CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00053140
ZZZDR člen 59, 59/1, 59/2, 61, 61/2.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema - zakonska domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - skrb za dom in družino - civilna delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vendarle toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, saj je bil tožnik takrat polno zaposlen pri gradnji hiše, vendar ni mogoče pomembnejše vloge pripisati ne enemu ne drugemu, kar pomeni, da je bila njuna vloga staršev v družini precej enakovredna. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje še izhaja, da je šlo pri gradnji hiše za razdelitev vlog, toženka je skrbela za otroka, tožnik pa se je posvetil predvsem gradnji hiše.
Ker je bilo darilo v obliki brezplačnega bivanja dano celotni družini, na velikost deležev na skupnem premoženju ne vpliva.
Skupno premoženje nastaja zgolj v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, v konkretnem primeru je bila to denarna terjatev, katere vrednost se pravilno ugotavlja na dan razpada zveze, saj od takrat dalje denarna terjatev ni več vezana na vrednost povečanja vlaganj v toženkino nepremičnino, ampak predstavlja samostojno denarno terjatev, katere vrednost se spreminja lahko le toliko, kolikor se spreminja vrednost denarja. Skupno premoženje pa seveda obstaja še naprej vse do delitve.
Glede na določbe ZZZDR pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja ni relevantno, ali gre za stvari, ki so namenjene izključno osebni rabi enega izmed zakoncev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051799
OZ člen 86, 86/1, 119, 119/1.
oderuška pogodba - elementi oderuštva - kreditna pogodba - kreditna sposobnost
Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom. Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita.
Za presojo, ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica, in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega.
znamka - izbris znamke iz registra - prijava znamke v slabi veri - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - neregistriran znak - ustvarjanje zmede na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovalni učinek znamke
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla.
Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabljati, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nobenega drugega motiva za registracijo sporne znamke, kot da bi tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo znaka.
Takšno ravnanje pa ni v skladu s pravili poštenega tržnega obnašanja in izkazuje slabo vero prijavitelja pri prijavi znamke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO
VSL00051632
KZ-1 člen 91, 91/2, 91/3. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/1, 3/2. ZS člen 83, 83/3. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - materialni zastaralni rok - materialni in ne procesni rok - zavrnilna sodba v kazenskem postopku
Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V obravnavanem primeru razlogi za to, da zastaranje ne bi teklo, niso bili podani na strani obdolženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe, so pa nastopile okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na Območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje zastaranja materialnega roka v obravnavani zadevi.
Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavani zadevi je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov. Določba prvega odstavka 3. člena navedenega zakona, ki je določala, da roki za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih določenih z zakonom, ne tečejo, se nanaša na procesne roke.
obnova postopka - objava v medijih - skrbnost stranke pri zbiranju procesnega gradiva - pravočasnost predloga za obnovo
Če bi morala tožeča stranka v subjektivnem roku 30 dni po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS vložiti predlog za obnovo postopka, bi to pomenilo, da bi morala ves čas od javnih objav 9. in 10. 5. 2017 do vročitve sodbe Vrhovnega sodišča 4. 2. 2019, se pravi skoraj eno leto in devet mesecev, ohranjati v spominu javne objave, v katerih so bila nova dejstva. To presega zahtevano skrbnost povprečne stranke, tudi povprečnega poslovodje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00051984
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 199, 204, 204/1. SZ-1 člen 61.
zamenjava upravnika - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - ugovor zastaranja - zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - predhodno vprašanje - sodna poravnava - poslovodstvo brez naročila - nov upravnik - primopredaja poslov - aktivna legitimacija upravnika za plačila dobaviteljem - prepovedana gestija
Zaključek, da je imela tožeča stranka pravico do 9. 12. 2016 opravljati v sporni stavbi naloge upravnika, je sodišče prve stopnje oprlo na predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno s sodno poravnavo.
Sodno poravnavo sta sklenila prejšnji in novi upravnik ter nekateri od etažnih lastnikov. Ker je z njo tožeča stranka novemu upravniku s poravnavo priznala pravico do upravljanja sporne stavbe od 1. 9. 2016, in ker tožena stranka ni v tem sporu izpodbijala dejstva, da je tožeča stranka dejansko opravljala upravniške storitve do 9. 12. 2016, pomeni, da jih je do takrat opravila tožeča stranka kot poslovodja brez naročila.
