ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ92 člen 133, 134, 134/1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - ustrezno delo - invalid III. kategorije invalidnosti
Za odločitev o tem, od kdaj naprej ima tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bistveno, od kdaj dalje tožnik opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo, torej od kdaj dalje je bil s pogodbo o zaposlitvi razporejen na drugo ustrezno delo. Tožnik je bil na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi razporejen s 13. 8. 2007 dalje in od tega datuma dalje mu je tožena stranka pravilno priznala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
ZPIZ-1 člen 16, 16/1, 18, 81, 81/3. ZMEPIZ-1 člen 75, 75/1, 80. OZ člen 336, 336/1, 352.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti za nazaj - opravljanje kmetijske dejavnosti - kmet - plačilo odškodnine
Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V takšno pravno razmerje pa bi tožena stranka lahko posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave so pri toženi stranki delo opravljali v okviru premakljivega delovnega časa, pri tem pa je bil na podlagi 3. odstavka 14. člena te uredbe v posameznem mesecu dovoljen presežek največ 20 ur in primanjkljaj največ 10 ur. S 1. 8. 2014 so pri toženi stranki prešli iz gibljivega delovnega časa na neenakomerno razporejen delovni čas. Kot je izpovedal tožnikov nadrejeni, so tožniku in ostalim delavcem dejansko opravljene nadure plačevali, viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, pa so delavci koristili. Ker v obravnavanem primeru ne gre za ure, ki so nastale zaradi potreb delovnega procesa, tožnik ni upravičen niti do plačila dodatka prav tako pa tudi ne do izrabe teh ur kot nadur (30 % ure za vsako uro).
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-4, 46, 46/1.
zdraviliško zdravljenje - kontraindikacija - duševna motnja - aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju
Kontraindikacija za zdraviliško zdravljenje je po 1. točki 46. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja podana, kadar gre za hude duševne motnje ali motnje osebnosti, zaradi katere zavarovanec ni sposoben aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Sama huda duševna motnja ali motnja osebnosti še ne pomeni kontraindikacije za zdraviliško zdravljenje, temveč mora biti zavarovanec zaradi tovrstne motnje še nezmožen aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Kaj pomeni aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju, je potrebno razlagati glede na konkretno zdravstveno stanje in potrebe zavarovanca. Tožnik bi potreboval več časa, da bi se navadil na novo okolje in terapevte, ter bi bila verjetno potrebna prisotnost očeta. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi šlo za nezmožnost aktivnega sodelovanja pri zdraviliškem zdravljenju. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za zdraviliško zdravljenje, je tožbeni zahtevek na priznanje te pravice utemeljen.
Tožnica je invalid III. kategorije in je uveljavljala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. V sodnem postopku kljub izvedbi dokaza s sodnim izvedenstvom ni bilo razčiščeno, ali je
pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017145
ZDR člen 6a, 6a/4, 45. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - mobing - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo že sicer ni podana, ter da tožnik vtožuje odškodnino le iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi mobbinga kot tudi s tem povezane duševne bolečine je dopustno dokazovati z izvedencem medicinske stroke. Zato stališče sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca v takšnem primeru, kot je obravnavani, ne pride v poštev, ni pravilno. Pomanjkljive so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni presodilo vsebine očitanih protipravnih ravnanj. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvedensko mnenje - izvedenina - kilometrina - potni stroški - stroški prihoda na sodišče
Ker je prišlo do zaslišanja sodnega izvedenca zaradi ugotavljanja utemeljenosti pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka nositi tudi stroške prihoda sodnega izvedenca na sodišče.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se sodnemu izvedencu povrnejo potni stroški za prihod na narok ob upoštevanju kilometrine. Po četrtem odstavku 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu prizna kilometrina (za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do sedeža sodišča) le v primerih, če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni na razpolago, če bi bila uporaba javnega prevoznega sredstva glede na okoliščine neprimerna, oziroma če višina stroškov ni višja od uporabe javnega prevoznega sredstva. Niti iz vloženega stroškovnika sodnega izvedenca niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bili za priznanje kilometrine izvedenca izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 41. člena Pravilnika, zato je pritožbeno sodišče sodnemu izvedencu priznalo potne stroške v skladu s prvim in tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika.
