Prvostopenjsko sodišče je storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka in bi zato o njihovi utemeljenosti moralo biti odločeno že z vmesno sodbo. Tožena stranka v pritožbi pravilno očita, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je že v odgovoru na tožbo utemeljevala z navedbami, da je bilo zdravljenje tožnikove poškodbe desnega kolena z dne 22. 10. 2014 zaključeno najkasneje 23. 2. 2016, ko se je ponovno poškodoval na delu pri drugem delodajalcu, in da je bila zato tožba dne 22. 10. 2019 vložena po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ. Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče te navedbe na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane, ker jih tožnik ni prerekal, saj jim je obrazloženo nasprotoval v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 4. 3. 2020. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožniku zatrjevana škoda v resnici nastala v škodnem dogodku na delu pri drugem delodajalcu v letu 2016. Ker je obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo pogoj za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode kot ene od predpostavk za obstoj temelja odškodninske obveznosti tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje o tem zavzeti jasna stališča že v vmesni sodbi, saj lahko po njeni pravnomočnosti obravnava le še ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053611
ZPP člen 243.. OZ člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - višina odškodnine - izvedenec - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda
Tožnik je v škodnem dogodku dne 6. 1. 2015 utrpel nepremaknjen zlom oddaljenega (končnega) dela leve mečnice (zlom zunanjega gležnja) v višini stika med mečnico in golenico na oddaljenem delu in manjši hrustančno-kostni odlomek valjastega dela skočnice na notranji (medialni) strani. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja prvi odstavek 179. člena OZ, in sicer v višini 5.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.000,00 EUR za strah. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051925
ZKP člen 101, 101/1, 144. KZ-1 člen 74, 75, 204, 204/1. SPZ člen 11, 11/2.
kaznivo dejanje tatvine - protipravna prilastitev tuje premične stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - oškodovanec - lastnik stvari - domneva lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - upravičenec za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Kdo je oškodovanec, v predmetni zadevi ni relevantno zgolj z vidika presoje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, katerega predmet je tuja premična stvar, pač pa tudi z vidika oškodovanja in presoje premoženjskopravnega zahtevka, katerega v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati zahtevek v pravdi. Slednje okoliščine so lahko relevantne tudi za odločanje o morebitnem odvzemu premoženjske koristi.
Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.
V konkretni zadevi ne gre za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ na katero je tožnik materialnopravno opiral svoj tožbeni zahtevek, saj je – glede na podane tožbene navedbe – vse premije po predmetnem zavarovanju plačala toženka, ki je torej bila sklenitelj zavarovalne pogodbe in upravičenka po predmetnem zavarovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00051932
SPZ člen 66. OZ člen 190, 198.
tuja stvar - korist - vrnitev koristi - uporaba tuje stvari - solastnina
Materialno pravno pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da ima toženec od uporabe tožnici solastnega dela objekta korist, ki je v tem, da ne išče druge nepremičnine in ne plačuje nadomestila za rabo druge nepremičnine. S temi razlogi je pravilno pojasnilo toženčevo korist, na tožničini strani pa je prikrajšanje, s tem je navedlo pravilne razloge za utemeljenost tožničinega zahtevka po temelju. Bistvo tožničinega prikrajšanja je ravno v toženčevi uporabi celotne nepremičnine in s tem njenega solastnega dela.
OZ člen 5, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 119. ZGD-1 člen 3, 3/3-2, 12.
kreditna pogodba v CHF - začetek teka zastaralnega roka - ničnost - pravna oseba - delniška družba - gospodarska dejavnost - standard skrbnosti - profesionalna skrbnost - predvidljivost posledice - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - aleatorna pogodba
Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic.
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.
Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi informacijami oziroma si jih je vsaj sposoben sam poiskati.
izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - dvom o nepristranskosti sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - pravno stališče sodnika - strokovna odločitev
Sodnikovo vodenje postopka oziroma odločanje v njem, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.
Razpravno načelo ni kršeno že s tem, ko stranka v okviru svoje izpovedbe podrobneje pojasni svoje že podane trditve, sodišče pa njeno izpovedbo povzame. Po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni bila v ničemer odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je lahko navedla vsa dejstva, ki govorijo njej v prid.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - vznemirjanje lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka z navedbami v predlogu in predloženimi dokazi ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode.