Pojem hujšega prekrška ureja (od 14. 6. 2013 dalje, ko je stopila v uporabo novela ZP-1H) drugi odstavek 23. člena ZP-1 kot sistemski zakon, čeprav je ta pojem povsem enako urejen v določbi četrtega odstavka 23. člena ZPrCP.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-2. URS člen 22, 34. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158 člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor
Razrešitev direktorja je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela direktorja, za kar je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zakonita.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000461
ZDR člen 182.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 352.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - delo na višini - krivdna odgovornost - absolutno zastaranje odškodninske terjatve
Delo na gradbenem odru, kot se običajno uporablja, na višini 1,5 metra, zaradi same višine tega gradbenega odra ne pomeni nevarne dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker glede na tožnikove trditve in izvedene dokaze ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v zvezi z nesrečo pri delu zatrjeval, da je stal na razmajanem in nestabilnem odru; da se je ta oder (ko je tožnik v rokah držal bosanko) zamajal in padel; da je bil ta oder nestabilen, zato ker je bil razmajan, ker je postavitev odra (deske so bile dolge 3 metre in na koncu postavljene koze) omogočala nihanje oziroma, upognitev deske, če je nekdo stopil nanjo; da so bile razvlečene koze, ki so se uporabljale, nestabilne, in da je bil glede na dolžino desk oder na kozah nestabilen, zaradi česar se je porušil (kar je povzročilo tožnikov padec). Pritožbeno sodišče zaključuje, da je glede na zgoraj opisane trditve tožnika in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v tožbi zatrjeval tudi neustrezno postavitev odra, sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ocenilo, da je bil razmik med kozama ustrezen in da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. - člen 20, 20/28, 20/29.
razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.
Tožeča stranka sporne račune izstavlja v okviru svoje pridobitne dejavnosti na podlagi pogodbe, sklenjene s toženo stranko, zato ne gre za verzijski zahtevek (konkretno je „prefakturiranje“ računov urejeno v 12. členu Pogodbe o upravljanju, kar pomeni, da imajo izstavljeni računi pravno podlago) in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe.
10. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala bistvenega elementa odškodninske odgovornosti - protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka za naročnika B. aprila 2014 delo opravila nekvalitetno, prav tako iz nobenih dokazov in tudi ne izpovedi prič ali listinskih dokazov ne izhaja, da bi bila prav toženka tista, ki naj bi nepravilno sestavila izdelek, prav tako pa ni bila odgovorna za kontrolo izdelka. Zato je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi ravnala toženka nedopustno in zato tudi ni podan temelj odškodninske odgovornosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023357
URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 5, 5/4, 9, 9/3, 62, 62/1, 62/2. ZPOmK-2 člen 6, 9. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 226, 226/1, 339, 339/2, 339/2-8.
preprečevanje omejevanja konkurence - zloraba prevladujočega položaja - odškodnina - obstoj prevladujočega položaja - dokazovanje prevladujočega položaja - JAVK - rešitev predhodnega vprašanja - prekinitev postopka
Ena izmed osnovnih predpostavk odškodninske odgovornosti na citirani zakonski podlagi je obstoj prevladujočega položaja podjetja. V skladu z 9. členom ZPOmK-1 ima podjetje prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov (drugi odstavek), pri čemer se šteje, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu RS višji od 40 odstotkov (peti odstavek). JAVK pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti tržni delež, možnosti za financiranje, pravne ali dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco (tretji odstavek 9. člena ZPOmK-1). Trditveno in dokazno breme v tej zvezi je na tožnici. Sodišče je upravičeno in dolžno JAVK zgolj obvestiti o vsaki tožbi, s katero se zahteva odškodnina zaradi kršitev določb 6. ali 9. člena ZPOmK-2 ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Da bi lahko sodišče prve stopnje prekinilo postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, bi moral biti drugi postopek (pred JAVK-om) že v teku, česar pa tožnica pri podaji predloga za prekinitev ni zatrjevala (trdila je, da bo tak postopek šele sprožila).
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - trajno znižanje pokojnine - malus
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice dopolnil 59 let starosti in 40 let ter 24 dni pokojninske dobe, od tega 36 let, 9 mesecev in 20 dni pokojninske dobe brez dokupa. Toženec mu je pravilno priznal pravico do predčasne pokojnine zaradi krajše pokojninske dobe brez dokupa od predpisanih 40 let in pokojnino, odmerjeno v višini 57,25 % dejanske pokojninske osnove, zakonito trajno znižal za 18 % zaradi manjkajočih let do dopolnitve 65 let starosti. Tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine ni utemeljen.
Tožnik je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
V sodnem postopku je mogoče ugotoviti oziroma določiti mejo med zemljiščem javnega dobra in zemljiščem, ki to ni, le po stanju, kot ga izkazuje kataster, izjema je le v primeru napake in pomanjkljivosti v katastru.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je tožnik za kršitve odgovoren, ker je bil kot vodja obrata odgovoren, da ne bo prišlo do napačnega ravnanja njegovih podrejenih. V zvezi s kršitvami, ki se očitajo tožniku v obeh pisnih opozorilih in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora tožena stranka zatrjevati, kakšno je bilo tožnikovo dolžno ravnanje, v čem je bila kršitev tega dolžnega ravnanja in oboje tudi dokazati. Za utemeljenost predhodnih pisnih opozoril in očitkov iz odpovedi ne zadostuje zgolj dejstvo, da je bil tožnik kot vodja obrata na podlagi pogodbe o zaposlitvi odgovoren za stanje v obratih in dejstvo, da je prišlo do nekaterih nepravilnosti v obratih, katerih vodja je bil. Prav tako ni dovolj le splošno navajanje dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar naj bi prišlo do prepovedane posledice (inventurnega primanjkljaja, higienske neustreznosti, nepravočasne postavitve obvestil o alergenih idr.).
posledice začetka postopka prisilne poravnave na izvršilni postopek – faza odločanja o ugovoru
Po ustaljeni sodni praksi so pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave zoper insolventnega dolžnika predpisane za primer, ko je izvršilni postopek v fazi opravljanja izvršbe, ne pa tudi, ko je zadeva (še) v fazi odločanja o ugovoru zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, ki ima naravo plačilnega naloga. V tej fazi izvršilnega postopka začetek postopka prisilne poravnave nima posledic, kot jih tudi nima v pravdnem postopku.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017345
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
predčasna pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - zavrženje zahteve
Za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe je odločilno zgolj dejstvo, da ima tožnica s posamičnim upravnim aktom že pravnomočno priznano predčasno pokojnino v letu 1991, ponovno odmerjeno po uradni dolžnosti v letu 1996 zaradi odpada zmanjšanja v zvezi s predčasnim odhodom v pokoj. Vsebinsko reševanje zahteve, vložene v predsodnem postopku, v rednem upravnem postopku ni dopustno, saj institut pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Tožena stranka je lahko tožničino zahtevo na temelju 129. člena ZUP le zavrgla, sodišče prve stopnje pa iz istih procesno pravnih razlogov zavrnilo tožbeni zahtevek.
kaznivo dejanje zanemarjanja otroka - zakonski znaki - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Pritožba se neutemeljeno zavzema za spremembo kazenske sankcije tako, da bi obdolženka opravila delo v splošno korist, saj se tako lahko izvrši le nepogojna zaporna kazen, sicer pa predlagan način izvršitve kazni predstavlja tudi strožji kazenskopravni odziv kot pogojna obsodba, ki obdolženca le opozarja, da kaznivega dejanja ne sme ponoviti, sicer se lahko v pogojni obsodbi določena zaporna kazen izreče
prekinitev postopka – prenehanje pravdne stranke – prenehanje pravne osebe – pripojitev – prevzem – nadaljevanje postopka
Ker je bila predhodna tožeča stranka pripojena k prevzemni družbi, je ta postala njena univerzalna pravna naslednica. Skladno s pozivom sodišča je 18. 8. 2016 tudi podala izjavo o prevzemu postopka, zato je sodišče postopek nadaljevalo.
Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Sodišče je razglasilo, da se zoper obtoženca zavrne obtožba glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjenega na škodo A. A., v nadaljevanju pa je obtožencu brez krivdoreka in brez navedbe kaznivega dejanja izreklo kazensko sankcijo.
zahteva za sodno varstvo - kartelno dogovarjanje - omejevalni sporazum - usklajeno določanje cen - pravica do izjave - dejstva in dokazi v izjavi
Pritožnica pravna oseba bi morala v hitrem postopku, ko ji je bila dana možnost izjave po 55. členu ZP-1, navesti vsa dejstva in dokaze, najkasneje pa (ob upoštevanju določil 3. alinee prvega odstavka 62. člena ZP-1) v zahtevi za sodno varstvo.
Sodišče prve stopnje je v sodbi podalo dovolj jasne razloge o znakih prekrška: da je šlo za kartelni dogovor med navzočimi predstavniki pravnih oseb, kar se je tudi odrazilo v nadaljnjem postopanju pravnih oseb, saj so vse tiste pravne osebe, ki so do takrat imele nižje cene, le-te zvišale na dogovorjeno raven.
neposredna pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - javni uslužbenec - visokošolski učitelj
63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (in dodatne pedagoške obveznosti) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjševanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne) kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Zato je bilo faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito.
Tožniku je bila s sodbo pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje, vendar je bilo hkrati izrečeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine izdana posebna upravna odločba. Ker je bilo v predsodnem upravnem postopku ugotovljeno, da ima tožnik poravnane prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 30. 6. 1990, je bilo pravilno odločeno, da nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Zaradi neplačevanja prispevkov ni bilo mogoče šteti, da je dejavnost sploh opravljal, niti da jo je od 1. 10. 2010 opravljal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se je delna invalidska pokojnina izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler je zavarovanec opravljal delo z delovnim časom, ki je ustrezalo njegovi delovni zmožnosti.