ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 44a, 44a/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135.
stroški zdravljenja v tujini - povrnitev stroškov - izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja utemeljeno zaključilo, da so bile za A.A. možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane in da se je zaradi zdravljenja v tujini njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, saj je A.A. po opravljenem operativnem posegu v Italiji, živel še 18 mesecev. Pri tem za odločitev, za kakšno življenje je šlo in ali je šlo za kvalitetno življenje, ni odločilnega pomena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi in ugotovilo, da je imel A.A. v spornem obdobju pravico do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja.
Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega - tožbenega predloga, s tem, da mora ta ostati v okviru cilja (VS RS sklep II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016).
Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.
Zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.
Začasno premestitev posebej ureja peti odstavek 147. člena ZJU, ki določa, da je možno uradnika začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejše naloge v višjem nazivu, pri čemer mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožnik je bil z delovnega mesta kriminalistični inšpektor v PU E. začasno premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu (najprej na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor III, II, I v D. oddelku, kasneje na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor II v C. oddelku). Za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor je med posebnimi pogoji naveden tudi izpit iz državnotožilskega reda, za katerega tožnik posebej ne zatrjuje, da bi ga imel opravljenega, zato ni izkazano, da je tožnik ob premestitvi in ves čas premestitve na tem delovnem mestu izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Kot izhaja iz 201. člena ZDT-1 se v C. oddelek lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj - te pogoje je tožnik izpolnjeval, hkrati pa je izpolnjeval pogoj izobrazbe, zato je uporaba 5. odstavka 147. člena ZJU pravilna.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
pravdni stroški - dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do plačila nagrade in stroškov za izvedensko delo - vezanost izvedenca na s strani sodišča zastavljena vprašanja - prekoračitev trditvene podlage pravdnih strank - razpravno načelo - obveznost sodišča, da zagotovi, da meritorna odločitev ostaja v okvirih pravočasne trditvene in dokazne podlage - vezanost sodišča na postavljene zahtevke - materialno procesno vodstvo - korektno opravljeno izvedensko delo
Ker je funkcija izvedenca v pravdnem postopku zgolj v tem, da sodišču pomaga pri razjasnitvi dejanskih vprašanj, ki zahtevajo strokovno zanje z določenega področja, s katerim razpravljajoče sodišče ne razpolaga, je jasno, da izvedenec, ker ni strokovnjak za pravdni postopek, ne more biti tisti, ki je pooblaščen in zavezan za presojanje, na katero s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo je, upoštevaje razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP, dovoljeno opreti meritorno odločitev o postavljenem zahtevku. Da bo sprejeta odločitev temeljila zgolj na pravočasnih zatrjevanjih pravdnih strank ter v tej povezavi predlaganih dokazih (286. člena ZPP), je dolžno v izogib temu, da bi zašlo v postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, paziti razpravljajoče sodišče. Zagotavljanje, da meritorno odločanje ostaja v okvirih pravočasne trditvene (in dokazne) podlage pa hkrati terja aktivnost sodišča, da pravočasna zatrjevanja o pravno odločilnih dejstvih za potrebe izdelave izvedenskega mnenja selekcionira tako, da izvedencu določi dejanski okvir iz katerega naj pri strokovnih zaključkih izhaja. V kolikor sodišče ne postopa v tej smeri, izvedencu plačila za izvedensko delo, četudi to temelji na dejstvih izven okvirov zatrjevanj pravdnih strank, ki pa so bila za odgovor na zastavljeno vprašanje z vidika stroke pomembna, ni mogoče odreči. Še manj pa je od izvedenca pričakovati, da pravočasna zatrjevanja ter dokazne listine sam povzema.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023373
KZ-1 člen 173, 173/4. ZKP člen 371, 371/2.
kršitev pravice do obrambe - pravica do zagovornika - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moral v obravnavani zadevi imeti zagovornika, ki bi ga zastopal, ker je brez dohodkov in službe. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zagrožena v zakonu, obramba ni obvezna. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi, ko je bil zaslišan v preiskavi po podanem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je tudi podpisal. Prav tako je obdolženi, ko mu je bil enak pravni pouk glede zagovornika podan na glavni obravnavi izjavil, da se bo zagovarjal sam. Tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se obdolženi zavzemal za postavitev zagovornika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da okoliščina, da obdolženi ni imel zagovornika ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017061
ZPP člen 154, 155. ZDSS-1 člen 41.
