ZEN člen 20, 20/3, 26-44. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 3, 28.
evidentiranje urejene meje - površina zemljišča - pokazana meja - urejena meja
Razlog za nepravilno odločitev, ki ga navaja tožnik, da nepravilno določena ZKT pomeni, da je površina njegovega zemljišča nezakonito zmanjšana zaradi strokovne napake pri meritvah ali zaradi nepravilne transformacije iz enega v drug sistem, ni relevanten v zvezi z vprašanjem zakonitosti izpodbijane odločbe, ob predhodnem njegovem soglasju s pokazano mejo.
Izmera parcele temelji na predhodni ureditvi meje, ta pa je bila določena in dogovorjena z mejo, s katero so stranke soglašale – pokazano mejo.
občinska volilna komisija - postopek razrešitve - odločanje o razrešitvi - začasna odredba - resna škoda - hujše škodljive posledice
V konkretnem primeru se z izpodbijanim sklepom tožeča stranka razreši dolžnosti predsednice okrajne volilne komisije pred potekom mandata. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi po določbah ZVDZ, ki se nanašajo na imenovanje oziroma razrešitev predsednika okrajne volilne komisije, tožeča stranka tudi v primeru, če bi s tožbo uspela, ne mogla biti, če bi bil že imenovan novi predsednik, imenovana nazaj na mesto predsednice volilne komisije. Kar pomeni, da bi bila situacija, tudi v primeru uspeha v upravnem sporu, nepopravljiva. Vendar pa nemožnost ponovne vzpostavitve obstoječega pravnega razmerja sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, kot to zmotno meni tožeča stranka. Obstajati mora namreč tudi verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic, in to takšnih, ki grozijo tožeči stranki osebno. Po zakonu (ZVZD, 26. člen) je funkcija v volilnem organu in torej tudi funkcija predsednika okrajne volilne komisije častna. Z razrešitvijo s funkcije torej tožnica ni in ne more biti prizadeta eksistenčno in tega niti ne zatrjuje.
igre na srečo - spletne igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj tudi sklicuje, so po presoji sodišča izkazana dejstva, ki jih predlagatelj zatrjuje – da je gospodarski družbi, s sedežem na naslovu ... kot zavezancu z izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki jih ta prireja po internetu na navedeni spletni strani, in brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, da (namreč) zavezanec navedene odločbe ne izvrši. Vsa navedena dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na citirano zakonsko določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
V upravnem sporu se lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, takšno lastnost pa ima v konkretnem primeru prvostopenjski upravni akt. Ob navedenem je iz pravnih poukov obeh drugostopenjskih upravnih aktov razvidno, da je bil tožnik pravilno poučen o pravnem sredstvu, to je, da lahko sproži upravni spor le zoper prvostopenjski sklep z vložitvijo tožbe pri tukajšnjem sodišču, ne pa tudi zoper drugostopenjsko odločbo. Navedeni odločbi namreč ne vsebujeta odločitve o tožnikovi pravici oziroma obveznosti in posledično nista upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih.
dohodnina - samoprijava - napačna uporaba materialnega prava
Samoprijava je posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Gre za poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi s tem institutom po presoji sodišča niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge. Zato ni pravilno stališče, kot ga je zavzel davčni organ, da bi bil davčni zavezanec ob vložitvi samoprijave, in torej že zaradi same uporabe tega instituta, prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav. Namen samoprijave, kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, je v tem, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti, v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo, podvreči drugačnim pravilom ugotavljanja davčne osnove. Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti davčne napovedi, kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine, bi skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov navedeno v zakonu eksplicitno in jasno tudi navedel. Slednje pa iz določbe 63. člena ZDavP-2 ne izhaja.
davčna izvršba - zadržanje davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - stranka v postopku - zavrženje vloge
Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, ko davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil zavezanec lahko s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Z ozirom na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - reklamni pano
Postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču namreč ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Že taka ugotovitev daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z - v prvem odstavku 4. člena ZKZ - zapovedano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), in podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja pododstavka B) 107. člena ZKZ).
promet z gozdnim zemljiščem - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - vrstni red predkupnih uravičencev
V obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG. Dobesedna uporaba 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ zato ne bi bila primerna glede na napotilo iz enajstega odstavka 47. člena ZG, o smiselni uporabi določb ZKZ.
brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči - vrstni red presojanja pogojev
Prošnja za brezplačno pravno pomoč se nanaša na dejanje v postopku, ki je vezano na prekluzivni rok. To pomeni, da bi morala tožena stranka z vlogo postopati po 36. členu ZBPP, ki ureja nujno BPP. Navedena določba ureja primere, kot je obravnavani, ko bi stranka zaradi odločanja o prošnji za BPP zamudila rok za opravo pravnega dejanja in bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Tožena stranka bi morala brez preverjanja materialnega položaja tožeče stranke, po vsebini presoditi, ali ima tožeča stranka verjetne izglede za uspeh v revizijskem postopku in svojo oceno ustrezno obrazložiti.
