obnova postopka – predlog za obnovo postopka – obnovitveni razlog – nova dejstva in dokazi
Ko gre za dokazne novote, so objektivno novi dokazi, torej takšni, ki so nastali po koncu glavne obravnave, brez nadaljnjega dopustni, saj je očitno, da jih stranka sodišču prej brez svoje krivde ni mogla predložiti.
V taki situaciji, ko je bila stranki že enkrat dana možnost ustrezno dopolniti svoje trditve in je ni izkoristila, dodatno materialno procesno vodstvo ni več na mestu, oziroma bi pomenilo že pretiran poseg sodišča v položaj nasprotne stranke.
Zakonita udeleženka je s prijavo udeležbe v postopku pridobila položaj udeleženca, ki je glede obveznosti založitve stroškov za izvedbo pripravljalnih opravil sodišča blizu položaju predlagatelja v postopku. Zakonita udeleženka je zato dolžna (začasno) založiti tudi ustrezen del (po enakih delih) preostalega manjkajočega predujma za delo sodnega izvedenca. Pri tem ni pomembno, ali so posamezni udeleženci postopka že zemljiškoknjižni lastniki posameznih delov stavbe ali ne.
taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo
Ker navedena tožnikova vloga z dne 14. 4. 2015 predstavlja tožbo kot začetni procesni akt v pravdnem postopku (ta se je začel na podlagi vložene tožnikove vloge), je tožnik zavezanec za plačilo takse za ta postopek.
spori iz razmerij med starši in otroki – stroški postopka – prosti preudarek
V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP) in ne po kriteriju uspeha, kot to določa splošno pravilo o stroških postopka iz 154. člena ZPP. Razlog za to je v okoliščinah, da v tem postopku vloga aktivne in pasivne stranke ni vedno povsem enoznačna, da v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravilo o zbiranju procesnega gradiva in da oficialno načelo v določenih primerih narekuje celo odločanje prek in brez zahtevka.
preprečevanje nasilja v družini – ukrep za preprečevanje nasilja – trajanje ukrepa – podaljšanje ukrepa – ustavitev postopka
Nasprotni udeleženec je sklep o določitvi ukrepov prejel 1. 4. 2016. Izrečeni ukrepi so torej začeli veljati 2. 4. 2016 oziroma 5. 4. 2016, z veljavnostjo šestih mesecev, kar pomeni, da je časovna veljavnost ukrepov prenehala najkasneje 5. 10. 2016, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče po izteku veljavnosti ukrepov ob smiselni uporabi določbe 278. člena ZIZ postopek ustaviti. Predlagateljica v času trajanja ukrepa njegovega podaljšanja ni predlagala.
taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – vrednost predmeta – zavezanec za plačilo sodne takse
Zavezanec za plačilo sodne takse za predlog za delitev solastne stvari je predlagatelj nepravdnega postopka. Njegova obveznost nastane ob vložitvi predloga za začetek postopka. Taksna obveznost se določi glede na vrednost predmeta nepravdnega postopka, pri čemer se v postopku delitve solastne stvari določi vrednost predmeta postopka po vrednosti celotne stvari, ki se deli.
stroški – odgovor dolžnika na upnikov odgovor na ugovor – potrebni stroški
Potrebnost nastalih stroškov za posamezno vlogo dolžnika se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru glede na to, ali je na vlogo upnika zaradi obrambe pravic oziroma pravno zavarovanih interesov treba odgovoriti, in glede na vsebino samega dolžnikovega odgovora. ZIZ ne predpisuje obveznosti vročitve odgovora upnika na ugovor dolžnika dolžniku v izjavo, potrebnost tega procesnega dejanja v vsakem konkretnem primeru presodi sodišče. Vročitev upnikovega odgovora v izjavo dolžniku pa še ne pomeni, da bo dolžnik, ki bo odgovoril in nato z ugovorom zoper sklep o izvršbi uspel, v vsakem primeru upravičen tudi do povrnitve stroškov odgovora na upnikov odgovor. Do povrnitve le teh je upravičen, če je odgovor na upnikov odgovor za njegovo obrambo objektivno potreben, saj se le v tem primeru lahko kot potrebne oceni tudi v zvezi s tem nastale stroške.
