ZMZ-1 člen 20, 20/2, 28. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, ti razlogi pa niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita.
Alžirija je v Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav navedena kot država, ki je varna izvorna država in je torej prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Za presojo, ali je izpolnjen pogoj iz določbe 52. člena ZMZ-1, je pomembno ali vse tožnikove navedbe očitno kažejo na ekonomski značaj razlogov za zapustitev izvorne države in da ni navajal drugih okoliščin za to dejanje. Ker ekonomski razlogi ne ustrezajo nobenemu izmed razlogov za mednarodno zaščito iz 20. člena ZMZ-1 (tako za status begunca kot za status subsidiarne zaščite), je toženka utemeljeno presodila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva točka 52. člena ZMZ-1). Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Zato je na podlagi tožnikovih navedb imela toženka pravno podlago, da je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.
Tožnici so že bili priznani stroški predmetnega upravnega postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice. Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila v tožbi, se tako izkaže kot neutemeljen, ne glede na številne zatrjevane postopkovne nepravilnosti.
upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi je bila vročitev odločbe opravljena 14. 11. 2017. Naslednji dan, torej 15. 11. 2017, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v četrtek 14. 12. 2017. Iz podatkov na pisemski ovojnici pa je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno po pošti oddal šele 15. 12. 2017, torej po poteku zakonsko določenega roka.
ZOro-1 člen 14, 14/2, 14/2-3, 16, 16/2, 16/2-1, 16/2-4.
dovoljenje za nabavo orožja - pogoj zanesljivosti - pravnomočna obsodba za naklepno kaznivo dejanje
Iz besedila 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1 ne izhaja, da nekdo ne bi bil zanesljiv samo pri tistih kaznivih dejanjih, kjer je podan element nasilja, ampak je mišljeno katerokoli naklepno kaznivo dejanje (tudi brez elementov nasilja), zaradi katerega je nekdo neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati da bo orožje zlorabil. Katera vse so tista kazniva dejanja, pa je odvisno od okoliščin posameznega primera.
mednarodna zaščita - dokazno breme - delitev dokaznega bremena - informacije o izvorni državi - malo verjetne in neprepričljive izjave - nedržavni subjekt - dokazna ocena
Tožena stranka je tožnikove navedbe ocenila kot malo verjetne in neprepričljive, saj ni izkazal, da bi bil v političnem življenju tako pomemben, da bi se njegovi nasprotniki tako intenzivno ukvarjali z njim, razen tega so neprepričljive tudi same navedbe o preganjanju, saj je tožnik opisoval povsem vsakdanje življenjske okoliščine, v katerih večina drugih oseb ne bi zaznala elementov preganjanja.
Iz besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 ne izhaja, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti informacije o izvorni državi. Tožena stranka je obrazložila, zakaj ni navedb tožnika primerjala z informacijami o izvorni državi, saj je navedla, da so individualne navedbe tožnika malo verjetne in neprepričljive, česar informacije o izvorni državi ne morejo sanirati. Nadalje je navedla, da so navedbe tako abstraktne in nekonkretizirane, da jih z informacijami ni mogoče primerjati in je v nadaljevanju obrazložitve to svoje stališče tudi pojasnila z naštevanjem konkretnih tožnikovih navedb.
upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V skladu z drugim odstavkom 29. člena ZUS-1 se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto, kar v obravnavani zadevi pomeni, da je bila tožba vložena pri sodišču po preteku 30 dnevnega roka iz 28. člena ZUS-1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - vložitev revizije
Sodbe sodišč, izdane v zadevi, v kateri je tožnik uveljavljal odškodnino, vsebujejo vse razloge, iz katerih izhaja, da je zahteva po plačilu odškodnine neutemeljena. Iz njih tudi ne izhaja nobena kršitev, zaradi katere bi bila po določbah ZPP dovoljena revizija.
Sodišče je tožbo na podlagi 38. člena ZUS-1 poslalo toženi stranki v odgovor. Slednja je sodišču sporočila, da je Upravna enota med tem odločila o zahtevku, glede katerega je bila vložena tožba v upravnem sporu. Na podlagi takšnega dejanskega stanja in ob ugotovitvi, da je zoper citirano prvostopno odločbo dovoljena pritožba, je sodišče postopek ustavilo.
Zoper sklep o stroških, izdan v obnovljenem postopku, tožnik ni ugovarjal, saj ni vložil pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imel, in je bil o tem pravilno poučen tudi v pouku o pravnem sredstvu v sklepu o stroških. Ker ni vložil pritožbe, pa tudi ne more več zahtevati sodnega varstva zoper odločitev o stroških, kakršna je bila sprejeta v obnovljenem postopku, saj upravni spor v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila, po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 ni dopusten. Odločitev o stroških, sprejeta v obnovljenem postopku, je torej dokončna in pravnomočna ter kot takšna zavezuje, in nanjo ne more vplivati odločitev, sprejeta v tem upravnem sporu.
