denarna socialna pomoč - zavrženje pritožbe - elektronska oblika - elektronski podpis - socialni spori
Informacijski sistem za vlaganje vlog v elektronski obliki ni vzpostavljen za vse civilne sodne postopke. Zagotovljen le za področja insolventnosti, izvršilne postopke, za vodenje sodnega registra ter zemljiško knjižne zadeve. Za preostale civilne postopke, od pravdnih, delovno pravnih, upravnih do sodno socialnih ni sistemske opreme, ki bi omogočala vlaganje pritožb po elektronski poti na način, da bi bila pritožba izenačena pisni vlogi z lastnoročnim podpisom.
Čeprav ZPP sicer predvideva vlaganje vlog v elektronski obliki, ta možnost, razen za prej navedena specialna področja zaenkrat ni operacionalizirana. Za popolnost pritožbe, predpisane v 335. členu ZPP tako ne zadošča, da jo stranka pošlje na elektronski naslov, objavljen na spletni strani sodišča.
Po elektronski poti vložena pritožba ni vložena v skladu z 105.b členom ZPP, saj nima podpisa, ki bi ga bilo mogoče enačiti z lastnoročnim podpisom. Te pomanjkljivosti v pritožbenem postopku ni bilo mogoče odpravljati, saj je z 336. členom ZPP izključena uporaba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev in popravo, na kar je opozorjeno v pravnem pouku sklepa o zavrženju tožbe.
Ni podan obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP. Ta je podan, če je prišlo do pravnomočne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno sodno odločbo kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, s katero je bilo odločeno v pravdnem postopku, prav tako pa tudi ne gre za pravnomočno obsodilno sodbo. V individualnem delovnem sporu je bilo, ne glede na hkrati voden kazenski postopek zoper tožnico, pravnomočno ugotovljeno, da je tožnica s svojim ravnanjem storila kršitve, ki so imele znake kaznivega dejanja, s tem pa je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da za vlaganje pritožb v elektronski obliki še ni vzpostavljen informacijski sistem, tožnica vloge ni mogla vložiti v informacijski sistem sodstva (e-sodstvo).
Tožničina vloga (pritožba) tako ni bila vložena skladno z ZPP in Pravilnikom o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih. Posledično to pomeni, da pritožba tudi ne vsebuje varnega elektronskega podpisa skladno z določbami Pravilnika.
ZPP stranki ne daje pravice odločanja o tem, katero sodišče bi bilo po njeni oceni "primernejše", da sodi v zadevi, tako tožnik ni legitimiran za vložitev takšnega predloga.
Tudi morebitne nejasnosti pri zapisu pogodbenih določil (saj ne gre npr. za spor iz naslova trajanja delovnega razmerja) v tem sporu nimajo večjega pomena kot dejanske okoliščine, glede katerih je potrebno ugotoviti, zakaj toženka ni nadaljevala z delovnim razmerjem pri stranski intervenientki do izteka obdobja, kot se je zavezala po pogodbi o štipendiranju.
ZDR-1 člen 6a, 6a/4.. ZDR člen 43, 44. 45.. KZ-1 člen 197, 197/1.. OZ člen 179, 181.. URS člen 34, 35.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu - enotna odškodnina - poseg v dostojanstvo - nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete
Vrhovnega sodišča RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2019 pojasnilo, da so posledice trpinčenja, zaradi katerih je oškodovanec upravičen do povrnitve negmotne škode, praviloma večplastne in med seboj prepletene ter segajo od psihosomatskih bolečin do sprememb vedenja, občutka tesnobe, strahu pred nadrejenimi in podobno. Ločevanje teh težav po postavki 179. člena OZ bi bilo neprimerno in neživljenjsko in bi lahko vodilo do izkrivljanja posameznih težav. Pri tem je potrebno upoštevati, da so posledice trpinčenja medsebojno prepletene in pogojene in da se praviloma ne pojavljajo ločeno, temveč hkrati in kontinuirano, kar pomembno vpliva na intenzivnost posameznikove duševne stiske oziroma porušenost njegovega telesnega in duševnega ravnovesja. Tako je potrebno v konkretnem primeru glede na sodno prakso upoštevati enotno odškodnino tudi v primerih, ko je bila v delovnem sporu ugotovljena kršitev prepovedi trpinčenja v skladu z določili ZDR (pravnomočna kazenska sodba in druge ugotovljene kršitve). Tako trpinčenje pomeni poseg v z Ustavo RS varovano pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti duševne integritete (35. člen Ustave RS), ki predstavljajo osebnostne pravice. Zato je potrebno v konkretnem primeru glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje odmeriti enotno odškodnino, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera.
