CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00027435
ZPP člen 18, 339, 339/2, 339/2-3.. ZDSS-1 člen 5, 5/1.. ZDR-1 člen 8.. OZ člen 169.
odškodninska odgovornost delodajalca - sodna pristojnost - zavrženje tožbe - bistvena kršitev določb postopka - sodno varstvo - nepremoženjska škoda - enotna odškodnina - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev, s katero je toženi stranki naložilo ponovno odločanje o delovni uspešnosti tožnika za sporno leto. Sodno varstvo za tožbo z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti tožnikovo delovno uspešnost, ni predvideno. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnik je v tem sporu zahteval, da mu tožena stranka omogoči odnašanje pošte med delovnim časom, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure do 16.30 ure, in da mu zagotovi pravico do odmora v trajanju 30 minut. Stališče sodišča, da tožnik za tožbo v tem delu nima sodnega varstva, ni pravilno. Po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Če tožena stranka tožniku ni zagotovila dela v pogodbeno dogovorjenem delovnem času in pravice do odmora med delovnim časom, predstavlja to kršitev tožnikovih pravic iz delovnega razmerja.
Institut enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v sodni praksi uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika. Le v posebnih, izjemnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
pogodbena kazen - odstop od pogodbe - pogodba o štipendiranju - vrnitev štipendije
Pogodbena stranka, ki ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju novo prejete zneske v sorazmerju z izpolnitvijo pogodbe vrniti štipenditorju.
ZDSS-1 člen 63, 81, 82.. ZPIZ-2 člen 11, 27, 41, 178.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - predsodni postopek
V sodnem postopku je lahko predmet presoje le dokončna odločba toženca oziroma je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden in zaključek upravni postopek. V nasprotnem primeru, če pogoji za vložitev tožbe (63. člen ZDSS-1) niso izpolnjeni, se tožba zavrže, ne da bi se zadeva vsebinsko obravnavala. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče, kolikor je tožnik uveljavljal priznanje invalidske pokojnine, z dokončno odločbo pa o pravici do invalidske pokojnine sploh še ni bilo odločeno oziroma predsodni postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni bil speljan in tudi o tej pravici ni bilo odločeno z dokončno odločbo, tožbo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, edino lahko zavrglo in je ne bi moglo obravnavati vsebinsko.
Glede na to, da za vlaganje pritožb v elektronski obliki še ni vzpostavljen informacijski sistem, tožnica vloge ni mogla vložiti v informacijski sistem sodstva (e-sodstvo).
Tožničina vloga (pritožba) tako ni bila vložena skladno z ZPP in Pravilnikom o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih. Posledično to pomeni, da pritožba tudi ne vsebuje varnega elektronskega podpisa skladno z določbami Pravilnika.
ZPP stranki ne daje pravice odločanja o tem, katero sodišče bi bilo po njeni oceni "primernejše", da sodi v zadevi, tako tožnik ni legitimiran za vložitev takšnega predloga.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028755
ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od prvo in drugo tožene stranke uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo spornega dne na delu pri drugo toženi stranki. Tožnik se je ob 22.00 uri napotil do parkiranega vozila in pri tem prečkal zelenico, na kateri je bilo grmičevje in kamenje. Ko pa je stopil na robnik, mu je spodrsnilo, zaradi česar si je poškodoval desno koleno. Ker je prej deževalo, je bila zelenica mokra, na njej je bilo tudi nekaj odpadlega listja. Drugo tožena stranka ni krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo. Drugo toženi stranki namreč ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja oziroma opustitve. Šlo je za parkirišče, kjer so imeli policisti parkirana vozila. Tožnikovo vozilo je bilo parkirano vzvratno tik ob robnik zelenice. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da je bilo parkirišče ustrezno urejeno in tudi zgrajeno skladno s predpisi in normativi. Prav tako je tožena stranka poskrbela za ustrezen dostop do parkirišča.
V skladu s 333. členom ZPP smejo stranke v predpisanem roku pritožbo vložiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. A contrari to pomeni, da pritožba zoper sodno odločbo, izdano pred sodiščem druge stopnje, ni dopustna.
Po 335. členu ZPP je podpis pritožnika obvezna sestavina pritožbe. Če pritožba ni podpisana, je po tretjem odstavku 343. člena ZPP nepopolna in jo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo v dopolnitev. ZPP namreč v 336. členu določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Nestrinjanje tožnice s tem, da bi lahko dnevno delala 6 ur na istem delovnem mestu pritožbeno sodišče ne more sprejeti, saj je izvedensko mnenje tudi glede časovne omejitve podano na podlagi medicinske dokumentacije, ob pregledu tožnice s strani postavljene izvedenke, navedeno pa izhaja tudi iz posameznih ugotovitev lečeče psihiatrinje. Tako da navedene pripombe o obsegu delazmožnosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
Socialno stisko je mogoče šteti za izjemno okoliščino iz prvega odstavka 104. člena SZ-1.
