pravica do pokojnine - nova odmera starostne pokojnine - pravnomočno urejeno razmerje
Z uporabo 183. člena ZPIZ-2 se lahko odpravijo napake iz postopka upokojevanja tudi v primeru neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se pod zakonskimi pogoji lahko poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje, vendar le, če je bilo kršeno materialno pravo tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšno procesno stanje pa v obravnavani zadevi ni izkazano.
nova dejstva in novi dokazi - navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi - pogoj nekrivde - prepozne trditve - nedovoljene pritožbene novote - plačilo terjatve po koncu glavne obravnave - dejansko stanje ob izdaji odločbe - odločanje po stanju na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo - predlog za preložitev naroka - COVID-19 - povrnitev pravdnih stroškov
Nove trditve v pritožbi niso dovoljene, če istočasno pritožnik ne pojasni, zakaj jih ni pravočasno podal pred sodiščem prve stopnje.
Glede pritožbene navedbe, da je toženka račun št. 109/2018 v višini 2.230,02 EUR na dan vložene pritožbe poplačala v celoti, pritožbeno sodišče odgovarja, da dejansko stanje (kar je tudi morebitno plačilo dolga) presoja na dan zaključka glavne obravnave in zato ne more upoštevati novih navedb toženke glede dejstev, ki so nastopila po 6. 5. 2021, ko je bila zaključena glavna obravnava. Pritožbeno sodišče pripominja, da se bo morebitno plačilo poračunalo pri plačilu preostale obveznosti.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Upoštevaje izvedensko mnenje Fakultetne komisije, da tožnica za delo "delavke v proizvodnji" več ni zmožna, jo je v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in na podlagi 81. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih obremenitev v zapestjih, brez dvigovanja bremen nad nivojem ramen in brez izpostavljenosti vibracijam, s polnim delovnim časom od 16. 4. 2019 dalje. Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo.
Glede na to, da ni izkazano dejansko stanje iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, ki bi poleg stvarnih razbremenitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovalo tudi časovno omejitev na 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko, je tožbeni zahtevek z izpodbijano IV. tč. izreka sodbe utemeljeno zavrnjen.
ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 155, 155/1, 358, 358-5.
ugotavljanje invalidnosti - stroški postopka - uspeh v postopku
Ker gre za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala priznanje pravic, ki jih ni mogoče povsem natančno razmejiti in določiti kakšen delež predstavlja njen uspeh, je ta uspeh potrebno oceniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP je ocenilo, da je tožnica uspela v višini 60 % in tožencu v takšnem deležu naložilo plačilo stroškov postopka.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da je glede na okoliščine konkretnega primera in v skladu z določbo 154. člena ZPP, toženec dolžan tožnici stroške postopka povrniti v določenem deležu, vendar ne v višini 60 %, ampak v višini 50 %. V večih povsem identičnih zadevah je namreč pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da predstavlja delež stroškov postopka v breme toženca v višini 50 %. Pritožba v tem delu neutemeljeno uveljavlja nižji delež oziroma, da se stroški postopka v celoti naložijo tožnici, ker naj bi s tožbenim zahtevkom uspela le v neznatnem delu.
prepoved vznemirjanja lastninske pravice - vzpostavitev prejšnjega stanja - vezanost sodišča na tožbeni zahtevek - prekoračitev tožbenega zahtevka - načelo dispozitivnosti
Tožnika sta v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja zahtevala (že na prvi pogled) nekaj povsem drugega od tistega, o čemer je odločilo sodišče prve stopnje, ki je (kot to v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja samo) sledilo vzpostavitvi prejšnjega stanja, katero naj bi v svojem mnenju predlagal izvedenec. Ta naj bi kot strokovnjak ugotovil, da bi bilo vzpostavljanje prejšnjega stanja na način, kot sta ga predlagala tožnika, s stališča geotehnične stroke nesprejemljivo in neodgovorno, medtem ko naj bi bila s strani izvedenca predlagana rešitev (tudi po oceni sodišča prve stopnje) ustrezna oziroma smotrna, saj naj bi bilo zaradi nje vzpostavljeno stanje, ki bo zagotavljalo stabilnost brežine in posledično tudi varnost vsem vpletenim. S takšno odločitvijo je omenjeno sodišče ravnalo v nasprotju z načelom dispozitivnosti oziroma je prekoračilo svoje pristojnosti/naloge, ki niso v iskanju ustrezne (optimalne) rešitve spora (za eno ali drugo oziroma za obe pravdni stranki). Naloga pravdnega sodišča je v tem, da odloči, ali je pravno varstvo, ki ga tožnik zahteva, pravno utemeljeno, ne pa, da samo izoblikuje izrek (odločitev) o pravnem varstvu, ki bi sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja. Tožniku ne more (sme) prisoditi več. Če tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora zavrniti, in ne sme prisoditi nekaj drugega (česar tožnik ni zahteval). Lahko seveda prisodi manj (od zahtevanega), kar pa mora biti ali samo po sebi jasno (razvidno), ali pa ustrezno (konkretno) obrazloženo (torej zakaj sodišče šteje, da je prisodilo manj od zahtevanega).
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov poklic, enako tudi izvedenski organ. Glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje, izvedenski organ prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj razbremenitve pri delu. Kot je bilo že rečeno pa tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal ni več zmožen, zato mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00052096
OZ člen 190, 191, 197, 200, 200/1, 200/2. ZZVZZ člen 23, 23/1-13, 63 - 68, 80. ZZDej člen 7, 7/1-6, 8, 8/1, 31, 44f, 44f/3.
neupravičena obogatitev - zdravstvena dejavnost - javna služba - obvezno zdravstveno zavarovanje - pogoji za obogatitveni zahtevek - korist okoriščenega - pridržek pravice zahtevati vračilo - izognitev sili - poslovodstvo brez naročila - pasivna legitimacija - notifikacijska dolžnost gestorja
V III. poglavju ZZVZZ je urejen postopek sprejemanja pravne podlage (splošni dogovor) za sklepanje pogodb z javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki. Na takšen način se med drugim določajo tudi zgornje meje porabe javnih sredstev za zdravstvene storitve v javni mreži, omejuje pa se tudi krog izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo. Ta pravila pa v ničemer ne vplivajo na presojo določil o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.
Okoliščine v zvezi z nujnostjo izvajanja storitev zdravstvene nege, kot jih zatrjuje pritožnica, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati v okviru pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožnica je vede opravila tuj posel z namenom pomoči oziroma solidarnosti do njenih oskrbovancev. Bistvena značilnost gestije je prav načelo medsebojne pomoči. Po pravilih o poslovodstvu brez naročila je lahko pasivno legitimiran le tisti subjekt, za katerega je gestor opravil posel.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - dolžnost stranke navesti pravno pomembna dejstva in predlagati pravno pomembne dokaze - oprava naroka v izvršilnem postopku - prepozno predlaganje zaslišanja priče
Po izteku ugovornega roka ni več mogoče navajati novih ugovornih razlogov oz. predlagati dodatnih dokazov, s katerimi dolžnik dokazuje ugovorne navedbe, opisanih aktivnosti dolžnika pa tudi ne more nadomestiti narok. Narok je namreč namenjen le razčiščevanju tistih spornih vprašanj in izvajanju tistih dokazov, ki jih je dolžnik pravočasno navedel oziroma predlagal v ugovoru. Po vložitvi ugovora predlagani dokaz, t.j. dokaz z zaslišanjem, je glede na navedeno prepozen.
Objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni odvisna le od izpolnitev obveznosti, ki jih imajo drugi do posameznega zavezanca, ampak tudi od sredstev, ki jih je ta v času, ko bi moral sam izpolniti obveznost, prejel.
Izključena pa je bila dejanska zmota, saj obdolženi v zagovoru nikoli ni zatrjeval, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačal zato, ker je mislil, da mu jih zaradi, pogojno rečeno "nekrivdno" povzročene insolventnosti, ni treba plačati. Nasprotno, po pravilnem povzetku zagovora v razlogih sodbe se je obveznosti plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub insolventnosti ves čas zavedal ter po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zavestno odločil, da prispevkov, na rovaš drugih obveznosti ne bo plačal. Posredi je torej povsem druga vrsta zavesti od zavesti, zaradi katere je posameznikova krivda po prvem odstavku 30. člena KZ-1 izključena.
