ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna vrednost uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih zbere policija - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nejasen in nesklepčen izrek sodbe
Pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.
ZS člen 62b, 62b/2, 62b/9.. ZDR-1 člen 200, 200/1.. ZPP člen 181, 181/2.
sodnik - predsednik sodišča - mandat - sodno varstvo - zahteva za odpravo kršitve - ugotovitvena tožba
Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da je imela vložena tožba zoper odločitev sodnega sveta z dne 27. 11. 2014 za posledico zadržanje imenovanja predsednika okrožnega sodišča in da je bil tožnik na funkciji začasnega predsednika okrožnega sodišča v spornem obdobju, ko bi po določbi ZS o tožbi moralo odločiti Upravno sodišče RS. Tožniku mandat začasnega predsednika ni prenehal 27. 11. 2014, kot izhaja iz 1. točke izpodbijane odločbe z dne 26. 2. 2015, ki jo je Upravno sodišče RS v tem delu s sodbo in sklepom opr. št. IV-U-130/2015 z dne 23. 7. 2015 odpravilo in zato tožniku z dne 27. 11. 2014, funkcija začasnega predsednika okrožnega sodišča ni prenehala. Ker tožniku funkcija ni prenehala 27. 11. 2014, tožena stranka ni imela pravne podlage za uvrstitev tožnika v 54. plačni razred od 28. 11. 2014 dalje.
plačilo razlike plače – plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – obveznost plačila – javni uslužbenec - zdravstvo
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz
Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza.
zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Ker zoper sodno odločbo pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Tudi sicer jo je vložil tožnik sam, ne po odvetniku. Če sam nima opravljenega pravniškega državnega izpita, bi lahko revizijo vložil le preko odvetnika.
ZPIZ-1 člen 101, 101/3.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zmotno je stališče tožnice, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-1 je s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker ZDR ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).
ZPP člen 277, 318, 318/1. ZDR člen 42, 126, 126/1, 130, 131, 134, 162.
zamudna sodba - obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust - stroški za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače, stroškov prehrane, stroškov prevoza na delo iz z dela in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 , zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
pravdni stroški - dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do plačila nagrade in stroškov za izvedensko delo - vezanost izvedenca na s strani sodišča zastavljena vprašanja - prekoračitev trditvene podlage pravdnih strank - razpravno načelo - obveznost sodišča, da zagotovi, da meritorna odločitev ostaja v okvirih pravočasne trditvene in dokazne podlage - vezanost sodišča na postavljene zahtevke - materialno procesno vodstvo - korektno opravljeno izvedensko delo
Ker je funkcija izvedenca v pravdnem postopku zgolj v tem, da sodišču pomaga pri razjasnitvi dejanskih vprašanj, ki zahtevajo strokovno zanje z določenega področja, s katerim razpravljajoče sodišče ne razpolaga, je jasno, da izvedenec, ker ni strokovnjak za pravdni postopek, ne more biti tisti, ki je pooblaščen in zavezan za presojanje, na katero s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo je, upoštevaje razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP, dovoljeno opreti meritorno odločitev o postavljenem zahtevku. Da bo sprejeta odločitev temeljila zgolj na pravočasnih zatrjevanjih pravdnih strank ter v tej povezavi predlaganih dokazih (286. člena ZPP), je dolžno v izogib temu, da bi zašlo v postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, paziti razpravljajoče sodišče. Zagotavljanje, da meritorno odločanje ostaja v okvirih pravočasne trditvene (in dokazne) podlage pa hkrati terja aktivnost sodišča, da pravočasna zatrjevanja o pravno odločilnih dejstvih za potrebe izdelave izvedenskega mnenja selekcionira tako, da izvedencu določi dejanski okvir iz katerega naj pri strokovnih zaključkih izhaja. V kolikor sodišče ne postopa v tej smeri, izvedencu plačila za izvedensko delo, četudi to temelji na dejstvih izven okvirov zatrjevanj pravdnih strank, ki pa so bila za odgovor na zastavljeno vprašanje z vidika stroke pomembna, ni mogoče odreči. Še manj pa je od izvedenca pričakovati, da pravočasna zatrjevanja ter dokazne listine sam povzema.
zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Tožnik je sam vložil pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Zoper takšno sodbo pritožba ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Če bi se pritožba štela kot revizija, bi bilo postopanje enako, saj lahko vloži izredno pravno sredstvo stranka samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit.
