upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravni interes - inšpekcijski postopek - vlagatelj pobude - zavrženje tožbe
Z inšpekcijskim nadzorom je bilo ugotovljeno, da očitanih nepravilnosti ni (več) oziroma da so bile le-te odpravljene. Zato je bil z izpodbijanim sklepom postopek inšpekcijskega nadzora pri stranki z interesom ustavljen. Glede na navedeno se v predmetnem postopku torej ni odločalo o pravicah tožeče stranke, saj se je odločalo le o pravicah stranke z interesom. Če pa se ni odločalo o pravicah ali pravni koristi tožeče stranke, potem slednja tudi ne more imeti pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Tožnik namreč v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bil stranka (z interesom), temveč le vlagatelj pobude.
brezplačna pravna pomoč - za odločanje pristojen organ
Tožnik je vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v upravnem sporu, ne pa v zadevi, v kateri bi bil pristojni organ za odločanje o prošnji Okrožno sodišče v Ljubljani. Izpodbijano odločbo je izdal nepristojen organ.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti - izvršba na podlagi sodne odločbe - zakonita subrogacija
Terjatev je na podlagi izrecne zakonske določbe 46. člena ZBPP, ki določa zakonito subrogacijo terjatev iz naslova stroškov postopka v korist države, prešla na Republiko Slovenijo.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - odgovornost za opuščeno odtegnitev in plačilo - dopustni ugovori - ugovor zoper sklep o izvršbi
Zakonski pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z izdanim sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le še tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnica ugovarja, da je njen dolg do davčnega dolžnika s pobotom ugasnil, kar pomeni, da ugovarja obstoju terjatve. To pa ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Tožnici je bila izdana odločba o odobritvi sredstev na podlagi Uredbe o podpori za spodbujanje tržnega združevanja primarnih proizvajalcev kmetijskih proizvodov /2012 in pod pogoji javnega razpisa, in na podlagi določb o stroških promocije, urejenih v Uredbi/2012 in javnem razpisu, ter veljavnih v času nastanka spornih stroškov promocije. To pa pomeni, da je treba uporabiti pravne določbe, veljavne v času nastanka pravice do sredstev. Po presoji sodišča tako pri odločanju o upravičenosti spornih stroškov promocije, nastalih v obdobju oktober – december 2013, in pravilno uveljavljanih v januarju 2014, ni mogoče upoštevati nove, z Novelo iz leta 2014 uveljavljene določbe tretjega odstavka 5. člena Uredbe o podpori za spodbujanje tržnega združevanja primarnih proizvajalcev kmetijskih proizvodov.
odobritev pravnega posla - zahteva za odobritev pravnega posla - ponovna zahteva - zavrženje vloge
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je v zadevi edino relevantno, je imel upravni organ podlago, da v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP ponovno vlogo za odobritev pravnega posla zavrže.
gozd - poseg v gozd - graditev objekta - soglasje za poseg v gozd
Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je tretji odstavek 21. člena ZG, po katerem soglasja za poseg v gozd ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Po isti določbi se pri presoji ogroženosti upošteva vrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov.
Iz Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Postojna (2011-2020) izhaja, da čebelnjakov v gozdu ni dovoljeno postavljati, njihova postavitev je možna samo na negozdnih površinah v gozdnem prostoru in to v kmetijski in gozdnati krajini v oddaljenosti do 500 m od ureditvenega območja naselja, in sicer tako, da je omogočen direkten dostop do čebelnjaka z gozdne ali javne ceste. Navedenega pogoja pa, kakor izhaja iz upravnega spisa in zatrjevanj tožeče stranke, navedena lokacija ne izpolnjuje, čemur tožeča stranka ne ugovarja in je že iz tega razloga bilo potrebno zavrniti izdajo zahtevanega soglasja.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - ugovor zoper sklep o izvršbi - nujno pravno dejanje - fikcija vročitve - načelno pravno mnenje - pritožba - verjetni izgled za uspeh
Tožnica je za dodelitev BPP za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je prejela 9. 5. 2015 (fikcija vročitve), zaprosila 18. 5. 2015, to je isti dan, ko je potekel rok za ugovor zoper navedeni sklep, zato tožnica toženki v tožbi neutemeljeno očita zavlačevanje pri odločanju. Pri tem sodišče posebej opozarja na drugi odstavek 36. člena ZBPP, ki določa, da v primerih, ko bi zaradi odločanja o prošnji za BPP prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje, prosilec vloži prošnjo za odločanje najpozneje tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega dejanja.