Za upravniška dejanja, ki jih je tožeča stranka izvedla v razmerju do tožene stranke od 9. 12. 2016 dalje, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 204. člena OZ, po kateri tisti, ki se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00053194
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2. URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. OZ člen 178, 183. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3.
preklic izjave - denarna odškodnina pravni osebi - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - kršitev osebnostne pravice - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - svoboda novinarskega izražanja - svoboda tiska - demokratična družba - pravica do obveščenosti - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - presoja žaljivosti - dobra vera - novinarska etika - odziv na predhodno ravnanje - hude obtožbe - preverjanje informacije - utemeljen razlog
Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila: - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter - teža naloženih sankcij.
Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči - iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) izhajale iz tistih dejstev, katere resničnost je ugotovil. Značilnosti komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku (naslovniku komentarja) daje vtis vrednostne sodbe.
Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga.
Ustavno sodišče je predpostavko preverjanja informacij pri nasprotni stranki izrecno vezalo na konkretni primer, in je torej ni navedlo kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ (niti te predpostavke ne zahteva ESČP).
Neutemeljeni so pritožbeni očitki sodišču, da naj bi prejudiciralo odločitev, saj je zgolj ocenilo verjetnost obstoja terjatve (zahtevka), pri čemer se je upravičeno, glede na zahtevne pogoje za začetek postopka (41. člen ZVEtL-1) oprlo na podatke v katastru stavb, po katerem pa t.i. Pasaža kot posebna stavba ne obstaja.
ZVZD-1 člen 5, 7. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 12. OZ člen 921.
pravila varnega dela - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - neustrezna delovna oprema
Sodišče je nadalje utemeljeno sledilo izvedencu, da bi moral tožnikov delodajalec delo organizirati v skladu s pravili varnega dela in v skladu s sprejeto oceno tveganja z izjavo o varnosti. Delovno nalogo – nakladanje prikolice polpriklopnika bi moral v skladu z oceno tveganja in izjavo o varnosti opraviti voznik, v kolikor pa je bila to naloga tožnika, bi moral le-ta biti seznanjen z navodili za varno delo. Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da v spisu ni dokazil, da je bil tožnik s temi navodili seznanjen.
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave - soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - naknadni predlog prisilne poravnave - imenovanje upniškega odbora - zmotna uporaba materialnega prava
Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga.
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00052821
ZFPPIPP člen 251. OZ člen 275, 365, 419, 419/2, 963, 963/1.
kreditna pogodba - kršitev kreditne pogodbe - odstop od posojilne pogodbe - zavarovalna pogodba - zavarovalnina - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - zakonita subrogacija - sklep o izvršbi - osebni stečaj dolžnika - sporočanje podatkov - sprememba naslova stranke - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za izvršbo - opustitev vročitve predloga za izvršbo - splošni petletni zastaralni rok
Pogoj, da je nastopila zakonska subrogacija, je okoliščina, da je banka od kreditne pogodbe odstopila in o tem obvestila toženca.
Glede na to, da se je toženec v kreditni pogodbi zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo prebivališča najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, okoliščina, da je bil zoper toženca uveden postopek osebnega stečaja, tožencu ni preprečevala ali mu kakorkoli onemogočala, da bi izpolnil svojo obveznost in banko obvestil o spremembi naslova prebivališča.
Pogoj za pretrganje zastaranja v skladu z določilom 365. člena OZ ni vročitev predloga za izvršbo dolžniku, temveč že sama vložitev predloga za izvršbo.
Bistvo ponarejanja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je v dejstvu, da listina ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Pomeni, da mora biti takšna listina po nekom in na določen način napravljena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00052434
KZ člen 79, 79/2, 85, 85/2, 205, 205/1, 205/1-1. KZ-1B člen 375.
izrekanje sankcij mladoletnikom - kaznivo dejanje mladoletnika - oddaja v vzgojni zavod - nerazumljiv izrek - čas trajanja ukrepa
Pritožbeno sodišče se z izvajanji zagovornika mladoletnika strinja. Iz izreka sklepa dejansko ne izhaja, kako dolgo bo izrečen vzgojni ukrep trajal, kar ga dejansko dela nerazumljivega. To pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je izrek s to določbo dopolnilo. Ta poseg pritožbenega sodišča ni v škodo mladoletnika. V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se vedno navede vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega trajanja po določbah KZ.
