plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno dejansko stanje
V primeru iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ne gre za zakonske zamudne obresti v smislu plačila za uporabo tujega kapitala, temveč za odškodnino. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti toženca, ko je ne glede na svojo krivdo, vendar pod pogojem, da razlogi za izdajo ustrezne odločbe niso na strani zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, dolžan izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Določeni so tako pogoji oziroma temelj za plačilo odškodnine, kot tudi njena višina. Torej višina obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Iz navedenih razlogov višine odškodnine z 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ni mogoče omejevati z višino glavnice, kot je bilo v 376. členu OZ določeno za zakonske zamudne obresti. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialno pravno stališče, da se 376. člen OZ uporablja tudi, ko gre za odškodnino po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, je dejansko stanje v zvezi z obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti in posledično zakonskih zamudnih obresti od te odškodnine ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 43. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih ukrepih člen 10, 17. ZVZD-1 člen 36.
zagotavljanje dela - zdravstvena zmožnost za delo
Tožena stranka tožniku ni odtegnila dela, ampak je spoštovala ugotovitve iz zdravniškega spričevala, po katerem tožnik začasno ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto vzdrževalec V. Tožnik torej dela po pogodbi o zaposlitvi začasno ni smel opravljati, zato ga je tožena stranka tudi utemeljeno napotila na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala s potrebno skrbnostjo, ko je tožnika napotila na čakanje na delo doma in mu v tem času poskušala poiskati drugo ustrezno delovno mesto, ki pa ga ni našla. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku skladno z določbo 43. člena ZDR-1 in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zagotoviti delo takoj, ko prejme sodbo sodišča prve stopnje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – zamuda z izplačilom plače - odpravnina
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017126
ZPP člen 318. OZ člen 131, 135, 147, 179, 179/1, 182. ZVZD-1 člen 8.
zamudna sodba – odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Iz tožbe izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval pri delu, in sicer je pri sestopu z mize, na kateri je stal, ko je z mostnim žerjavom prenašal izdelano mizo v drugo halo na barvanje, stopil na kos lesa, ki je bil prekrit s folijo, tako da ga ni videl in si zvil desno stopalo ter poškodoval kostne strukture v stopalu. Folijo so na tleh pustili delavci predhodne izmene, namesto da bi z njo prekrili mizo. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo in trdi, da je za nezgodo odgovorna tožena stranka skladno z določbo 147. OZ člena. Sodišče je na podlagi teh trditev in zdravstvene dokumentacije, ki z dejstvi, ki jih navaja tožnik, ni v nasprotju, ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 131. in 135. člena OZ ni poskrbela za varno delovno okolje, saj tla niso bila ravna, ravnala pa je tudi v nasprotju z 8. členom ZVZD-1, zato je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, odškodninsko odgovorna.
Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da v izreku sodbe opisano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana z navedbo v sodbi, da je obdolženec kaznivo dejanje smiselno priznal, ker priznava dolg do oškodovane družbe.
- Pritožba nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, da je bila obtožnica 8. 9. 2016 modificirana.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana niti zaradi odločitve sodišča, da v obsodilni sodbi obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, naloži pa mu izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka.
- Priznavanje obstoja dolga in priznanje storitve navedenega kaznivega dejanja sta dve različni zadevi in pritožba pravilno opozarja, da obdolženec z navedbo, da dolg do oškodovane zadruge obstaja, ni priznal storitve kaznivega dejanja.
- Razen na nepravilnost trditve v sodbi, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja smiselno priznal, pa pritožba utemeljeno opozarja tudi na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi sodbe namreč ni povzeto dejstvo, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja zanikal.
- Prav pa ima pritožba, ko navaja, da ni jasna navedba, da je sodišče upoštevalo tudi obdolženčevo prejšnje življenje ter okoliščine, v katerih je storil očitano kaznivo dejanje. Gre za odločilna dejstva, ki so narekovala odločitev o kazenski sankciji, takšen zapis pa ne pojasnjuje, katere okoliščine, v katerih je obdolženec storil kaznivo dejanje, ima sodišče v mislih in kako jih je upoštevalo (kot obteževalne ali olajševalne), prav tako pa iz takšne splošne navedbe ni razvidno, kaj iz obdolženčevega prejšnjega življenja je upoštevalo pri odločanju o kazenski sankciji in kakšno težo je to imelo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - opravljanje drugega dela - denarno povračilo - višina - sodna razveza
Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.
Tožnica zatrjuje, da pritožbe ni mogla vložiti zaradi zdravstvenih razlogov. V tem primeru bi morala tožnica uveljavljati vrnitev v prejšnje stanje po VIII. poglavju ZUP, in sicer v zakonsko določenih rokih. S predlogom za obnovo postopka pa iz razloga, ker ni izpolnjen en od pogojev, določenih v 260. členu ZUP, postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 20. 6. 2014, ne more obnoviti.
