Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji, česar pa tožnik v danem primeru ni storil. Po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov je bil dolžan, glede na določila pogodbe, prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi ni naknadno javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ in določbami 142. člena do 147. člena UICZ.
ZDoh-2 člen 44, 45. SRS (2006) standard 15.7, 15.27.
dohodnina - akontacija dohodnine - podružnica v tujini - plače zaposlenim nerezidentom - stroški prehrane in prevoza - dohodki iz delovnega razmerja - davčna osnova
Stroški prehrane in prevoza oziroma njihova povračila zaposlenim morajo biti dejansko izplačana ter to tudi na ustrezen način (z listinami) izkazano. Po določbah SRS 15.27 imajo namreč povračila zaposlenim za prevoz na delo in z njega ter za prehrano naravo plač, ki so strošek dela. Stroški dela pa se lahko pripoznavajo le na podlagi listin, ki opravljeno delo in druge podlage za obračun plač oziroma njihovo upravičenost dokazujejo (SRS 15.7). V konkretnem primeru temu ni tako, zato tožnik stroškov prehrane in prevoza ne more uspešno uveljavljati in na tej podlagi zahtevati zmanjšanja davčne osnove za obračun akontacije dohodnine. Predpisi Belorusije pri tem niso pravno pomembni, saj se akontacija dohodnine obračunava po določbah predpisov, ki veljajo za tožnika, to je po določbah ZDoh-2 in ZDavP-2 ter ustreznih podzakonskih aktov.
obnova postopka - predlog za obnovo postopka - sklep o dovolitvi obnove postopka - izrek odločbe
Organ prve stopnje je sicer kršil procesno določbo tretjega odstavka 268. člena ZUP, ki upravnemu organu dovoljuje, da v določenih primerih dovoli obnovo postopka brez posebnega sklepa o obnovi postopka, vendar mora to navesti v izreku odločbe iz 270. člena ZUP in v obrazložitvi utemeljiti razloge za takšno odločitev. Nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije, je bila po razdružitvi predmet prenosa lastninske pravice na posameznih delih, s čimer je postala kot stvarna pravica absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica in bi bila morebitna drugačna odločitev v obnovljenem postopku zemljiškoknjižno neizvršljiva, zato je bila odločitev obeh upravnih organov zakonsko utemeljena.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - gradnja na tujem svetu - nova stvar - sprememba identitete podržavljene stavbe - bistveno povečanje vrednosti nepremičnine
Pri presoji vprašanja, ali je nastala nova stvar, se je potrebno opreti na materialno pravo in sodno prakso, ki je v času nastanka sprememb na objektu urejala to vprašanje. Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari je institut premičninskega prava – spojitev, kar je urejal 22. člen ZTLR. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR, torej v času izvedenih sprememb na objektu, urejala podoben položaj, je bila gradnja na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR). Pravni standard nove stvari se je po ustaljeni sodni praksi sodišča izpolnil, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe.
Upravni organ je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni več podržavljene nepremičnine, zato tudi ni mogel slediti predlogu upravičencev, da uporabi 25. člen ZDen. Uporaba te pravne podlage je dopustna zgolj v primeru, ko bi ugotovil vlaganja v podržavljeno nepremičnino. Ko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče več govoriti o isti stvari, pa navedena določba ne pride v poštev. V obravnavanem primeru namreč ne moremo govoriti o kontinuiteti starega in novega objekta. Starega objekta kot predmeta vračanja po določilih ZDen ni več. Če torej starega objekta ni več, se na njem v denacionalizaciji ne more vzpostaviti lastninska pravica bivšega lastnika in zato vrnitev v naravi ni možna, bivši lastnik pa je za vrednost izgubljenih objektov upravičen do odškodnine.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 213, 213/2, 213/5. ZIN člen 31, 31/1.
zavrženje tožbe - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - postopek inšpekcijskega nadzora - stroški laboratorijskih analiz
Sklep, ki ga izpodbija tožnik, ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. V danem primeru gre namreč samo za začasno založitev stroškov testiranja odvzetega vzorca in ne za dokončno odločitev o tem, kakšen bo izid postopka in kdo bo nosil njegove stroške. Ker gre torej za sklep, izdan med postopkom, in ne za sklep, s katerim je bil postopek v zadevi končan, je moralo sodišče tožbo zavreči.
Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007 – 2013 člen 14.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis za razvoj centrov odličnosti - razpisni pogoji - izpolnjevanje razpisnih pogojev
Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj je stroga, pri strokovno tehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oz. primerno odločitev, kar pomeni, da presojo glede dejanskih vprašanj (večja ali ustreznost ponudnikov) sodišče opravi preko presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov.
V primeru ugotovljene degradacije - onesnaženja kmetijskega zemljišča je kmetijski inšpektor skladno s 107. členom ZKZ, kot je veljal v času upravnega odločanja, pooblaščen, da prepove onesnaževanje kmetijskega zemljišča in odredi vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja. Kot povzročitelja se obravnava tudi lastnika zemljišča, če se ugotovi njegova odgovornost.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - prekrškovni postopek
Tožena stranka je zgolj presojala procesno predpostavko zakonske dopustnosti vložitve pravnega sredstva (pritožbe) zoper sodbo o prekršku. Med strankama je namreč nesporno, da tožniku s plačilnim nalogom, katerega pravilnost je potrdila sodba o prekršku, ni bila izrečena višja globa (417,29 EUR) od najnižje predpisane globe za prekršek (417,30 EUR), zato zakonska določba drugega odstavka 66. člena ZP-1 ne dovoljuje vložitve pravnega sredstva.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - dolžnost povrnitve stroškov postopka - pridobitev premoženja
Pogoj, da nastane dolžnost povrnitve sredstev je, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke. V obravnavani zadevi pa je iz sodne poravnave razvidno, da je tožnik v upravnem sporu zavezan C.C. plačati 2.000,00 EUR. Iz teksta torej izhaja, da tožnik v postopku ni uspel, na podlagi sodne poravnave pa ni pridobil niti premoženja niti dohodkov, ampak mora nasprotni stranki celo izplačati določen denarni znesek, zato niso podane okoliščine iz 48. člena ZBPP, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka tožniku odmerila razliko med stroški, plačanimi iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka.
Ocenjevanje vlog v javnem razpisu je v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije. Tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije, temveč je njena naloga le, da presodi, ali je komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. V te ocene sodišče ne sme posegati in zato ne morejo biti predmet upravnega spora.