razrešitev imenovanega upravitelja – imenovanje novega upravitelja na podlagi odločitve večine upnikov – zatrjevana protiustavnost ureditve – odločitev o pritožbi razrešenega upravitelja
Z uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E je zakonodajalec dal možnost upniškemu odboru kot organu upnikov, da po začetku insolvenčnega postopka zahteva glasovanje upnikov o tem, da se namesto upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče ob začetku postopka, imenuje upravitelj, ki ga izmed upraviteljev z dovoljenjem za opravljanje te funkcije, izberejo sami. S tem je okrepil položaj upnikov kot „ekonomskih lastnikov“ v razmerju do imenovanega upravitelja. Večji vpliv upnikov v insolvenčnem postopku se odraža najprej v spremenjeni določbi drugega odstavka 87. člena ZFPPIPP, po kateri je pridobil upniški odbor pravico zaradi uresničevanja svojih pravic in izvajanja pristojnosti pregledati tudi dokumentacijo, ki jo mora upravitelj voditi v zvezi s tem postopkom, ki je do spremembe ZFPPIPP-E ni imel. Posledično tudi za upravitelja ni nepredvidljivo, da je postal njegov položaj odvisen tudi od zaupanja upnikov, enako kot je lahko položaj poslovodje kapitalske družbe odvisen od zaupanja njenih družbenikov do poslovodje. Pri tem njunem razmerju, ki temelji na zaupanju, je postal vpliv sodišča za obrambo položaja imenovanega upravitelja nevtralen.
Za ureditev samovolje upnikov pri zamenjavi upravitelja bi šlo, če bi imeli upniki pravico brez obrazložitve razrešiti upravitelja iz krivdnih razlogov, z vsemi posledicami, ki jih zakon predvideva za tako situacijo. Glasovanje o nezaupnici brez obrazložitve glasu pa ne pomeni razrešitve iz krivdnih razlogov, pač pa iz nekrivdnih, zato pritožbeno sodišče ne vidi, da bi ureditev iz 116.a člena ZFPPIPP že na prvi pogled in očitno sama po sebi omogočala samovoljno odločitev upnikov, ki posega v pravice upravitelja do osebnostnega dostojanstva, do sodnega varstva in enakega varstva pravic, do pritožbe ter ruši načelo enakega varstva pravic vseh upnikov, na kar vse se sklicuje pritožnik v pritožbi.
nedenarna terjatev - pretvorba nedenarnih terjatev v denarne - prijava terjatve v stečajnem postopku - poplačilo iz stečajne mase - prenehanje terjatve - pogojna terjatev
Zahtevek tožeče stranke za izročitev bančne garancije iz 1. točke njenega tožbenega zahtevka je zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve, ki se z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka). Tožeča stranka bi zato morala v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom prijaviti svojo (nedenarno) terjatev v denarnem znesku. Ker pa tako ni ravnala, je ta njena terjatev prenehala, tudi če je obstajala.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0069189
ZIZ člen 196, 196/1, 196/1-2, 198, 198/2, 207, 207/1, 207/3. ZIZ-J člen 53, 54, 58. ZPP člen 339, 339/1. URS člen 15, 15/2. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
poplačilo – zastavni upnik – razdelitveni narok – priglasitev terjatve – ustavnost – retroaktivnost – uveljavljanje pravice do poplačila
Zastavni upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče vabilo na razdelitveni narok izdalo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu. S tem je sodišče sicer res kršilo določbo prvega odstavka 207. člena ZIZ, po kateri sodišče narok za razdelitev zneska, dobljenega s prodajo, določi šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da navedena kršitev prestavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Razdelitveni narok, po katerem je sodišče poplačalo terjatve, je bil namreč izveden skoraj en mesec po tem, ko je sklep o izročitvi nepremičnin že postal pravnomočen.
Vabilo je bilo zastavnemu upniku vročeno, v njem pa je bil tudi opozorjen, da bo njegova terjatev upoštevana le, če bo priglašena pisno ali ustno najpozneje na razdelitvenem naroku in da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbija obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red, po katerem ima pravico do poplačila. Kljub izrecnemu opozorilu zastavni upnik svoje terjatve v postopek ni priglasil, zato sodišče prve stopnje njegove z zastavno pravico zavarovane terjatve ni upoštevalo.
Nova ureditev od upnikov zahteva vsaj minimalno aktivnost, da priglasijo višino svoje terjatve. S tem drugim upnikom omogočijo, da se vsa morebitna sporna vprašanja razrešijo že na ali pred razdelitvenem narokom oziroma se drugi upniki zaradi jasne prijave in določitve višine terjatve lažje odločijo, ali bodo terjatev in zastavno pravico izpodbijali v pravdi ali ne, s čimer je posledično zagotovljeno poplačilo terjatev v primernem času. Po drugi strani pa je tudi sodišču z zahtevo, da zastavni upniki navedejo (priglasijo) višino svoje terjatve, olajšano delo v zvezi z ugotavljanjem le-te.
Z naložitvijo zastavnim upnikom, da svojo terjatev prijavijo v izvršilni postopek, ni bilo v ničemer poseženo v samo prednostno poplačilno pravico teh upnikov oziroma jim ta pravica ni bila odvzeta ali omejena, kot neutemeljeno meni pritožba, temveč je bilo z novelo ZIZ-J na podlagi pooblastila zakonodajalcu iz drugega odstavka 15. člena Ustave RS le na drugačen način urejeno uveljavljanje te pravice.
spor majhne vrednosti – oprava glavne obravnave – dolžnost sodišča, da opravi narok – pomanjkljiva trditvena podlaga
Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi z dne 5.11.2015 predložila Kupoprodajno pogodbo (odstop terjatve s pogodbo) z dne 20.11.2014, ne da bi v zvezi z njo podala kakršnekoli (jasne/konkretne) trditve. Ker neobstoječih trditev vsebina dokaza (listine) ne more nadomestiti, je sklicevanje na okoliščino predložitve pogodbe z dne 20.11.2014 brezpredmetno.
Tožnica je kot podlago svojega zahtevka ustrezno omenjala (le) pogodbo o prodaji terjatve z dne 2.12.2014. Zgolj zaradi okoliščine, da za te trditve ustreznega dokaza ni predložila, sodišče prve stopnje glavne obravnave ni bilo dolžno opraviti.