Okoliščina, da obstoji zakonski pogoj za odpoved najemne pogodbe, sama po sebi namreč ne zadošča za sklep o dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma. Presojati je potrebno, ali je poseg v pravico nujen v demokratični družbi. To pomeni, da je treba oceniti, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera
tožba za zvišanje preživnine - preživnina za polnoletnega otroka - spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti staršev - preživninske potrebe upravičenca
Toženec se v korist tožnice, čeprav se ta redno šola, ni dolžan odpovedati vsem izletom, druženju, preživljanju počitnic na morju in v hribih. Glede na njegove pridobitne zmožnosti, ki so zaradi bolezni zmanjšane, mu tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče naložiti višje preživninske dolžnosti od 172,03 EUR. Tudi mama je dolžna tožnico vzdrževati po svojih zmožnostih, ki so glede na izobrazbo in zdravstveno stanje boljše od toženčevih. In pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je otrokovim potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, ter da mora polnoleten otrok prispevati za svoje preživljanje po svojih močeh. Tako v 129. kot v 103. členu ZZZDR je vsebovana omejitev, ki upošteva zmožnosti staršev.
Pravilna je prvostopenjska presoja, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je oškodovanko prikrajšal za pravice, ki ji pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, temu pritožnik ne nasprotuje, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovanke lahko izpolnilo, vendar je obdolženec dal prednost drugim obveznostim družbe. Obdolženčeva skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2009, ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni dejansko izplačilo. Ker je torej obdolženec imel možnost, da bi oškodovanki izplačal plačo, prispevke in regres, ga kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje tudi ne razbremenjuje dejstvo, da oškodovanka, seznanjena z okoliščinami poslovanja družbe, pogodbe o zaposlitvi ni sama prekinila, kot to zmotno meni pritožnik.
Ker je tožnico zastopala odvetnica na podlagi odločbe BPP, je sodišče prve stopnje izrek o tem, komu je toženec dolžan povrniti stroške postopka ustrezno popravilo, ne da bi s tem poseglo v končno odločitev, po kateri je toženi stranki naloženo plačilo stroškov postopka.
Ni podan obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP. Ta je podan, če je prišlo do pravnomočne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno sodno odločbo kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, s katero je bilo odločeno v pravdnem postopku, prav tako pa tudi ne gre za pravnomočno obsodilno sodbo. V individualnem delovnem sporu je bilo, ne glede na hkrati voden kazenski postopek zoper tožnico, pravnomočno ugotovljeno, da je tožnica s svojim ravnanjem storila kršitve, ki so imele znake kaznivega dejanja, s tem pa je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/1, 100, 100/1, 100/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveznost opravljanja dela - upoštevanje delodajalčevih navodil - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je samovoljno zapustil delovno mesto brez dovoljenja in ne da bi se evidentiral (sama kršitev med strankama niti ni bila sporna), huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zlasti določbe 33. člena (obveznost opravljanja dela) in 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil).
Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin" pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.
Glede na predhodno prikazane dejanske ugotovitve sodnega izvedenca finančno računovodske stroke, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, je lahko sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka v predsodnem postopku, zaključilo le, da ne gre za dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da ni dejanskih, niti materialnopravnih razlogov za spremembo dokončne odločbe iz leta 1994 in odmero višje predčasne pokojnine.
ZDR-1 člen 6a, 6a/4.. ZDR člen 43, 44. 45.. KZ-1 člen 197, 197/1.. OZ člen 179, 181.. URS člen 34, 35.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu - enotna odškodnina - poseg v dostojanstvo - nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete
Vrhovnega sodišča RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2019 pojasnilo, da so posledice trpinčenja, zaradi katerih je oškodovanec upravičen do povrnitve negmotne škode, praviloma večplastne in med seboj prepletene ter segajo od psihosomatskih bolečin do sprememb vedenja, občutka tesnobe, strahu pred nadrejenimi in podobno. Ločevanje teh težav po postavki 179. člena OZ bi bilo neprimerno in neživljenjsko in bi lahko vodilo do izkrivljanja posameznih težav. Pri tem je potrebno upoštevati, da so posledice trpinčenja medsebojno prepletene in pogojene in da se praviloma ne pojavljajo ločeno, temveč hkrati in kontinuirano, kar pomembno vpliva na intenzivnost posameznikove duševne stiske oziroma porušenost njegovega telesnega in duševnega ravnovesja. Tako je potrebno v konkretnem primeru glede na sodno prakso upoštevati enotno odškodnino tudi v primerih, ko je bila v delovnem sporu ugotovljena kršitev prepovedi trpinčenja v skladu z določili ZDR (pravnomočna kazenska sodba in druge ugotovljene kršitve). Tako trpinčenje pomeni poseg v z Ustavo RS varovano pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti duševne integritete (35. člen Ustave RS), ki predstavljajo osebnostne pravice. Zato je potrebno v konkretnem primeru glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje odmeriti enotno odškodnino, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tem, ko je največji lastnik družbe opustil dolžnost, da bi bila s tožnikom kot direktorjem družbe ob vsakem vnovičnem imenovanju na funkcijo direktorja sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi, dal soglasje za dejanske obračune plač tožnika, kot ti izhajajo iz plačilnih list. Svoj zaključek je oprlo tudi na njegovo izpoved, ko je na vprašanje, ali ga ni zanimalo, kaj je pisalo v pogodbi, odgovoril, da dokler je bilo poslovanje družbe pozitivno, dokler so imeli delavci plače, je bilo vse v najlepšem redu. S tem je tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazana njegova volja, da je tožnik prejemal plačo v višini, ki je sedaj sporna.