ZPP člen 277, 318, 318/1. ZDR člen 42, 126, 126/1, 130, 131, 134, 162.
zamudna sodba - obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust - stroški za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače, stroškov prehrane, stroškov prevoza na delo iz z dela in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 , zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka. Polnoletni otroci, do katerih starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Ker ni bilo ugotovljeno, ali tožnikov oče (upravičenec do institucionalnega varstva) preživninske obveznosti do tožnika (zavezanca za plačilo) ni izpolnjeval zaradi opravičenih ali neopravičenih razlogov, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan plačevati institucionalno varstvo za očeta, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 73, 247, 247/4, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izvedenec -zahteva za izločitev
Sodišče prve stopnje se niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi. V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev).
Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011240
ZKP-UPB8 člen 17, 17/1, 329, 329/5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 300, 300/1, 300/3.
načelo iskanja materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - enotna kazen - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je vezano na načelo ugotavljanja materialne resnice in lahko, če meni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP, v kateri je določeno, da sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali ki jih je predlagatelj umaknil.
V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ustreznost razlogov o odločilnih dejstvih - dokazna ocena izvedenih dokazov
Z navedbo, da je obdolženec kot direktor gospodarske družbe E. d.o.o. preko zaposlenih v družbi naročil skupno 29 preizkusov zaščit in z lažnimi obljubami o plačilu odgovorne pri oškodovani družbi zapeljal, da so opravili storitve in izdali račune, ki so v nadaljevanju opisa navedeni, je njegovo ravnanje kot storilca kaznivega dejanja jasno opredeljeno in pritožba v izreku sodbe neutemeljeno pogreša dodatno konkretizacijo njegovega ravnanja ter ravnanja zaposlenih pri posredovanju naročil oškodovani družbi E. & Co. d.o.o. ter kakšno drugačno ali dodatno razlago kot jo je o načinu izvršitve kaznivega dejanja podalo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe.
Začasno premestitev posebej ureja peti odstavek 147. člena ZJU, ki določa, da je možno uradnika začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejše naloge v višjem nazivu, pri čemer mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožnik je bil z delovnega mesta kriminalistični inšpektor v PU E. začasno premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu (najprej na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor III, II, I v D. oddelku, kasneje na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor II v C. oddelku). Za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor je med posebnimi pogoji naveden tudi izpit iz državnotožilskega reda, za katerega tožnik posebej ne zatrjuje, da bi ga imel opravljenega, zato ni izkazano, da je tožnik ob premestitvi in ves čas premestitve na tem delovnem mestu izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Kot izhaja iz 201. člena ZDT-1 se v C. oddelek lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj - te pogoje je tožnik izpolnjeval, hkrati pa je izpolnjeval pogoj izobrazbe, zato je uporaba 5. odstavka 147. člena ZJU pravilna.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
plačilo za delo vodenja in nadzora pri gradnji MHE - posojilna pogodba - navidezna pogodba - zavarovanje dolga z izdajo menice - prevzem dolga - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica pravdnih strank do pritožbe - ugovor litispendence
V skladu s pravili 8. člena ZPP je treba v presojo o dokazanosti nasprotujočih trditev pravdnih strank vključiti tudi oceno o konsistentnosti in logičnosti navedb pravdnih strank in načinu njihovega sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je sicer natanko povzelo posamezne navedbe strank, ni pa se opredelilo do spreminjanja navedb tožnika tekom postopka, kot to navaja toženec v pritožbi. V tem okviru je pomembna tudi odzivnost stranke na dopolnjevanje navedb nasprotne stranke ter skladnost navedb s kasneje izvedenimi dokazi. V sodbi manjka tudi ocena o razlogih za verodostojnost tožnikove izpovedbe in drugih zaslišanih prič, ki so sicer izpovedovale glede dejanske vsebine pogodbenega dogovora o prevzemu dolga in o obstoju ter višini samega dolga.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001084
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje - nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine
Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena OZ.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.
Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.
Zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ92 člen 133, 134, 134/1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - ustrezno delo - invalid III. kategorije invalidnosti
Za odločitev o tem, od kdaj naprej ima tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bistveno, od kdaj dalje tožnik opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo, torej od kdaj dalje je bil s pogodbo o zaposlitvi razporejen na drugo ustrezno delo. Tožnik je bil na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi razporejen s 13. 8. 2007 dalje in od tega datuma dalje mu je tožena stranka pravilno priznala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 44a, 44a/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135.
stroški zdravljenja v tujini - povrnitev stroškov - izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja utemeljeno zaključilo, da so bile za A.A. možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane in da se je zaradi zdravljenja v tujini njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, saj je A.A. po opravljenem operativnem posegu v Italiji, živel še 18 mesecev. Pri tem za odločitev, za kakšno življenje je šlo in ali je šlo za kvalitetno življenje, ni odločilnega pomena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi in ugotovilo, da je imel A.A. v spornem obdobju pravico do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. - člen 20, 20/28, 20/29.
razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.
zamudna sodba - predložitev listin v slovenskem jeziku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V skladu z 226. členom ZPP mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. V obravnavanem primeru družbena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, nima narave zgolj dokazne listine, pač pa vsebina le te pomeni tudi materialno pravo, ki predstavlja pravno podlago za presojo spornega razmerja. Ker sodišče druge stopnje ne more preizkusiti prvostopne sodbe glede skladnosti ugotovitev o vsebini tujih, neprevedenih listin, s samo listino in posledično glede na pritožbeno zatrjevano zmotnost materialnopravne presoje določb družbene pogodbe tudi ne pravilnosti izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.