Na podlagi ugotovljenih malo verjetnih in neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj je pravilno ugotovila, da so navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, malo verjetne in neprepričljive, torej neverodostojne in da zato, ker ni bil prepričljiv in ker so njegove izjave malo verjetne, tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.
ZOZKD člen 2, 7, 8, 10. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
odškodnina žrtvam kaznivih dejanj - vrste priznane škode - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave
Tožena stranka je pred izdajo odločbe tožnici poslala listine, pridobljene v upravnem postopku, ni pa jo seznanila s svojimi stališči o tem, da naj bi bile njene težave zgolj prehodne narave in da ji zaradi tega ta vrsta odškodnine ne pripada. Tožnica namreč v svojem zahtevku ni zatrjevala, da bi bile težave zgolj prehodne narave, ampak iz njenega zahtevka smiselno izhaja, da je morala svoje življenje v celoti prilagoditi situaciji, povzročeni s strani storilca. Razen tega sodišče meni, da je o tovrstni škodi glede na okoliščine konkretnega primera težko odločiti, ne da bi bil izveden tudi vsaj dokaz z zaslišanjem stranke.
ZOdvT člen 13, 22, 22/2. ZUreP-1 člen 99, 99/2, 105, 105/4. ZUP člen 114, 114/1.
razlastitev - stroški postopka - načelo uspeha - določitev vrednosti spornega predmeta - določitev nagrade v razponu
Predmet postopka je odločanje o razlastitvi. Ne gre torej za odločanje o civilnopravnem premoženjskem upravičenju, temveč za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilnega odvzema lastninske pravice. Zato sta organa pri določitvi vrednosti predmeta pravilno uporabila drugi odstavek 22. člena ZOdvT in štela, da vrednost spornega predmeta znaša 4.000,00 EUR.
O zahtevi za prevzem in o razlastitvi se lahko odloči (le) hkrati, v enem (istem) upravnem postopku razlastitve, v isti zadevi. Tako je šlo v obravnavanem primeru za eno (isto) upravno zadevo odločanja o razlastitvi, za en sam enovit upravni postopek, v katerem je bilo hkrati z razlastitvijo odločeno tudi o prevzemu preostalih nepremičnin. Organa sta zato pri odmeri stroškov pravilno upoštevala vrednost (le) enega spornega predmeta.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - soglasje za mediacijo - po pozivu za soglasje za mediacijo vložena prošnja
Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila tožba pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložena 27. 10. 2014. V tej pravdni zadevi je prosilec za BPP (tožnik v tem sporu) tožeča stranka in kot izhaja iz izpisa procesnih dejanj, je bilo tožniku dne 25. 9. 2017 poslano povabilo k mediaciji, prošnja za dodelitev BPP pa je bila vložena 16. 10. 2017. Tožnik torej v času, ko je prejel poziv, da se izjavi o mediaciji, še ni bil prosilec za BPP, kar pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila določbo četrtega odstavka 28. člena ZBPP.
davek od dohodkov iz premoženja dohodek iz oddajanja premoženja v najem - odmera davka - zavezanec za davek - davčni rezident - znižanje davčne osnove - stroški vzdrževanja
V predmetni zadevi gre za vlogo davčnega zavezanca, ki jo je dolžan vložiti na podlagi zakona in ne po lastni volji v primeru, ko so na podlagi podanih dejstev izpolnjeni pogoji za odmero davčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki obdavčitev določa. Ker pa se nepremičnini nahajata v Sloveniji in je bil dohodek dosežen z oddajanjem v najem v Sloveniji, ima ta dohodek nesporno vir v Sloveniji. Za plačilo dohodnine od dohodka, ki ima vir v Sloveniji, pa je zavezan tako rezident Republike Slovenije, kot tudi nerezident. Po povedanem ugovori tožnice glede rezidentstva tako tudi po presoji sodišča na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Tudi po mnenju sodišča je tožnica zavezana za plačilo sporne dohodnine, pri čemer pa sami višini odmerjene dohodnine niti ne ugovarja.
davčna izvršba - izvršba na premičnine - prispevki za socialno varnost - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja
Po izpodbijanem sklepu se opravlja davčna izvršba na podlagi izvršilnih naslovov, ki so skupaj z datumi izvršljivosti, od katerih teče rok zastaranja pravice do izterjave, navedeni v izreku. Ugotovitev tožene stranke, da je bil tek relativnega petletnega zastaralnega roka za izterjavo posamezne obveznosti pred njegovim iztekom (28. 7. 2011) pretrgan z vročitvijo sklepa o izvršbi z dne 11. 7. 2011, ni sporna, zato je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po katerem začne po pretrganju zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.
Ob ugotovitvi, da tožnik v predlogu za izrek ničnosti ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, in zaključku, da je zato treba izdati sklep po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, kateremu sodišče pritrjuje, organ ni imel podlage za meritorno obravnavo predloga, torej za ugotavljanje, ali je izkazan obstoj uveljavljanih razlogov za izrek ničnosti odločbe.
ZPNačrt člen 76, 79, 79/1, 79/3, 79/7, 80, 82, 82/1. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-2, 149/2. Odlok o varstvu virov pitne vode na območju Občine Vodice (1998) člen 12. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 4, 4/3, 5, 5/1, 5/3. ZUS-1 člen 52.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - priklop na javno kanalizacijsko omrežje - nova priključitev lastnika obstoječega objekta - izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo - nedovoljena tožbena novota
Prvostopni organ za svojo odločitev, da se mora tožnik priključiti na javno kanalizacijsko omrežje, ni imel podlage ne v sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt, ne v Odloku o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje gradnje komunalne infrastrukture, ne v drugem predpisu. Zato je podan razlog za odpravo 4. točke izreka izpodbijane odločbe.
Izključuje se odmera komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča v primerih, ko je bil objekt že pred izgradnjo komunalne opreme, za katero naj bi se odmeril komunalni prispevek, priključen na enako vrsto komunalne opreme. Za to pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre, temveč gre za priključitev na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje, ki pred tem še ni obstajalo.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1-4. ZEN člen 144, 144/1-1, 144/2, 144/5.
zemljiški kataster - evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - odločanje po uradni dolžnosti - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Organ je izdal izpodbijano potrdilo po ugotovitvi, da parcela št. 616 ni vodena kot enovita parcela oziroma kot strnjeno zemljišče, temveč v nepovezanih delih. Po 144. členu ZEN pa mora geodetska uprava ob evidentiranju spremembe podatkov v zemljiškem katastru po uradni dolžnosti uskladiti podatke o parcelnih številkah, če med drugim ugotovi, da parcela v zemljiškem katastru ni vodena kot strnjeno zemljišče oziroma je vodena v dveh ali več med seboj nepovezanih delih (1. točka prvega odstavka tega člena) in posledično temu geodetska uprava vsakemu delu določi svojo parcelno številko (drugi odstavek tega člena). Organ je tako v konkretnem primeru (le) uskladil podatke o parcelnih številkah in (zgolj) evidentiral spremembe teh podatkov ter o tem skladno s petim odstavkom 144. člena ZEN izdal potrdilo. Pri izdaji izpodbijanega potrdila torej ni vsebinsko odločal o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.
ZUP člen 42, 43. ZKZ člen 22, 25. ZFPPIPP člen 342, 342/1, 342/5. ZPP člen 154, 155, 155/1.
odobritev pravnega posla - položaj stranke v postopku - stranski udeleženec - stroški postopka
Tožnica pravnega interesa za sodelovanje v tem postopku z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve v njeno korist, ni izkazala. Tožnica tako nima nobene pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki bi ji dajala lastnost stranske udeleženke v tej upravni stvari.
denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - solastniški delež - grajeno javno dobro - zmotna uporaba materialnega prava
ZDen temelji na načelu, da se lahko vrne le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno. Iz tega sledi, da ni mogoče vrniti ničesar drugega oziroma nič več.
Vračanje v solastniškem deležu je dopustno le tedaj, ko ga dopušča zakon, to pa je v primeru iz drugega odstavka 27. člena ZDen, kjer gre za vračanje kmetijskih zemljišč, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. Zakon v primeru, ko gre za vračanje stavbnih zemljišč, take določbe ne vsebuje. Zato vračanje stavbnih zemljišč v solastniškem deležu, ki ustreza površini podržavljene parcele glede na površino celotne parcele, tudi ni dopustno.