ZZZDR člen 65. ZPP člen 115, 115/2, 155, 413. URS člen 22.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - načelo kontradiktornosti - pravica do enakega varstva pravic strank - opustitev zaslišanja stranke - neupravičena odsotnost z naroka - zdravniško opravičilo - nenadna in nepredvidljiva bolezen ali poškodba
Toženka ni izkazala nenadnosti/nepredvidljivosti bolezni ali poškodbe, ki bi ji onemogočila prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega pa tudi ni predložila ustreznega opravičila, izdanega na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče prve stopnje je zato narok utemeljeno opravilo v odsotnosti pravilno vabljene toženke (in ob prisotnosti njene pooblaščenke).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tem, ko je največji lastnik družbe opustil dolžnost, da bi bila s tožnikom kot direktorjem družbe ob vsakem vnovičnem imenovanju na funkcijo direktorja sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi, dal soglasje za dejanske obračune plač tožnika, kot ti izhajajo iz plačilnih list. Svoj zaključek je oprlo tudi na njegovo izpoved, ko je na vprašanje, ali ga ni zanimalo, kaj je pisalo v pogodbi, odgovoril, da dokler je bilo poslovanje družbe pozitivno, dokler so imeli delavci plače, je bilo vse v najlepšem redu. S tem je tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazana njegova volja, da je tožnik prejemal plačo v višini, ki je sedaj sporna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00027952
ZPP člen 188, 188/3.
prekoračenje tožbenega zahtevka - umik tožbe
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek prekoračen tudi, če je odločeno o umaknjenem delu tožbenega zahtevka, ki s sklepom še ni bil ustavljen. Sodišče mora po 3. odstavku 188. člena ZPP ob umiku tožbe in izpolnjenih pogojih iz tega člena sicer izdati sklep o ustavitvi postopka, vendar je ta sklep po sodni praksi in pravni teoriji le deklaratorne narave. Tožeča stranka umika tožbe ne more več preklicati, torej umika niti njegovih posledic ne more več preprečiti. Po tem, ko tožeča stranka tožbo umakne, sodišče o umaknjenem tožbenem zahtevku ne sme več meritorno soditi (razen, če umik prepreči tožena stranka).
tožba za zvišanje preživnine - preživnina za polnoletnega otroka - spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti staršev - preživninske potrebe upravičenca
Toženec se v korist tožnice, čeprav se ta redno šola, ni dolžan odpovedati vsem izletom, druženju, preživljanju počitnic na morju in v hribih. Glede na njegove pridobitne zmožnosti, ki so zaradi bolezni zmanjšane, mu tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče naložiti višje preživninske dolžnosti od 172,03 EUR. Tudi mama je dolžna tožnico vzdrževati po svojih zmožnostih, ki so glede na izobrazbo in zdravstveno stanje boljše od toženčevih. In pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je otrokovim potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, ter da mora polnoleten otrok prispevati za svoje preživljanje po svojih močeh. Tako v 129. kot v 103. členu ZZZDR je vsebovana omejitev, ki upošteva zmožnosti staršev.
Pravilna je prvostopenjska presoja, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je oškodovanko prikrajšal za pravice, ki ji pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, temu pritožnik ne nasprotuje, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovanke lahko izpolnilo, vendar je obdolženec dal prednost drugim obveznostim družbe. Obdolženčeva skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2009, ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni dejansko izplačilo. Ker je torej obdolženec imel možnost, da bi oškodovanki izplačal plačo, prispevke in regres, ga kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje tudi ne razbremenjuje dejstvo, da oškodovanka, seznanjena z okoliščinami poslovanja družbe, pogodbe o zaposlitvi ni sama prekinila, kot to zmotno meni pritožnik.