ZGO-1 člen 3, 3/3, 158. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (2003) člen 4, 6, 19.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekti - ograja
Ker obravnavana gradnja presega z izvedbenim prostorskim aktom dopustne višine mejnih ograj, bi si tožeča stranka zanjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - upravna izvršba - izvršba po drugi osebi - plačilo stroškov upravne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep, s katerim ji je prvostopenjski organ naložil plačilo zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev nelegalne rekonstrukcije brvi čez otok. Gre za sklep, ki je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP. Izpodbijani upravni akt ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Prav tako ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz pravnomočne upravne odločbe, ji je toženka naložila, naj založi znesek potreben za kritje stroškov, ki bodo nastali s tem, ko bo naloženo dejanje opravila druga oseba. Iz drugega odstavka 297. člena ZUP izhaja, da gre za predujem, saj pristojni organ po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. To bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnica lahko izpodbijala v upravnem sporu, seveda če inšpekcijske odločbe ne bo izvršila sama.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo
Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država
Kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 je v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Republika Kosovo zanj ne bila varna izvorna država, saj je dovolj očitno tudi to, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik očitno ne izpolnjuje. Zato je pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Republiki Kosovo za odločitev niso pravno pomembne.
Uredba o ukrepih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja (2012) člen 35, 35/2. ZKme-1 člen 12, 30.
javni razpis - prijava na razpis - označba vloge - navedba naziva in naslova vlagatelja na ovojnici - zavrženje vloge
Med strankama ni sporno, da je (bilo) tako v javnem razpisu kot tudi v Uredbi o ukrepih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja (Uredba), na podlagi katere je bil javni razpis objavljen, določeno, da mora prijavitelj svoj naslov navesti (tudi) na ovojnici vloge. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnica svojega naslova na ovojnici vloge ni navedla (pač pa je navedla le njen naziv). Med strankama pa je sporno, ali je toženka pravilno zavrgla vlogo tožnice, brez da bi jo pred tem pozvala na dopolnitev vloge.
V 35. členu Uredbe je določeno, da se vloge z nepravilno označenimi ovojnicami ne obravnavajo in se vrnejo vlagateljem. Iz navedenega je moč zaključiti, da se v primeru formalnih pomanjkljivosti v zvezi z oznakami na ovojnici prijave na javni razpis, ne predvideva dopolnitev vlog.
Priklop na komunalno (v obravnavani zadevi kanalizacijsko) omrežje je vedno pogojen s plačilom komunalnega prispevka, zato je treba šteti, da je za zakonito odmero komunalnega prispevka odločilen trenutek, ko se zavezanec (lahko) zakonito priklopi na to omrežje. Ta trenutek nastopi tedaj, ko zavezanec za priklop izpolni vse predpisane pogoje in ko je ta priklop tudi dejansko izvršen.
Odmera komunalnega prispevka na podlagi naknadno uveljavljenega programa opremljanja zavezancem, ki so že priključeni na komunalno opremo (če torej ne gre za novo priključitev), posega v že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in zaradi tega lahko neustavno retroaktivno deluje v razmerju do lastnikov objektov.
davčna izvršba - davčna izvršba denarne nedavčne obveznosti - pritožba dolžnika zoper sklep o davčni izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Davčni organ, ki vodi postopek izterjave neporavnanega dolga, torej o oprostitvi plačila oziroma o izvršilnem naslovu ne more odločati in ga tudi ne sme spreminjati. To pa vodi do ugotovitve, da je bila odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki izdala sklep o davčni izvršbi na podlagi sklepov, opremljenih s klavzulo izvršljivosti, utemeljena. Zgolj izdajatelj izvršilnega naslova je namreč tisti, ki lahko odloča o spremembi izvršilnega naslova, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.
Pravilnik o dodeljevanju štipendije Ad futura (2014) člen 3.
javni razpis - štipendija za študij v tujini - merila za izbor upravičencev - zavrnitev vloge
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožničino tutorstvo (poleg ostalih del) štela kot relevantne delovne izkušnje v trajanju več kot 12 mesecev in ji, glede na ta čas, priznala 5 točk po merilu "7.5.2". S tako oceno tožene stranke sodišče soglaša in ne sledi tožničini trditvi, da bi moralo biti tutorstvo, ki ga je izvajala, ocenjeno kot funkcija in vodilna vloga ter torej točkovano po merilu "7.5.1." javnega razpisa in ne le šteto kot relevantne delovne izkušnje po merilu "7.5.2.".
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov.
V obravnavanem primeru je tožena stranka ocenila, da je tožnikova gradnja nelegalna gradnja, četudi je zanjo pridobil gradbeno dovoljenje. Meni, da tožnik ne bi mogel pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja za izvedeno gradnjo zato, ker dimenzije objekta presegajo največje dovoljene dimenzije, predpisane s prostorskim aktom, poleg tega pa rušenje zgolj tistega dela objekta, ki presega dimenzije, dovoljene z gradbenim dovoljenjem, ne bi bilo mogoče, saj bi se s tem poseglo v statiko objekta kot celote. Navedeni zaključki so opisani le pavšalno ter niso navedena dejstva, ki bi potrjevala, da bi odstranitev le nelegalno zgrajenega dela objekta posegla v statiko celotnega objekta. Obrazložitev izpodbijane odločbe torej ni taka, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov, to pomeni, da take odločitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.