Zakonita udeleženka je s prijavo udeležbe v postopku pridobila položaj udeleženca, ki je glede obveznosti založitve stroškov za izvedbo pripravljalnih opravil sodišča blizu položaju predlagatelja v postopku. Zakonita udeleženka je zato dolžna (začasno) založiti tudi ustrezen del (po enakih delih) preostalega manjkajočega predujma za delo sodnega izvedenca. Pri tem ni pomembno, ali so posamezni udeleženci postopka že zemljiškoknjižni lastniki posameznih delov stavbe ali ne.
ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0084982
ZPP člen 458. OZ člen 131, 131/1.
spor majhne vrednosti – zavarovalna pogodba – splošni zavarovalni pogoji – škoda, povzročena gostu – gost, ki je na zasebnem obisku – sorodniki
Tudi po presoji pritožbenega sodišča relevantnega besedila zavarovalnih pogojev ni mogoče interpretirati tako, da gre vedno, ko pride sorodnik k zavarovancu domov, za zasebni obisk. Če bi za omejitev zavarovalnega kritja zadoščalo že, da gre za sorodnika (ne glede na namen obiska), preostali del besedila (da gre za gosta, ki je na zasebnem obisku) ne bi imel nobene pojasnilne funkcije. Pojem „sorodniki“ je naveden v oklepaju kot le eden od primerov (poleg prijateljev) „gosta, ki je na zasebnem obisku“, zato je težišče besedila na slednjem. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo namen obiska, ta pa je bil v tem, da je tožnik (vnuk) prišel k zavarovancu toženke (dedku) obrezovat drevesa, torej pomagati pri delu, za katero ga je ta predhodno zaprosil. V času nastanka škodnega dogodka tožnika zato ni mogoče šteti za gosta oziroma obiskovalca.
zakupna pogodba - trditveno in dokazno breme - razlaga pogodbe
Tožeča stranka, ki zakupnino uveljavlja, mora dokazati tudi njeno višino. Ker trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče preveriti višino uveljavljane zakupnine (cena za m2, način izračuna, popusti) tožeča stranka ni podala, z zahtevkom ni uspela.
vložitev pritožbe zoper odločbo o taksni oprostitvi - pravica do pritožbe - nasprotna stranka
Četudi je tožena stranka bila stranka postopka, v katerem se je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa ni stranka v „vzporednem postopku“, ki se je glede na predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse vodil glede vprašanja o taksni obveznosti slednje. V tem vzporednem postopku je bila stranka postopka le taksni zavezanec, nasprotna stranka iz pravdnega postopka pa v tem postopku ni bila udeležena.
taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – vrednost predmeta – zavezanec za plačilo sodne takse
Zavezanec za plačilo sodne takse za predlog za delitev solastne stvari je predlagatelj nepravdnega postopka. Njegova obveznost nastane ob vložitvi predloga za začetek postopka. Taksna obveznost se določi glede na vrednost predmeta nepravdnega postopka, pri čemer se v postopku delitve solastne stvari določi vrednost predmeta postopka po vrednosti celotne stvari, ki se deli.
stroški – odgovor dolžnika na upnikov odgovor na ugovor – potrebni stroški
Potrebnost nastalih stroškov za posamezno vlogo dolžnika se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru glede na to, ali je na vlogo upnika zaradi obrambe pravic oziroma pravno zavarovanih interesov treba odgovoriti, in glede na vsebino samega dolžnikovega odgovora. ZIZ ne predpisuje obveznosti vročitve odgovora upnika na ugovor dolžnika dolžniku v izjavo, potrebnost tega procesnega dejanja v vsakem konkretnem primeru presodi sodišče. Vročitev upnikovega odgovora v izjavo dolžniku pa še ne pomeni, da bo dolžnik, ki bo odgovoril in nato z ugovorom zoper sklep o izvršbi uspel, v vsakem primeru upravičen tudi do povrnitve stroškov odgovora na upnikov odgovor. Do povrnitve le teh je upravičen, če je odgovor na upnikov odgovor za njegovo obrambo objektivno potreben, saj se le v tem primeru lahko kot potrebne oceni tudi v zvezi s tem nastale stroške.
Glede na vsebino ugovora dolžnikov in odgovora upnice nanj, odgovor dolžnikov z dne 4. 10. 2016 ni bil potreben. V njem sta glede neposredne izvršljivosti notarskega zapisa navedla le, da „vztrajata kot doslej“, sicer pa utemeljevala v ugovoru uveljavljani pobot, kar pa, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ni utemeljen ugovorni razlog v konkretni zadevi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072635
ZPP člen 8, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 639, 639/3, 640.
podjemna pogodba – jamčevalni zahtevki – odprava napak – znižanje plačila – trditveno in dokazno breme – protispisnost – dokazna ocena – začetek stečajnega postopka – prekinitev postopka – spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi
Tožena stranka nima prav, da dejstvo obstoja napake zadostuje za uspešno uveljavljanja znižanja plačila. Tožena stranka bi morala za sklepčnost ugovora znižanja plačila zaradi napake podati ustrezne trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti razmerje med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo tega dela ob sklenitvi pogodbe z napako.
Tožena stranka navaja, da je protispisnost v tem, da je izvedenka izpovedala, da je bilo delo tožeče stranke izvršeno pomanjkljivo in tudi izračunala stroške sanacije. Sodišču prve stopnje je zato očitala, da bi na podlagi izvedenih dokazov lahko odločilo drugače. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka pravzaprav ne uveljavlja pritožbenega razloga protispisnosti, temveč graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa jo v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati.
taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo
Ker navedena tožnikova vloga z dne 14. 4. 2015 predstavlja tožbo kot začetni procesni akt v pravdnem postopku (ta se je začel na podlagi vložene tožnikove vloge), je tožnik zavezanec za plačilo takse za ta postopek.
preprečevanje nasilja v družini – ukrep za preprečevanje nasilja – trajanje ukrepa – podaljšanje ukrepa – ustavitev postopka
Nasprotni udeleženec je sklep o določitvi ukrepov prejel 1. 4. 2016. Izrečeni ukrepi so torej začeli veljati 2. 4. 2016 oziroma 5. 4. 2016, z veljavnostjo šestih mesecev, kar pomeni, da je časovna veljavnost ukrepov prenehala najkasneje 5. 10. 2016, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče po izteku veljavnosti ukrepov ob smiselni uporabi določbe 278. člena ZIZ postopek ustaviti. Predlagateljica v času trajanja ukrepa njegovega podaljšanja ni predlagala.
spori iz razmerij med starši in otroki – stroški postopka – prosti preudarek
V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP) in ne po kriteriju uspeha, kot to določa splošno pravilo o stroških postopka iz 154. člena ZPP. Razlog za to je v okoliščinah, da v tem postopku vloga aktivne in pasivne stranke ni vedno povsem enoznačna, da v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravilo o zbiranju procesnega gradiva in da oficialno načelo v določenih primerih narekuje celo odločanje prek in brez zahtevka.
ZKP člen 52, 52/1, 87, 87/5, 277, 277/2, 437, 437/1.
vloga vezana na rok - pravočasnost zasebne tožbe - zavrženje zasebne tožbe - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - nepopolna zasebna tožba - zasebni tožilki kot prava neuki stranki
Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati peti odstavek 87. člena ZKP glede na to, da sta zasebni tožilki prava neuki stranki. Ta določba v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker zasebne tožbe zasebni tožilki nista poslali nepristojnemu sodišču pred potekom roka, ampak sta jo vložili pri pristojnem sodišču, vendar pa prepozno (po izteku trimesečnega roka). Seznanitev zasebnih tožilk pravdnega sodišča s pisanjem L.G. zasebnima tožilkama, pa ni moč šteti kot vložitev zasebne tožbe (pisanja) nepristojnemu sodišču. Zakonski rok (tri mesece) iz petega odstavka 87. člena ZKP je nepodaljšljiv. Pritožba tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo, če je ugotovilo, da je zasebna tožba vložena prepozno, izdati zavrnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč zasebno tožbo šele preizkušalo v formalnem in materialnem smislu (437. člen ZKP) in ugotovilo, da je vložena prepozno ter da tudi sicer ni sposobna za obravnavo. Zato jo je utemeljeno s sklepom zavrglo, saj do faze sojenja v zadevi še sploh ni prišlo in je zato ni moglo zavrniti s sodbo, kot to nepravilno navaja pritožnik.
ZPP člen 359.. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2, 126, 126/2.
reintegracija - sodna razveza - datum sodne razveze - trajanje delovnega razmerja - nadomestilo plače - krajši delovni čas - zaposlitev pri drugem delodajalcu - reparacija - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče, če so podane določene okoliščine, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. Sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi tožnice ni razvezalo z dnem odločitve (14. 9. 2016), ampak s 1. 4. 2016. Tožnica v pritožbi navedeni odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, ne vplivajo na datum sodne razveze. Tožnica je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki sklenila dve pogodbi o zaposlitvi pri dveh različnih delodajalcih za določen čas in za krajši (polovični) delovni čas. Ker je obdobje njene zaposlitve za polni delovni čas (zaradi obstoja dveh zaposlitev za polovični delovni čas hkrati) trajalo le krajši čas od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 (pet mesecev) in se je zaključilo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (14. 9. 2016), te zaposlitve sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot ključne pri odločitvi o datumu sodne razveze.
