Jezikovna razlaga določbe 63. člena ZDavP-2 ne vodi do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko v čemer koli razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Izhajajoč iz samega besedila zakona tako ni videti prepričljivega razloga da se „davčna napoved“ iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od „davčne napovedi“ iz 61. člena ZDavP-2. Navedeno izhaja tudi iz sistematične, zgodovinske in teleološke razlage 63. člena ZDavP-2.
ZKZ člen 39, 40, 40/3, 55, 59, 63, 64. ZUP člen 214. Pravilnik o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč (2004) člen 16, 21. URS člen 14, 22, 25.
komasacija - kriterij zaokroženosti zemljišč - razgrnitev podatkov - pripombe na elaborat
Ker je razgrnitev elaboratov (tudi elaborata o novi razdelitvi zemljišč) v komasacijskem postopku namenjena podajanju pripomb in predlogov komasacijskih udeležencev, sodišče presoja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja le v zvezi s pripombami oziroma predlogi, ki jih je tožnica podala na zapisnike komasacijske komisije in pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi z njihovo zavrnitvijo. Ostale ugovore, ki jih je tožnica navedla v pritožbi in jih ponavlja v tožbi pa le, kolikor kažejo na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.
Uporaba kriterija ˝čimbolj zaokrožena zemljišča˝ ni mogoča, ker tožnica primerjavo oziroma uporabo kriterija izvede zgolj na enem obdelovalnem kosu oziroma na odvzemu enega kosa. Vprašanje uporabe glavnega kriterija se namreč presoja v okviru vseh v komasacijo vloženih zemljišč v primerjavi z dodeljenimi.
dohodnina - samoprijava - napačna uporaba materialnega prava
Samoprijava je posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Gre za poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi s tem institutom po presoji sodišča niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge. Zato ni pravilno stališče, kot ga je zavzel davčni organ, da bi bil davčni zavezanec ob vložitvi samoprijave, in torej že zaradi same uporabe tega instituta, prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav. Namen samoprijave, kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, je v tem, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti, v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo, podvreči drugačnim pravilom ugotavljanja davčne osnove. Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti davčne napovedi, kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine, bi skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov navedeno v zakonu eksplicitno in jasno tudi navedel. Slednje pa iz določbe 63. člena ZDavP-2 ne izhaja.
Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih.
status civilnega invalida vojne - okvara zdravja - bolezen - mnenje zdravniške komisije - postavitev izvedenca medicinske stroke - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da predloženi novi dokazi v postopku obnove izkazujejo, da je dejanski temelj okvare zdravja pri tožniku bolezen in ne poškodba, kot izhaja iz ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje. Zdravniška komisija pa je izvedenski organ toženke, zato toženka tožniku, ki je predlagal postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ni omogočila, da vodi učinkovito (enakopravno) obravnavo.
davčna izvršba - zadržanje davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - stranka v postopku - zavrženje vloge
Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, ko davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil zavezanec lahko s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Z ozirom na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - reklamni pano
Postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču namreč ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Že taka ugotovitev daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z - v prvem odstavku 4. člena ZKZ - zapovedano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), in podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja pododstavka B) 107. člena ZKZ).
ZEN člen 20, 20/3, 26-44. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 3, 28.
evidentiranje urejene meje - površina zemljišča - pokazana meja - urejena meja
Razlog za nepravilno odločitev, ki ga navaja tožnik, da nepravilno določena ZKT pomeni, da je površina njegovega zemljišča nezakonito zmanjšana zaradi strokovne napake pri meritvah ali zaradi nepravilne transformacije iz enega v drug sistem, ni relevanten v zvezi z vprašanjem zakonitosti izpodbijane odločbe, ob predhodnem njegovem soglasju s pokazano mejo.
Izmera parcele temelji na predhodni ureditvi meje, ta pa je bila določena in dogovorjena z mejo, s katero so stranke soglašale – pokazano mejo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država
Kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 je v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Republika Kosovo zanj ne bila varna izvorna država, saj je dovolj očitno tudi to, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik očitno ne izpolnjuje. Zato je pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Republiki Kosovo za odločitev niso pravno pomembne.
Priklop na komunalno (v obravnavani zadevi kanalizacijsko) omrežje je vedno pogojen s plačilom komunalnega prispevka, zato je treba šteti, da je za zakonito odmero komunalnega prispevka odločilen trenutek, ko se zavezanec (lahko) zakonito priklopi na to omrežje. Ta trenutek nastopi tedaj, ko zavezanec za priklop izpolni vse predpisane pogoje in ko je ta priklop tudi dejansko izvršen.
