OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSK0006986
OZ člen 171. ZZVZZ člen 86, 87.
deljena odgovornost za škodo - nesreča pri delu - ukrepi varstva pri delu - regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje - tožba zoper delodajalca - stroški zdravljenja - prispevek delavca k škodnemu dogodku
Po novejši sodni praksi ni več dvoma, da delodajalec lahko v razmerju do tožeče stranke odgovarja le za del, za katerega je nastanek škode mogoče pripisati njemu. V primeru ugovora soodgovornosti mora zato sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Tako stališče je v skladu z namenom zavarovanja, to je varstvom položaja oškodovanca. Ker bi obstajala možnost regresa delodajalca do delavca, bi namreč v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi škodo moral povrniti delavec sam.
Pravdni stranki sta s tem dogovorom pravzaprav sklenili poravnavo (člen 1050 OZ), s katero sta razrešili vsa sporna razmerja, izvirajoča iz omenjene terminske prodajne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru popustila praktično v vsem zgolj tožeča stranka, tožena stranka pa ni pravzaprav v ničemer popustila.
Ker je v obravnavanem primeru samo ena stranka popustila, pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevani pogoji za sklenitev poravnave v omenjenem Dodatku št. 2 sploh niso bili podani (tretji odstavek 1051. člena OZ).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – zamuda z izplačilom plače - odpravnina
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 33, 49, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kraj opravljanja dela
Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določen kraj B. kot glavni kraj opravljanja dela. Možnost tožene stranke, da tožnico napoti na delo v drug kraj, ki ji jo daje določilo šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, je treba razlagati ob upoštevanju pogojev za začasno opravljanje dela v drugem kraju iz 33. člena ZDR-1 oziroma pogojev za (trajno) spremembo kraja opravljanja dela iz 49. člena ZDR-1. Če bi šlo v konkretnem primeru za začasno odreditev dela in premestitev tožnice iz poslovalnice B. v poslovalnico A. na podlagi 33. člena ZDR-1, zaprtje te poslovalnice ne bi bil zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V primeru trajne premestitve v drug kraj pa bi se v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 zahtevala pisna sprememba pogodbe o zaposlitvi, do sklenitve katere pa v konkretnem primeru ni prišlo. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zaprtje poslovalnice A. ni utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela opredeljen B., do (trajne) spremembe tega pogoja pa zaradi nesklenitve pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZGD-1 člen 338, 338/, 609, 609/1. ZNP člen 7. ZPP člen 227. ZPre-1 7, 7/2, 12, 12/1, 63, 68, 68/1, 68/2.
manjšinski delničarji - izključitev manjšinskih delničarjev - preizkus primernosti denarne odpravnine - mnenje poravnalnega odbora - pridobitev 90 % deleža na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem - ekonomski interes manjšinskih delničarjev - nepravdni postopek - narok - neprimeren dokazni predlog
Z novelo Zpre-1G je bilo besedilo 68. člena, kot že rečeno, bolje usklajeno z Direktivo. Sedanje besedilo te norme (več) ne pušča dvoma, da je ključna pridobitev delnic s sprejemom ponudbe, torej v okviru prevzemnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je v tem smislu potrebno razlagati že prej veljavno besedilo prvega odstavka 68. člena ZPre-1 in je torej pomembno, da prevzemnik do najmanj 90% deleža v ciljni družbi pride v okviru javnega in transparentnega postopka. Če mu to „uspe“ zunaj takšnega postopka, torej tako kot v konkretnem primeru, na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem, po oceni pritožbenega sodišča preostali manjšinski delničarji nimajo ustreznega jamstva, da je bil njihov ekonomski interes, kot ga zasledujejo ob izključitvi, v zadostni meri zaščiten.
Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da v izreku sodbe opisano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana z navedbo v sodbi, da je obdolženec kaznivo dejanje smiselno priznal, ker priznava dolg do oškodovane družbe.
- Pritožba nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, da je bila obtožnica 8. 9. 2016 modificirana.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana niti zaradi odločitve sodišča, da v obsodilni sodbi obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, naloži pa mu izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka.
- Priznavanje obstoja dolga in priznanje storitve navedenega kaznivega dejanja sta dve različni zadevi in pritožba pravilno opozarja, da obdolženec z navedbo, da dolg do oškodovane zadruge obstaja, ni priznal storitve kaznivega dejanja.