Tožnici, kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas, pri toženi stranki še vedno pripada razlika do celotnega zneska plače, kot bi jo prejela, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ne le plača, ki bi ji pri toženi stranki pripadala za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila še vedno prikrajšana, saj je bila njena plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemala pri toženi stranki. In obratno, v primeru če bi bila tožničina plača za polovični delovni čas pri novem delodajalcu višja, ob priznanju delovnega razmerja pri toženi stranki le za preostali (polovični) delovni čas, ne bi bila upravičena do celotne plače pri toženi stranki za polovični delovni čas, temveč le do razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki za polni delovni čas, in plačo, ki bi jo prejela pri novem delodajalcu za krajši delovni čas. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma, je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ne višje ne nižje od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.
Pooblaščenec – pravna oseba kot pooblaščenec – procesna sposobnost za zastopanje
Kdo so lahko pooblaščenci, ki zastopajo stranke v postopku pred sodiščem v civilnih zadevah, torej kdo so pooblaščenci, ki imajo procesno sposobnost za zastopanje v teh postopkih, urejajo le določbe ZPP. Pooblaščenec predlagateljice v predmetnem nepravdnem postopku ne more biti pravna oseba, ki ni odvetniška družba, ker nima sposobnosti za procesno zastopanje predlagateljice.
Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba ne da bi v njej opredelila, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo. To ni razvidno niti iz njene obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti, kršitev, na katere je dolžno paziti, pa ni ugotovilo. V kolikor pa pritožba uveljavlja ta pritožbeni razlog v posledici zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da taka kršitev ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
Pritožnica je zahtevala odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom. Sodišče ji je postavilo odvetnika po uradni dolžnosti. Predlagateljica odprave zdravljenja pod posebnim nadzorom v postopku ni uspela, sodišče pa je naložilo stroške odvetnika predlagateljici. Pred tem ji ni vročilo sklepa o postavitvi odvetnika in tudi ne sklep o odmeri stroškov. Če se lahko izkaže, da mora stranka te stroške plačati, ji morajo biti tudi sklepi vročeni. Zato gre za kršitev načela kontradiktornosti.
Toženec (delavec tožeče stranke) je v spornem obdobju sicer kršil določbe svoje pogodbe o zaposlitvi s tem, ko je kršil splošne akte delodajalca tožeče stranke, ki so določali obveznost sestave ustreznega medicinskega dokumenta, ki izkazuje opravljeno zdravstveno storitev, saj ni pripravil izvida za vsako izvedeno storitev akupunkture, vendar pa tega ni storil iz hude malomarnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZPP člen 108, 184, 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 62, 62/2.
obveznost plačila - izplačilo plače - absolutna bistvena kršitev - prekoračitev tožbenega zahtevka - izvršba na podlagi verodostojne listine
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju, čeprav iz dopolnitve tožbe oziroma prve pripravljalne vloge ne izhaja, da bi tožnik takšen zahtevek uveljavljal. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik uveljavil nove zahtevke namesto terjatve za izplačilo plač. Zato je prvostopenjsko sodišče nepravilno odločilo o zahtevku za izplačilo plač, potem ko so bile te plačane, ne da bi prej raziskalo, ali tožnik v tožbi oziroma prvi pripravljalni vlogi sploh še vztraja pri zahtevku, o katerem je bilo odločeno s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Z odločitvijo o zavrnitvi tožnikovega zahtevka je sodišče dejansko prekoračilo tožnikov zahtevek, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017212
ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3. ZIZ člen 272.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - zmotna uporaba materialnega prava - sindikalni zaupnik
Prvi odstavek 113. člena ZDR-1 določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z izredno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma za sodno varstvo. Tretji odstavek 113. člena ZDR-1 pa določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bo o začasni odredbi na podlagi 113. člena ZDR-1 odločalo šele v nadaljevanju postopka, ko bo izvedlo predlagane dokaze, za katere bo smatralo, da so potrebni. Tožnik je predsednik sindikata in kot sindikalni zaupnik pri toženi stranki uživa posebno varstvo. Zaradi zmotne materialno pravne presoje je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
oprostitev plačila sodne takse v zemljiškoknnjižnem postopku - vpis v korist države
Republika Slovenija v tem postopku ni predlagala vknjižbe služnostne pravice v svojo korist, temveč v korist imetnika E. d.d., zato mora takso za vpis plačati slednji.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 184. člena ZDR ter 131. člena OZ, da morajo biti za ugotovitev odškodninske odgovornosti izkazani štirje elementi: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njimi in krivda. Pravilno je razlogovalo, da za ugotavljanje škode, nastale po datumu 20. 5. 2010, nima potrebnega strokovnega znanja. Zato je s sklepom postavilo izvedenca medicinske stroke ter tožniku naložilo plačilo predujma, z opozorilom, da v primeru neplačila ta dokaz ne bo izveden (153. člen ZPP). Ker tožnik predujma ni plačal, tega dokaza ni izvedlo, v ostalih izvedenih dokazih pa ni imelo zadostne podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženih strank. Posledično se utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje obsega škode, ampak je tožbeni zahtevek že po temelju pravilno zavrnilo.