Organ prve stopnje je izdal odločbo o odmeri zborničnega prispevka tožniku po skrajšanem postopku na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Tožnik je v pritožbi navedel, da je lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, vendar pa ni zavezanec za plačilo zborničnega prispevka, ker se ukvarja, a ne pretežno, s kmetijsko gozdarski dejavnostjo. Po presoji sodišča je tožnik šele tedaj imel možnost udeleževati se postopka, ki je bil uveden po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZKGZ so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka tudi pravne osebe iz 1. alinee 1. odstavka 10. člena zakona, ki ne opravljajo kmetijske, gozdarske ali ribiške dejavnosti in nimajo urejenih zakupnih ali njim podobnih razmerij glede kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jih imajo v lasti, zato bi morala tožena stranka ugotoviti, ali so pri tožniku podani vsi pogoji, da se ga uvrsti med zavezance za plačilo prispevka, in ali mu je prispevek pravilno odmerjen.
ZKZ člen 23, 23. ZUP člen 247, 247/2, 251, 247, 247/2, 251.
načelo zakonitosti
Odločba organa prve stopnje v času odločanja tožene stranke v pritožbi ni imela podlage v veljavnih materialnih predpisih, saj je prvostopenjski organ odločal po predpisu, ki je bil medtem že razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka bi zato morala ob preizkusu odločbe (2. odstavek 247. člena ZUP) ugotoviti, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.
Tožena stranka ni imela podlage v veljavnih predpisih, da je v izogib ugotavljanju, kdo dejansko obdeluje sporno zemljišče, kot kriterij za dodelitev izravnalnih plačil uporabila kriterij lastništva.
Tožbi je bilo treba ugoditi iz procesnih razlogov, ker v upravnem postopku ni bilo odločeno o vseh tožnikovih zahtevkih; ni namreč bilo odločeno o tožnikovem zahtevku v delu, ki se nanaša na ECO-0 (neposredna plačila na površino oz. za živali). Ker je tožena stranka tožnikovo pritožbo zoper sporno prvostopno odločbo zavrnila, je ostal del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na ECO-0, kljub obrazložitvi tožene stranke še vedno nerešen oz. o njem še vedno ni bilo odločeno, zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.
Za »obvezno« članstvo v kmetijsko-gozdarski zbornici ne zadostuje zgolj določena višina katastrskega dohodka, temveč mora obstajati še dodaten pogoj, da lastnik, zakupnik, uživalec, imetnik pravice uporabe za svoj račun opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost.
ZDKG člen 4, 4/2, 4, 4/2. ZUS člen 72/4, 50, 50/2, 72, 50, 72/4, 72, 50/2.
zaščitena kmetija
Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Sodišče je v obravnavani zadevi lahko brez izvedbe predlaganih dokazov presodilo, da je dejansko stanje bilo pravilno ugotovljeno (saj izhaja iz podatkov uradnih evidenc). Zato ni izvedlo predlagane glavne obravnave, saj se s predlaganim dokazom ne bi dokazovalo nobeno za odločitev relevantno dejstvo.
državna pomoč za odpravo posledic suše, pozebe in neurij s točo v kmetijstvu - sklep o popravi pomote v odločbi
Napačne uporabe prava ni mogoče sanirati s sklepom o popravi pomote v odločbi po 223. členu ZUP. Popravljanje napake tehnične narave pomeni, da se je upravni organ zmotil pri zapisovanju svoje volje oz. svojih ugotovitev, katere je napačno zapisal drugače, kot je nameraval. V obravnavanem primeru pa organ pri izračunu višine priznane odškodnine za škodo po suši ni upošteval materialnega predpisa.
Po 6. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ- Ur. list RS št. od 59/96 do 36/03) se določbe ZKZ o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Tudi, če so določene parcele po prostorskem planu uvrščene med nezazidana stavbna zemljišča, je treba pri ugotavljanju, ali te parcela sestavljajo zaščiteno kmetijo, uporabiti določbe 6. člena ZKZ.
Poglavje o prometu s kmetijskimi zemljišči ZKZ je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-266/98-72 z dne 28. 2. 2002 razveljavilo. Razveljavitev prične učinkovati po poteku enega leta od dneva objave odločbe v Uradnem listu. Skladno s posledicami, ki jih določa 44. člen ZUstS, se izpodbijana odločba na razveljavljene določbe ne more opirati. Tožena stranka bo morala ob odločanju o pritožbi upoštevati določbe ZKZ-B.
ZKZ člen 11, 12, 13, 14, 15, 16. ZGO-1 člen 238, 238/2.
odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča
Med upravnim sporom je začel veljati Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZGO-1), ki v 1. odstavku 238. člena med drugim določa tudi, da z dnem uveljavitve ZGO-1 prenehajo veljati določbe III. poglavja (odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda) oziroma členi 11., 12., 13., 14., 15. in 16. ter 112. prehodnih določb ZKZ. Drugi odstavek 238. člena ZGO-1 določa, da se postopki za odmero in plačilo odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, začeti na podlagi 11., 12., 13. in 14. člena ZKZ, uvedeni pred uveljavitvijo ZGO-1, ki še niso pravnomočno končani, ustavijo.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla
Ker o odobritvi pravnega posla ni bilo pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS (št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002), tj. 28. 3. 2003, je sodišče na podlagi 44. člena ZUstS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.
državna pomoč za odpravo posledic suše, pozebe in neurij s točo v kmetijstvu
Ker določbe Zakona o državni pomoči za odpravo posledic suše, pozebe in neurij s točo v kmetijstvu za leto 2001 (ZZSO2001) ne predvidevajo možnosti dodelitve državne pomoči v večjem obsegu kot 50 % potrjene škode, je sodišče tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi ji bilo potrebno povrniti 100 % potrjene škode, ki je nastala zaradi suše, skupaj z zamudnimi obrestmi, zavrnilo.
Tudi, če se določene parcele po dolgoročnem planu nahajajo na območju urejanja, ki je namenjeno stanovanjski gradnji in bi bile glede na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih stavbna zemljišča, je pri ugotavljanju, ali te parcele sestavljajo zaščiteno kmetijo, treba uporabiti 6. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Da se sporne parcele uporabljajo v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov, iz katerih je razvidno, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo. Torej parcele niti po dejanski rabi in niti v formalnem smislu niso izgubile statusa kmetijskih zemljišč.
Status zaščitene kmetije se lahko določi tudi kmetiji, vrnjeni v denacionalizacijskem postopku pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, katera izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, glede primerljivih površin.
Vprašanje, ali neka kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije, se glede na določbe 2. člena ZDKG omeji le na vprašanje, v čigavi lasti je kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska enota, in ali ta obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine.
V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, glede na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše.
Napačno je prepričanje tožeče stranke, da je predmet zaščite po ZDKG lahko le celotna kmetija, torej vsa zemljišča, vse nepremičnine, stvari in pravice, ki jo sestavljajo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti, in da bi morala biti predmet zaščite z odločbo še vsa zemljišča, tudi tista, katerih solastnica je tožeča stranka. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo.
status zaščitene kmetije - vračanje premoženja v naravi
Tožnica nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjima lastnikoma, ki sta bila v času življenja zakonca, če izpolnjuje tudi druge pogoje iz 2. člena ZDKG, saj je Zakon o denacionalizaciji z novelo ZDen-B določil, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju ter določbe ZDKG.
Odločitev tožene stranke je preuranjena. Tožena stranka bo morala presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišča v obeh katastrskih občinah skupaj z inventarjem predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi vsako kmetijo zase.