Drugi odstavek 79. člena KZ pa v drugem stavku še določa, da ko sodišče izreče ta ukrep, ne določi, koliko časa traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje. Za trajanje tega zavodskega ukrepa velja, da ga sodišče ne določi vnaprej, temveč se o njem odloča kasneje glede na uspešnost izvrševanja vzgojnega ukrepa. Glede na to, v kolikšnem času se lahko vzgoja oziroma prevzgoja ocenjuje kot uspešna, je seveda treba upoštevati ustaljeno časovno planiranje ciklov pedagoških procesov.
posebna revizija - posebni revizor - drugi posebni revizor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - delniška družba - smiselna uporaba pravil
Posebna revizija je sicer zakonsko urejena le za d.d., vendar je kot ukrep za pregled in nadzor dela poslovodij mogoča tudi pri d.o.o., pri čemer se smiselno uporabljajo pravila delniškega prava. V skladu z drugim odstavkom 510. člena ZGD-1 družbeniki odločajo na skupščini praviloma z večino oddanih glasov. Torej večina postavi poslovodjo po četrti alineji 505. člena ZGD-1 (če nima družba nadzornega sveta po četrtem odstavku 515. člena ZGD-1) in imenuje posebnega revizorja. Če ga imenuje, pa je pri njem podan utemeljen dvom o pristranskosti ali drugi utemeljeni razlogi, kar zatrjuje predlagatelj, potem morajo imeti manjšinski družbeniki pravico sodno uveljaviti pravico po sodnega imenovanja drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1, sicer je odločanje na skupščini namenjeno samemu sebi. Enako velja za primer, če skupščina zavrne predlog po drugem odstavku 318. člena ZGD-1.
Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačamo".
prehitevanje - vožnja pod vplivom alkohola - vzročna zveza - soprispevek k nastanku škodnega dogodka - nesreča premikajočih se motornih vozil
Če bi se prvotožnik pred prečkanjem sredinske črte v vzvratnem ogledalu ali drugače prepričal, ali to lahko stori varno za druge udeležence, bi tako lahko ugotovil, da na levem voznem pasu tik za njim vozi vozilo zavarovanca in če nato na levi vozni pas ne bi zavil, do trčenja ne bi prišlo, zato je prvotožnik kršil cestnoprometna pravila, določena v prvem odstavku 27. člena ZVCP-1, njegova takšna kršitev pa je v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo.
negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - zahteva za uveljavljanje odškodnine - izvrševanje služnostne pravice - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Ker tožnik ni dokazal nedopustnosti toženčevega ravnanja, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s škodo nepotrebno.
stroški postopka - umik tožbe - stroški po umiku tožbe - takojšen umik - razlaga standarda takoj
Pri določitvi dopustnega časovnega okvirja v pravnem standardu "takoj" je treba v razumni meri upoštevati tudi običajen zamik časa, ki je nujno potreben zaradi notranje organizacije stranke, zlasti če gre za pravno osebo s sistematiziranim in formaliziranim poslovanjem.
Sodišče je v pravilno ugotovilo, da so bila izčrpana vsa redna pravna sredstva in da zoper sklep sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, kar je edino ključno. Zaradi obrazloženega, je sodišče tožničino pritožbo zoper sklep VDSS opr. št. Psp 202/2021 z dne 13. 10. 2021, pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino uveljavljanih pravic so tako pravno neupoštevne.
OZ člen 82, 82/2. ZIL-1 člen 44, 119, 119/1, 119/1-a, 119/1-b.
pogodbeno razmerje - pacta sunt servanda - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - blagovna znamka - prijava blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev prijave znamke - registracija blagovne znamke - zaščitena blagovna znamka - izbris in razveljavitev znamke - franšizna pogodba - sodba presenečenja
Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani.
Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri.