DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSL0086039
ZPVAS člen 8, 8/2. SPZ člen 28, 96. OZ člen 193. ZDen člen 78, 78/2. ZPP člen 13.
dedovanje vrnjenega premoženja - dedna pravica - agrarna skupnost - član agrarne skupnosti - nujni dedič - vrednost nujnega deleža - vračanje premoženjskih pravic - vrednost premoženja - predhodno vprašanje - izplačilo vrednosti dednega deleža - rok plačila - nedobroverni posestnik - obseg vrnitve
Vrednost zapustnikovega premoženja se praviloma ugotavlja po vrednosti na dan zapustnikove smrti oziroma na dan prehoda zapuščine na dediče. Do tega je v obravnavanem primeru prišlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Ker je pritožnica brez vednosti sodedičev razpolagala z zapustničinim premoženjem, je v skladu z načelom realne subrogacije del skupnega premoženja dedičev tisto, kar je bilo pridobljeno s prodajo skupne stvari. Upoštevanje denarne vrednosti zapustničinega premoženja po cenah ob izdaji sklepa je v danih okoliščinah primeren način določitve te vrednosti.
Vrednost premoženja, ugotovljena v odločbah o denacionalizaciji, ne predstavlja pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bilo zapuščinsko sodišče vezano.
ZPP člen 4, 4/1, 196, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22.
obrazložitev sodbe - pravica do izjave - pravica do izvedbe dokazov - zavrnitev izvedbe dokazov - kršitev pravice - kršitev načela neposrednosti - zaslišanje strank - izpovedba v kazenskem postopku - obročno plačilo sodne takse - ni procesna predpostavka - enotna sospornika
Celotna ožja obrazložitev sodbe je zgolj povzetek (prepis) navedb tožnice in njenih pravnih zaključkov in tožencema ne daje odgovora, kako (oziroma ali sploh) je sodišče presojalo njune trditve. Ni se izreklo niti do z njune strani predlaganih in izvedenih listinskih dokazov. Tako ni jasno, ali je ocenilo, da so nerelevantni ali pa jih je morda spregledalo. S takšnim ravnanjem je poseglo v pravico tožencev do izjave.
Pravica do izvedbe dokazov sicer ni absolutna, saj sodišče izvedbo dokaza, za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, lahko zavrne. Vendar pa pri tem ne sme ravnati arbitrarno in mora paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže v strankino pravico do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave. Do takšne kršitve lahko pride, če dokaz zavrne brez upravičenega razloga, pa tudi v primeru, da ne navede razlogov, zakaj je to storilo.
razrešitev imenovanega upravitelja – imenovanje novega upravitelja na podlagi odločitve večine upnikov – zatrjevana protiustavnost ureditve – odločitev o pritožbi razrešenega upravitelja
Z uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E je zakonodajalec dal možnost upniškemu odboru kot organu upnikov, da po začetku insolvenčnega postopka zahteva glasovanje upnikov o tem, da se namesto upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče ob začetku postopka, imenuje upravitelj, ki ga izmed upraviteljev z dovoljenjem za opravljanje te funkcije, izberejo sami. S tem je okrepil položaj upnikov kot „ekonomskih lastnikov“ v razmerju do imenovanega upravitelja. Večji vpliv upnikov v insolvenčnem postopku se odraža najprej v spremenjeni določbi drugega odstavka 87. člena ZFPPIPP, po kateri je pridobil upniški odbor pravico zaradi uresničevanja svojih pravic in izvajanja pristojnosti pregledati tudi dokumentacijo, ki jo mora upravitelj voditi v zvezi s tem postopkom, ki je do spremembe ZFPPIPP-E ni imel. Posledično tudi za upravitelja ni nepredvidljivo, da je postal njegov položaj odvisen tudi od zaupanja upnikov, enako kot je lahko položaj poslovodje kapitalske družbe odvisen od zaupanja njenih družbenikov do poslovodje. Pri tem njunem razmerju, ki temelji na zaupanju, je postal vpliv sodišča za obrambo položaja imenovanega upravitelja nevtralen.
Za ureditev samovolje upnikov pri zamenjavi upravitelja bi šlo, če bi imeli upniki pravico brez obrazložitve razrešiti upravitelja iz krivdnih razlogov, z vsemi posledicami, ki jih zakon predvideva za tako situacijo. Glasovanje o nezaupnici brez obrazložitve glasu pa ne pomeni razrešitve iz krivdnih razlogov, pač pa iz nekrivdnih, zato pritožbeno sodišče ne vidi, da bi ureditev iz 116.a člena ZFPPIPP že na prvi pogled in očitno sama po sebi omogočala samovoljno odločitev upnikov, ki posega v pravice upravitelja do osebnostnega dostojanstva, do sodnega varstva in enakega varstva pravic, do pritožbe ter ruši načelo enakega varstva pravic vseh upnikov, na kar vse se sklicuje pritožnik v pritožbi.