Park sodi med javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, hkrati pa gre za grajeno javno dobro. V takem primeru so izkazane ovire za vračilo nepremičnin v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.
ZUP člen 238. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 1.
javni razpis - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - razpisni pogoj - ožji družinski član - dolžnost preživljanja - dohodek gospodinjstva - hišniško stanovanje - bivanje v neprimernem stanovanju
Ni podlage za to, da bi se tožnikova družina upoštevala kot tričlanska. Tožnikov sin je namreč star 38 let in zaposlen, kar pomeni, da dolžnosti njegovega preživljanja ni in da ga zato po določbah razpisa ni mogoče šteti za družinskega člana. Sodišče sicer ne dvomi, da pomaga očetu - tožniku skrbeti za bolno ženo oziroma za svojo mater, vendar pa skrb za družinskega člana v razpisu ni predvidena kot okoliščina, ki bi vplivala na opredelitev družinskega člana in je zato pri odločanju ni bilo mogoče upoštevati ter dodeliti zahtevanih točk. Se pa bolezen oziroma invalidnost družinskega člana upošteva kot posebna postavka pri točkovanju in je bila kot takšna upoštevana tudi v konkretnem primeru. Ravno tako pa že na podlagi kriterijev iz razpisa ni bilo mogoče upoštevati bivanja v hišniškem stanovanju, saj se po vseh treh postavkah, ki se nanašajo na tovrstno bivališče, zahteva, da uporabnik hišniškega stanovanja opravlja hišniška ali temu sorodna dela.
davčna izvršba - zastaranje - relativni zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - ponovljeni postopek - pretrganje teka zastaranja
Ključni tožbeni ugovor, da bi zastaralni rok moral teči od izvršljivosti prvotno izdanih odločb in ne od izvršljivosti odločb, izdanih v ponovnem postopku, je neutemeljen. Ni namreč spora, da sta bili odločbi odpravljeni. Z odpravo odločbe pa so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, za nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v zadevi pravilno upoštevano, da je odločba, izdana v ponovnem postopku (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.
ZDDPO-2 člen 17. ZDDV-1 člen 63. ZDavP-2 člen 74, 253, 283.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davek od dohodkov pravnih oseb - povezane osebe - navidezen pravni posel - davek na dodano vrednost - pravica do odbitka vstopnega DDV
Za pojem povezanih oseb ni nujno, da gre za obvladovanje preko kapitalske povezanosti. Za povezanost oseb gre tudi takrat, kadar so osebe medsebojno povezane na podlagi pogodbe ter se pogoji transakcij razlikujejo od pogojev, ki bi bili med nepovezanimi osebami. Poslovna povezanost obeh subjektov se v obravnavanem primeru kaže zlasti v tem, da bi brez dela zaposlencev, ki so bili formalno zaposleni pri A.A. s.p., v resnici pa so opravljali delo pri tožniku, bila proizvodnja v takšnem obsegu, kot jo opravlja tožnik, nemogoča.
V primeru, ko so zaračunane dobave ali storitve sicer opravljene, vendar je ugotovljeno, da so zgolj navidezno prikazane kot posledica poslovanja med dvema subjektoma (z namenom pridobiti račune in s tem pravico do odbitka vstopnega DDV), dejansko pa jih ni opravil drug davčni zavezanec, temveč prejemnik računa sam, za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV niti ni treba še posebej ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V takem primeru se namreč tak davčni zavezanec - tožnik ne more sklicevati na svojo dobrovernost.
ZPOmK-1 člen 3, 9, 12, 18, 23, 24, 24/5, 28, 29, 36, 37, 37/4, 55, 58, 59. ZEKom-1 člen 95, 95/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 19, 28, 28/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/2.
zloraba prevladujočega položaja - preiskava - operater - relevantni trg - storitveni trg - geografski trg - tržni delež - telekomunikacijska infrastruktura - omejen in otežen dostop - opredelitev škode - trajajoča kršitev - vplivi na trgovanje med državami članicami - namen prava varstva konkurence
Zelo veliki tržni deleži, razen v izjemnih okoliščinah, dokazujejo obstoj prevladujočega položaja.
