V obravnavanem primeru je tožena stranka ocenila, da je tožnikova gradnja nelegalna gradnja, četudi je zanjo pridobil gradbeno dovoljenje. Meni, da tožnik ne bi mogel pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja za izvedeno gradnjo zato, ker dimenzije objekta presegajo največje dovoljene dimenzije, predpisane s prostorskim aktom, poleg tega pa rušenje zgolj tistega dela objekta, ki presega dimenzije, dovoljene z gradbenim dovoljenjem, ne bi bilo mogoče, saj bi se s tem poseglo v statiko objekta kot celote. Navedeni zaključki so opisani le pavšalno ter niso navedena dejstva, ki bi potrjevala, da bi odstranitev le nelegalno zgrajenega dela objekta posegla v statiko celotnega objekta. Obrazložitev izpodbijane odločbe torej ni taka, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov, to pomeni, da take odločitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo
Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.
ZGO-1 člen 3, 3/3, 158. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (2003) člen 4, 6, 19.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekti - ograja
Ker obravnavana gradnja presega z izvedbenim prostorskim aktom dopustne višine mejnih ograj, bi si tožeča stranka zanjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov.
Uredba o ukrepih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja (2012) člen 35, 35/2. ZKme-1 člen 12, 30.
javni razpis - prijava na razpis - označba vloge - navedba naziva in naslova vlagatelja na ovojnici - zavrženje vloge
Med strankama ni sporno, da je (bilo) tako v javnem razpisu kot tudi v Uredbi o ukrepih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja (Uredba), na podlagi katere je bil javni razpis objavljen, določeno, da mora prijavitelj svoj naslov navesti (tudi) na ovojnici vloge. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnica svojega naslova na ovojnici vloge ni navedla (pač pa je navedla le njen naziv). Med strankama pa je sporno, ali je toženka pravilno zavrgla vlogo tožnice, brez da bi jo pred tem pozvala na dopolnitev vloge.
V 35. členu Uredbe je določeno, da se vloge z nepravilno označenimi ovojnicami ne obravnavajo in se vrnejo vlagateljem. Iz navedenega je moč zaključiti, da se v primeru formalnih pomanjkljivosti v zvezi z oznakami na ovojnici prijave na javni razpis, ne predvideva dopolnitev vlog.
Pravilnik o dodeljevanju štipendije Ad futura (2014) člen 3.
javni razpis - štipendija za študij v tujini - merila za izbor upravičencev - zavrnitev vloge
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožničino tutorstvo (poleg ostalih del) štela kot relevantne delovne izkušnje v trajanju več kot 12 mesecev in ji, glede na ta čas, priznala 5 točk po merilu "7.5.2". S tako oceno tožene stranke sodišče soglaša in ne sledi tožničini trditvi, da bi moralo biti tutorstvo, ki ga je izvajala, ocenjeno kot funkcija in vodilna vloga ter torej točkovano po merilu "7.5.1." javnega razpisa in ne le šteto kot relevantne delovne izkušnje po merilu "7.5.2.".
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država
Kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 je v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Republika Kosovo zanj ne bila varna izvorna država, saj je dovolj očitno tudi to, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik očitno ne izpolnjuje. Zato je pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Republiki Kosovo za odločitev niso pravno pomembne.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njegovim zaključkom, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.
brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči - vrstni red presojanja pogojev
Prošnja za brezplačno pravno pomoč se nanaša na dejanje v postopku, ki je vezano na prekluzivni rok. To pomeni, da bi morala tožena stranka z vlogo postopati po 36. členu ZBPP, ki ureja nujno BPP. Navedena določba ureja primere, kot je obravnavani, ko bi stranka zaradi odločanja o prošnji za BPP zamudila rok za opravo pravnega dejanja in bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Tožena stranka bi morala brez preverjanja materialnega položaja tožeče stranke, po vsebini presoditi, ali ima tožeča stranka verjetne izglede za uspeh v revizijskem postopku in svojo oceno ustrezno obrazložiti.
ZBPP člen 43, 43/5, 48, 48/1, 48/3, 49. ZUP člen 7, 9.
brezplačna pravna pomoč - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - pridobitev premoženja - obrazložitev odločbe
Pojem "pridobitev premoženja" v smislu 1. odstavka 48. člena ZBPP se nujno ne ujema s tem, kar je upravičenec "dejansko dobil." V zvezi z določbo 3. odstavka 48. člena ZBPP izpodbijani akt nima zadostne utemeljitve in je bilo v tem okviru materialno pravo nepravilno uporabljeno.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 558, 559. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 204.
V 559. členu Izvedbene uredbe sicer res ni izrecno navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Vendar pa gre za sporni določbi 558. člena in 559. člena Izvedbene uredbe, ki spadata v oddelek, ki določa pogoje za popolno oprostitev, v pododelek prevozna sredstva in ju ni mogoče razlagati neodvisno ena od druge, kar izhaja iz sistemske razlage. Določba 558. člena Izvedbene uredbe vsebuje splošne pogoje za oprostitev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (kar jasno sledi iz besedila te določbe Izvedbene uredbe), torej vključno s pogojem iz točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Za ta pogoj pa pristojni organ utemeljeno in skladno s spisi ter hkrati neprerekano ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj, da je šlo za prevozno sredstvo v primeru komercialne uporabe, ki se je uporabljalo izključno za prevoz, ki se je začel in končal zunaj carinskega območja Skupnosti. Čim pa je temu tako, davčni organ pravilno ugotavlja tudi, da s pričetkom izvajanja notranjega prometa (kot ga določa točka (c) prvega odstavka 555. člena Izvedbene uredbe) pogoji za popolno oprostitev iz naslova začasnega uvoza predmetnega polpriklopnika niso bili več izpolnjeni in je tudi po presoji sodišča podana podlaga za uporabo določb točke (a) prvega odstavka 204. člena CZ, ki glede na nastali carinski dolg narekuje odmero uvoznih dajatev. Po presoji sodišča razlaga carinskega organa določb točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe ni bila zmotna oziroma napačna, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. Tudi sodišče, enako kot tožena stranka, razume določbi točke (c) prvega odstavka 558. člena in točke (b) prvega odstavka 559. člena Izvedbene uredbe.