igre na srečo - spletne igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj tudi sklicuje, so po presoji sodišča izkazana dejstva, ki jih predlagatelj zatrjuje – da je gospodarski družbi, s sedežem na naslovu ... kot zavezancu z izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki jih ta prireja po internetu na navedeni spletni strani, in brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, da (namreč) zavezanec navedene odločbe ne izvrši. Vsa navedena dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na citirano zakonsko določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
Tožeča stranka zoper sklep o stroških, izdan v obnovljenem postopku, ni ugovarjala, saj ni vložila pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imela. Ker ni vložila pritožbe, tudi ne more več zahtevati sodnega varstva zoper odločitev o stroških, kakršna je bila sprejeta v obnovljenem postopku, saj upravni spor v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila, po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 ni dopusten. Odločitev o stroških, sprejeta v obnovljenem postopku, je torej dokončna in pravnomočna ter kot takšna zavezuje, nanjo pa ne more vplivati niti morebitna drugačna odločitev, ki bi bila sprejeta v tem upravnem sporu.
občinska volilna komisija - postopek razrešitve - odločanje o razrešitvi - začasna odredba - resna škoda - hujše škodljive posledice
V konkretnem primeru se z izpodbijanim sklepom tožeča stranka razreši dolžnosti predsednice okrajne volilne komisije pred potekom mandata. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi po določbah ZVDZ, ki se nanašajo na imenovanje oziroma razrešitev predsednika okrajne volilne komisije, tožeča stranka tudi v primeru, če bi s tožbo uspela, ne mogla biti, če bi bil že imenovan novi predsednik, imenovana nazaj na mesto predsednice volilne komisije. Kar pomeni, da bi bila situacija, tudi v primeru uspeha v upravnem sporu, nepopravljiva. Vendar pa nemožnost ponovne vzpostavitve obstoječega pravnega razmerja sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, kot to zmotno meni tožeča stranka. Obstajati mora namreč tudi verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic, in to takšnih, ki grozijo tožeči stranki osebno. Po zakonu (ZVZD, 26. člen) je funkcija v volilnem organu in torej tudi funkcija predsednika okrajne volilne komisije častna. Z razrešitvijo s funkcije torej tožnica ni in ne more biti prizadeta eksistenčno in tega niti ne zatrjuje.
Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih.
upravna izvršba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Stališče, da v obravnavani zadevi sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt, v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je skladno z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki ji je lahko stranka v postopku izdaja akta. Izpodbijani akt po presoji sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba toženke z dne 15. 2. 2016, s katero je bila tožnica razrešena kot sodna izvedenka in sodna cenilka in kjer je bilo odrejeno, da mora v roku 3 dni po prejemu odločbe o razrešitvi vrniti štampiljko in izkaznico, ki jo je uporabljala kot sodna izvedenka in sodna cenilka. Ta odločba je postala izvršljiva 15. 3. 2016, zato je toženka z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe le dovolila izvršitev te odločbe, saj tožnica v danem roku ni izpolnila odrejene obveznosti.
dohodnina - samoprijava - napačna uporaba materialnega prava
Samoprijava je posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Gre za poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi s tem institutom po presoji sodišča niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge. Zato ni pravilno stališče, kot ga je zavzel davčni organ, da bi bil davčni zavezanec ob vložitvi samoprijave, in torej že zaradi same uporabe tega instituta, prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav. Namen samoprijave, kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, je v tem, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti, v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo, podvreči drugačnim pravilom ugotavljanja davčne osnove. Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti davčne napovedi, kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine, bi skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov navedeno v zakonu eksplicitno in jasno tudi navedel. Slednje pa iz določbe 63. člena ZDavP-2 ne izhaja.
ZKZ člen 39, 40, 40/3, 55, 59, 63, 64. ZUP člen 214. Pravilnik o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč (2004) člen 16, 21. URS člen 14, 22, 25.
komasacija - kriterij zaokroženosti zemljišč - razgrnitev podatkov - pripombe na elaborat
Ker je razgrnitev elaboratov (tudi elaborata o novi razdelitvi zemljišč) v komasacijskem postopku namenjena podajanju pripomb in predlogov komasacijskih udeležencev, sodišče presoja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja le v zvezi s pripombami oziroma predlogi, ki jih je tožnica podala na zapisnike komasacijske komisije in pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi z njihovo zavrnitvijo. Ostale ugovore, ki jih je tožnica navedla v pritožbi in jih ponavlja v tožbi pa le, kolikor kažejo na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.
Uporaba kriterija ˝čimbolj zaokrožena zemljišča˝ ni mogoča, ker tožnica primerjavo oziroma uporabo kriterija izvede zgolj na enem obdelovalnem kosu oziroma na odvzemu enega kosa. Vprašanje uporabe glavnega kriterija se namreč presoja v okviru vseh v komasacijo vloženih zemljišč v primerjavi z dodeljenimi.
davčna izvršba - zadržanje davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - stranka v postopku - zavrženje vloge
Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, ko davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil zavezanec lahko s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Z ozirom na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - reklamni pano
Postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču namreč ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Že taka ugotovitev daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z - v prvem odstavku 4. člena ZKZ - zapovedano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), in podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja pododstavka B) 107. člena ZKZ).