V tretjem odstavku 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev je določeno, da v primeru, če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Za vrednotenje služnosti stanovanja v solastninskem deležu podarjene nepremičnine kot edine obveznosti, določene v darilni pogodbi, v tretjem odstavku 18. člena Uredbe, ni podlage. Oskrba na domu pomeni oskrbo in pomoč v različnih oblikah v primeru bolezni ali starosti. Glede na darilno pogodbo, s katero se obdarjenec oziroma zavezanec ni zavezal darovalki oziroma upravičenki nuditi oskrbo na domu oziroma, ji v kakršnikoli obliki nuditi pomoč v primeru starosti ali bolezni in drugo, za vrednotenje služnosti stanovanja, ki traja do upravičenkine smrti, ni podlage. V konkretnem primeru zato velja peti odstavek 18. člena Uredbe in določanje prispevkov zavezancev, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 184. člena ZDR ter 131. člena OZ, da morajo biti za ugotovitev odškodninske odgovornosti izkazani štirje elementi: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njimi in krivda. Pravilno je razlogovalo, da za ugotavljanje škode, nastale po datumu 20. 5. 2010, nima potrebnega strokovnega znanja. Zato je s sklepom postavilo izvedenca medicinske stroke ter tožniku naložilo plačilo predujma, z opozorilom, da v primeru neplačila ta dokaz ne bo izveden (153. člen ZPP). Ker tožnik predujma ni plačal, tega dokaza ni izvedlo, v ostalih izvedenih dokazih pa ni imelo zadostne podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženih strank. Posledično se utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje obsega škode, ampak je tožbeni zahtevek že po temelju pravilno zavrnilo.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – MEDIJSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006962
ZIZ člen 272, 272/1. ZEPT člen 18. OZ člen 134, 134/1, 134/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – kršitev osebnostnih pravic – protipravnost zapisa na blogu
Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 18. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) pa lahko vsak, kdor meni, da ponudnik storitev krši katero njegovo pravico, pred pristojnim sodiščem zahteva izdajo začasne odredbe. Vsak (tudi pravna oseba) ima pravico od sodišča zahtevati prenehanje kršitev osebnostnih pravic, pri čemer sodišče lahko odredi, da kršitelj preneha s takšnim dejanjem in da odstrani posledice takšnega dejanja, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določeni denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (prvi in drugi odstavek 134. člena OZ).
oprostitev plačila sodne takse v zemljiškoknnjižnem postopku - vpis v korist države
Republika Slovenija v tem postopku ni predlagala vknjižbe služnostne pravice v svojo korist, temveč v korist imetnika E. d.d., zato mora takso za vpis plačati slednji.
zemljiškoknjižni postopek - odločba o razlastitvi - vpis lastninske pravice na nepremičnini - predlagatelj - pravno nasledstvo - predložitev listin v pritožbi
Ker je bil predlagatelj šele z zadnjim sklepom, ki ga je izdala zemljiškoknjižna sodnica, seznanjen z razlogi sodišča, zaradi katerih predlagani vpis ni dovoljen, manjkajočih listinskih dokazil ni mogel predložiti v ugovornem postopku, kot mu to sicer dovoljuje četrti odstavek 146. člena ZZK-1. Le-te je zato predložil šele v pritožbenem postopku in ker je bila pritožba vročena tudi nasprotni stranki, ki je tako pridobila možnost vplivati na presojo pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlagani vpis dovolilo.
Toženec (delavec tožeče stranke) je v spornem obdobju sicer kršil določbe svoje pogodbe o zaposlitvi s tem, ko je kršil splošne akte delodajalca tožeče stranke, ki so določali obveznost sestave ustreznega medicinskega dokumenta, ki izkazuje opravljeno zdravstveno storitev, saj ni pripravil izvida za vsako izvedeno storitev akupunkture, vendar pa tega ni storil iz hude malomarnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZPP člen 108, 184, 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 62, 62/2.
obveznost plačila - izplačilo plače - absolutna bistvena kršitev - prekoračitev tožbenega zahtevka - izvršba na podlagi verodostojne listine
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju, čeprav iz dopolnitve tožbe oziroma prve pripravljalne vloge ne izhaja, da bi tožnik takšen zahtevek uveljavljal. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik uveljavil nove zahtevke namesto terjatve za izplačilo plač. Zato je prvostopenjsko sodišče nepravilno odločilo o zahtevku za izplačilo plač, potem ko so bile te plačane, ne da bi prej raziskalo, ali tožnik v tožbi oziroma prvi pripravljalni vlogi sploh še vztraja pri zahtevku, o katerem je bilo odločeno s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Z odločitvijo o zavrnitvi tožnikovega zahtevka je sodišče dejansko prekoračilo tožnikov zahtevek, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 254.. ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/3, 64, 85.
invalidska pokojnina - nadomestilo za invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Izvedensko mnenje, podano na podlagi osebnega pregleda tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017356
ZPP člen 44.
stroški postopka - vrednost predmeta - korekcijska dolžnost sodišča
Ker gre v obravnavanem primeru za premoženjski spor z nedenarnim zahtevkom (pravica do enkratnega izplačila sredstev iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja), zoper vrednost spornega predmeta pa toženec ni ugovarjal, niti ni sodišče izkoristilo korekcijske dolžnosti iz 3. odstavka 44. člena ZPP, je pri odmeri stroškov postopka potrebno skladno z 2. odstavkom 44. člena ZPP upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik v tožbi.
Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga izhajalo iz dejstev, ki jih tožnik ni zatrjeval. Vsebina tožnikove izpovedi ne predstavlja trditvene podlage, o kateri bi se nasprotna stranka lahko izjavila, sodišče pa nanjo oprlo odločitev. Sodišče prve stopnje je kršilo kontradiktornost obravnavanja, ko je v nasprotju s 7. členom ZPP (razpravno načelo) svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, s čimer je toženi stranki onemogočilo, da se o njih izjavi. S tem je storilo absolutbno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
kršitev načela kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izdaja evropskega plačilnega naloga - sodna pristojnost slovenskega sodišča
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo, ne da bi tožeči stranki dalo možnost, da se o trditvah tožene stranke iz ugovora izjavi, sodišče pa je navedbe, ki jih je tožena stranka podala v ugovoru, vzelo za podlago svoje odločitve.
ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2. ZDR člen 73, 73/1, 73/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok - delovnopravna kontinuiteta - sprememba delodajalca
Ker so v obravnavani zadevi ugotovljeni (objektivni) kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za prenos podjetja, saj je gospodarska enota ohranila svojo identiteto, ni odločilno, da je tožnik podal odpoved pri delodajalcu prenosniku in podpisal pogodbo pri delodajalcu prevzemniku - toženi stranki. Podpisa pogodbe z delodajalcem prevzemnikom namreč, glede na okoliščine, v katerih je prišlo do odpovedi in podpisa novih pogodb o zaposlitvi, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi izključevala prenos podjetja, zlasti ker ob pravilni uporabi materialnega prava prehod delavcev s strani delodajalca sploh ne bi smel biti izveden na opisan način (nove pogodbe o zaposlitvi niso potrebne, še manj pa odpovedi s strani delavcev). V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku. Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem. Do novih pogodb o zaposlitvi zato niti ne bi smelo priti, glede na 73. člen ZDR, če bi delodajalca ravnala pravilno. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj trinajst let delovne dobe.
ZDR-1 člen 33, 33/3, 89, 89/1, 89/1-2, 91, 163.. ZVZD-1 člen 38, 38/4, 38/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - prepoved opravljanja dela - razporeditev delavca
ZVZD-1 v četrtem odstavku 38. člena določa, da delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše. Prav tako peti odstavek 38. člena ZVZD-1 določa, da rok za občasne preizkuse iz prejšnjega (torej četrtega) odstavka ne sme biti daljši od dveh let. V skladu z določilom četrtega in petega odstavka 38. člena ZVZD-1, zakon nedvomno obvezuje delodajalca (toženo stranko), da določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti, ki se morajo izvajati znotraj časovnega okvirja največ dveh let. Namen in cilj ZVZD-1 je, da se delavcem zagotovi varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti teleološko in logično razlago 38. člena ZVZD-1, ne pa jezikovne razlage, s katero je ugotovilo, da v zakonih in na podlagi zakona izdanih predpisih ni eksplicitno zapisano, da bi moral delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje strokovne izobrazbe in ima strokovni izpit, redno letno uspešno opravljati preverjanje znanja. Vprašanje razlage zakona je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. S tem, ko je sodišče prve stopnje 38. člen ZVZD-1 razlagalo v nasprotju z njegovim namenom (torej zagotovitvi varnosti delavcev v delovnem procesu), je zmotno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zgolj ustno odrejanje dela ni pravilno v smislu zakonskih določb, ki določajo, da se delavcu v pisni obliki odredi začasno opravljanje drugega dela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - pričakovan obseg dela
Odpovedni razlog nesposobnosti je bil določen v 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, in sicer kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Da se delavcu lahko "očita", da ne dosega delovnih rezultatov, mora delodajalec najprej določiti obseg oziroma merilo za določitev, kaj se od njega sploh pričakuje, o tem pa mora biti delavec tudi vnaprej obveščen.
