Regijska bolnišnica bi morala ravnati aktivneje in se s tožencem že tekom specializacije dogovoriti za sklenitev delovnega razmerja.
Toženec dogovora glede svojih obveznosti ni kršil – ponudbe za zaposlitev v regiji ni dobil (pravočasno), sprejel pa je zaposlitev v javni zdravstveni službi in tako ni ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena OZ, zato stroškov specializacije ni dolžan vrniti. Podlaga dogovora se je uresničila, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe o neupravičeni pridobitvi.
Materialno pravo nam pove, ali lahko stranka od vložene tožbe pričakuje kakšno pravno korist ali ne. To je pomembno, ker je vsako pravno varstvo lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Sodišče mora upoštevati pravni interes, ki – glede na trditve strank – pride v poštev na kakršnikoli pravni podlagi. Pravni interes ni podan, če ga nobena od pravnih podlag, ki pridejo v poštev za odločanje, ne utemeljuje.
Pri presoji, ali je bila stvarna služnost vožnje z vsemi vozili priposestvovana, mora sodišče ugotoviti, ali se je služnost dejansko izvrševala z različnimi vozili (voz, avto, traktor, tovornjak ...) celotno dobo, potrebno za priposestvovanje (20 let), razen če je drugačen način izvrševanja posledica tehničnega napredka (modernejše prevozno sredstvo) in se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo.
ZPP člen 271. ZFPPIPP člen 300, 301, 301/5, 301/8, 354, 354/1, 355, 355/2.
stečajni postopek nad dolžnikom - priznana terjatev v stečajnem postopku - pravni interes za vtoževanje iste terjatve
Da stečajni upravitelj v tej pravdi vtoževano terjatev priznava, je ugotovljeno v sklepu o preizkusu terjatev. Stečajni upravitelj priznane terjatve ne more več prerekati, zato je odpadel pravni interes tožnikov za vtoževanje te terjatve proti prvotoženi stranki. Pravni interes tožnika je namreč podan le, če se nahaja v negotovosti glede svojega pravnega položaja, pri čemer je ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja tožene stranke.
navidezno kumuliranje zahtevkov - izpodbijanje sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička v d.o.o.
Pri pravočasno postavljenem primarnem tožbenem zahtevku, ki glasi na razveljavitev sklepa skupščine in nadomestitev tega sklepa z novim, kot ga uveljavlja tožeča stranka, in kasneje (po poteku enomesečnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 396. člena ZGD-1) postavljenim podrednim tožbenim zahtevkom, ki glasi na spremembo istega sklepa skupščine, gre za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov, saj gre pri obeh zahtevkih dejansko za en sam, pravočasno vložen, tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločati le o enem popravljenem tožbenem zahtevku.
Kolikor pritožba očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določbe 399. člena ZGD-11, pritožbeno sodišče odgovarja, da je v sklepu VSC Cpg 257/2015 o tem že zavzelo stališče in obrazložilo, da se tudi za d.o.o. uporablja določba prvega odstavka 399. člena ZGD-1 skladno z določbo 522. člena ZGD-1, ki določa, da se za izpodbijanje sklepa skupščine smiselno uporabljajo določbe o d.d. Po stališču pritožbenega sodišča je določilo prvega odstavka 399. člena ZGD-1 mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših, izrazito osebno strukturiranih, družb.
odpust obveznosti – novela ZFPPIPP-G – zmotna uporaba materialnega prava
Prehodne določbe 34. člena ZFPPIPP-G določajo, da se določbe spremenjenega 399. člena ZFPPIPP uporabljajo tudi za postopek odpusta obveznosti, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, če do uveljavitve tega zakona sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
nedenarna terjatev - pretvorba nedenarnih terjatev v denarne - prijava terjatve v stečajnem postopku - poplačilo iz stečajne mase - prenehanje terjatve - pogojna terjatev
Zahtevek tožeče stranke za izročitev bančne garancije iz 1. točke njenega tožbenega zahtevka je zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve, ki se z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka). Tožeča stranka bi zato morala v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom prijaviti svojo (nedenarno) terjatev v denarnem znesku. Ker pa tako ni ravnala, je ta njena terjatev prenehala, tudi če je obstajala.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0069189
ZIZ člen 196, 196/1, 196/1-2, 198, 198/2, 207, 207/1, 207/3. ZIZ-J člen 53, 54, 58. ZPP člen 339, 339/1. URS člen 15, 15/2. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
poplačilo – zastavni upnik – razdelitveni narok – priglasitev terjatve – ustavnost – retroaktivnost – uveljavljanje pravice do poplačila
Zastavni upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče vabilo na razdelitveni narok izdalo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu. S tem je sodišče sicer res kršilo določbo prvega odstavka 207. člena ZIZ, po kateri sodišče narok za razdelitev zneska, dobljenega s prodajo, določi šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da navedena kršitev prestavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Razdelitveni narok, po katerem je sodišče poplačalo terjatve, je bil namreč izveden skoraj en mesec po tem, ko je sklep o izročitvi nepremičnin že postal pravnomočen.
