Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog tožečih strank za izdajo regulacijske začasne odredbe presojalo restriktivno. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi motenja posesti, ki že samo po sebi pomeni začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da temelji na pravici do posesti. Za zavarovanje z začasno odredbo bi zato morali obstajati res tehtni razlogi.
Pravilno je zavrnjen tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, saj tožeče stranke niso predlagale ustreznega sredstva zavarovanja. Ne drži, da bi jih sodišče moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na popravo in dopolnitev predloga. Tožeče stranke imajo odvetnika, ki je strokovnjak na tem področju, prav tako so zakonske določbe glede sredstev zavarovanja jasne. Skladno z 285. členom ZPP sodišče stranke ni dolžno pozivati na popravo zahtevka, saj bi s tem prestopilo mejo nepristranskosti do ene ali druge stranke.
Pri sklepanju o vrednosti spornega predmeta v zvezi z izračunanim deležem tožeče stranke v zadružnem premoženju je sodišče prve stopnje šlo predaleč. Primarna je namreč tožnikova ocenitvena dolžnost, ki pomeni ocenitev interesa, da bi v pravdi uspel, saj je vrednost spornega predmeta ena bistvenih prvin kompetenčnega dejanskega stanja in zato obvezna sestavina tožbe (drugi odstavek 180. člena ZPP). Sodišče mora reagirati le na očitno napačno oziroma neustrezno navedbo vrednosti spornega predmeta, če je že na prvi pogled jasno, da izrazito odstopa od razumnega razpona vrednosti spora.