OZ člen 125, 125/3, 126, 126/1, 247, 247/1, 247/3, 251, 251/4, 252. ZFPPIPP člen 47, 341, 341/4-1, 342, 342/1, 342/5, 345, 345/2-2. ZPP člen 285.
pogodbena zaveza - prepoved odtujitve nepremičnine - pogodbena kazen - najboljši pogoji za poplačilo upnikov - ločitvena pravica - prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice - ugovor ničnosti - dopustna podlaga pogodbe - materialno procesno vodstvo
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila pogodbena kazen dogovorjena prav s ciljem utrditi pogodbeno zavezo kupca, da bo nadaljeval z lesno proizvodnjo na območju bivšega stečajnega dolžnika, da jo bo revitaliziral ter dodatno zaposloval delavce v tej industriji. Celoten kompleks nepremičnin z objekti in opremo je bil zato prodan enemu kupcu. V ta namen je bila s pogodbo za obdobje petih let zahtevana tudi prepoved nadaljnje prodaje kompleksa brez soglasja ločitvenega upnika. Kot izhaja iz besedila drugega odstavka 8. člena Prodajne pogodbe, da tožena stranka tega premoženja ne bo odtujila "niti delno niti v celoti," sta stranki šteli ohranitev predmeta prodaje kot celote za bistveno obveznost tožene stranke. Namen ohranitev predmeta prodaje kot celote, ki je v naravi predstavljal proizvodni obrat na lokaciji N., v katerem se je vršila dejavnost proizvodnje lesne industrije, je razviden tudi iz drugih predloženih listin v spisu (pisma o nameri, ki ga je tožena stranka podala dne 20. 11. 2013, izrednega poročila upraviteljice, zapisnikov o sejah upniškega odbora). Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da je bil namen oziroma glavni cilj upnikov ohranitev proizvodnega kompleksa kot celote, saj bi drobljenje tega premoženja lahko ogrozilo nadaljevanje lesne industrije na tem območju. Glavni cilj dogovorjenih pogojev v 8. členu Prodajne pogodbe, za katere pa se je zavezala prav tožena stranka, se je torej z odprodajo dela parcel izjalovil.
ZGD-1 člen 281, 281/5, 481, 481/1, 481/3, 481/4, 481/7, 482, 482/1. ZSReg člen 19, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 34, 34/1-3, 34/1-4. ZNP-1 člen 35, 35/1.
sodni register - prenos poslovnega deleža - vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register - vpis spremembe družbenika v sodni register - predkupna pravica družbenika - pravni interes za udeležbo v postopku - pravica do izjave - prekinitev postopka
Določba prvega odstavka 35. člena ZNP-1 se v registrskem postopku ne uporablja niti smiselno, saj je to vprašanje v registrskem postopku urejeno posebej. Vložitev pritožbe v registrskem postopku izvršitve sklepa ne zadrži, zato registrsko sodišče tega tudi pravilno ni navedlo v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.
Ker so družbeniki z Družbeno pogodbo prednostno (predkupno) pravico pri prodaji poslovnih deležev podelili le družbi, družba pa te svoje pravice pri nakupu pred tretjimi osebami ni izkoristila, ta ni prešla na druge družbenike in s tem tudi ne na prvega udeleženca, ampak imajo družbeniki, ki tretjemu prodajajo svoj poslovni delež, v takem primeru tega tretjemu tudi pravico prodati.
Registrsko sodišče prekine postopek le, kadar so med udeleženci postopka sporna dejstva o tem, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje. O teh spornih dejstvih registrsko sodišče namreč zaradi specifičnosti registrskega postopka ne more samo odločiti. V predmetnem postopku je sporno, ali je z Družbeno pogodbo subjekta vpisa prednost pri nakupu poslovnega deleža, torej predkupna pravica, urejena drugače kot v četrtem odstavku 481. člena ZGD-1. To pomeni, da ni sporno nobeno dejstvo v zvezi z obstojem pravice ali pravnega razmerja, ampak gre za pravno vprašanje ureditve predkupne pravice v Družbeni pogodbi. To pa je vprašanje, ki ga je dolžno registrsko sodišče presoditi samo v okviru materialnopravnega preizkusa utemeljenosti zahteve o vpisu sprememb v sodni register, in sicer na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZSReg.
ZVZD-1 člen 38. ZZVZZ člen 87. Pravilnik o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (1969) člen 177.
regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - odškodninska odgovornost delodajalca - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - varstvo pri delu - usposabljanje delavca
Tožena stranka je kršila 38. člen ZVZD-1, na podlagi katerega mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvajanjem nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi ob delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Usposabljanje mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in katerega vsebino mora spreminjati glede na nove oblike in vrste ter nevarnosti. Usposobljenost za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu.
podjemna pogodba - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene - ustni dogovor - cena pogodbenih del - zmanjšanje pogodbene cene - dokazno breme - delo z napako - odprava napak - pavšalne pritožbene navedbe - nerelevanten dokaz
Med strankama je bila sporna cena, ki sta jo dogovorili za izvedbo fasade, in zmanjšanje dogovorjene cene na račun tega, da tožeča stranka ni izvedla zaključnega sloja fasade. Dokazno breme, da je znašala cena zaključnega sloja 1 EUR/m², je bila na strani tožnika, ki pa ga ni zmogel.