Večja škodna nevarnost na smučišču je lahko le posledica opustitve odgovorne osebe, kar pa utemeljuje zgolj presojo odškodninske odgovornosti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Objektivna odgovornost upravljavca smučišča je lahko podana le izjemoma, kadar obstajajo kakšne izjemne okoliščine. Leseno ograjo z lesenimi stebri je kot ureditev vstopnega mesta na žičnico potrebno šteti med t.i.„druge objekte znotraj smučišča“ glede na to, da smučarske poti, med katere sodi tudi lesena ograja kot vstopno oz. dostopno mesto na žičnico, predstavljajo v skladu s 5. točko 1. odstavka 4. člena ZVSmuč druge smučarske površine znotraj smučišča. Takšne druge objekte znotraj smučišča pa je potrebno že na podlagi 1. odstavka 13. člena Pravilnika ustrezno zavarovati. Prvotožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker tega objekta ni ustrezno zavarovala. Toženima strankama tako ni uspelo dokazati, da do tožnikove poškodbe ni prišlo po krivdi prvotožene stranke in zavarovanke drugotožene stranke, saj ni ravnala z zahtevano večjo skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je opustila dolžno zavarovanje lesene ograje kot dostopnega mesta na žičnico, s čimer bi se zmanjšala možnost naleta smučarja v ograjo, ki je sicer predvidljiv dogodek, zato je podana krivdna odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Vzrok za padec tožnika je iskati tudi v njegovem pomanjkljivem opazovanju dogajanja na smučišču in neprilagoditvi hitrosti in načina smučanja razmeram na smučišču ter ravnanju neznane smučarke. S tem svojim ravnanjem je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, njegov delež pa je v skladu s 1. odstavkom 171. člena OZ oceniti na 30%. Čeprav je eden od vzrokov za nastanek škodnega dogodka tudi nepravilno ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu, pa to na ugotovljeno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke nima vpliva. Na nepravilnost ravnanja neznane smučarke bi se namreč lahko toženi stranki sklicevali samo v primeru, če ne bi bil eden izmed vzrokov za nastali škodni dogodek tudi ravnanje oz. opustitev prvotožene stranke.
Vložnik zahteve za obnovo sodnega postopka, ki je izredno pravno sredstvo, ni vložil po odvetniku, oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja
Po določbi prvega odstavka 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, med drugim izreče prepoved približevanja krajem, kjer se žrtev običajno nahaja ter prepoved navezovanja stikov z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo ter izreče tudi ukrep prepustitev stanovanja v skupni uporabi.
dokazovanje zapadlosti terjatve v izvršilnem postopku - izvršljivost sodne poravnave
Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20. člena ZIZ). Če na ta način zapadlosti ni mogoče dokazati, se ta dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla (tretji odstavek 20. člena ZIZ). Iz smisla te določbe izhaja, da izvršilno sodišče ni pristojno, da na podlagi drugih dokazov ugotovi izvršljivost sodne poravnave.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost obeh voznikov
Če je odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila obojestranska, odgovarja vsak imetnik za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izbira presežnih delavcev - kolektivna pogodba - uporaba kriterijev - individualni odpust
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, čeprav je šlo za posamične odpovedi pogodb o zaposlitvi, pri določitvi delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabila kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz podjetniške kolektivne pogodbe. Ker je tožena stranka, kljub temu, da tega ni bila dolžna storiti, v postopku obravnavane odpovedi uporabila kriterije iz podjetniške kolektivne pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali je te kriterije uporabila pravilno in zakonito.
Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta.
Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).
ZDCOPM člen 3. ZEPDSV člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadurno delo – nadure – plačilo za delo – obveznost plačila – mobilni delavci – bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – voznik tovornjaka – izvedensko mnenje – izvedenec – zaslišanje izvedenca – možnost obravnavanja
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca. Tožena stranka v pritožbi tej ugotovitvi obrazloženo nasprotuje, vendar zaradi odsotnosti razlogov za odločitev izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanja izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno in pomeni obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Ta je v pripravljalni vlogi podala obširne pripombe k dopolnitvi izvedenskega mnenja in s tem opredelila, kaj naj bi bil predmet zaslišanja sodne izvedenke, ki ga je nato predlagala na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da se je njen dokazni predlog za zaslišanje sodne izvedenke nanašal na ugotovitve, ki so za rešitev spora odločilne (tj. na način izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur), zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za njegovo zavrnitev.