Glede na vsebino ugovora dolžnikov in odgovora upnice nanj, odgovor dolžnikov z dne 4. 10. 2016 ni bil potreben. V njem sta glede neposredne izvršljivosti notarskega zapisa navedla le, da „vztrajata kot doslej“, sicer pa utemeljevala v ugovoru uveljavljani pobot, kar pa, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ni utemeljen ugovorni razlog v konkretni zadevi.
vložitev pritožbe zoper odločbo o taksni oprostitvi - pravica do pritožbe - nasprotna stranka
Četudi je tožena stranka bila stranka postopka, v katerem se je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa ni stranka v „vzporednem postopku“, ki se je glede na predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse vodil glede vprašanja o taksni obveznosti slednje. V tem vzporednem postopku je bila stranka postopka le taksni zavezanec, nasprotna stranka iz pravdnega postopka pa v tem postopku ni bila udeležena.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072635
ZPP člen 8, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 639, 639/3, 640.
podjemna pogodba – jamčevalni zahtevki – odprava napak – znižanje plačila – trditveno in dokazno breme – protispisnost – dokazna ocena – začetek stečajnega postopka – prekinitev postopka – spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi
Tožena stranka nima prav, da dejstvo obstoja napake zadostuje za uspešno uveljavljanja znižanja plačila. Tožena stranka bi morala za sklepčnost ugovora znižanja plačila zaradi napake podati ustrezne trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti razmerje med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo tega dela ob sklenitvi pogodbe z napako.
Tožena stranka navaja, da je protispisnost v tem, da je izvedenka izpovedala, da je bilo delo tožeče stranke izvršeno pomanjkljivo in tudi izračunala stroške sanacije. Sodišču prve stopnje je zato očitala, da bi na podlagi izvedenih dokazov lahko odločilo drugače. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka pravzaprav ne uveljavlja pritožbenega razloga protispisnosti, temveč graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa jo v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/2. ZPP člen 313. OZ člen 299, 299/1. ZIZ člen 21, 21/1.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - gostota dobe - invalidska pokojnina - zakonske zamudne obresti od stroškov postopka
Čeprav je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ne izpolnjuje pogoja gostote dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 2. odstavka 21. člena ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti
Tožnik ni sočasno izpolnjeval pogojev za invalidsko, starostno oziroma predčasno pokojnino, saj na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino. Četrti odstavek 109. člena ZPIZ-2 v tem primeru ni mogoče uporabiti in se uporabi prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2, po katerem ima zavarovanec ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja pravico, da uživa le eno od njih po lastni izbiri. Kako se bo tožnik odločil, bo verjetno odvisno, ko mu bo znana višina ene in druge pokojnine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000850
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - soprispevek
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je spornega dne utrpel na delovnem mestu, ko je padel med sestopanjem z lestve. Prvostopenjsko sodišče je ugotovitev izvedenke o nepazljivosti tožnika kot najverjetnejšem vzroku za padec upoštevalo pri presoji, ali je tožnik tudi sam prispeval k sami delovni nezgodi. Utemeljeno je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik kot bivši samostojni podjetnik poznal predpise o varstvu pri delu, zaradi česar mu je bilo znano, da je pri sestopu z lestve potrebna običajna previdnost, hkrati pa je splošno znano, da na tleh, posutih z drobljivim materialom, lahko pride do zdrsa. Ob upoštevanju vsega navedenega in dejstva, da se je tožnik poškodoval v službi, pri opravljanju dela, ki je predvsem v interesu delodajalca, je soprispevek delavca v višini 30 % ustrezen.
ZPP člen 359.. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2, 126, 126/2.
reintegracija - sodna razveza - datum sodne razveze - trajanje delovnega razmerja - nadomestilo plače - krajši delovni čas - zaposlitev pri drugem delodajalcu - reparacija - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče, če so podane določene okoliščine, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. Sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi tožnice ni razvezalo z dnem odločitve (14. 9. 2016), ampak s 1. 4. 2016. Tožnica v pritožbi navedeni odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, ne vplivajo na datum sodne razveze. Tožnica je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki sklenila dve pogodbi o zaposlitvi pri dveh različnih delodajalcih za določen čas in za krajši (polovični) delovni čas. Ker je obdobje njene zaposlitve za polni delovni čas (zaradi obstoja dveh zaposlitev za polovični delovni čas hkrati) trajalo le krajši čas od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 (pet mesecev) in se je zaključilo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (14. 9. 2016), te zaposlitve sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot ključne pri odločitvi o datumu sodne razveze.
Tožnici, kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas, pri toženi stranki še vedno pripada razlika do celotnega zneska plače, kot bi jo prejela, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ne le plača, ki bi ji pri toženi stranki pripadala za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila še vedno prikrajšana, saj je bila njena plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemala pri toženi stranki. In obratno, v primeru če bi bila tožničina plača za polovični delovni čas pri novem delodajalcu višja, ob priznanju delovnega razmerja pri toženi stranki le za preostali (polovični) delovni čas, ne bi bila upravičena do celotne plače pri toženi stranki za polovični delovni čas, temveč le do razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki za polni delovni čas, in plačo, ki bi jo prejela pri novem delodajalcu za krajši delovni čas. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma, je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ne višje ne nižje od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.
ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2. ZDR člen 73, 73/1, 73/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok - delovnopravna kontinuiteta - sprememba delodajalca
Ker so v obravnavani zadevi ugotovljeni (objektivni) kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za prenos podjetja, saj je gospodarska enota ohranila svojo identiteto, ni odločilno, da je tožnik podal odpoved pri delodajalcu prenosniku in podpisal pogodbo pri delodajalcu prevzemniku - toženi stranki. Podpisa pogodbe z delodajalcem prevzemnikom namreč, glede na okoliščine, v katerih je prišlo do odpovedi in podpisa novih pogodb o zaposlitvi, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi izključevala prenos podjetja, zlasti ker ob pravilni uporabi materialnega prava prehod delavcev s strani delodajalca sploh ne bi smel biti izveden na opisan način (nove pogodbe o zaposlitvi niso potrebne, še manj pa odpovedi s strani delavcev). V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku. Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem. Do novih pogodb o zaposlitvi zato niti ne bi smelo priti, glede na 73. člen ZDR, če bi delodajalca ravnala pravilno. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj trinajst let delovne dobe.
načelo specialnosti – zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti
Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je načelo specialnosti institut, ki se veže na kaznivo dejanje (pravno kvalifikacijo in opis – zlasti historični dogodek), ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni), zaradi katerega je bila predaja dovoljena. V obravnavani zadevi je pomembno, da je bil obtoženi predan tudi za obravnavano kaznivo dejanje (poleg kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ). Okoliščina, da je bil predan postopku zaradi izvršitve zaporne kazni ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe kršeno načelo specialnosti, če je ponovno sojen za isto kaznivo dejanje, na kar kaže tudi sklepanje po nasprotnem razlogovanju, ko v primeru, da je bila oseba predana za določeno kaznivo dejanje v posamezni fazi kazenskega postopka (npr. v preiskavi), predaja velja tudi za fazo sojenja po obtožnici ter za fazo izvršitve kazni. V primeru razveljavitve sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti pomeni postopek po razveljavitvi (četudi pred sodiščem prve stopnje) postopek, ki je namenjen sanaciji postopkovnih kršitev (prvi odstavek 426. člena ZKP), ta postopek pa v nobenem primeru ne more privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca. Postopek nove razsoje je zato lahko izključno v njegovo korist (tako 11. točka prej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS). Pritožniki torej nimajo prav, da je v obravnavani zadevi zastaranje nastopilo 20.12.2016, saj dveletni rok po razveljaviti sodbe nastopi 20.3.2017, obravnavana zadeva pa je postala pravnomočna z razglasitvijo predmetne sodbe pritožbenega sodišča z dne 23.2.2017 (prvi odstavek 129. člena ZKP).
vpis stvarne pravice v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine - vpis na podlagi sodne odločbe - pogoji za dovoljenost vpisa
Sodna odločba učinkuje proti F.J., ki očitno ni (več) lastnik, temveč je to P.J. Predlagateljica ne zatrjuje in izkazuje takega njegovega pravnega nasledstva, ki bi vpis omogočalo.
zemljiškoknjižni postopek - odločba o razlastitvi - vpis lastninske pravice na nepremičnini - predlagatelj - pravno nasledstvo - predložitev listin v pritožbi
Ker je bil predlagatelj šele z zadnjim sklepom, ki ga je izdala zemljiškoknjižna sodnica, seznanjen z razlogi sodišča, zaradi katerih predlagani vpis ni dovoljen, manjkajočih listinskih dokazil ni mogel predložiti v ugovornem postopku, kot mu to sicer dovoljuje četrti odstavek 146. člena ZZK-1. Le-te je zato predložil šele v pritožbenem postopku in ker je bila pritožba vročena tudi nasprotni stranki, ki je tako pridobila možnost vplivati na presojo pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlagani vpis dovolilo.
ZPIZ-2 člen 171.. ZDSS-1 člen 72.. ZPP člen 112, 112/1, 112/2.
zavrženje tožbe
Zgolj dejstvo, da je bila pošiljka recepciji stanovanjskega objekta, v katerem tožnica stanuje, dostavljena 23. 3. 2016, ne dokazuje, da je bila istega dne vročena tudi tožnici. Ker je v pritožbenem postopku s predloženo listino dokazano, da je bila pošiljka tožnici vročena šele dne 24. 3. 2016, je pričel 30 dnevni rok za vložitev tožbe teči 25. 3. 2016 in se iztekel na ponedeljek 25. 4. 2016, glede na to, da je bila 23. 4. 2016 sobota. Tožba, ki jo je po ugotovitvi sodišča prve stopnje priporočeno na pošto oddala 23. 4. 2016, je vložena pravočasno in je iz procesnih razlogov ni dopustno zavreči.
ZPP člen 76, 76/1, 81, 81/5, 187, 447, 447/1, 495, 495/1. ZGD-1 člen 580, 580/6.
spor majhne vrednosti - pritožba zoper sklep - nedovoljena pritožba - napačen pravni pouk - tožba vložena zoper neobstoječo osebo - univerzalno pravno nasledstvo
Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka, ker nima pravne subjektivitete.
Ko je tožena (pravna) oseba, ki v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Takšna situacija je urejena v petem odstavku 81. člena ZPP. Ta določa, da sodišče v takšnih primerih tožbo zavrže.