ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 47/3.
nagrada izvedenca – povečanje nagrade – posebno specialistično strokovno znanje – izvedensko mnenje – nagrada za dopolnitev izvedenskega mnenja
Če je za izdelavo izvedenskega mnenja potrebno posebno specialistično strokovno znanje, ni nobenega razloga, da za izdelavo dopolnitve takega mnenja to ne bi bilo več potrebno ali priznano, saj je izvedensko mnenje v tem smislu celota tako osnovnega mnenja kot vseh dopolnitev.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 48, 51.
stroški in nagrada izvedenca - študij spisa - dopolnitev izvedenskega mnenja
Ker pri izvedenčevi obravnavi pripomb na podano izvedensko mnenje ponoven študij spisa ni bil potreben, izvedenec ni upravičen do nagrade za študij spisa.
predložitev verodostojne listine - trditveno breme - breme opredelitve do navedb nasprotne stranke - pravica do izjave
Ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine upniku listin, na podlagi katerih zahteva plačilo, ni treba predložiti, mora jih le določno označiti.
Glede na to, da je tožeča stranka navedla vse ključne podatke o zavarovanju in predložila zavarovalno polico, ki jih potrjuje, samo dejstvo, da ni predložila tudi zavarovalne pogodbe, na pravilnost odločitve (in na pravico tožene stranke do izjave) ne more vplivati.
pravdni stroški – zastopanje na narokih – izdatki za poštne in telefonske storitve – izdatki za fotokopiranje – urnina
Sodišče prve stopnje je urnino obračunalo pravilno. Ker je prvi narok trajal tri ure in štirideset minut, je bil toženčev odvetnik upravičen do urnine v višini 300 točk. Ker je drugi narok trajal eno uro in dvainštirideset minut, je bil upravičen do urnine v višini 100 točk. V skladu s prvim odstavkom 6. člena OT se namreč odvetniku prizna urnina za zastopanje na naroku v višini 50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro.
Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica kot močnejša pogodbena stranka za uspeh iz štirih spornih računov prepisati postavke, ki jih ni veliko in to pregledno razvrstiti, je v tem primeru formalistična hipokrizija. Brez nadaljnjega bi morala tožnica podrobneje pojasniti (in tudi dokazati) svojo terjatev, če bi zaradi kakršnegakoli vsebinskega ugovora ta po višini bila sporna. Obe toženkini vlogi, tako ugovor zoper sklep o izvršbi kot tudi odgovor na tožbo, pa sta sta vsebinsko popolnoma prazni, zato bi bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 214. člena ZPP po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nasilje nad otrokom
Tožnica je otroka, ker je ni poslušal in se usedel tako, da bi nogo dal sam pod mizo, klofnila po stegnu in mu nogo prestavila pod mizo. Ta klofuta, trepljanje ali udarec ni bil močan in ni pustil „fizičnih“ posledic, pustil pa je otroku nejasno in neustrezno sporočilo. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila 1. odstavek 33. člena ZDR-1 in je to ravnanje opredeljeno kot nasilje nad otrokom, kar je tudi v nasprotju s pedagoško doktrino in Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcih ter predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Poleg tega je tožnica določenega dne otroka, ki ni hotel telovaditi, na grob in neprimeren način dvignila s tal, in sicer tako, da ga je močno povlekla za levo roko, zaradi česar je otroku prst leve roke otekel. Zaradi tega dejanja se je otrok močno ustrašil in jokal ter utrpel bolečine v roki, zaradi katerih je potreboval zdravniško pomoč. Tožničino ravnanje predstavlja nasilno dejanje nad otrokom in posredno nasilno dejanje, ki so mu bili izpostavljeni ostali otroci v igralnici. Obenem pa gre za kršitev Kurikuluma za vrtce oziroma Kodeksa etičnega ravnanja, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči ali bi ga žalili. S tem pa so podane tudi kršitve 33., 34. in 35. člena ZDR-1. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime – razžalitev – objektivno žaljiva vrednostna ocena – ekskulpacijski razlogi – obramba pravice oziroma varstvo upravičenih koristi – namen zaničevanja – negativna vrednostna sodba – dokaz resnice – direktni naklep – zavrnitev pritožbe – potrditev sodbe
Tudi če je obdolženec pri izrekanju objektivno žaljivih oznak ravnal v obrambi svoje pravice oziroma varstvu upravičenih koristi, iz njegovih izjav izhaja namen zaničevanja zasebne tožilke, zato ni podan ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Dokazovanje resničnosti izjav pri kaznivem dejanju razžalitve ni dopustno.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da ji je na podlagi tretjega odstavka 42. člena SZ-1 treba priznati aktivno legitimacijo za izterjavo sredstev rezervnega sklada. V prvem odstavku 42. člena SZ-1 je sicer res določeno, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Vendar pa ima upravnik po tretjem odstavku 42. člena SZ-1 dolžnost, da jih prenakaže na poseben transakcijski račun, če izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, kar pomeni le, da jih lahko izvaja preko svojega računa, torej jih sme tudi izterjevati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086210
KZ člen 252, 252/1, 252/3, 252/6. ZKP člen 402, 402/3, 502c, 502c/1.
pranje denarja - nadaljevano kaznivo dejanje - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - sočasno vodenje dveh kazenskih postopkov - res iudicata - ne bis in idem - podaljšanje začasnega zavarovanja
Dilema, ali gre pri kaznivih dejanjih, ki se obravnavata v dveh različnih kazenskih postopkih, za v tolikšni meri časovno, krajevno in tudi izvedbeno povezana življenjska primera, da bi bilo njuno obravnavanje v dveh procesih z vidika pravice do poštenega sojenja ter vsebinsko pravilne odločbe nesprejemljivo, vznikne šele po obstoju pravnomočne obsodilne sodbe glede nadaljevanega kaznivega dejanja. Šele takrat je torej mogoče presoditi, ali še eno sojenje o (morebiti) isti stvari in vnovična meritorna kazenska odločba nasprotujeta načeloma res iudicata ter ne bis in idem. To še posebej velja za fazo postopka, ko sodišče druge stopnje presoja „le“ obstoj zakonskih pogojev za začasno zavarovanje.
Ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 21.3.2016 pravočasno podala dokazni predlog. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo 29.2.2016 prvi narok za glavno obravnavo, nato pa je na tej obravnavi sprejelo sklep, da se glavna obravnava preloži (prvi odstavek 301. člena ZPP). To pa nikakor ne pomeni, da je sodišče prve stopnje tedaj preložilo prvi narok za glavno obravnavo, marveč je preložilo glavno obravnavo in 21.3.2016 opravilo še drugi narok za glavno obravnavo. Zato so tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazni predlogi, ki jih je tožena stranka predložila na drugem naroku za glavno obravnavo, prepozni (prvi odstavek 286. člena ZPP).
Tožena stranka je tista, ki bi morala ob sklepanju Pogodbe upoštevati možnost, da projekt ne bo realiziran in se o tem ustrezno dogovoriti s tožečo stranko. Tožeča stranka je zato upravičena do plačila že opravljenega dela.
Variabilni stroški niso samo stroški zunanjih izvajalcev. Tožeča stranka je sama navajala, da bi za izvedbo projekta angažirala dodatne zaposlene, pri čemer pa teh trditev ni ustrezno konkretizirala (koliko dodatnih zaposlenih, kakšnega profila,..). Plačila dodatnim zaposlenim predstavljajo variabilni strošek, ki ga je pri izračunu izgubljenega dobička potrebno upoštevati. Podobno velja za stroške v zvezi z registracijo in uporabo internetne domene, stroške organizacije tiskovne konference in stroške v zvezi z izvedbo telefonske ankete. Ker namen izvajanja dokazov ni v pridobivanju informacij za postavitev ustreznih navedb, zoper izračun tožeče stranke pa je tožena utemeljeno in konkretno ugovarjala, je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička pravilno zavrnilo.
KZ-1 člen 209, 209/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 148, 148/4, 158. ZDT-1 člen 10, 10a.
poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja – izločitev dokazov – nedovoljeni dokazi – stvarna pristojnost
V kolikor policisti, ki ne opravljajo nalog kot pooblaščene osebe za raziskavo določenega kaznivega dejanja, opravijo med drugim razgovor z osebo, ki kasneje nastopa kot osumljenka, tej osebi niso dolžni dati pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Razgovor opravljajo kot delavci organa, pri katerem se je pojavil sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ne kot pooblaščeni policisti, ki bi ta sum raziskovali.
zavezanec za plačilo dobavljene vode - uporaba stvari - položaj leasingojemalca
Glede uporabe nepremičnine (strošek vodarine je strošek v zvezi z uporabo) se položaj najemnika ne razlikuje od položaja leasingojemalca.