Fikcija vročitve je v obravnavanem primeru nastopila dne 9. 5. 2015, ko je bila res sobota, torej dela prost dan. Ker pa je od sprejetja in objave načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 1. 2015, torej tudi v času, ko je v obravnavanem primeru iztekel rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, jasno, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, tožnica ne more uspeti niti s pritožbo zoper sklep o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi niti z vrnitvijo v prejšnje stanje, saj nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet).
Predmet menjave je lahko le kmetijsko zemljišče za kmetijsko zemljišče, kot se je po mnenju sodišča na pravilno stališče postavil prvostopni organ, glede na določbo 45. člena ZKZ. Ker predmet menjave za kmetijsko zemljišče ne more biti kmetijska mehanizacija, je prvostopenjski organ pravilno, ker promet ni potekal po postopku in na način določen v ZKZ, odobritev posla zavrnil.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - znižanje z oceno ugotovljene davčne osnove - dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - načelo proste presoje dokazov
Ne drži stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejstva ugotavljajo z verjetnostjo. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno z načelom materialne resnice dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki po večinskem mnenju teorije izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 se namreč verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je torej na davčnem zavezancu, ki mora s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva.
zaščitena kmetija - status zaščitene kmetije - preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo - dejanska raba zemljišč - obrazložitev odločbe
Z novelo ZDKG-A, uveljavljeno 13. 4. 2013, je bila dana pravna podlaga za (ponovni) postopek; v določbi 5. člena navedenega zakona je upravnim enotam naložena dolžnost, da v petih letih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti preverijo, ali kmetije izpolnjujejo pogoje, da se določijo za zaščitene kmetije, pri čemer se prednostno preverijo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali pravnega prometa med živimi. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bila z izpodbijano odločbo kršena določba četrtega odstavka 225. člena ZUP in da je bilo s tem protipravno in nedopustno poseženo v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
Zakon kriterije za zaščito kmetij določa glede na objektivno primernost zemljišč za kmetijsko in gozdarsko dejavnost; zato se o zaščiti kmetije ne odloča na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, temveč na podlagi njene objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdno dejavnost.
razprodaja tekstilnega blaga in obutve - cena pred znižanjem - odstotek znižanja - nepoštena poslovna praksa
Ugotovitev inšpektorice o nepravilnem označevanju blaga s cenami, ko kot cena pred znižanjem ni označena cena pred uvedbo razprodaje (v obravnavanem primeru t.i. promocijska cena), ampak (višja) redna maloprodajna cena, daje podlago za zaključek, da je napačen tudi odstotek znižanja „do – 50“, ki ga je objavila tožnica. Odstotek znižanja je tožnica namreč izračunala glede na maloprodajne cene blaga ter ne glede na (nižje) cene, ki so veljale pred razprodajo.
Zavajajoča (napačna) objava odstotka znižanja blaga na razprodaji more povzročiti oškodovanje potrošnikov, kajti obstaja možnost, da ti sprejmejo odločitev o nakupu izdelka zaradi vabljivo visokega oglaševalskega popusta, in ki je ne bi sprejeli, če bi vedeli, da je odstotek znižanja cen nižji od prikazanega.
ZDoh-1 člen 46, 48. ZDavP-2 člen 68, 95. ZDDV-1 člen 78.
DDV - dodatna odmera DDV - davek od dohodka iz dejavnosti - nakup in prodaja motornih vozil - ocena davčne osnove
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - predlog za obnovo postopka
Presoja upravičenosti dodelitve BPP vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja BPP, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti.