ZPŠOIRSP člen 2. ZUP člen 144, 179, 179/3, 239, 239/2, 238/2-7.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbi priložena dokazila so za odločanje v tej zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral pritožbeni organ druge stopnje pri svojem odločanju s prilogami do njih opredeliti, tudi glede na njihovo dokazno veljavo z vidika 3. odstavka 179. člena ZUP. Ker se organ do navedenih pritožbenih prilog in navedb ni opredelil, so pa pomembni za odločanje v obravnavani zadevi, je drugostopenjska odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - samoprijava - davčna napoved na podlagi samoprijave
Iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki na splošno določa vsebino davčne napovedi.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje prošnje - nova dejstva in dokazi
Tožnik je na razgovoru pred odločitvijo o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka sam navedel, da nima novih razlogov oziroma dokazov, ki so nastali po zavrnitvi prošnje, in da prav tako nima razlogov oziroma dokazov, ki so obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti. Glede na take odgovore, iz katerih povsem jasno izhaja, da prosilec z novimi dejstvi in novimi dokazi ne razpolaga, toženi stranki v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno povzemati, kaj je tožnik navedel v prejšnjem postopku, kjer je bilo z pravnomočno odločbo že odločeno o njegovi prošnji.
V ZDavP-2 je zakonodajalec umestil določbo o samoprijavi med splošne določbe zakona, kar kaže na to, da je ta institut želel vsebinsko okrepiti. Njegov namen je, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona pa ne izhaja, da bi imel zakonodajalec namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo, podvreči drugačnim pravilom ugotavljanja njegove davčne osnove - nasprotno, želel je zagotoviti njegovo realno obdavčenje, torej obdavčenje skladno s splošnimi pravili o odmeri davka.
ZUOPP-1 člen 25, 30, 32. URS člen 14, 52, 53, 54, 56, 57.
usmeritev otroka v prilagojen program - otrok s posebnimi potrebami - načelo največje otrokove koristi - enakost pred zakonom
Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi.
Glede na vsebino 32. člena ZUOPP-1 bi drugostopenjski organ pred svojo odločitvijo moral pridobiti tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, saj sta tožnika v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, vključno z razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sta zatrjevala, da njuna hčerka v šoli ves čas potrebuje spremljevalca in da ji le-ta tudi pripada. Ker strokovno mnenje komisije druge stopnje v pritožbenem postopku ni bilo pridobljeno, gre za bistveno kršitev določb postopka.
Pri odločitvi o dodelitvi spremljevalca mora biti glavni kriterij fizično in psihično stanje otroka oziroma otrokove individualne potrebe in ne program, v katerega je otrok usmerjen.
upravni spor - rok za vložitev tožbe - tožba v upravnem sporu - tožba zaradi molka organa - zavrženje tožbe
Rok za vložitev tožbe zoper sklep z dne 31. 8. 2016 se je iztekel dne 17. 10. 2016, tožnica pa je tožbo vložila dne 16. 5. 2017, kar je (dosti) prepozno.
Tožnica glede dela tožbe, ki se nanaša na molk organa, procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka organa, v skladu z 28. členom ZUS-1, ni izkazala.
ZMZ-1 člen 78, 78/1, 78/1-3, 78/2. ZUP člen 9, 9/1. - člen 23, 23/1.
mednarodna zaščita - pravice prosilcev za mednarodno zaščito - nastanitev na zasebnem naslovu - finančna pomoč - zahtevek prosilca - načelo zaslišanja strank
Pravica do materialnih pogojev za sprejem pod določenimi pogoji pripada prosilcu, dokler mu je kot prosilcu dovoljeno ostati na ozemlju države članice oziroma to pravico uveljavljati (načeloma) pridobi z vložitvijo prošnje in traja do izvršljivosti odločitve pirstojnega organa o prošnji. Drugo vprašanje pa je, do kdaj prošnjo za finančno pomoč za nastanitev na zasebnem naslovu lahko oziroma kdaj jo mora uveljavljati, da ni prepozno. Nesporno je, da zakonodajalec ni predpisal, da lahko upravičenec do finančne pomoči vlogo za njeno odobritev poda samo dokler še ima status prosilca.
Prosilec ne sme biti "niti za začasno obdobje" po vložitvi prošnje izključen iz zaščite minimalnih standardov za sprejem. Zato v obravnavani zadevi ne more biti odločilno zgolj to, da tožnik ob podaji prošnje za finančno pomoč ni bil več prosilec, kar sicer med strankama ni sporno, ampak je bistveno, ali se je njegova prošnja za finančno pomoč, če je bila podana v razumnem časovnem okviru po ponovni odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za bivanje na zasebnem naslovu nanašala na obdobje, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito in je v tistem obdobju izpolnjeval pogoje za pravico iz 3. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ-1.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - samoprijava - davčna napoved na podlagi samoprijave
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.