- Razen na nepravilnost trditve v sodbi, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja smiselno priznal, pa pritožba utemeljeno opozarja tudi na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi sodbe namreč ni povzeto dejstvo, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja zanikal.
- Prav pa ima pritožba, ko navaja, da ni jasna navedba, da je sodišče upoštevalo tudi obdolženčevo prejšnje življenje ter okoliščine, v katerih je storil očitano kaznivo dejanje. Gre za odločilna dejstva, ki so narekovala odločitev o kazenski sankciji, takšen zapis pa ne pojasnjuje, katere okoliščine, v katerih je obdolženec storil kaznivo dejanje, ima sodišče v mislih in kako jih je upoštevalo (kot obteževalne ali olajševalne), prav tako pa iz takšne splošne navedbe ni razvidno, kaj iz obdolženčevega prejšnjega življenja je upoštevalo pri odločanju o kazenski sankciji in kakšno težo je to imelo.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. KZ-1 člen 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - ponarejanje listin - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da mu v roku 8 dni predloži podatke o zaposlitvah v času od prenehanja delovnega razmerja dalje ter o višini prejemkov v tem obdobju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica sodišču prve stopnje z dopisom predložila listine. Sodišče prve stopnje toženi stranki teh listin ni vročilo v izjavo, čeprav jih je upoštevalo pri odločitvi. Toženi stranki je s tem onemogočilo sodelovanje v postopku, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da bi se moralo opredeliti do njenih navedb, ki jih je podala na naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je na tem naroku sodišču prve stopnje predložila na vpogled izvirnik sporne zavarovalne police in navedla, da koda na polici potrjuje njene navedbe, da zavarovalna polica ni mogla biti ponarejena s strani druge, pri njej zaposlene osebe, ter da je iz žiga na polici razvidno, da ji jo je tožnica v nadaljnjo obravnavo predložila 7. 10. 2013. Ker se te navedbe nanašajo na odločilno dejstvo, tj. ali je tožnica toženi stranki v nadaljnjo obravnavo predložila zavarovalno polico s ponarejenim podpisom, je pritožba tožene stranke utemeljena.
DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017126
ZPP člen 318. OZ člen 131, 135, 147, 179, 179/1, 182. ZVZD-1 člen 8.
zamudna sodba – odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Iz tožbe izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval pri delu, in sicer je pri sestopu z mize, na kateri je stal, ko je z mostnim žerjavom prenašal izdelano mizo v drugo halo na barvanje, stopil na kos lesa, ki je bil prekrit s folijo, tako da ga ni videl in si zvil desno stopalo ter poškodoval kostne strukture v stopalu. Folijo so na tleh pustili delavci predhodne izmene, namesto da bi z njo prekrili mizo. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo in trdi, da je za nezgodo odgovorna tožena stranka skladno z določbo 147. OZ člena. Sodišče je na podlagi teh trditev in zdravstvene dokumentacije, ki z dejstvi, ki jih navaja tožnik, ni v nasprotju, ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 131. in 135. člena OZ ni poskrbela za varno delovno okolje, saj tla niso bila ravna, ravnala pa je tudi v nasprotju z 8. členom ZVZD-1, zato je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, odškodninsko odgovorna.
odločitev o pravdnih stroških - stečaj - prijava terjatve
Ker je bil sklep o nadaljevanju postopka in zavrženju tožbe v obravnavani zadevi izdan med stečajnim postopkom nad toženo stranko, je tudi njena obveznost, da tožniku povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka.
Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - delovna doba - delovno pravna kontinuiteta
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim delodajalcem tožnice in sedaj toženo stranko. Pravilno je štelo, da so podani pogoji v smislu določbe 73. člena ZDR, ki sledi Direktivi 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, dela podjetij ali obratov. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožničin delodajalec. Tožena stranka je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnico, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve in to le pri novem delodajalcu tožene stranke. Zato je štelo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za prenos podjetja, kljub temu, da tožena stranka in tožničin prejšnji delodajalec nista bila v pogodbenem razmerju v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, oziroma da ni šlo za prenos na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, po kateri do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom.
