ZKme-1 člen 10, 57, 57/5. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (2008) člen 89, 89/3, 121, 121/3, 127a, 127a/2, 127a/6.
nepovratna sredstva - program razvoja podeželja - vračilo prejetih sredstev - neizpolnjevanje obveznosti
Vsaka stranka, ki je pridobila podporo na podlagi javnega razpisa, je obenem s tem prevzela tudi obveznosti, ki izhajajo iz 89. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), med drugim obveznost, da mora naložbeno dejavnost, za katero je prejela sredstva, opravljati še vsaj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev ter da v tem obdobju ne sme uvajati bistvenih sprememb oziroma odtujiti naložbe ter da ne sme naložbe uporabljati v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, sicer mora v nasprotnem primeru dodeljena sredstva vrniti z zamudnimi obrestmi. Odločitev tožene stranke, da od tožeče stranke zahteva vrnitev sredstev podpore je utemeljena zato, ker tožeča stranka dejavnosti (to je proizvodnja fotovoltaičnih panelov), za katero je pridobila sredstva, ne opravlja, pač pa opremo, ki je bila predmet podpore, le skladišči.
Uredba o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 5, 5/1, 6, 9, 9-4, 12, 15.
javni razpis - nepovratna sredstva - program razvoja podeželja - razpisni pogoj - neizpolnjevanje razpisnega pogoja
Za mlade kmete se kot vzpostavitev kmetije med drugim šteje, da je ta postal izključni lastnik ali solastnik kmetije skupaj z zakonskim, zunajzakonskim partnerjem ali partnerjem registrirane istospolne skupnosti v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis (3.4.1. točka javnega razpisa). Po določbi 3.5. točke javnega razpisa mora upravičenec ta pogoj izpolniti najkasneje do oddaje vloge na javni razpis. Šteje se, da je upravičenec postal izključni lastnik ali solastnik kmetije, ko je postal lastnik oziroma solastnik vseh nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo, pri čemer mora v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis postati lastnik oziroma solastnik več kot 50 odstotkov površin, ki sestavljajo kmetijo.
Sodišče soglaša s toženo stranko, da bi tožnica morala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev izpolnjevati v trenutku oddaje vloge in zato ne sledi tožnici, ki trdi, da je te pogoje izpolnila s tem, ko je z medgeneracijskim prenosom postala lastnica kmetijskih zemljišč v času 24 mesecev pred oddajo vloge in da dejstvo, da je večino nanjo prenesenih zemljišč, še pred oddajo vloge prenesla na svojega brata, ni razlog, da ne bi pridobila sredstev.
davčna izvršba - davčna izvršba denarne nedavčne obveznosti - pritožba dolžnika zoper sklep o davčni izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Davčni organ, ki vodi postopek izterjave neporavnanega dolga, torej o oprostitvi plačila oziroma o izvršilnem naslovu ne more odločati in ga tudi ne sme spreminjati. To pa vodi do ugotovitve, da je bila odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki izdala sklep o davčni izvršbi na podlagi sklepov, opremljenih s klavzulo izvršljivosti, utemeljena. Zgolj izdajatelj izvršilnega naslova je namreč tisti, ki lahko odloča o spremembi izvršilnega naslova, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.
Pri rubežu denarnih terjatev ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.
Res je, da je sklep o odlogu izvršbe običajno pomeni zgolj odločitev procesne narave, ki vpliva le na čas oprave procesnih dejanj, vendar pa to ne velja za sklep, izdan na podlagi 156.a člena Zakona o graditvi objektov. Že zgolj iz besedila te zakonske norme namreč izhaja, da lahko stranka na podlagi takega sklepa pridobi pravico, da v predmetnem objektu do pet let prebiva oziroma opravlja gospodarsko dejavnost, enako kot v v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica tako po vsebini, kot tudi po trajanju bistveno presega zgolj procesno pravico do odloga izvršbe, zato jo je naslovno sodišče že po dosedanji sodni praksi brez izjeme obravnavalo kot pravico materialne narave, sklep, s katerim je bilo o tej pravici odločeno, pa za upravni akt, s katerim je bilo odločeno o strankini pravni koristi.