Tožnica je invalid III. kategorije in je uveljavljala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. V sodnem postopku kljub izvedbi dokaza s sodnim izvedenstvom ni bilo razčiščeno, ali je
pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023373
KZ-1 člen 173, 173/4. ZKP člen 371, 371/2.
kršitev pravice do obrambe - pravica do zagovornika - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moral v obravnavani zadevi imeti zagovornika, ki bi ga zastopal, ker je brez dohodkov in službe. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zagrožena v zakonu, obramba ni obvezna. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi, ko je bil zaslišan v preiskavi po podanem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je tudi podpisal. Prav tako je obdolženi, ko mu je bil enak pravni pouk glede zagovornika podan na glavni obravnavi izjavil, da se bo zagovarjal sam. Tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se obdolženi zavzemal za postavitev zagovornika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da okoliščina, da obdolženi ni imel zagovornika ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017061
ZPP člen 154, 155. ZDSS-1 člen 41.
odškodninska odgovornost delodajalca – odločitev o pravdnih stroških
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja prejšnjega delodajalca in tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za vtoževanje čiste denarne terjatve, plačila odškodnine in da zahtevek iz naslova odškodnine ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, upoštevajoč določbe ZPP (in ne določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1).
ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0004751
ZOR člen 186, 196, 312, 312/1, 313, 941. ZOZP (1994) člen 19, 19/1, 19/3, 50, 52. ZPP člen 252, 252/1, 286, 286a, 286a/5.
premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - renta - ugovor doseženega limita zavarovalne vsote - vračunavanje obresti in stroškov - akontacija dohodnine - prekluzija - pripombe k izvedenskemu mnenju
Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila
ZPIZVZ člen 2, 4, 15, 15/2. ZPIZVZ-A člen 1. ZUP člen 129, 129/1. ZPIZ-2 člen 11.
starostna pokojnina - vojaški zavarovanec - zavrženje - Sporazum o vprašanjih nasledstva
O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.
Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Glede na zaporedje dogodkov in sicer, da so delavci tožene stranke imeli glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno presežek opravljenih ur, da je s temi delavci tožena stranka na sestankih iskala rešitev, kako presežne ure izkoristiti (delno plačilo ur in koriščenje prostih dni) ter da je tožena stranka delavcem v podpis ponujala sporazume, ki jih je večina delavcev podpisala, razen tožnika, ki se ni strinjal z obračunom in ovrednotenjem presežnih ur ter glede na to, da je tožnik toženo stranko spornega dne obvestil, da želi koristiti ure in ga je tožena stranka pozvala, da opravi primopredajo del, po tem datumu pa tožnika več ni vodila na urniku opravljanja dela, ni mogoče prepričljivo ugotoviti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, da je tožnik neopravičeno izostal z dela in s tem huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1.
Tožniku zaenkrat ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oziroma hude malomarnosti. Da bi lahko tožniku očitali naklep ali hudo malomarnost, bi moral biti seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta oz. koriščenja prostih ur pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust (koriščenje ur), pa bi kljub temu odšel na dopust (oz. bi koristil ure), ne da bi postopal v skladu z navodili delodajalca. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih sporazumov. Za odločitev v sporni zadevi namreč ni nepomembno, ali je tožena stranka tožniku in ostalim zaposlenim dala jasna navodila v zvezi s koriščenjem preseženih ur. Kot trdita tožnik in priča C.C., tožena stranka v sporazumih, ki so jih podpisali ostali zaposleni, ni navedla časovnih okvirjev, v katerih lahko delavci koristijo ure in ni navedla, da soglaša, da v tem času delavci ure dejansko koristijo. Navedeno je potrebno razčistiti predvsem zato, ker tožena stranka trdi, da je tožnik neopravičeno izostal z dela, ker sporazuma ni podpisal in zato ni imel soglasja tožene stranke, da koristi presežek ur.
zamudna sodba - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena zakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 54., 56. in 77. člena ZDR-1. Na tej podlagi je pravilno odločilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito (z odjavo iz obveznega socialnega zavarovanja).