OZ člen 69, 69/1, 70, 70/1. ZIZ člen 185, 185/1. ZPlaSS člen 7, 7/1, 7/2. ZPP člen 87, 87/1.
plačilo varščine po pooblaščencu - sodelovanje na javni dražbi - plačnik - uporabnik - pooblastilo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnica kot pooblaščenka res upravičena razpolagati s sredstvi na TRR uporabnice B.B. s katerega je bila nakazana varščina. A.D.S. je pri izdaji spornega plačilnega naloga glede vse na zgoraj obrazloženo ravnala v skladu s pooblastilom, vendar pa je učinek izdaje tega plačilnega naloga enak, kot če bi ga izdala uporabnica računa B.B.. Prvi odstavek 70. člena OZ glede učinkov zastopanja namreč določa, da pogodba (oziroma v obravnavani zadevi enostranski pravni posel izdaje plačilnega naloga), ki jo sklene zastopnik (to je pooblaščenec) v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega (to je uporabnico računa). Dejstvo, da je bila v obravnavani zadevi varščina nakazana iz TRR B.B., tako pomeni, da je kljub delovanju pooblaščenke slednja tudi plačnica varščine, saj je pooblaščenka to dejanje opravila v njenem imenu in s sredstvi, ki se nahajajo na njenem TRR. Iz tega razloga v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZIZ B.B. kot uporabnica računa tudi upravičena sodelovati na javni dražbi.
Ko je postopek ustavljen, pritožnik nima več pravnega interesa, da bi sodišče odločalo o njegovem ugovoru.
Krivdno povzročeni stroški so tudi stroški postopka, ki so bili povzročen po nepotrebnem. Kot krivdno povzročene je sodišče štelo tudi stroške “izjalovljenega“ postopka, ki za udeležence postopka ni prinesel nikakršne vsebinske pravne kvalitete.
Prva predlagateljica je bila po stiku s tožencem hospitalizirana in ob različnih priložnostih je povedala, da jo je nasprotni udeleženec tepel. V takšni situaciji ni mogoče govoriti o nepotrebno povzročenem postopku (tudi če bi dokazni postopek pokazal, da dekličina izpoved ni ustrezala resnici). Drugi predlagateljici torej ni mogoče naprtiti krivde za ta postopek, ob vložitvi predloga komaj štiriletni prvi predlagateljici pa še toliko manj. Pravilna je torej uporaba primarnega kriterija iz 35. člena ZNP, tako da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – delna oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – več odprtih postopkov
Konkretna okoliščina, da je vloženih več tožb, skupna sodna taksa iz relevantnih postopkov pa znaša kar 4.083,00 EUR, nedvomno predstavlja relevantno okoliščino za odločanje o (delni) taksni oprostitvi.
ZUP člen 274, 274/1, 274/2, 277, 277/1. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja - izredno pravno sredstvo - pravnomočnost - neprava obnova postopka
Z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013 (tj. za nazaj).
Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Zato je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – huda malomarnost – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Huda malomarnost je podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. Tožniku je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.
ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99, 99/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 413.
spor iz razmerja med starši in otroki - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - analogija - napake volje - pravočasnost tožbe - stroški postopka - vsak svoje stroške
ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Sodna praksa je doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ.
invalid II. kategorije invalidnosti - poškodba izven dela - poslabšanje invalidnosti
Pri tožniku so v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne fizične, pa tudi časovna razbremenitev. Vendar pa ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila podana I. kategorija invalidnosti, saj ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, oziroma ima tožnik še preostalo delovno zmožnost. V I. kategorijo invalidnosti se
skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa pri tožniku ni podano.
Glede na 53. člen ZPIZ-2 lahko vdova po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic pridobi vdovsko pokojnino, če je do njegove smrti dopolnila starost 58 let ali do njegove smrti postala popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Če je ob smrti zakonca dopolnila vsaj 53 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 58 let starosti. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od navedenih dejanskih stanov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Tožnica je namreč na dan smrti pokojnega dopolnila le 44 let in 9 dni starosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do vdovske pokojnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023475
KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - zakonski znaki - nepremoženjska korist
Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 je torej v pridobitvi kakršnikoli pravic, ki niso materialne narave in se v praksi pogosto pokažejo kot zagotovitev ugodnejšega položaja, kot prednost pred ostalimi strankami v postopku, izognitev neugodnostim, ki bi jih bila oseba deležna v postopku in podobno. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, ko v sodbi obrazloži, da izognitev odgovornosti za cestnoprometni prekršek pomeni pridobitev nepremoženjske koristi.