starostna pokojnina - revizija - postulacijska sposobnost
Ker v obravnavani zadevi uveljavljeno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča (revizija) ni vloženo po odvetniku, niti ni zatrjevano niti izkazano, da bi tožnik imel opravljen pravniški državni izpit, je z izpodbijanim sklepom na temelju 91. člena ZPP, zakonito zavrženo.
zamudna sodba - predložitev listin v slovenskem jeziku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V skladu z 226. členom ZPP mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. V obravnavanem primeru družbena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, nima narave zgolj dokazne listine, pač pa vsebina le te pomeni tudi materialno pravo, ki predstavlja pravno podlago za presojo spornega razmerja. Ker sodišče druge stopnje ne more preizkusiti prvostopne sodbe glede skladnosti ugotovitev o vsebini tujih, neprevedenih listin, s samo listino in posledično glede na pritožbeno zatrjevano zmotnost materialnopravne presoje določb družbene pogodbe tudi ne pravilnosti izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
pravne napake - nedovoljena gradnja - stvar izven pravnega prometa - ničnost - ex offo - trditveno breme
Ni dvoma, da mora sodišče vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, presojati z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne v konkretnem primeru. Vendar pa meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo dejanske podlage opredeli tožnik; sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, tega v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenih pravotvornih dejstev o nemoralnosti ravnanja tožene stranke, ki bi od sodišča prve stopnje terjala presojo, ali ravnanje tožene stranke pomeni kršitev določenega moralnega načela.
Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi ostale dokazne predloge zavrnilo (torej tudi dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca), ne da bi pojasnilo razloge za takšen sklep. Tudi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče načeloma mora izvesti predlagane dokaze, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Presoja, kateri dokaz naj se izvede in kateri ne, je ob tem, da je pridržana sodišču, vendarle omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (člen 22 Ustave RS). V danem primeru, ob izostanka obrazložitve sodišča, zakaj predlaganega dokaza, s katerim bi se ugotavljalo pravno pomembno dejstvo, ni sprejelo in je dokazni predlog zavrnilo, pomeni citirano kršitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka. Polnoletni otroci, do katerih starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Ker ni bilo ugotovljeno, ali tožnikov oče (upravičenec do institucionalnega varstva) preživninske obveznosti do tožnika (zavezanca za plačilo) ni izpolnjeval zaradi opravičenih ali neopravičenih razlogov, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan plačevati institucionalno varstvo za očeta, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Tretja točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V primeru, kot je obravnavani (tj. ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom), pa uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Ker za te stroške tudi ne veljajo določbe o prijavi in preizkusu terjatev, priznanje take terjatve s strani stečajnega upravitelja nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Dejstvo, da je tožnica v obravnavani zadevi terjatev na povračilo pravdnih stroškov prijavila v stečajnem
postopku, narave terjatve ne spreminja, ne glede na to kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi z njo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.
Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.
Zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ustreznost razlogov o odločilnih dejstvih - dokazna ocena izvedenih dokazov
Z navedbo, da je obdolženec kot direktor gospodarske družbe E. d.o.o. preko zaposlenih v družbi naročil skupno 29 preizkusov zaščit in z lažnimi obljubami o plačilu odgovorne pri oškodovani družbi zapeljal, da so opravili storitve in izdali račune, ki so v nadaljevanju opisa navedeni, je njegovo ravnanje kot storilca kaznivega dejanja jasno opredeljeno in pritožba v izreku sodbe neutemeljeno pogreša dodatno konkretizacijo njegovega ravnanja ter ravnanja zaposlenih pri posredovanju naročil oškodovani družbi E. & Co. d.o.o. ter kakšno drugačno ali dodatno razlago kot jo je o načinu izvršitve kaznivega dejanja podalo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zavrženje
Po določbi četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista minili dve leti. Ta institut je uveden z novelo ZP-1J in se uporablja od 6.11.2016. Po navedeni določbi zavrže predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče brez presoje okoliščin. Gre za samostojen institut, ki kot pogoj za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja določa, da morata od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preteči dve leti, torej neodvisno od dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po izteku enega leta od poteka preizkusne dobe.
odgovornost v zvezi z upravljanjem poslov splošnega pomena - izvajalec komunalne dejavnosti - trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka kot oškodovanec mora za obstoj odškodninske odgovornosti izvajalca komunalne dejavnosti dokazati nastanek škodnega dogodka in škode ter vzročne zveze, izvajalec pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je redno opravljal svoje storitve.
Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Za dokazni standard verjetnosti terjatve po določbah ZIZ zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše in številčnejše od tistih, ki govorijo proti temu. Za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe v smeri, ali je terjatev upnika verjetno izkazana, je treba torej uporabiti nižji dokazni standard, predmet dokazne presoje pa so dejstva in dokazi, ki jih ponudita upnik oziroma dolžnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011240
ZKP-UPB8 člen 17, 17/1, 329, 329/5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 300, 300/1, 300/3.
načelo iskanja materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - enotna kazen - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je vezano na načelo ugotavljanja materialne resnice in lahko, če meni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP, v kateri je določeno, da sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali ki jih je predlagatelj umaknil.
V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 73, 247, 247/4, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izvedenec -zahteva za izločitev
Sodišče prve stopnje se niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi. V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev).
Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. - člen 20, 20/28, 20/29.
razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz
Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza.
ZS člen 62b, 62b/2, 62b/9.. ZDR-1 člen 200, 200/1.. ZPP člen 181, 181/2.
sodnik - predsednik sodišča - mandat - sodno varstvo - zahteva za odpravo kršitve - ugotovitvena tožba
Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da je imela vložena tožba zoper odločitev sodnega sveta z dne 27. 11. 2014 za posledico zadržanje imenovanja predsednika okrožnega sodišča in da je bil tožnik na funkciji začasnega predsednika okrožnega sodišča v spornem obdobju, ko bi po določbi ZS o tožbi moralo odločiti Upravno sodišče RS. Tožniku mandat začasnega predsednika ni prenehal 27. 11. 2014, kot izhaja iz 1. točke izpodbijane odločbe z dne 26. 2. 2015, ki jo je Upravno sodišče RS v tem delu s sodbo in sklepom opr. št. IV-U-130/2015 z dne 23. 7. 2015 odpravilo in zato tožniku z dne 27. 11. 2014, funkcija začasnega predsednika okrožnega sodišča ni prenehala. Ker tožniku funkcija ni prenehala 27. 11. 2014, tožena stranka ni imela pravne podlage za uvrstitev tožnika v 54. plačni razred od 28. 11. 2014 dalje.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna vrednost uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih zbere policija - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nejasen in nesklepčen izrek sodbe
Pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.
ZPIZ-1 člen 101, 101/3.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zmotno je stališče tožnice, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-1 je s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker ZDR ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).