Odmera komunalnega prispevka na podlagi naknadno uveljavljenega programa opremljanja zavezancem, ki so že priključeni na komunalno opremo (če torej ne gre za novo priključitev), posega v že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in zaradi tega lahko neustavno retroaktivno deluje v razmerju do lastnikov objektov.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - upravna izvršba - izvršba po drugi osebi - plačilo stroškov upravne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep, s katerim ji je prvostopenjski organ naložil plačilo zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev nelegalne rekonstrukcije brvi čez otok. Gre za sklep, ki je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP. Izpodbijani upravni akt ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Prav tako ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz pravnomočne upravne odločbe, ji je toženka naložila, naj založi znesek potreben za kritje stroškov, ki bodo nastali s tem, ko bo naloženo dejanje opravila druga oseba. Iz drugega odstavka 297. člena ZUP izhaja, da gre za predujem, saj pristojni organ po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. To bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnica lahko izpodbijala v upravnem sporu, seveda če inšpekcijske odločbe ne bo izvršila sama.
promet z gozdnim zemljiščem - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - vrstni red predkupnih uravičencev
V obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG. Dobesedna uporaba 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ zato ne bi bila primerna glede na napotilo iz enajstega odstavka 47. člena ZG, o smiselni uporabi določb ZKZ.
rudarska pravica - vloga za pridobitev rudarske pravice - načelo zaslišanja strank - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pri zavodu B. pridobila izjavo (mnenje) o tem, ali tožnikova vloga izpolnjuje pogoje iz državne rudarske strategije. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pojasnila, da je zavod B. preveril vrsto mineralne surovine na zadevni lokaciji in perspektivnost ter skladnost z državno rudarsko strategijo preko meril za potencialni prostor ali prostor sanacije in ugotovil, da tožnikova vloga ne izpolnjuje zahteve po zadostni letni proizvodnji. Taki oceni je sledila tudi tožena stranka in nanjo oprla svojo odločitev, vendar pa tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o ugotovitvah zavoda B. ni imel možnosti izjaviti. Tožena stranka je zato kršila pravico tožeče stranke do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
ZKme-1 člen 10, 57, 57/5. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (2008) člen 89, 89/3, 121, 121/3, 127a, 127a/2, 127a/6.
nepovratna sredstva - program razvoja podeželja - vračilo prejetih sredstev - neizpolnjevanje obveznosti
Vsaka stranka, ki je pridobila podporo na podlagi javnega razpisa, je obenem s tem prevzela tudi obveznosti, ki izhajajo iz 89. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), med drugim obveznost, da mora naložbeno dejavnost, za katero je prejela sredstva, opravljati še vsaj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev ter da v tem obdobju ne sme uvajati bistvenih sprememb oziroma odtujiti naložbe ter da ne sme naložbe uporabljati v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, sicer mora v nasprotnem primeru dodeljena sredstva vrniti z zamudnimi obrestmi. Odločitev tožene stranke, da od tožeče stranke zahteva vrnitev sredstev podpore je utemeljena zato, ker tožeča stranka dejavnosti (to je proizvodnja fotovoltaičnih panelov), za katero je pridobila sredstva, ne opravlja, pač pa opremo, ki je bila predmet podpore, le skladišči.
Uredba o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 5, 5/1, 6, 9, 9-4, 12, 15.
javni razpis - nepovratna sredstva - program razvoja podeželja - razpisni pogoj - neizpolnjevanje razpisnega pogoja
Za mlade kmete se kot vzpostavitev kmetije med drugim šteje, da je ta postal izključni lastnik ali solastnik kmetije skupaj z zakonskim, zunajzakonskim partnerjem ali partnerjem registrirane istospolne skupnosti v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis (3.4.1. točka javnega razpisa). Po določbi 3.5. točke javnega razpisa mora upravičenec ta pogoj izpolniti najkasneje do oddaje vloge na javni razpis. Šteje se, da je upravičenec postal izključni lastnik ali solastnik kmetije, ko je postal lastnik oziroma solastnik vseh nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo, pri čemer mora v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis postati lastnik oziroma solastnik več kot 50 odstotkov površin, ki sestavljajo kmetijo.
Sodišče soglaša s toženo stranko, da bi tožnica morala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev izpolnjevati v trenutku oddaje vloge in zato ne sledi tožnici, ki trdi, da je te pogoje izpolnila s tem, ko je z medgeneracijskim prenosom postala lastnica kmetijskih zemljišč v času 24 mesecev pred oddajo vloge in da dejstvo, da je večino nanjo prenesenih zemljišč, še pred oddajo vloge prenesla na svojega brata, ni razlog, da ne bi pridobila sredstev.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo
Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.
brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči - vrstni red presojanja pogojev
Prošnja za brezplačno pravno pomoč se nanaša na dejanje v postopku, ki je vezano na prekluzivni rok. To pomeni, da bi morala tožena stranka z vlogo postopati po 36. členu ZBPP, ki ureja nujno BPP. Navedena določba ureja primere, kot je obravnavani, ko bi stranka zaradi odločanja o prošnji za BPP zamudila rok za opravo pravnega dejanja in bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Tožena stranka bi morala brez preverjanja materialnega položaja tožeče stranke, po vsebini presoditi, ali ima tožeča stranka verjetne izglede za uspeh v revizijskem postopku in svojo oceno ustrezno obrazložiti.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 11/1, 20. ZUP člen 140.
javni uslužbenec - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo
Tožena stranka je tožečo stranko zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožeča stranka, upravičeno (in to dvakrat) pozvala, naj predloži program posveta oziroma dokaze, da je referate dejansko izvedla in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezen referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njegovim zaključkom, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.