Pri paketni prodaji kmetijskih (in gozdnih ali stavbnih) zemljišč lahko upravni organ odobri zgolj en pravni posel, ta pa mora zajemati vse v paketu vključene nepremičnine in v ponudbi določene pogoje.
Pri paketni prodaji kmetijskih in gozdnih zemljišč je potrebno uporabiti pravila o prednostnem vrstnem redu kupcev (predkupnih upravičencev) iz 23. člena ZKZ in 47. člena ZG. Na tej podlagi mora upravni organ ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejetju ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi navedenih materialnopravnih določb ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč, ter katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz navedene paketne prodaje. Le če je upravičena oseba za nakup obeh vrst nepremičnin na navedenih pravnih podlagah ista, je mogoče tak pravni posel odobriti, sicer pa je treba odobritev z odločbo zavrniti.
Po obeh podlagah, po ZKZ in ZG, ima torej najmočnejšo predkupno pravico solastnik, pri čemer je ta po ZG izenačen z lastnikom sosednjega zemljišča.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Iz navedene odločbe z dne 7. 7. 2021 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati.
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja.
Postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja - enako je mogoče ugotoviti za namestitev oglaševalskega panoja na kmetijski objekt, tj. kozolec, na kmetijskem zemljišču - pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglasni pano kogarkoli moti, ali se košnja oziroma kakšna druga kmetijska dejavnost opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglaševalski pano. Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, na njem pa stoji kmetijski objekt - (enoredni) kozolec. Ob tako ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju je pravilna presoja tožene stranke, da se tako kozolec kot kmetijsko zemljišče s tem, ko je na kozolcu postavljen oglaševalski pano, ne uporabljata v skladu s svojim namenom.
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodarske pobude v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave in ne za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.
S tem, ko je na delu zemljišča postavljena kovinska konstrukcija, kmetijsko zemljišče v tem delu ni bilo uporabljeno v skladu z njegovim namenom, torej z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja.
Kmetijski inšpektorat je bil stvarno pristojen, ker je šlo za presojo pravilne rabe kmetijskega zemljišča, to pa je povsem neodvisno od pooblastil gradbenega inšpektorja, ki lahko odredi odstranitev določenega objekta, če je postavljen v nasprotju z gradbenimi predpisi.
V upravnem sporu lahko se izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev. V obravnavanem primeru je tožnik, kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi drugostopenjskega organa, po pooblaščenem odvetniku vložil tožbo zoper odločbi obeh upravnih organov, torej tudi zoper drugostopenjsko odločbo, ki je bila izdana na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik in ne vsebuje odločitve o njegovi pravici.
Postavitev železne konstrukcije s šestimi jeklenimi koli, neposredno zabitimi v tla, na katero se lahko namesti reklamni pano, na tem zemljišču predstavlja uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, tudi ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva inšpektorja, da se odstrani, upravičena.
Ugotovitve v inšpekcijskem postopku potrjujejo uporabo zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, zato niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljena železna konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne.
Postavitev oglasnega panoja ni kmetijsko opravilo, prav tako pa tudi ni dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti. Gre za reklamni pano, kjer se izvaja dejavnost oglaševanja in je s tem tovrstno dejanje neskladno s 4. členom ZKZ.