Izkoriščevalska zloraba (exploitative abuse) je po pravni teoriji tista, ki je usmerjena neposredno proti potrošnikom, medtem ko je t. i. izključevalna zloraba (exclusionary abuse) usmerjena proti konkurentom podjetja in torej vpliva na blaginjo potrošnikov posredno. Lahko pa imajo posamezne oblike ravnanj tudi značilnosti izkoriščevalske in izključevalne zlorabe hkrati.
Prvi odstavek 9. člena ZPOmK-1 prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja (in v tem smislu enako določbo je vseboval tudi že prej veljaven ZPOmK v prvem odstavku 10. člena). Določba kot taka posebnega ugotavljanja konkretne potrošniške škode oziroma njene konkretne višine sicer ne zahteva. Drugače mora veljati v primerih izkoriščevalskih zlorab oziroma kolikor je podjetju neposredna potrošniška škoda posebej očitana.
Tudi po ustaljeni praksi Sodišča EU se 82. člen PES oziroma zdaj 102. člen PDEU ne nanaša le na ravnanja, ki lahko potrošnikom povzročijo takojšnjo škodo, ampak tudi na tista, ki potrošnike oškodujejo tako, da posegajo v konkurenco. V tem smislu gre lahko torej tudi za taka ravnanja, ki ogrožajo učinkovito konkurenčno strukturo. V 19. točki Sporočila Komisije - Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj, se z izrazom "protikonkurenčno omejevanje dostopa" opisuje položaj, v katerem je dejanskim ali potencialnim konkurentom oviran ali preprečen učinkovit dostop do ponudbe ali trgov zaradi ravnanja prevladujočega podjetja, pri čemer je verjetno, da lahko prevladujoče podjetje dobičkonosno povišuje cene v škodo potrošnikov.
Opredelitev morebitne škode za potrošnike je lahko odvisna od kvalitativnih in, kadar je mogoče in ustrezno, tudi kvantitativnih dokazov.
Sodišče sprejema kot utemeljene zaključke toženke o tem, da tožnikovega nacionalno razvejanega bakrenega omrežja, ki ga tožnik tudi nadgrajuje oziroma nadomešča s svojim optičnim omrežjem, ni razumno podvajati iz ekonomskih in pravnih razlogov (znatne investicije na tujih nepremičninah). To pomeni, da (tudi) v smislu prakse Sodišča EU iz zadeve Bronner obstajajo ovire, zaradi katerih bi bila izgradnja omrežja, ki bi bilo vzporedno tožnikovemu, nerazumno težka (unreasonably difficult).
Ključno infrastrukturo je treba presojati v kontekstu upoštevnega trga.
Ni treba dokazati izločitve vsakršne konkurence na trgu, ampak je treba dokazati, da zadevna zavrnitev lahko izloči ali bi lahko izločila vsakršno učinkovito konkurenco na trgu; tako nevarnost za izločitev vsakršne učinkovite konkurence je treba dokazati.
H ključni infrastrukturi spadajo tudi tisti elementi (omrežja), npr. nepremičnine, preko katerih je v konkretnem primeru omogočen dostop.
Koncept znatnosti vpliva na trgovino med državami članicami EU se presoja v kontekstu konkretnega primera.
V konkretnem primeru je odločilna okoliščina, da se zloraba prevladujočega položaja nanaša na dostop do storitev tožnika kot operaterja s prevladujočim položajem, ki deluje na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Običajno pa je, da ima zloraba vpliv na trgovino med državami članicami EU, če se podjetje, ki ima prevladujoč položaj na celotnem ozemlju ene države članice EU, posluži izključevalne zlorabe. Z drugimi besedami, šteje se, da gre za relevanten vpliv.
Posamezna ravnanja, ki jih je ugotovila toženka in ki tudi po presoji sodišča izpolnjujejo znake zlorabe prevladujočega položaja na upoštevnih veleprodajnih trgih, v daljšem, povezanem časovnem obdobju, tvorijo to kršitev, torej so v tem smislu tudi iste vrste oziroma z enakimi učinki omejevanja dostopa do ključne infrastrukture, in posledično jih je toženka lahko obravnavala kot enotno zlorabo prevladujočega položaja.
ZMZ-1 člen 9, 11. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 5. ZOdv člen 17, 17/5.
