plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škode
Tožnik ni dokazal, da se je določenega dne poškodoval na delovnem mestu oziroma, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval, tj. da je kritičnega dne s sodelavcem sodeloval pri varjenju cevi, ko je var popustil in mu je cev padla na levo roko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine ni utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0072633
ZIL-1 člen 42, 50, 50/1, 123, 123/2, 123/2-b. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 4, 13, 13/1.
znamka – soglasje za uporabo znamke – začasna odredba – vzporedni uvoz vozil – prepoved opravljanja gospodarskega prometa z vozili – razkritje podrobnosti o nabavi in prodaji vozil – pasivna prodaja – težko nadomestljiva škoda – tržni položaj znamke
Besedilo Distributerske pogodbe je določalo, da lahko K. (iz Skopja) opravlja pasivno prodajo na trg EU. To pomeni, da sicer ne sme iskati kupcev zunaj Makedonije in Kosova, in torej tudi ne v EU, sme pa prodajati tja. S tem pa je bilo dovolj jasno povedano, da ima K. dovoljenje za uporabo znamke pri (pasivni) prodaji na trg EU.
Znamka služi označevanju blaga ali storitev. Željeni položaj znamke na trgu blaga ali storitev, v primerjavi z drugimi znamkami, je lahko dobrina, ki ima lahko za imetnika znamke poseben pomen. To velja ne glede na to, da je takšna dobrina povsem nestvarna. Uporaba znamke ima lahko namreč velik pomen pri prodaji ali kakšnemu drugemu dajanju blaga ali storitev v promet. Znamka ima na primer lahko sama po sebi določeno oglasno (reklamno) vrednost, tudi drugače lahko vpliva na tržni položaj imetnika znamke.
IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – NEPRAVDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086046
ZIZ člen 225, 225/1, 225/2, 268, 272. OZ člen 302 – 310. ZNP člen 168. ZPP člen 17.
sodni depozit – položitev stvari – začasna odredba – stvarna pristojnost – oprava dejanja – oprava dejanja namesto dolžnika – učinek sklepa o začasni odredbi – založitev zneska stroškov
Predlagatelj ne predlaga, da sodišče sprejme v sodni depozit denar, da bi lahko pravilno izpolnil obveznost, na podlagi katere bi tudi prenehala njegova obveznost do upnikov, ki so nasprotni udeleženci. Predlagatelj torej ne navaja dejstev na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti v sodni depozit denar predlagatelja.
Nedovoljeno fotografiranje in snemanje je povzročalo pri nasprotnem udeležencu stisko, saj je med udeležencema v zvezi z njunimi medsebojnimi premoženjskimi razmerji odprtih več sodnih postopkov, njun odnos pa je zaradi številnih konfliktnih situacij izredno napet. Nedovoljeno fotografiranje predstavlja poseg v pravico do zasebnosti.
Na mestu je bila tudi prepoved vstopanja in vzdrževanja ter parkiranja predlagateljice glede posameznih nepremičnin (vključno s približevanjem nasprotnemu udeležencu in omogočanjem uporabe posameznih nepremičnin tretjim), saj je bil njen namen v tem, da bi se čim bolj zožale možnosti srečevanja med udeležencema, s tem pa tudi možnosti nedovoljenega snemanja in fotografiranja s strani predlagateljice.
Ravnanje predlagateljice v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja (ki je temeljilo na dogovoru z nasprotnim udeležencem iz časa pred nastankom njunih sporov) ne predstavlja ekonomskega nasilja, ki bi terjalo izrek ukrepov po ZPND. Če je nasprotni udeleženec zaradi razhoda s predlagateljico enostransko odstopil od tega dogovora, spada ureditev načina uporabe skupnega premoženja v nepravdni postopek po 117. členu ZNP.
Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora izpolnjenost pogojev za njeno izdajo, s stopnjo verjetnosti, izkazati že v samem predlogu.
To pomeni, da mora primerno opredeliti tako samo terjatev kot nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena.
Potrebno je dokazati nevarnost aktivnega delovanja oziroma opustitve s strani dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Podatkov o takšnem delovanju upnik v postopku na prvi stopnji ni podal.
poškodovanje tuje stvari – skupno premoženje zakoncev – lastništvo stvari
Ob upoštevanju izpovedbe oškodovanke, da je bilo osebno vozilo v času trajanja zakonske zveze z obdolžencem, kupljeno zanjo, da sta po razvezi delila le skupno nepremično premoženje, čemur prisotni obdolženec ni oporekal, ter ob upoštevanju, da sta imela obdolženec in oškodovanka že v času trajanja zakonske zveze vsak svoje vozilo, je sodišče prve stopnje življenjsko izkustveno in logično zaključilo, da je bilo vozilo v času, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje, izključno v lasti oškodovanke.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00009461
ZPrCP člen 13, 107. ZKP člen 83, 148. ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-3.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - krivda - obdolžilni predlog - pouk o pravicah v postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in ZUP, ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem.
Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov. Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne nalaga obveznosti podaje pravnih poukov v skladu z določbami ZKP, saj ti postopki potekajo v okviru izpolnjevanja pooblastil in nalog policije po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in po 13. členu ZPrCP, ki ne zahteva, da bi policisti morali v teh postopkih udeležence cestnega prometa poučevati o procesnih pravicah in privilegijih zoper samoobtožbo.
Pri prekrških, ki se ju očita obdolžencu, za razliko od nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih je krivdna oblika sestavni zakonski znak kaznivega dejanja, oblika krivde ni zakonski znak prekrška in ga predlagatelj ni dolžan opisati v obdolžilnem predlogu. Dejstva in okoliščine glede subjektivnega elementa prekrška lahko sodišče ugotavlja v postopku o prekršku in o njih sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
Neutemeljene so trditve, da krivda obstoji le, če je ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, prav tako pa ni potrebno obdolženčevo zavedanje glede konkretne stopnje alkohola v organizmu. Dojemanje stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracijo alkohola v organizmu je izrazito subjektivne narave in ob razlagi, kot jo zavzema zagovornik v pritožbi, nobenemu vozniku ne bi mogli očitati naklepne vožnje pod vplivom alkohola, saj brez predhodnega opravljenega preizkusa z elektronskim alkotestom ne bi bilo mogoče doseči zavedanja o konkretni stopnji alkoholiziranosti. In ker je dojemanje stopnje alkoholiziranosti izrazito subjektivno, vsak voznik z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu po tem, ko je zaužil določeno mero alkoholnih pijač, privoli v možnost, da bo s takšno vožnjo storil prekršek po 105. členu ZPrCP.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
sodna taksa - zavezanci za plačilo sodne takse - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina
Osmi odstavek 3. člena ZST-1 glede zavezancev za plačilo sodne takse v postopku za vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanje pripadajočega zemljišča k stavbi, določa, da mora plačati takso za postopek na prvi stopnji tisti, o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločalo. Pri predmetni nepremičnini etažna lastnina ni bila vzpostavljena.
ZFPPIPP člen 314, 333, 333/6, 335, 335/2, 335/2-4, 335/2-6, 337, 339, 339/1, 339/3, 341, 341/3, 341/3-2, 341/7, 341/7-1, 343. OZ člen 104,.
soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe – varščina – ara – vabilo k dajanju zavezujočih ponudb
Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.
ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 11/4, 11/5, 34a, 34a/4. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1.
oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – poslovanje z izgubo – nedovoljene pritožbene novote – razveljavitev plačilnega naloga – zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes
Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 plačilni nalog z dne 28. 7. 2016 (utemeljeno) razveljavilo, kar pomeni, da tožena stranka zneska sodne takse, navedenega v tem nalogu, ni (več) dolžna plačati. Posledično tožena stranka tudi ni (več) imela pravnega interesa za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za takšno oprostitev z dne 16. 9. 2016 pravilno zavrglo.
oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona - neznani storilec
Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona.
izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
zahteva za preiskavo - utemeljen sum - pravni standard - namen preiskave - naloga preiskovalnega sodnika - stopnja verjetnosti - dokazna ocena je pridržana glavni obravnavi - obrazloženost sklepa
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
vrnitev v prejšnje stanje - utemeljitev predloga - taksativno našteti razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - odločba o spremembi načina izvršitve kazni
Določilo člena 89/I ZKP vrnitve v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za pritožbo zoper odločbo o spremembi načina izvršitve kazni ne dopušča.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22. ZPP člen 116, 116/1, 318.
zamudna sodba - nepravočasen odgovor na tožbo - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nezakrivljen vzrok - neupravičen vzrok - nepoznavanja prava - nerazumevanje opozoril - zakrivljena nevednost - enako varstvo pravic - enak položaj toženih strank - enakost pred zakonom
Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.
Vsak mora imeti potrebne pravne informacije, kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo.
Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023374
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 18, 18/1.
dokazna ocena izvedenih dokazov - obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov - nasilje v družini
Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 4) navedlo obširne razloge, zakaj dokazi, ki jih je predlagala obramba, niso odločilni, ter da odločilne okoliščine potrjujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje že obširno izvedlo.
ugovor po izteku roka – stroga formalna legaliteta – prenehanje terjatve
Plačilo terjatve v zadevi In 98/2008 in posledično konec izvršbe v tistem postopku ne pomeni avtomatičnega prenehanja terjatve, ki se na podlagi drugega izvršilnega naslova izterjuje v tem izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo kršilo načelo formalne legalitete in tudi nedopustno poseglo v pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe.
Ugovor po izteku roka je izredno pravno sredstvo v izvršilnem postopku, kar pa še ne pomeni, da je v vsakem primeru ob ugoditvi ugovoru dopustno poseči v pravnomočni sklep o izvršbi. Vanj sodišče poseže le, kadar ob odločanju ugotovi, da je bil zaradi razloga, ki ga dolžnik v rednem ugovoru brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, izdan nezakonit ali nepravilen sklep o izvršbi. Če pa ugovorni razlog nastane šele po izteku roka za redni ugovor (na primer kasnejše plačilo terjatve), sodišče ugovoru po izteku roka ugodi tako, da ustavi izvršbo, ne poseže pa v pravnomočni sklep o izvršbi.