Dokazovanje z izvedencem o običajnih cenah, ne bi bilo relevantno glede na to, da so same trditve tožnika o dogovorjeni ceni bistveno nižje od tistih, ki jih sam navaja, da so priporočljive pri Obrtno-podjetniški zbornici, in je mogoče zaključiti, da je dogovor strank šel v povsem drugi smeri, kot so običajne cene.
S pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Strinja pa se z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Zato se na te razloge sklicuje in v izogib ponavljanju navaja še, da je državna tožilka SDT v odgovoru na pritožbo obdolženčevega zagovornika v strnjeni obliki obrazložila, zakaj pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Poudariti je potrebno, da je bila na podlagi odredb I Kpd 38157/2012-6 z dne 6. 8. 2012 opravljena hišna preiskava, ki se je zgodila 22. 8. 2012 v prostorih NKBM d.d. na naslovu Zagrebška cesta, med katero je bila zasežena vsebina strežnika NKBM d.d. V navedeni odredbi preiskovalnega sodnika je bila v skladu s četrtim odstavkom 219.a člena ZKP hkrati odrejena preiskava elektronskih naprav, in sicer strežnika NKBM d.d. Glede na to, da je bila hišna preiskava v NKBM d.d. opravljena v času, ko M.K. ni bil več zaposlen v njej, torej ni bil imetnik ali uporabnik nobenih prostorov v NKBM d.d., je logično, da je bila odredba v skladu z drugim odstavkom 215. člena ZKP vročena zgolj predstavniku NKBM d.d., zato pri tem ne more biti podana nobena kršitev ZKP, ki jo navaja obramba. Odredba za hišno preiskavo v NKBM d.d. je vsebovala tudi odredbo za preiskavo elektronske naprave (četrti odstavek 219.a člena ZKP). V tej zvezi je potrebno izpostaviti, da preiskovalci NPU na hišni preiskavi v prostorih banke niso opravili nobene preiskave elektronskih naprav, pač pa so predstavnikom banke zasegli elektronska medija - 2x DVD z vsebino strežnika, pri čemer je potrebno povedati, da navedena DVD-ja niso izdelali preiskovalci NPU, pač pa predstavniki banke, njim pa so preiskovalci NPU zasegli ta dva medija, kot je to razvidno iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 22. 8. 2012. Oba DVD-ja sta bila ustrezno shranjena in zapečatena. V nadaljevanju pa se je v prisotnosti obdolženega M.K. opravilo zavarovanje zaseženih elektronskih naprav, kot to izhaja iz zapisnika o zavarovanju podatkov elektronskih naprav z dne 4. 9. 2012. Iz izpovedbe takratnega vodje preiskave D.V., kot tudi iz izpovedb takrat navzočih uslužbencev banke je razvidno, da preiskovalci NPU oziroma policija kljub odredbi za hišno preiskavo na tem naslovu dejansko ni opravljala nobene hišne preiskave, torej ni opravljala nobenih dejanj v okviru hišne preiskave oziroma povedano drugače, ničesar ni iskala sama. Preiskovalec D.V. je povedal, da so odredbo za hišno preiskavo vročili predstavniku banke, nato pa so uslužbence banke v skladu s tretjim odstavkom 215. člena ZKP pred začetkom preiskave pozvali naj jim izročijo iskane strežniške podatke, kar so uslužbenci banke tudi storili. Pri tem je potrebno še ločiti med zasegom v okviru hišne preiskave in zasegom prostovoljno izročenih predmetov. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 54868/2010 z dne 7. 10. 2010 zavzelo stališče, da prostovoljna izročitev ni preiskava, zato se v tem primeru izda le zapisnik o zasegu po petem odstavku 220. člena ZKP (enako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru X Kp 8910/2018 z dne 5. 3. 2020), torej ni dvoma, da je pri obravnavanem zasegu strežniških podatkov šlo za situacijo iz tretjega odstavka 215. člena ZKP. Poudariti je tudi potrebno, da način izdelave spornih DVD-jev s strežniškimi podatki ni razlog zaradi katerega bi morali biti iz spisa izločeni dokazi. Štirinajsti odstavek 219.a člena ZKP določa izločitev elektronskih dokazov zgolj v dveh primerih, če je bila preiskava elektronske naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo ali če je bila preiskava opravljena brez pisne privolitve iz drugega odstavka 219.a člena. Sicer pa je že postavljeni izvedenec za računalniško stroko povedal, da iz pregledanega vzorca podatkov ni zasledil sledi in indicev, da bi kdorkoli posegal ali manipuliral, spreminjal obravnavane strežniške elektronske podatke M.K.