Sodišče ne vidi razloga, da se solastnik nepremičnine ne bi mogel tudi z vlaganjem pravnih sredstev zavzemati za vzpostavitev zakonitega stanja te nepremičnine, čeprav mu pravna ali dejanska razmerja preprečujejo osebno oziroma neposredno izvršitev inšpekcijske odločbe.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-7, 37, 37/2.
upravni spor - predhodni preizkus tožbe - vložitev pritožbe zoper izpodbijani akt - procesna predpostavka za tožbo - zavrženje tožbe
Tožeči stranki s tožbo uveljavljata ugotovitev ničnosti odločbe gradbenega inšpektorja št. 356.2-72/04-MT z dne 19. 1. 2004. Tožeči stranki zoper izpodbijano odločbo pritožbe nista vložili. Če je tožba vložena prepozno ali prezgodaj oziroma, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, jo sodišče zavrže s sklepom. Šele če je tožba vložena zoper dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika in niso podane procesne ovire iz prvega odstavka 36. člena ZUS, kot v konkretnem primeru, sodišče zadevo obravnava.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov.
Priklop na komunalno (v obravnavani zadevi kanalizacijsko) omrežje je vedno pogojen s plačilom komunalnega prispevka, zato je treba šteti, da je za zakonito odmero komunalnega prispevka odločilen trenutek, ko se zavezanec (lahko) zakonito priklopi na to omrežje. Ta trenutek nastopi tedaj, ko zavezanec za priklop izpolni vse predpisane pogoje in ko je ta priklop tudi dejansko izvršen.
Odmera komunalnega prispevka na podlagi naknadno uveljavljenega programa opremljanja zavezancem, ki so že priključeni na komunalno opremo (če torej ne gre za novo priključitev), posega v že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in zaradi tega lahko neustavno retroaktivno deluje v razmerju do lastnikov objektov.
rudarska pravica - vloga za pridobitev rudarske pravice - načelo zaslišanja strank - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pri zavodu B. pridobila izjavo (mnenje) o tem, ali tožnikova vloga izpolnjuje pogoje iz državne rudarske strategije. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pojasnila, da je zavod B. preveril vrsto mineralne surovine na zadevni lokaciji in perspektivnost ter skladnost z državno rudarsko strategijo preko meril za potencialni prostor ali prostor sanacije in ugotovil, da tožnikova vloga ne izpolnjuje zahteve po zadostni letni proizvodnji. Taki oceni je sledila tudi tožena stranka in nanjo oprla svojo odločitev, vendar pa tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o ugotovitvah zavoda B. ni imel možnosti izjaviti. Tožena stranka je zato kršila pravico tožeče stranke do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
V ZDavP-2 je zakonodajalec umestil določbo o samoprijavi med splošne določbe zakona, kar kaže na to, da je ta institut želel vsebinsko okrepiti. Njegov namen je, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona pa ne izhaja, da bi imel zakonodajalec namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo, podvreči drugačnim pravilom ugotavljanja njegove davčne osnove - nasprotno, želel je zagotoviti njegovo realno obdavčenje, torej obdavčenje skladno s splošnimi pravili o odmeri davka.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje prošnje - nova dejstva in dokazi
Tožnik je na razgovoru pred odločitvijo o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka sam navedel, da nima novih razlogov oziroma dokazov, ki so nastali po zavrnitvi prošnje, in da prav tako nima razlogov oziroma dokazov, ki so obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti. Glede na take odgovore, iz katerih povsem jasno izhaja, da prosilec z novimi dejstvi in novimi dokazi ne razpolaga, toženi stranki v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno povzemati, kaj je tožnik navedel v prejšnjem postopku, kjer je bilo z pravnomočno odločbo že odločeno o njegovi prošnji.
denacionalizacija - FIP - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Pravica do denacionalizacije pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - odškodninska tožba
Tožnica je bila v postopku dvakrat pozvana, naj svojo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči dopolni tako, da natančneje opredeli svoj odškodninski zahtevek. Tožeča stranka je svojo prošnjo dopolnila z listinami, sodišče pa se strinja z zaključkom organa za brezplačno pravno pomoč, da iz predloženega ne izhaja, da ima tožnica verjetne izglede za uspeh za odškodninsko tožbo in da bi ji bilo torej brezplačno pravno pomoč razumno odobriti.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - kritičen odnos
Po določbi 108. člena ZIKS-1 direktor zavoda odločitev o pogojnem odpustu sprejme na podlagi prostega preudarka. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen v z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, da je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.
Predčasen odpust prestajanja kazni ni pravica obsojenca. To je privilegij, ki ga je lahko deležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Med te pa sodi vsekakor tudi kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in (tudi) odvisnosti od alkohola.