Na podlagi 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce so za dejanja pravne pomoči pred Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem svetovalci upravičeni do nagrade in povračila stroškov, pri čemer se smiselno uporabljajo drugi odstavek 25. člena, 36. člen ter 1., 2. in 3. poglavje 3. dela in 6. del tarife, razen tarifne številke 6002, iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Slednjega je nadomestila OT, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 22, dne 9. 1. 2015, veljati pa je začela naslednjega dne po objavi, tj. 10. 1. 2015. V konkretnem primeru se torej uporablja Splošni del ter tarifna številka 30 (XIII. Upravni spor) in tarifna številka 27 (X. Izvršilni postopek) iz Posebnega dela OT, ker Pravilnik ne določa drugače. Iz tožbenih navedb je razvidno, da se tožnica ne strinja le z zavrnilnim delom. Sodišče je zato izpodbijani sklep presojalo le v tem delu, v katerem pa je tožnica uspela. Sodišče je meritorno odločilo o pravici v sporu polne jurisdikcije, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 1.
javni razpis - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - točkovanje vloge - bivanje v neprimernem stanovanju - vlaga v stanovanju - zdravstvene razmere - zdravniško potrdilo
Komisijski ogled je bil po podatkih spisov opravljen, pri tem pa ugotovljeno, da vlaga ni prisotna. To je vse, kar izhaja iz zapisnika o ogledu, ki se nahaja v spisih, pri čemer naj bi po tožnikovih navedbah ogled trajal le tri minute in ne da bi si komisija ogledala vse prostore v stanovanju, v katerih je po trditvah v tožbi in pred tem že v pritožbi in v izjavi, ki jo je dal tožnik na poziv za dopolnitev vloge, vidna vlaga, zlasti v kuhinji in v predsobi. Da bi bili s strani komisije pregledani vsi prostori v stanovanju, pa iz zapisnika ni razvidno. Ravno tako ni razvidno, koliko časa je trajal ogled, kar pomeni, da tožnikovih ugovorov, ki jih je dal v zvezi z ogledom, ni mogoče preveriti. Odgovora na tožnikove ugovore v zvezi z ogledom tudi ni najti v odločbi o pritožbi in v odgovoru na tožbo, kar vse pri sodišču vzbuja dvom v korektnost opravljenega ogleda in s tem v relevantnost ugotovitve, ki jo vsebuje zapisnik in na kateri sloni izpodbijana odločitev. Poleg tega je tožnik naknadno, že po ogledu, vendar pred izdajo odločbe prve stopnje, predložil tudi zapisnik o točkovanju in izvedensko mnenje, s katerima dokazuje vlago v stanovanju. O predloženih listinah se organ prve stopnje ne izreče.
ZDDV-1 člen 45, 45/1, 45/2, 63. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek na dodano vrednost (DDV) - vstopni DDV - odbitek vstopnega DDV - objektivni element - subjektivni element
Tožnik ni izkazal namena, da bo predmetne nepremičnine uporabljal za točno določeno, konkretizirano obdavčeno transakcijo. Tožnik bi namreč za priznanje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 moral imeti namen opravljanja točno določene obdavčene transakcije že v času nakupa predmetne nepremičnine, pri čemer bi tak namen moral tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih izkazoval z listinami, iz katerih bi moral jasno izhajati tožnikov namen. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 oz. 3. pogoja iz točke 13 te sodbe, mu že iz tega razloga ne gre pravica do odbitka DDV. V zadevi je izkazan tožnikov subjektivni element in da tožnik ne izpolnjuje tudi 4. pogoja. Glede na objektivne okoliščine na strani tožnika se v obravnavanem primeru tožniku lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti da sodeluje pri poslih, ki pomenijo zlorabo sistema DDV.
davčna izvršba - izvršba na premičnine - prispevki za socialno varnost - izpodbijanje izvršilnega naslova
Zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa se tudi v upravnem sporu presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje, kasnejša (pravnomočna) odprava izvršilnega naslova na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev pa je podlaga za ustavitev davčne izvršbe in ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi. Ko gre za izvršbo na premičnine, je preživljanje tožnika, ki naj bi bilo po tožbenih navedbah ogroženo, varovano z določbami 177. člena ZDavP-2, ki določa oprostitve glede predmeta davčne izvršbe.