Ker je tožnico zastopala odvetnica na podlagi odločbe BPP, je sodišče prve stopnje izrek o tem, komu je toženec dolžan povrniti stroške postopka ustrezno popravilo, ne da bi s tem poseglo v končno odločitev, po kateri je toženi stranki naloženo plačilo stroškov postopka.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pogoji za izrek varnostnega ukrepa
Dejstvo, da se storilec noče zdraviti na prostosti, je le prvi pogoj za spremembo varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 v ukrep po 70.a členu KZ-1. Izpolnjeni pa morajo biti pogoji po prvem odstavku 70.a člena KZ-1. Sodišče prve stopnje bi pred svojo odločitvijo zato moralo ugotoviti, ali bi storilec glede na težo kaznivih dejanj in stopnjo njegove duševne motenosti na prostosti lahko storil ne zgolj katero od hujših kaznivih dejanj, temveč katero od hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Razjasniti bi moralo tudi, ali je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Ob tem ne bi smelo spregledati niti določbe drugega odstavka 70. člena KZ-1, ki nalaga sodišču dolžnost, da pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenih kaznivih dejanj (oziroma protipravnih dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj), kakor tudi dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo takšnega varnostnega ukrepa.
Po 1. odst. 113. člena ZUP stroški in izdatki, ki nastajajo med postopkom, ali zaradi upravnega postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Načeloma torej stroški upravnega postopka bremenijo stranko, če se je postopek začel na njeno zahtevo. Po 2. odst. 113. člena ZUP-a gredo stroški v breme stranke tudi, če se je začel po uradni dolžnosti, pa se je zanjo končal neugodno ali se izkaže, da ga je povzročila s protipravnim ravnanjem. Le v primeru, da se uradno uveden postopek za stranko konča ugodno, gredo stroški stranke v breme organa. Stranka ima tedaj pravico do povračila stroškov, nastalih zaradi upravnega postopka.
Po določbi 1. odst. 116. člena ZUP mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila. Mišljena je seveda izdaja upravne odločbe v predsodnem postopku. Če stroški do izdaje upravne odločbe niso zahtevani, jih zaradi izgubljene pravice kasneje ni mogoče uspešno uveljavljati v upravnem, niti v sodnem postopku. Ker je takšna posledica predpisana za povračilo stroškov upravnega postopka, toliko bolj velja za akcesorno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.
Nestrinjanje tožnice s tem, da bi lahko dnevno delala 6 ur na istem delovnem mestu pritožbeno sodišče ne more sprejeti, saj je izvedensko mnenje tudi glede časovne omejitve podano na podlagi medicinske dokumentacije, ob pregledu tožnice s strani postavljene izvedenke, navedeno pa izhaja tudi iz posameznih ugotovitev lečeče psihiatrinje. Tako da navedene pripombe o obsegu delazmožnosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
Po 335. členu ZPP je podpis pritožnika obvezna sestavina pritožbe. Če pritožba ni podpisana, je po tretjem odstavku 343. člena ZPP nepopolna in jo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo v dopolnitev. ZPP namreč v 336. členu določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/1, 100, 100/1, 100/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveznost opravljanja dela - upoštevanje delodajalčevih navodil - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je samovoljno zapustil delovno mesto brez dovoljenja in ne da bi se evidentiral (sama kršitev med strankama niti ni bila sporna), huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zlasti določbe 33. člena (obveznost opravljanja dela) in 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil).
Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin" pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZPP člen 181, 181/1.. ZDR-1 člen 73, 157.. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2005) člen 51.
vodilni delavec - nadurno delo - stroški za prevoz na delo in z dela
Bistveno je, da se je tožena stranka sama odločila, da bo stroške za prevoz na delo in z dela obračunavala ter izplačevala delavcem na podlagi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, kar glede na določbo 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije in Razlago 51. člena KPKIS v zvezi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 (Dodatek št. 7 k KPKIS) predpostavlja, da delavec nima možnosti javnega prevoza. Zato mu mora v skladu z razlago delodajalec povrniti stroške prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini vsakokrat veljavne uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za vsak poln kilometer razdalje med običajnim prebivališčem delavca in krajem opravljanja dela. Razdalja, za katero se obračuna kilometrina, je najkrajša običajna cestna povezava po javnem cestnem omrežju po dolžini (v km) in ne po času. Glede na navedeno je torej odločilno, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati Uredbo v celoti, torej tožniku priznati 0,18 EUR za kilometer, in ne 0,13 EUR za kilometer.