Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ).
Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala.
Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.
Če je priposestvovalna doba začela teči v času uporabe pravnih pravil ODZ, iztekla pa bi se v času veljavnosti ZTLR, in v primeru spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, so se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, uporabljala določila ZTLR. SPZ ne učinkuje za nazaj in ne posega v stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ostane tako veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002.
Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dobre vere je oziroma bo v celoti na strani toženca. V tej fazi postopka, ko se o spornem zahtevku slednji še niti ni izjasnil, je sodišče v nasprotju z navedenim materialnopravnim izhodiščem in trditveno podlago tožnic preuranjeno in preobširno ugotavljalo, ali je bila ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju tožnica (oziroma njeni pravni predniki) dobroverna ali ne. Namen določb o priposestvovanju je v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice. Po ustaljenih stališčih sodne prakse dobre vere (to je opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastninski pravici) ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke.
V primeru toženčeve odtujitve nepremičnin tožnica lahko izgubi učinkovito lastninskopravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je s tem izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve.
Podana ni bila nobena objektivna okoliščina, na podlagi katere bi lahko toženka (najemnica) utemeljeno sklepala, da je najemna pogodba prenehala na podlagi sporazuma strank z izselitvijo in ki bi tako od tožnice (najemodajalke) terjala aktivno ravnanje v smeri zadržanja pravice do najemnine do izteka v aneksu dogovorjenega trajanja najemne pogodbe.