pogoji za odlog izvršbe - trditveno in dokazno breme - dom dolžnika - prijavljeno stalno prebivališče
Dom je ustavnopravno varovana kategorija, s tem namenom pa je institut odloga izvršbe izjemnega pomena za varstvo ustavno varovane dobrine doma. Sodišče mora zato v tovrstni zadevah postopati posebej skrbno.
prehod terjatve - vstop novega upnika - ustavitev izvršilnega postopka
Pritožnik je z vlogo predlagal, da kot nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, zato bi sodišče prve stopnje moralo o predmetni vlogi odločiti preden je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršilni postopek zaradi izbrisa upnika iz sodnega registra.
Toženka je terjatve odstopnika terjatev in posledično prevzemnika terjatev (tožnice) na prvi stopnji sojenja prerekala tako pavšalno, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in trditveno ter dokazno podlago obeh pravdnih strank) preprosto sledilo konkretiziranim trditvam tožnice (in še dodatno tudi izvedenim dokazom). Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju in višini terjatev utemeljeno sprejelo na podlagi 212. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je vprašanje obstoja invalidnosti ter s tem v zvezi vprašanje zaključenega zdravljenja, potrebno presojati v okviru določbe 63. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku citirane določbe je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, če jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.
Glede na citirano določbo to pomeni, da je zdravljenje zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja.
Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in posledično do III. Kategorije invalidnosti, ki jo tožnik uveljavlja s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožnikove delazmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Ker je to vprašanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno razčistilo z izvedencem, je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaradi neopravljenih preiskav ter nepredloženih izvidov štelo, da zdravljenje še ni zaključeno in iz tega razloga utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.
ugovor zoper sklep o izvršbi - prekluzivnost roka - dopolnitev trditvene podlage - poenostavljena prisilna poravnava
Ker sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati učinkov poenostavljene prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, saj le ti v ugovoru niso bili zatrjevani, so pritožbeni očitki, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljeni.
ZFPPIPP člen 382, 389, 415, 417, 417/1, 417/1-1. ZPP člen 81, 81/5. ZD člen 132, 142, 142/1.
postopek osebnega stečaja - smrt stečajnega dolžnika - nadaljevanje postopka - postopek stečaja zapuščine - namen postopka osebnega stečaja - namen postopka stečaja zapuščine - ustavitev postopka osebnega stečaja - pravni interes za nadaljevanje postopka - stranke glavnega postopka stečaja zapuščine - ugotovitveni sklep
Novejša sodna praksa je zavzela stališče, da se postopek osebnega stečaja v primeru smrti stečajnega dolžnika nadaljuje kot stečaj zapuščine.
Nadaljevanje stečajnega postopka zagotavlja varovanje interesov upnikov s poplačilom iz premoženja dolžnika, ki je bil v trenutku smrti insolventen.
Poleg nastanka nepotrebnih stroškov zaradi podvajanja pravnih dejanj, ki zmanjšujejo stečajno maso, in časovnega zamika pri poplačilu upnikov, bi nov postopek tudi na novo določal časovne meje uveljavljanja zahtevkov za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, kar bi imelo negativne posledice na poplačilo upnikov. Ustavitev postopka osebnega stečaja bi namreč pomenila, da bi prenehali vsi učinki začetka stečajnega postopka, na kar upravičeno opozarja upravitelj, kar bi bilo nedvomno v škodo upnikov.
Smrt dolžnika nima materialnopravnih posledic na pravice upnikov. V trenutku smrti stečajni dolžnik ni imel več upravičenja razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso, saj je to zaradi dolžnikove insolventnosti prešlo na stečajnega upravitelja z začetkom postopka osebnega stečaja za račun vseh upnikov stečajnega dolžnika, ki so upravičeni do poplačila iz stečajne mase. Zato tudi na dediče preide samo dolžnikova pravica do morebitnega ostanka stečajne mase po poplačilu vseh terjatev upnikov.
Posledica nadaljevanja postopka osebnega stečaja s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot nove stranke postopka vstopijo v postopek v zatečenem stanju ob smrti zapustnika.