Pogodba o finančnem leasingu, sklenjena med toženo stranko in leasingojemalcem, tožeče stranke ne veže in se nanjo v razmerju do leasingojemalca ne more sklicevati. Pasivna legitimacija tožene stranke pa temelji na splošnih pravilih o lastnini in obveznostih lastnika v zvezi z uporabo stvari.
prekinitev vzročne zveze - nevložitev predloga za nasprotno izvršbo
Tožeča stranka potem, ko je bilo ugodeno njenemu ugovoru, ni predlagala nasprotne izvršbe. Z nasprotno izvršbo se omogoča hitrejše pravno varstvo dolžnika, da dobi nazaj tisto, kar mu je bilo odvzeto v izvršbi. Pritožbeno sodišče zato na podlagi vsega povedanega (opustitev tožeče stranke, odsotnost trditev o tem, da nasprotna izvršba ne bi uspela, osebni stečaj nad upnico je bil začet leto in pol kasneje) ugotavlja, da je tožeča stranka s svojo pasivnostjo v izvršilnem postopku in nevložitvijo predloga za nasprotno izvršbo prekinila vzročno zvezo med ravnanjem državnega organa in nastalo škodo.
Predlogu tožeče stranke tožena stranka ni sledila, marveč je dala nasprotno ponudbo (ki zmanjšuje njen dolg za 30.000,00 EUR iz naslova bonusov za obdobje 2010/2014) v smeri, da ji tožeča stranka izda dobropis za neporavnane obveznosti iz naslova bonusov. Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka te nasprotne ponudbe ni sprejela, saj je svojo voljo v tej zvezi jasno izrazila s tem, da toženi stranki zahtevanega dobropisa ni izdala. Ni šlo torej za noben molk tožeče stranke, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba, zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določbe tretjega odstavka 30. člena OZ.
postavitev izvedenca - ogled - vabljenje na ogled - pravila ZPP o vročanju pisanj
Izvedenec ni dolžan ravnati po določbah ZPP o vročanju glede načina vabljenja oziroma obveščanja strank in pooblaščencev o ogledu. Pravila ZPP o vročanju pisanj veljajo le za vabljenje strank in pooblaščencev na naroke in druga procesna dejanja s strani sodišča.
OZ člen 46, 49, 103, 332, 616. ZDDV-1 člen 44, 44/1-2, 45.
najemna pogodba - odstop od pogodbe - davek na dodano vrednost
Najem oz. zakup nepremičnin je transakcija, ki je oproščena plačila DDV (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Kljub temu pa se lahko davčni zavezanec, ki opravlja transakcijo, ki je predmet oprostitve DDV iz 2. točke prvega odstavka 44. člena ZDDV-1, dogovori z najemnikom, ki je prav tako davčni zavezanec in ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo na transakcijo, ki bi morala biti oproščena plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji. Vendar pa morata v tem primeru obe stranki pred opravljeno transakcijo predložiti davčnemu organu vsak svojo izjavo v elektronski obliki (45. člen ZDDV-1). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe ni bila davčni zavezanec in da je davčni zavezanec postala šele naknadno, to je 5.6.2013, ko je davčnemu organu podala izjavo v skladu z določbami 44. in 45. člena ZDDV-1. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da pred tem datumom zakonski pogoji za obračun DDV od dogovorjene najemnine v višini 850,00 EUR niso bili izpolnjeni.
ZDR-1 člen 118, 200. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - projektno delo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodbi o zaposlitvi za določen čas nista bili sklenjeni zakonito, zaradi česar je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas že od sklenitve prve pogodbe dalje. Pri projektnem delu, ki se v obeh obeh pogodbah navaja kot razlog sklenitve, ni šlo za projektno delo po vsebini, ampak za finančni instrument oziroma način plačila, saj tožnica ni opravljala svojega dela v okviru projekta, ampak je šlo za opravljanje rednih delovnih nalog.
plačilo razlike plače – plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – obveznost plačila – javni uslužbenec - zdravstvo
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.
V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.