redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodna oseba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Preuranjeno pa je zaključilo, da je bila ta nezakonita, ne da bi se jasno opredelilo do posledic predčasne razrešitve tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja oziroma, njenega vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Če za primer predčasne razrešitve tožnika s funkcije poslovodne osebe, ni bilo dogovorjeno prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med njim in toženo stranko, bi lahko tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo le na enega od načinov, ki jih določa zakon. Na kakšen način lahko v taki situaciji zakonito preneha pogodba o zaposlitvi razrešene poslovodne osebe, je Vrhovno sodišče RS že sprejelo jasno stališče. Poslovodna oseba, ki je razrešena, za delo ne izpolnjuje več pogojev, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona in zato ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Opisani razlog je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot razlog nesposobnosti.
Odločitev je, upoštevaje le odvetniške stroške pravilna, saj so stroški in tudi uspeh v pravdi obeh strank primerljivi. Tožnica je bila sprva oproščena plačila sodne takse, ki pa jo je po zaključku postopka dolžna plačati. Pravdni stroški tožnice so tako višji od stroškov toženke v višini sodne takse. Ker sta pravdni stranki uspeli vsaka s približno polovico je toženka v takšni višini dolžna tožnici povrniti stroške takse.
IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081706
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3, 198. SPZ člen 136. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3, 11, 19, 19/4. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 5.
tožba na nedopustnost izvršbe – izločitvena tožba – nedopustnost izvršbe – ugovor tretjega v izvršilnem postopku – hipotekarni upnik – zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – hipoteka – stroški postopka – kilometrina
Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi smelo presojati, ali terjatev prvega toženca in druge toženke sploh obstoji, saj izločitvena pravda ni namenjena ponovni presoji obstoja in veljavnosti upnikove terjatve ali zastavnih pravic. Predmet presoje je izključno, ali je izvršba prvega toženca in druge toženke na nepremičninah tretje toženke nedopustna zaradi pravic, ki jih ima na nepremičninah tožnica.
Hipotekarni upnik ne more uspešno uveljaviti ugovora tretjega v izvršilnem postopku.
skupno premoženje zakoncev – deleži na skupnem premoženju – vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca – posebno premoženje
Večinska sodna praksa in teorija dopuščata v primerih vlaganj skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca, da drugi zakonec vloži zahtevek na ugotovitev, da sodi vrednost vlaganj v njuno skupno premoženje ter izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju. V tem primeru se dejansko že zahteva delitev dela skupnega premoženja v pravdi.
Nedovoljeno fotografiranje in snemanje je povzročalo pri nasprotnem udeležencu stisko, saj je med udeležencema v zvezi z njunimi medsebojnimi premoženjskimi razmerji odprtih več sodnih postopkov, njun odnos pa je zaradi številnih konfliktnih situacij izredno napet. Nedovoljeno fotografiranje predstavlja poseg v pravico do zasebnosti.
Na mestu je bila tudi prepoved vstopanja in vzdrževanja ter parkiranja predlagateljice glede posameznih nepremičnin (vključno s približevanjem nasprotnemu udeležencu in omogočanjem uporabe posameznih nepremičnin tretjim), saj je bil njen namen v tem, da bi se čim bolj zožale možnosti srečevanja med udeležencema, s tem pa tudi možnosti nedovoljenega snemanja in fotografiranja s strani predlagateljice.
Ravnanje predlagateljice v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja (ki je temeljilo na dogovoru z nasprotnim udeležencem iz časa pred nastankom njunih sporov) ne predstavlja ekonomskega nasilja, ki bi terjalo izrek ukrepov po ZPND. Če je nasprotni udeleženec zaradi razhoda s predlagateljico enostransko odstopil od tega dogovora, spada ureditev načina uporabe skupnega premoženja v nepravdni postopek po 117. členu ZNP.
varstvo lastninske pravice – negatorna tožba – zaščita pred vznemirjanjem – soglasje lastnika – protipravno ravnanje – asfaltiranje ceste
Pravni sistem ne pozna razlikovanja med formalnim in dejanskim lastnikom nepremičnine. Napačna je zato odločitev prvega sodišče o zavrnitvi tožbenih zahtevkov, ker tožnik naj ne bi bil dejanski lastnik nepremičnine.
Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo izključitve protipravnosti posega v zemljišče tožnika zaradi podanega soglasja s strani tožnikovega pravnega prednika v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih prejšnjega stoletja in s strani tožnika v letu 2013, prav tako pa tudi ni ugotavljalo obsega vzpostavitve prvotnega stanja, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 11/4, 11/5, 34a, 34a/4. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1.
oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – poslovanje z izgubo – nedovoljene pritožbene novote – razveljavitev plačilnega naloga – zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes
Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 plačilni nalog z dne 28. 7. 2016 (utemeljeno) razveljavilo, kar pomeni, da tožena stranka zneska sodne takse, navedenega v tem nalogu, ni (več) dolžna plačati. Posledično tožena stranka tudi ni (več) imela pravnega interesa za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za takšno oprostitev z dne 16. 9. 2016 pravilno zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004741
KZ-1 člen 299, 299/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja
Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.
kršitev določb kazenskega postopka - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja
Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22. ZPP člen 116, 116/1, 318.
zamudna sodba - nepravočasen odgovor na tožbo - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nezakrivljen vzrok - neupravičen vzrok - nepoznavanja prava - nerazumevanje opozoril - zakrivljena nevednost - enako varstvo pravic - enak položaj toženih strank - enakost pred zakonom
Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.
Vsak mora imeti potrebne pravne informacije, kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo.
Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.
temelj odškodninske odgovornosti - način nastanka poškodbe
Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba proti sklepu - glavni stečajni postopek nad pravno osebo
Pravico vložiti pritožbo proti sklepu ima vsaka stranka postopka, upravitelj ali druga oseba pa le, če zakon tako določa. V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo so stranka postopka le upniki, saj zakon ne določa, da bi imel dolžnik položaj stranke postopka. Tudi upravitelju zakon ne podeljuje pravice do pritožbe zoper sklep o razdelitvi.
sodna taksa - zavezanci za plačilo sodne takse - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina
Osmi odstavek 3. člena ZST-1 glede zavezancev za plačilo sodne takse v postopku za vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanje pripadajočega zemljišča k stavbi, določa, da mora plačati takso za postopek na prvi stopnji tisti, o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločalo. Pri predmetni nepremičnini etažna lastnina ni bila vzpostavljena.
zahteva za preiskavo - utemeljen sum - pravni standard - namen preiskave - naloga preiskovalnega sodnika - stopnja verjetnosti - dokazna ocena je pridržana glavni obravnavi - obrazloženost sklepa
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
pogojna obsodba - namen pogojne obsodbe - predkaznovanost - kazen zapora - primernost in pravičnost kazni - predlog za izvršitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist
Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi obdolženka namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbami 129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00009461
ZPrCP člen 13, 107. ZKP člen 83, 148. ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-3.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - krivda - obdolžilni predlog - pouk o pravicah v postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in ZUP, ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem.
Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov. Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne nalaga obveznosti podaje pravnih poukov v skladu z določbami ZKP, saj ti postopki potekajo v okviru izpolnjevanja pooblastil in nalog policije po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in po 13. členu ZPrCP, ki ne zahteva, da bi policisti morali v teh postopkih udeležence cestnega prometa poučevati o procesnih pravicah in privilegijih zoper samoobtožbo.
Pri prekrških, ki se ju očita obdolžencu, za razliko od nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih je krivdna oblika sestavni zakonski znak kaznivega dejanja, oblika krivde ni zakonski znak prekrška in ga predlagatelj ni dolžan opisati v obdolžilnem predlogu. Dejstva in okoliščine glede subjektivnega elementa prekrška lahko sodišče ugotavlja v postopku o prekršku in o njih sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
Neutemeljene so trditve, da krivda obstoji le, če je ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, prav tako pa ni potrebno obdolženčevo zavedanje glede konkretne stopnje alkohola v organizmu. Dojemanje stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracijo alkohola v organizmu je izrazito subjektivne narave in ob razlagi, kot jo zavzema zagovornik v pritožbi, nobenemu vozniku ne bi mogli očitati naklepne vožnje pod vplivom alkohola, saj brez predhodnega opravljenega preizkusa z elektronskim alkotestom ne bi bilo mogoče doseči zavedanja o konkretni stopnji alkoholiziranosti. In ker je dojemanje stopnje alkoholiziranosti izrazito subjektivno, vsak voznik z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu po tem, ko je zaužil določeno mero alkoholnih pijač, privoli v možnost, da bo s takšno vožnjo storil prekršek po 105. členu ZPrCP.