Vabilo je bilo zastavnemu upniku vročeno, v njem pa je bil tudi opozorjen, da bo njegova terjatev upoštevana le, če bo priglašena pisno ali ustno najpozneje na razdelitvenem naroku in da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbija obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red, po katerem ima pravico do poplačila. Kljub izrecnemu opozorilu zastavni upnik svoje terjatve v postopek ni priglasil, zato sodišče prve stopnje njegove z zastavno pravico zavarovane terjatve ni upoštevalo.
Nova ureditev od upnikov zahteva vsaj minimalno aktivnost, da priglasijo višino svoje terjatve. S tem drugim upnikom omogočijo, da se vsa morebitna sporna vprašanja razrešijo že na ali pred razdelitvenem narokom oziroma se drugi upniki zaradi jasne prijave in določitve višine terjatve lažje odločijo, ali bodo terjatev in zastavno pravico izpodbijali v pravdi ali ne, s čimer je posledično zagotovljeno poplačilo terjatev v primernem času. Po drugi strani pa je tudi sodišču z zahtevo, da zastavni upniki navedejo (priglasijo) višino svoje terjatve, olajšano delo v zvezi z ugotavljanjem le-te.
Z naložitvijo zastavnim upnikom, da svojo terjatev prijavijo v izvršilni postopek, ni bilo v ničemer poseženo v samo prednostno poplačilno pravico teh upnikov oziroma jim ta pravica ni bila odvzeta ali omejena, kot neutemeljeno meni pritožba, temveč je bilo z novelo ZIZ-J na podlagi pooblastila zakonodajalcu iz drugega odstavka 15. člena Ustave RS le na drugačen način urejeno uveljavljanje te pravice.
ZPP člen 4, 4/1, 196, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22.
obrazložitev sodbe - pravica do izjave - pravica do izvedbe dokazov - zavrnitev izvedbe dokazov - kršitev pravice - kršitev načela neposrednosti - zaslišanje strank - izpovedba v kazenskem postopku - obročno plačilo sodne takse - ni procesna predpostavka - enotna sospornika
Celotna ožja obrazložitev sodbe je zgolj povzetek (prepis) navedb tožnice in njenih pravnih zaključkov in tožencema ne daje odgovora, kako (oziroma ali sploh) je sodišče presojalo njune trditve. Ni se izreklo niti do z njune strani predlaganih in izvedenih listinskih dokazov. Tako ni jasno, ali je ocenilo, da so nerelevantni ali pa jih je morda spregledalo. S takšnim ravnanjem je poseglo v pravico tožencev do izjave.
Pravica do izvedbe dokazov sicer ni absolutna, saj sodišče izvedbo dokaza, za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, lahko zavrne. Vendar pa pri tem ne sme ravnati arbitrarno in mora paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže v strankino pravico do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave. Do takšne kršitve lahko pride, če dokaz zavrne brez upravičenega razloga, pa tudi v primeru, da ne navede razlogov, zakaj je to storilo.
spor majhne vrednosti – oprava glavne obravnave – dolžnost sodišča, da opravi narok – pomanjkljiva trditvena podlaga
Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi z dne 5.11.2015 predložila Kupoprodajno pogodbo (odstop terjatve s pogodbo) z dne 20.11.2014, ne da bi v zvezi z njo podala kakršnekoli (jasne/konkretne) trditve. Ker neobstoječih trditev vsebina dokaza (listine) ne more nadomestiti, je sklicevanje na okoliščino predložitve pogodbe z dne 20.11.2014 brezpredmetno.
Tožnica je kot podlago svojega zahtevka ustrezno omenjala (le) pogodbo o prodaji terjatve z dne 2.12.2014. Zgolj zaradi okoliščine, da za te trditve ustreznega dokaza ni predložila, sodišče prve stopnje glavne obravnave ni bilo dolžno opraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00046909
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 299, 309, 309/1, 310, 310/1, 310/3, 330.. ZPP člen 182, 182/3, 358, 358/1-5.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - aktivnost upnikov v stečajnem postopku - izločitvena pravica - izločitvena pravica na nepremičnini - tožba za ugotovitev lastninske pravice - rok za vložitev ugotovitvene tožbe - zamuda roka za vložitev tožbe - sprememba sodbe - odločanje o podrejenem zahtevku - nepravilna uporaba materialnega zakona
Lastninske pravice po začetku stečaja ni mogoče uveljavljati mimo stečajnega postopka, ne da bi se upoštevala relevantna pravila ZFPPIPP. Kdor trdi, da je na izviren način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini (da je torej njen resnični lastnik), mora po začetku stečajnega postopka zatrjevano stvarno pravico uveljavljati kot izločitveno pravico po pravilih stečajnega postopka, ki so po oceni pritožbenega sodišča jasna. Če stečajni upravitelj prijavljeno pravico prereka, jo mora upnik uveljaviti s tožbo na ugotovitev lastninske pravice v pravdi v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP. V nasprotnem primeru njegova izločitvena pravica preneha, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da ne more več utemeljeno zahtevati ugotovitve stvarne – lastninske pravice, ki je vsebina izločitvene pravice in ki je predmet tožbenega zahtevka.
