Obdolženka s podajo navedene vrednostne ocene ni ravnala z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, temveč je navedeno zapisala v okviru varovanja otrokovih upravičenih koristi in v skladu z materinskim čutom, kot to v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik, in je do zapisa torej prišlo, ker je z dogajanjem želela seznaniti center za socialno delo, kot pristojni državni organ.
Šele če bi toženca podala konkretne in substancirane ugovore, bi bila tožnica dolžna podati še podrobnejše navedbe in izračune, v konkretnem primeru pa glede na ugovore tožencev to ni bilo potrebno. Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, je namreč odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke.
Toženka ni ravnala protipravno, ker ni seznanila prvega toženca, da je dolžan poravnati svojo obveznost na fiduciarni račun tožničine pooblaščenke. Obveznost izpolnjevanja obveznosti na zgoraj omenjeni račun ni nikjer predpisana kot edina pravilna izpolnitev.
Regijska bolnišnica bi morala ravnati aktivneje in se s tožencem že tekom specializacije dogovoriti za sklenitev delovnega razmerja.
Toženec dogovora glede svojih obveznosti ni kršil – ponudbe za zaposlitev v regiji ni dobil (pravočasno), sprejel pa je zaposlitev v javni zdravstveni službi in tako ni ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena OZ, zato stroškov specializacije ni dolžan vrniti. Podlaga dogovora se je uresničila, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe o neupravičeni pridobitvi.