Tudi v primeru, če bi se štelo, da je kvartalni plan znašal eno četrtino letnega plana in bi skladno s četrtim in petim odstavkom 11. člena pogodbe o zaposlitvi nedoseganje 60 % takega plana predstavljalo razlog nesposobnosti, tožniku kljub temu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tega razloga, ker je to v nasprotju z določilom v Pravilniku, v katerem je kot razlog nesposobnosti določeno le nedoseganje polletnega ali letnega plana (cilja).
Plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP, tožena stranka pa v danem roku sodne takse za pritožbo ni plačala. Po določbi drugega odstavka 105. a člena ZPP mora biti sodna taksa plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz 3. odstavka tega člena. Po določbi tretjega odstavka 105. a člena ZPP pa se šteje, da je vloga umaknjena, če v roku iz drugega odstavka (tega člena) sodna taksa za vlogo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da se pritožba zoper sodbo zaradi neplačane sodne takse šteje za umaknjeno.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti
Tožnik ni sočasno izpolnjeval pogojev za invalidsko, starostno oziroma predčasno pokojnino, saj na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino. Četrti odstavek 109. člena ZPIZ-2 v tem primeru ni mogoče uporabiti in se uporabi prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2, po katerem ima zavarovanec ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja pravico, da uživa le eno od njih po lastni izbiri. Kako se bo tožnik odločil, bo verjetno odvisno, ko mu bo znana višina ene in druge pokojnine.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. ZKolP člen 34, 34/2. ZDSS-1 člen 21.
kolektivni delovni spor – izvrševanje kolektivne pogodbe – prehrana med delom – prekinitev postopka – predhodno vprašanje
Problem veljavnosti KPPN prestavlja predhodno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi, in je predmet drugega kolektivnega delovnega spora, ki je že v teku. Zato so bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po določbah 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, kakor tudi pogoji iz 21. člena ZDSS-1.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25.. ZDR člen 204, 204/4.. ZUJF člen 164, 164/1, 168, 168/1, 169, 169/1.
nadomestilo za ločeno življenje - stroški prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in 167. člena ZUJF od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine. Zato ji ne pripada nadomestilo za ločeno življenje.
ZPP člen 359.. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2, 126, 126/2.
reintegracija - sodna razveza - datum sodne razveze - trajanje delovnega razmerja - nadomestilo plače - krajši delovni čas - zaposlitev pri drugem delodajalcu - reparacija - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče, če so podane določene okoliščine, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. Sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi tožnice ni razvezalo z dnem odločitve (14. 9. 2016), ampak s 1. 4. 2016. Tožnica v pritožbi navedeni odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, ne vplivajo na datum sodne razveze. Tožnica je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki sklenila dve pogodbi o zaposlitvi pri dveh različnih delodajalcih za določen čas in za krajši (polovični) delovni čas. Ker je obdobje njene zaposlitve za polni delovni čas (zaradi obstoja dveh zaposlitev za polovični delovni čas hkrati) trajalo le krajši čas od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 (pet mesecev) in se je zaključilo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (14. 9. 2016), te zaposlitve sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot ključne pri odločitvi o datumu sodne razveze.
Tožnici, kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas, pri toženi stranki še vedno pripada razlika do celotnega zneska plače, kot bi jo prejela, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ne le plača, ki bi ji pri toženi stranki pripadala za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila še vedno prikrajšana, saj je bila njena plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemala pri toženi stranki. In obratno, v primeru če bi bila tožničina plača za polovični delovni čas pri novem delodajalcu višja, ob priznanju delovnega razmerja pri toženi stranki le za preostali (polovični) delovni čas, ne bi bila upravičena do celotne plače pri toženi stranki za polovični delovni čas, temveč le do razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki za polni delovni čas, in plačo, ki bi jo prejela pri novem delodajalcu za krajši delovni čas. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma, je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ne višje ne nižje od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.