ZMZ-1 člen 78, 78/1, 78/1-3, 78/2. ZUP člen 9, 9/1. - člen 23, 23/1.
mednarodna zaščita - pravice prosilcev za mednarodno zaščito - nastanitev na zasebnem naslovu - finančna pomoč - zahtevek prosilca - načelo zaslišanja strank
Pravica do materialnih pogojev za sprejem pod določenimi pogoji pripada prosilcu, dokler mu je kot prosilcu dovoljeno ostati na ozemlju države članice oziroma to pravico uveljavljati (načeloma) pridobi z vložitvijo prošnje in traja do izvršljivosti odločitve pirstojnega organa o prošnji. Drugo vprašanje pa je, do kdaj prošnjo za finančno pomoč za nastanitev na zasebnem naslovu lahko oziroma kdaj jo mora uveljavljati, da ni prepozno. Nesporno je, da zakonodajalec ni predpisal, da lahko upravičenec do finančne pomoči vlogo za njeno odobritev poda samo dokler še ima status prosilca.
Prosilec ne sme biti "niti za začasno obdobje" po vložitvi prošnje izključen iz zaščite minimalnih standardov za sprejem. Zato v obravnavani zadevi ne more biti odločilno zgolj to, da tožnik ob podaji prošnje za finančno pomoč ni bil več prosilec, kar sicer med strankama ni sporno, ampak je bistveno, ali se je njegova prošnja za finančno pomoč, če je bila podana v razumnem časovnem okviru po ponovni odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za bivanje na zasebnem naslovu nanašala na obdobje, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito in je v tistem obdobju izpolnjeval pogoje za pravico iz 3. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ-1.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - samoprijava - davčna napoved na podlagi samoprijave
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - samoprijava - davčna napoved na podlagi samoprijave
Iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki na splošno določa vsebino davčne napovedi.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 558, 559. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 204.
V 559. členu Izvedbene uredbe sicer res ni izrecno navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Vendar pa gre za sporni določbi 558. člena in 559. člena Izvedbene uredbe, ki spadata v oddelek, ki določa pogoje za popolno oprostitev, v pododelek prevozna sredstva in ju ni mogoče razlagati neodvisno ena od druge, kar izhaja iz sistemske razlage. Določba 558. člena Izvedbene uredbe vsebuje splošne pogoje za oprostitev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (kar jasno sledi iz besedila te določbe Izvedbene uredbe), torej vključno s pogojem iz točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Za ta pogoj pa pristojni organ utemeljeno in skladno s spisi ter hkrati neprerekano ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj, da je šlo za prevozno sredstvo v primeru komercialne uporabe, ki se je uporabljalo izključno za prevoz, ki se je začel in končal zunaj carinskega območja Skupnosti. Čim pa je temu tako, davčni organ pravilno ugotavlja tudi, da s pričetkom izvajanja notranjega prometa (kot ga določa točka (c) prvega odstavka 555. člena Izvedbene uredbe) pogoji za popolno oprostitev iz naslova začasnega uvoza predmetnega polpriklopnika niso bili več izpolnjeni in je tudi po presoji sodišča podana podlaga za uporabo določb točke (a) prvega odstavka 204. člena CZ, ki glede na nastali carinski dolg narekuje odmero uvoznih dajatev. Po presoji sodišča razlaga carinskega organa določb točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe ni bila zmotna oziroma napačna, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. Tudi sodišče, enako kot tožena stranka, razume določbi točke (c) prvega odstavka 558. člena in točke (b) prvega odstavka 559. člena Izvedbene uredbe.
brezplačna pravna pomoč - pravnomočno odločena stvar - formalna in materialna pravnomočnost
Organ kasneje vloženo zahtevo zavrže, saj o isti zadevi ne moreta sočasno teči dva postopka. V primeru, ko je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, zakon razlikuje med materialno in formalno pravnomočnostjo. V primeru materialne pravnomočnosti, torej, ko je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo, s katero je stranka dobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, ponovno odločanje ni mogoče, zato organ drugo zahtevo zavrže. Spremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga sta relevantna le v primeru formalne pravnomočnosti, torej v primeru pravnomočne zavrnilne odločbe, ko je treba ugotoviti, ali sta se dejansko stanje ali materialna podlaga morebiti spremenila. V primeru, da sta se, je ponovno odločanje dopustno.