ZDR-1 člen 118, 200. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - projektno delo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodbi o zaposlitvi za določen čas nista bili sklenjeni zakonito, zaradi česar je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas že od sklenitve prve pogodbe dalje. Pri projektnem delu, ki se v obeh obeh pogodbah navaja kot razlog sklenitve, ni šlo za projektno delo po vsebini, ampak za finančni instrument oziroma način plačila, saj tožnica ni opravljala svojega dela v okviru projekta, ampak je šlo za opravljanje rednih delovnih nalog.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017348
ZPP člen 274.
zavrženje tožbe - pravnomočna odločitev
Tožba, vložena v zvezi z odločbo o zavrnitvi novih pravic iz invalidskega zavarovanja, se nanaša izključno na višino delne invalidske pokojnine. Ker je bilo o višini te denarne dajatve že pravnomočno razsojeno, je bila tožba pravilno zavržena.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožnik je bil v času nesreče zaposlen pri prvotoženi stranki, ki je bila izvajalka del na delovišču drugotožene stranke. Prvotožena stranka kot izvajalka in drugotožena stranka kot naročnica sta sklenili pogodbo o opravljanju storitev in ne pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku. Do delovne nesreče je prišlo na način, da je tožnika poškodoval delavec prvotožene stranke z opremo (tj. viličarjem) v lasti drugotožene stranke. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V obravnavani zadevi sta to tožnik in prvotožena stranka. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje
.
Za določitev stvarne pristojnosti v
obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik in drugotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju.
Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo,
da je za spor med tožnikom in drugotoženo stranko pristojno sodišče splošne pristojnosti.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz
Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza.
ZS člen 62b, 62b/2, 62b/9.. ZDR-1 člen 200, 200/1.. ZPP člen 181, 181/2.
sodnik - predsednik sodišča - mandat - sodno varstvo - zahteva za odpravo kršitve - ugotovitvena tožba
Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da je imela vložena tožba zoper odločitev sodnega sveta z dne 27. 11. 2014 za posledico zadržanje imenovanja predsednika okrožnega sodišča in da je bil tožnik na funkciji začasnega predsednika okrožnega sodišča v spornem obdobju, ko bi po določbi ZS o tožbi moralo odločiti Upravno sodišče RS. Tožniku mandat začasnega predsednika ni prenehal 27. 11. 2014, kot izhaja iz 1. točke izpodbijane odločbe z dne 26. 2. 2015, ki jo je Upravno sodišče RS v tem delu s sodbo in sklepom opr. št. IV-U-130/2015 z dne 23. 7. 2015 odpravilo in zato tožniku z dne 27. 11. 2014, funkcija začasnega predsednika okrožnega sodišča ni prenehala. Ker tožniku funkcija ni prenehala 27. 11. 2014, tožena stranka ni imela pravne podlage za uvrstitev tožnika v 54. plačni razred od 28. 11. 2014 dalje.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna vrednost uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih zbere policija - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nejasen in nesklepčen izrek sodbe
Pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.
OZ člen 921, 965, 965/1. ZPP člen 286, 286/1, 286/5, 324, 324/4. ZGO-1 člen 2, 2/1, 21/1-8, 68, 88, 88/1, 88/2, 88/4. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 79.
pogodba o nadzoru gradnje - obveznosti nadzornega organa - profesionalna skrbnost - pogodbena odškodninska odgovornost - pravila stroke
Po oceni pritožbenega sodišča smiselno enako velja, da se nadzornik ne more razbremeniti svoje odgovornosti, če je investitor vedel, da je treba pri oziroma pred pričetkom izgradnje temeljev in temeljne plošče poklicati geologa ter upoštevati morebitne pogoje geološkega poročila, pa tega ni storil in na to ni opozoril ne izvajalca ne nadzornika. nadzornik sicer po pogodbi ščiti interese naročnika, vendar je v razmerju do naročnika vseeno samostojen oziroma mora biti samostojen. Njegova samostojnost se kaže v tem, da pri opravljanju nadzora ni vezan na naročnikova navodila in jih od njega tudi nima pravice zahtevati. V razmerju do naročnika ima nadzornik položaj profesionalne osebe. Zato je ključno, ali je nadzornik ravnal po pravilih stroke, ki mu nalaga nadzor gradbe in dolžnost opozoriti na pomanjkljivosti oziroma napake, neodvisno od tega, kakšno je bilo vedenje naročnika. V kolikor bi namreč nadzornik ravnal po pravilih stroke in svojo obveznost nadzora in opozorila izpolnil, bi bil prost pogodbene odškodninske odgovornosti. Posledično se nadzornik ne more uspešno sklicevati na morebitna navodila naročnika oziroma ga dejstvo, da je gradbeni dnevnik podpisal za nazaj na prošnjo naročnika, ne razbremeni njegove odgovornosti kot nadzornika.