V vlogi in v njeni dopolnitvi tožnik ni navedel razlogov za obnovo postopka ter ni predložil dokazov oziroma navedel okoliščin, ki razloge verjetno izkazujejo ter določno opredeljujejo relevantna dejstva v zvezi z domnevnimi kršitvami, zato je organ pravilno presodil, da tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh.
davek na motorna vozila - zahtevek za vračilo plačanega DMV - rok za vložitev zahtevka za vračilo - materialni prekluzivni rok
Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
Tožnik je fizična oseba, ki je v skladu s 7. členom ZGD-1 odgovorna za nastale obveznosti z vsem svojim premoženjem, tudi tistim, za katerega se ga terja po spornem sklepu o davčni izvršbi in sicer za obveznosti izbrisane družbe trženja avtomatov A.A. s.p.
upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države - državljanstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
A.A. je imel državljanstvo LRS in jugoslovansko državljanstvo od 28. 8. 1945 do svoje smrti leta 1987, na dan 1. 1. 1960 pa je imel stalno prebivališče v C., Avstrija, kjer je tudi umrl, ni pa jasno, ali je imel (tudi) avstrijsko državljanstvo. Glede na določbe FIP in dejanske okoliščine zadeve, ki izhajajo iz upravnega spisa, je zaključek drugostopenjskega organa o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za bivšega lastnika podržavljenega premoženja pok. A.A. napačen oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, ker je drugostopenjski organ svoj zaključek utemeljil (predvsem) na podlagi nemožnosti pridobitve podatka od pristojnih organov v zvezi z avstrijskim državljanstvom upravičenca.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 78. ZDDV-1 člen 50, 50/2. Uredba o okoljski dajatvi za odpadno embalažo člen 5.
Tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. Iz drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 izhaja, da je uvoz blaga iz 4. točke prvega odstavka tega člena oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu carinskemu organu zagotovi med drugim dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.
V obravnavanem primeru je sporna pravna podlaga za obračun davčnega odtegljaja in vprašanje uveljavljanja dejanskih stroškov.
Dejstvo, da je bil dohodek izplačan tuji pravni osebi, izdajateljici računa, ne dokazuje, da dohodek ne pripada nastopajočemu izvajalcu. Ko je izplačilo opravljeno agenciji, ki je po sklenjeni pogodbi v razmerju do tožnice nastopala kot posrednik oziroma zastopnik nastopajočih glasbenikov, gre za dohodek fizičnih oseb – nastopajočih izvajalcev in ne za dohodek od storitev nastopajočih izvajalcev, ki pripada drugi (tuji pravni) osebi. Tožnici je tako kot izplačevalki dohodkov in plačniku davka utemeljeno naloženo plačilo davčnega odtegljaja. Na podlagi določb ZDoh-2 (5. člen in drugi odstavek 68. člena) se namreč dohodek, izplačan tujemu nastopajočemu izvajalcu preko agenta, obdavči enako kot neposredno plačilo izvajalcu. Davčni odtegljaj se izračuna, odteguje in plačuje od posameznega plačila, zmanjšanega za 25 % normiranih stroškov in po stopnji, določeni z ZDDPO-2.
Zavezanec nerezident, ki nima poslovne enote v Sloveniji, lahko namesto normiranih stroškov uveljavlja posamezni aktivnosti v Sloveniji neposredno pripisljive dejanske stroške, ki se priznajo na podlagi dokazil. Dejanske stroške lahko uveljavi pri davčnem organu v 30 dneh od izplačila dohodka ali v 30 dneh od zadnjega izplačila dohodka, če se dohodek za posamezno aktivnost izplačuje v več delih. Davčni organ odloči o poračunu davčnega odtegljaja na podlagi uveljavljanja dejanskih stroškov v 15 dneh od dneva predložitve zahtevka. Gre torej za pravico, ki se uveljavlja v posebnem postopku in ne v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi izplačevalki.