OZ člen 619. ZPP člen 350/2. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9.
gradbena pogodba - gradbene uzance - presežna dela - nepredvidena dela - enotna cena - sprememba cene - pravilna uporaba materialnega prava
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki za dela določili ceno na enoto (enotna cena). Pravica do spremembe pogodbene cene zaradi presežnih del je torej obsežena že s klavzulo o določitvi cene, kar pomeni, da zaradi takšne spremembe pogodbene cene sploh ni treba spremeniti pogodbe, saj se cena spremeni že na podlagi enostranske izjave volje izvajalca (v primeru presežnih del), da uveljavlja pravico zahtevati spremembo cene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023083
ZKP člen 301, 301/1, 371, 371/1, 371/1-4, 383, 442, 442/1. KZ-1 člen 158, 158/1, 168, 168/2. Sodni red člen 18, 18/1, 18/1-3, 31.
razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - pritožbeni preizkus - konkretizacija pritožbenih navedb - načelo javnosti glavne obravnave - resna kritika - zaničevalni namen - vzdrževanje reda na glavni obravnavi - kršitev načela javnosti glavne obravnave
Obdolženec je v pritožbi predlagal, da ga sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata, vendar pa temu predlogu ni bilo ugodeno. Glede na vsebino pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da navzočnost strank ni potrebna, prav tako pa obdolženec sam v pritožbi ni podrobneje pojasnil, iz katerega razloga želi, da bi bil osebno prisoten na pritožbeni seji. Kršitev načela javnosti ni podana. Nobenega dvoma namreč ni, da javnost glavne obravnave ni bila izključena in da so na vsakem naroku za glavno obravnavo tudi bili navzoči predstavniki javnosti. Kar zadeva stališče, da bi sodišče moralo omogočiti dostop večjemu številu javnosti, pa je le ugotoviti, da taka trditev v zakonu nima podlage. Kot izhaja iz podatkov spisa je bila obdolženčeva vloga odstopljena v reševanje predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v dopisu dne 23.5.2016 obdolžencu med drugim odgovorila tudi, da večje dvorane, ki bi lahko sprejela najmanj 50 ljudi, ne more zagotoviti, ker sodišče take dvorane sploh nima. Razlog za zavrnitev je torej bil tehnične oziroma objektivne narave in kadar sodišče iz teh razlogov omeji prisotnost javnosti, ni moč govoriti o kršitvi načela javnosti. Obdolženec je bil o svojih pravicah v postopku obveščen in kolikor je obravnavo zapustil, je to storil po svoji prosti odločitvi, sodišče pa je obravnavo nadaljevalo, ker je ocenilo, da njegova navzočnost ni bila nujna zato kršitev pravice do zagovora ni podana. Pri pritožbenem razlogu kršitve kazenskega zakona pritožnik izpostavlja, da očitana mu dejanja niso kazniva, oziroma, da nimajo znakov kaznivega dejanja razžalitve. Sodnikom je namreč očital le to, kar je sumil, in sicer ker je bil spričo številnih postopkov zoper njega prepričan, da se kazenski sodniki iz njega norčujejo in da zlorabljajo kazensko zakonodajo za zatiranje slovenskega naroda, kar bi se dalo enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1128/12 z dne 14.5.2015 obravnavalo primer, ko je izjava oškodovanca (državnega tožilca) izzvala posameznika (poslanca državnega zbora), da je na račun njegovega dela izrekel kritiko, ki je sicer bila pretirana in žaljiva, vendar je imela v oškodovančevem ravnanju dejansko podlago. Zato take izjave ni bilo moč oceniti kot zaničevanje temveč kot resno kritiko, ki je bila izzvana s strani oškodovanca. Taka izključitev protipravnosti pa v konkretnem primeru ni podana, saj obdolženec za svoje trditve, ni imel utemeljene podlage. Obdolženčeva kritika ni bila usmerjena v delo sodnikov pač pa v razvrednotenje njih samih.
OZ člen 35, 39, 55, 112, 610, 610/1. ZPSPP člen 31.
vstop novega lastnika v najemno razmerje dotedanjega lastnika (prodajalca)
Ključno je dejstvo, da je tožeča stranka z nakupom nepremičnin, na katerih so bili poslovni prostori, obremenjeni z najemno pogodbo, vstopila v vse pravice in obveznosti dotedanjega lastnika in torej najemodajalca.
Tožeča stranka, ki je svoj primarni tožbeni zahtevek temeljila na ničnostnih razlogih za najemno pogodbo, v katero je z nakupom nepremičnin vstopila, bi torej s svojim zahtevkom uspela le, če bi zatrjevala in izkazala, da so bili ničnostni razlogi podani že v najemni pogodbi, ki je bila med toženkama sklenjena v maju 2006.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00000580
ZPIZ-1 člen 15, 15/2.. ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 194.. OZ člen 16, 16/1, 194.. ZOdvT člen 2, 2/2, 17.
brezplačna pravna pomoč - delna invalidska pokojnina - lastnost zavarovanca - poslovodna oseba - ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine - izredna pravna sredstva - odločitev o pravdnih stroških - III. kategorija invalidnosti - datum pravnomočnosti sodne odločbe
Ker izpodbijani odločbi z dne 6. 1. 2015 in z dne 3. 7. 2014 nista bili izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, toženec pa je z ustavitvijo izplačevanja delne invalidske pokojnine odločil za nazaj in s tem posegel v pravnomočno odločitev, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi pravilno odpravilo.