URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ92 člen 133, 134, 134/1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - ustrezno delo - invalid III. kategorije invalidnosti
Za odločitev o tem, od kdaj naprej ima tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bistveno, od kdaj dalje tožnik opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo, torej od kdaj dalje je bil s pogodbo o zaposlitvi razporejen na drugo ustrezno delo. Tožnik je bil na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi razporejen s 13. 8. 2007 dalje in od tega datuma dalje mu je tožena stranka pravilno priznala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
plačilo za delo vodenja in nadzora pri gradnji MHE - posojilna pogodba - navidezna pogodba - zavarovanje dolga z izdajo menice - prevzem dolga - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica pravdnih strank do pritožbe - ugovor litispendence
V skladu s pravili 8. člena ZPP je treba v presojo o dokazanosti nasprotujočih trditev pravdnih strank vključiti tudi oceno o konsistentnosti in logičnosti navedb pravdnih strank in načinu njihovega sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je sicer natanko povzelo posamezne navedbe strank, ni pa se opredelilo do spreminjanja navedb tožnika tekom postopka, kot to navaja toženec v pritožbi. V tem okviru je pomembna tudi odzivnost stranke na dopolnjevanje navedb nasprotne stranke ter skladnost navedb s kasneje izvedenimi dokazi. V sodbi manjka tudi ocena o razlogih za verodostojnost tožnikove izpovedbe in drugih zaslišanih prič, ki so sicer izpovedovale glede dejanske vsebine pogodbenega dogovora o prevzemu dolga in o obstoju ter višini samega dolga.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023241
ZIKS-1 člen 12, 12/1.
pogojna obsodba - neizpolnitev posebnega pogoja je posledica obsojenčeve krivde - nadomestitev obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom - namen kaznovanja ne bi bil dosežen - neplačevanje preživnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec vendarle ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati tako, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Obsojencu je bila za kaznivo dejanje davčne zatajitve (četrti v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1) najprej izrečena pogojna obsodba, v kateri je obdolžencu določilo posebni pogoj, da Republiki Sloveniji v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 112.000,00 EUR. Ničesar iz obveznosti obsojenec ni plačal. Tako sodišče prve stopnje kot tudi druge stopnje pa sta ugotovili, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde. Kljub temu, da je bil obsojencu rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšan za skoraj osem mesecev, ni plačal niti minimalnega zneska ali vsaj izkazal pripravljenost poravnati škodo. Zato z nadomestitvijo obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Pritožba še zanemari, da obsojenec ne plačuje preživnine za sina, saj je bil 1. 3. 2016 obsojen za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. Sodišče je torej s to sodbo ugotovilo, da obsojenec preživnine zavestno ni plačal, kljub svojim pridobitnim zmožnostim. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek zaporne kazni posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja in skrb za otroke in starše, kar izpostavlja pooblaščenec obsojenca, ob vsem že navedenem ne more biti razlog za nadomestitev kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.
Tožnica je invalid III. kategorije in je uveljavljala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. V sodnem postopku kljub izvedbi dokaza s sodnim izvedenstvom ni bilo razčiščeno, ali je
pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
odvzem predmetov, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti - nevarnost, da bi bili odvzeti predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale - ustavitev kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja konkretna nevarnost, da bi zasežena pištola lahko bila uporabljena za kaznivo dejanje ter da jo je zato potrebno odvzeti zaradi splošne varnosti. Za izdajo tega sklepa ni pomembno, ali se je postopek končal z obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo ali pa z ustavitvijo. Pomembno je samo, ali gre za takšen predmet, da je podana nevarnost, da bo ponovno uporabljen za kaznivo dejanje oziroma ali razlogi splošne varnosti zahtevajo, da se odvzame. Zasežena pištola je po zunanjem izgledu povsem enaka pravi pištoli in bi zato lahko bila uporabljena pri kateremkoli kaznivem dejanju zoper življenje in telo kot tudi pri kaznivih dejanjih zoper premoženje.
odvzem predmetov - pogoji z odvzem - predmeti ne izbirajo iz kaznivega dejanja, za katerega je obsojeni spoznan za krivega
Pritožba ima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odvzeti v izreku izpodbijanega sklepa navedenih predmetov, ker ti ne izvirajo iz kaznivih dejanj, za katere je bil obsojeni s sodbo spoznan za krivega.
V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.
Pritožbeno sodišče pa navaja, da za pregon obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 228/I KZ-1, ni potreben predlog oškodovanca, ampak se pregon začne po uradni dolžnosti. Zato okoliščina, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, ne more imeti nobenega pravnega učinka in so pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik očitno meri na kršitev člena 371/I-5 ZKP, neutemeljene.
- Podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje imelo v dopisu zakonite zastopnice oškodovane družbe D. d.o.o., iz katerega izhaja, da zoper obdolženega uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek. Zato pritožba obdolženca, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna, niti, ko trdi, da je terjatev zastarala zato, ker družba D. d.o.o. ni predlagala izvršbe oziroma vložila tožbe zoper družbo B. d.o.o., in ker terjatve ni prijavila v stečajno maso. Po izvedenem dokaznem postopku, in ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tudi na škodo družbe D. d.o.o., je imelo podlago za naložitev premoženjskopravnega zahtevka (člen 105/II ZKP) in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri zmotni. Ker je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku podlaga za določitev posebnega pogoja iz člena 57/III KZ-1, pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da ni imelo podlage za določitev posebnega pogoja, ni utemeljena.
sodna taksa za pritožbo – višina sodne takse – odmera sodne takse – ugotovitev vrednosti predmeta postopka – vrednost spornega predmeta – nasprotna tožba – seštevek vrednosti po tožbi in nasprotni tožbi – vrednosti več spornih predmetov
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je treba plačati sodno takso (za pritožbo) posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi in da ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe nima ugodnih učinkov za stranke, kar se tiče plačevanja sodnih taks.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001084
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje - nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine
Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena OZ.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0004751
ZOR člen 186, 196, 312, 312/1, 313, 941. ZOZP (1994) člen 19, 19/1, 19/3, 50, 52. ZPP člen 252, 252/1, 286, 286a, 286a/5.
premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - renta - ugovor doseženega limita zavarovalne vsote - vračunavanje obresti in stroškov - akontacija dohodnine - prekluzija - pripombe k izvedenskemu mnenju
Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Glede na zaporedje dogodkov in sicer, da so delavci tožene stranke imeli glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno presežek opravljenih ur, da je s temi delavci tožena stranka na sestankih iskala rešitev, kako presežne ure izkoristiti (delno plačilo ur in koriščenje prostih dni) ter da je tožena stranka delavcem v podpis ponujala sporazume, ki jih je večina delavcev podpisala, razen tožnika, ki se ni strinjal z obračunom in ovrednotenjem presežnih ur ter glede na to, da je tožnik toženo stranko spornega dne obvestil, da želi koristiti ure in ga je tožena stranka pozvala, da opravi primopredajo del, po tem datumu pa tožnika več ni vodila na urniku opravljanja dela, ni mogoče prepričljivo ugotoviti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, da je tožnik neopravičeno izostal z dela in s tem huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1.
Tožniku zaenkrat ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oziroma hude malomarnosti. Da bi lahko tožniku očitali naklep ali hudo malomarnost, bi moral biti seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta oz. koriščenja prostih ur pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust (koriščenje ur), pa bi kljub temu odšel na dopust (oz. bi koristil ure), ne da bi postopal v skladu z navodili delodajalca. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih sporazumov. Za odločitev v sporni zadevi namreč ni nepomembno, ali je tožena stranka tožniku in ostalim zaposlenim dala jasna navodila v zvezi s koriščenjem preseženih ur. Kot trdita tožnik in priča C.C., tožena stranka v sporazumih, ki so jih podpisali ostali zaposleni, ni navedla časovnih okvirjev, v katerih lahko delavci koristijo ure in ni navedla, da soglaša, da v tem času delavci ure dejansko koristijo. Navedeno je potrebno razčistiti predvsem zato, ker tožena stranka trdi, da je tožnik neopravičeno izostal z dela, ker sporazuma ni podpisal in zato ni imel soglasja tožene stranke, da koristi presežek ur.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožničina ključna trditev v tem sporu je, da se od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 4. 1. 2016) za delovno mesto komercialist I oziroma, od njenega sprejema ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec III (7. 1. 2016), vse do vložitve tožbe (4. 2. 2016), kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, dejanska vsebina njenega dela ni spremenila. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil sestanek 5. 2. 2016, na katerem so bile tožnici odvzete naloge v zvezi z materiali, nato pa še druge naloge (vezane na delovno mesto komercialist I), zgolj zaradi vložene tožbe. Ugotovilo je, da so bile spremenjene naloge dejansko posledica reorganizacije, zaradi katere je bilo tožnici ponujeno delovno mesto strokovni sodelavec III, ki ga je tudi sprejela.
ZPIZVZ člen 2, 4, 15, 15/2. ZPIZVZ-A člen 1. ZUP člen 129, 129/1. ZPIZ-2 člen 11.
starostna pokojnina - vojaški zavarovanec - zavrženje - Sporazum o vprašanjih nasledstva
O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.
Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Stranka ne more priglasiti stroške prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča oziroma stranke, ki jo zastopa. Po 22. členu Ustave RS izhaja pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je nasprotna stranka v postopku dolžna kriti stroške, ki nastajajo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika zunaj kraja svojega prebivališča in območja sodišča, pri katerem teče postopek.
ZPP člen 277, 318, 318/1. ZDR člen 42, 126, 126/1, 130, 131, 134, 162.
zamudna sodba - obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust - stroški za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače, stroškov prehrane, stroškov prevoza na delo iz z dela in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 , zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 73, 247, 247/4, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izvedenec -zahteva za izločitev
Sodišče prve stopnje se niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi. V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev).
Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.