Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. V celoti se osredotoča na pomen konkretne zadeve, čemur revizijski postopek (vsaj v prvi vrsti) ni namenjen. Ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga, da opustitve delodajalca glede zagotavljanja varnega delovišča, izvajanja nadzora in ustreznega usposabljanja niso v vzročni zvezi z nastalo škodo.
Predlog se zavrne.
Okoliščin, ki jih v predlogu navaja tožnik, ni mogoče umestiti pod "drug tehten razlog" v smislu 67. člena ZPP. Tožnikovi očitki o nezakonitih odločitvah in nezakonitem ter nasilnem sojenju v drugih predhodnih postopkih pred pristojnim sodiščem, s katerimi tožnik utemeljuje nezaupanje v pristojno sodišče, kažejo le na njegovo nezadovoljstvo s predhodnimi postopki, kar pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti prenosa pristojnosti. Tudi sicer gre za neizkazana zatrjevanja, iz katerih ne izhaja, da vsi sodniki pristojnega sodišča ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Dvom v pravilnost vodenja postopkov in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev.
Tožnik izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka.
Revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Glede na podatke spletnega portala Google Zemljevidi je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici od zavoda, v katerem živi nasprotni udeleženec, oddaljeno 270 km, medtem ko je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni od njega oddaljeno le 22,8 km. Ker ima nasprotni udeleženec začasno prebivališče v Kuzmi, je ob upoštevanju petega odstavka 11. člena ZNP-1 za odločanje v zadevi sicer krajevno pristojno tudi Okrajno sodišče v Murski Soboti, a je to od kraja njegovega bivanja oddaljeno malenkost dlje (27,5 km). Vrhovno sodišče je zato odločilo, da se za odločanje v tej zadevi določi Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, saj bo izvedba postopka ravno na tem sodišču najlažja in najcenejša.