odškodninska odgovornost delodajalca – odločitev o pravdnih stroških
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja prejšnjega delodajalca in tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za vtoževanje čiste denarne terjatve, plačila odškodnine in da zahtevek iz naslova odškodnine ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, upoštevajoč določbe ZPP (in ne določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1).
trditveno in dokazno breme - prekluzija - pomanjkljiva dokazna ocena
V zvezi z dokazno presojo je potrebno tudi upoštevati, da mora sodišče, v primeru t.i. spoznavne krize, ko na podlagi izvedenih dokazov (ocenjenih na podlagi 8. člena ZPP) ne more zanesljivo (kar pomeni s stopnjo prepričanja) ugotoviti kakega dejstva, sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu
začasna nezmožnost za delo - vzrok - zavrženje tožbe
Ker za presojo vzroka začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju niso bile izpolnjene procesne predpostavke (pravočasno vložena tožba zoper dokončno odločbo), je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.
S tem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo in je bil v ponovnem odločanju zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrnjen, tožnica pa je tožbo za plačilo denarnih prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja takoj umaknila, je potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi 41. člena ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Tožnik je sam vložil pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Zoper takšno sodbo pritožba ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Če bi se pritožba štela kot revizija, bi bilo postopanje enako, saj lahko vloži izredno pravno sredstvo stranka samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit.
Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave so pri toženi stranki delo opravljali v okviru premakljivega delovnega časa, pri tem pa je bil na podlagi 3. odstavka 14. člena te uredbe v posameznem mesecu dovoljen presežek največ 20 ur in primanjkljaj največ 10 ur. S 1. 8. 2014 so pri toženi stranki prešli iz gibljivega delovnega časa na neenakomerno razporejen delovni čas. Kot je izpovedal tožnikov nadrejeni, so tožniku in ostalim delavcem dejansko opravljene nadure plačevali, viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, pa so delavci koristili. Ker v obravnavanem primeru ne gre za ure, ki so nastale zaradi potreb delovnega procesa, tožnik ni upravičen niti do plačila dodatka prav tako pa tudi ne do izrabe teh ur kot nadur (30 % ure za vsako uro).
plačilo razlike plače – plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – obveznost plačila – javni uslužbenec - zdravstvo
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-4, 46, 46/1.
zdraviliško zdravljenje - kontraindikacija - duševna motnja - aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju
Kontraindikacija za zdraviliško zdravljenje je po 1. točki 46. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja podana, kadar gre za hude duševne motnje ali motnje osebnosti, zaradi katere zavarovanec ni sposoben aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Sama huda duševna motnja ali motnja osebnosti še ne pomeni kontraindikacije za zdraviliško zdravljenje, temveč mora biti zavarovanec zaradi tovrstne motnje še nezmožen aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Kaj pomeni aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju, je potrebno razlagati glede na konkretno zdravstveno stanje in potrebe zavarovanca. Tožnik bi potreboval več časa, da bi se navadil na novo okolje in terapevte, ter bi bila verjetno potrebna prisotnost očeta. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi šlo za nezmožnost aktivnega sodelovanja pri zdraviliškem zdravljenju. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za zdraviliško zdravljenje, je tožbeni zahtevek na priznanje te pravice utemeljen.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 50, 51, 51/1.
nagrada za izvedenca - izvedensko mnenje
Po določbi 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pripada izvedencu nagrada za manj obsežno zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije, vendar niti iz izpodbijanega sklepa niti iz izvedenčevega stroškovnika ni razvidno, da bi izvedenec zbiral in proučil dodatno dokumentacijo. V pisnem mnenju izvedenec pri svojih ugotovitvah izrecno omenja le dosedanjo zdravstveno dokumentacijo. Zato sodni izvedenec ni upravičen do nagrade iz naslova zbiranja in proučevanja dodatne dokumentacije.