S podpisom dnevnika je po oceni pritožbenega sodišča izrazila konkludentno voljo, da se strinja z opravljanjem nadzora že od pričetka izvajanja del, s čimer pa je nase prevzela obveznost opravljanja skrbnega gradbenega nadzora. Potrditev del, ki niso bila izvedena v skladu s projektno dokumentacijo, pomeni hudo obliko kršitev strokovnih pravil in opustitev pogodbenih ter zakonskih obveznosti, saj strokovni nadzor obsega tudi kontrolo, ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Slednje velja še toliko bolj ob potrditvi del brez vse potrebne dokumentacije in brez prisotnosti, po trditvah same prve toženke celo s podpisom gradbenega dnevnika „za nazaj“.
navidezno kumuliranje zahtevkov - izpodbijanje sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička v d.o.o.
Pri pravočasno postavljenem primarnem tožbenem zahtevku, ki glasi na razveljavitev sklepa skupščine in nadomestitev tega sklepa z novim, kot ga uveljavlja tožeča stranka, in kasneje (po poteku enomesečnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 396. člena ZGD-1) postavljenim podrednim tožbenim zahtevkom, ki glasi na spremembo istega sklepa skupščine, gre za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov, saj gre pri obeh zahtevkih dejansko za en sam, pravočasno vložen, tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločati le o enem popravljenem tožbenem zahtevku.
Kolikor pritožba očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določbe 399. člena ZGD-11, pritožbeno sodišče odgovarja, da je v sklepu VSC Cpg 257/2015 o tem že zavzelo stališče in obrazložilo, da se tudi za d.o.o. uporablja določba prvega odstavka 399. člena ZGD-1 skladno z določbo 522. člena ZGD-1, ki določa, da se za izpodbijanje sklepa skupščine smiselno uporabljajo določbe o d.d. Po stališču pritožbenega sodišča je določilo prvega odstavka 399. člena ZGD-1 mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših, izrazito osebno strukturiranih, družb.
ZFPPIPP člen 302, 302/1, 302/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3. ZVMS člen 74, 74/3, 74/4. ZDavP-2 člen 146, 146/1.
stečajni postopek nad pravno osebo - prijava terjatve - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - izvršilni naslov - odločbe v upravnih zadevah odmere in plačila pristojbin - področje veterinarstva - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve
Pritožnica je z v prijavi terjatve priloženimi odločbami izkazala, da njena terjatev temelji na izvršilnih naslovih. Čim pa je tako, bi prvostopenjsko sodišče skladno z drugim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 302. člena ZFPPIPP na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve (ki jo upnica izkazuje z izvršilnimi naslovi), moralo napotiti stečajnega dolžnika in ne upnice na postopek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve po prvem odstavku 300. člena ZFPPIPP.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - primeren izvršilni naslov - upnikovo trditveno breme določne opredelitve terjatve - priloge kot trditvena podlaga - dolžnikovo trditveno breme ugovora - nasledstvo na upniški strani
Dolžnik s posplošenim zatrjevanjem, da upnikovega obračuna ne more preizkusiti, v obravnavanem postopku ne more biti uspešen. Ko upnik ustrezno opredeli posamezne obveznosti (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ), trditveno in dokazno breme glede morebitnih napak obračuna oziroma drugačnega dolga preide na dolžnika (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Tudi priloge upnikovim vlogam v postopku lahko služijo kot trditvena podlaga (in ne kot dokaz), če so po vsebini le podrobnejše pojasnilo navedb, podanih v vlogah.
odgovornost dediča za zapustnikove dolgove – odgovornost države za zapustnikove dolgove – vrednost podedovanega premoženja
Dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju). Obseg odgovornosti dediča se presoja po vrednosti podedovanega premoženja, ki jo je imelo v času zapustnikove smrti. Kasnejše spremembe vrednosti podedovanega premoženja ne vplivajo na velikost in obseg dedičeve odgovornosti.