ZPP člen 105, 105/2, 108, 108/1, 180, 180/1, 187, 187/1.
poprava nepravilne označbe tožene stranke – subjektivna sprememba tožbe
Tožeča stranka v tožbi ni navedla imena obstoječe pravne osebe. Kar pa je navedla kot ime je bilo očitno sestavljeno iz imen dveh različnih, v resnici obstoječih pravnih oseb. Označba je bila do takšne mere pomanjkljiva, da ni bilo mogoče iz nje niti sklepati, zoper koga je tožeča stranka zares želela vložiti tožbo. Z opisano vložitvijo tožbe torej sploh še ni bila vložena tožba zoper (katerokoli) pravno osebo. Po pozivu prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek 108. člena ZPP) je bila ta pomanjkljivost odpravljena. S tem pa tožena stranka ni bila spremenjena.
prištevnost - zmožnost razumeti pomen svojega dejanja - zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje - izvedenec psihiatrične stroke - ni razumel vsebine vabila - bipolarna motnja - sum na izključeno prištevnost
Zato je pritrditi pritožbi, da je potrebno obdolženčevo prištevnost, oziroma obdolženčevo zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje v času prejema vabila sodišča prve stopnje na zaslišanje, ugotoviti s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. V kolikor po ugotovitvah izvedenca obdolženec v času prejema vabila na zaslišanje zaradi zdravstvenega stanja ni bil prišteven in posledično pomena vabila ni bil sposoben razumeti, bo v nadaljevanju potrebno obdolženčevo prištevnost ugotavljati tudi v času storitve prekrška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0078128
ZFPPIPP člen 310. SPZ člen 43, 43/3. ZPP člen 212.
ugotovitev lastninske pravice – priposestvovanje – procesna pasivna legitimacija – erga omnes – prerekana izločitvena pravica
Pritožba ima prav, da je tožeča stranka v tožbi navedla dovolj dejstev, ki utemeljujejo procesno in stvarno legitimacijo drugotožene stranke. Zatrjevala je, da je lastninsko pravico na celotnem stanovanju pridobila na podlagi priposestvovanja. Zoper prvotoženo stranko je zahtevek usmerila zato, ker je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, zoper drugotoženca pa, ker je (trdi, da po pomoti) pogodbeni lastnik 1/2 stanovanja. Ali je drugotoženec pravi ali pomotni domnevni lastnik in/ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, je materialnopravno vprašanje, ki na procesno legitimacijo drugotoženca nima vpliva.
Pri odločanju o izbrisu pogojne obsodbe potrebno namreč upoštevati ne le okoliščine, ki jih je že v predlogu navajala pritožnica in jih ponovno ponavlja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, temveč je potrebno upoštevati tudi naravo kaznivega dejanja, za katerega je bila S.Č. obsojena.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51.
odmera nagrade in stroškov izvedencu – manj zahtevno mnenje – zahtevnost mnenja
Cenitev enega traktorja, brez ogleda, na podlagi zbranih podatkov in dokumentacije, pravdni spis pa tudi ni bil obsežen, 31 strani, cenitev na 6 straneh; ocena mnenja – manj zahtevno.
neveljavnost oporoke – nepristna oporoka – dejansko stanje – dokazovanje
Nepristna oporoka pomeni nenastanek oporoke in na podlagi takšne „oporoke“ ni mogoče dedovati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ZD določb o neveljavnosti nepristne oporoke nima in je treba uporabiti splošna pravila OZ. Za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev le sankcije kot pri absolutno neveljavnemu obligacijskem poslu. Nepristnost oporoke tako pomeni, da oporoka ni nastala in na njeni podlagi ni mogoče dedovati.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0086206
KZ člen 47, 47/2, 47/2-2, 53, 53/2, 53/2-3, 211. KZ-1B člen 30. ZKP člen 407, 407/2.
neprava obnova – ponoven predlog za združitev kazni – uporaba milejšega zakona – enotna kazen
Načelno je pravilno stališče obsojenca, da mora sodišče v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek za združitev kazni. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tako procesno situacijo, ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o združitvi kazni po predlogu obsojenca. Ponovni postopek za odmero kazni v steku (neprava obnova) pa ni več možen. Odločba o izreku enotne kazni je pravnomočna in zato sodišče prve stopnje ne more ponovno o tem odločiti, ne glede na obsojenčevo nestrinjanje s tako odločitvijo.
začasna ureditev razmerij - nujni ukrep za varstvo pred nasiljem - hiter postopek
Predlagateljica svojih zatrjevanj o kršitvah izrečenih ukrepov in nasilnih dejanjih nasprotnega udeleženca ni izkazala, sodišče pa je ugotovilo, da k medsebojnim konfliktom med zakoncema prispeva tudi predlagateljica, ki se hitro razburi in razloge za težave išče predvsem v drugih, do sebe pa je popolnoma nekritična, zato je odločitev o zavrnitvi predloga za podaljšanje ukrepov pravilna.