ZPP člen 254.. ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/3, 64, 85.
invalidska pokojnina - nadomestilo za invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Izvedensko mnenje, podano na podlagi osebnega pregleda tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami.
regres za letni dopust - prekinitev postopka - stečaj
Tekom pritožbenega postopka je bil zoper toženo stranko začet stečajni postopek. Pravdni postopek se po določbi 205. člena ZPP po samem zakonu prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Načeloma ima prekinitev postopka za posledico, da sodišče po dnevu začetka stečajnega postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler takšna prekinitev traja (prvi stavek 1. odstavka 207. člena ZPP). Vendar pa lahko sodišče skladno z drugim stavkom 2. odstavka 207. člena ZPP, če prekinitev nastane po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. To velja tudi ob odločanju na pritožbeni stopnji, ko so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank - vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo in je bilo o zadevi le še potrebno odločiti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na pritožbeni seji lahko odločalo o pritožbi tožene stranke in izdalo sodbo.
ZJU člen 26, 41, 78, 79, 156, 156/5.. ZDU-1 člen 27.. ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta z zakonom - sistemizacija - načelo kontradiktornosti - trditvena podlaga - pravica do izjave
V členu 156/5 ZJU je določeno, da mora biti reorganizaciji priložena "analiza delovnih opravil in delovnih postopkov", ne pa "analiza posameznih delovnih mest, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno, ali da ni dela za določena delovna mesta". Te besede je prvostopno sodišče povzelo iz izpovedbe priče. Sodišče prve stopnje je vsebino določila v členu 156/5 ZJU razširilo z vsebino, ki ni navedena, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo.
Predlagatelj v zvezi s kršitvami usklajevalnega postopka ni podal trditev. Glede kršitev 26. člena ZJU je sodišče prve stopnje zaključke sprejelo iz izpovedi prič in s tem nedopustno vzpostavilo trditveno podlago. Nasprotna udeleženka se do te trditvene podlage ni imela možnosti opredeliti. Zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena pa je bila tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj niso bile spoštovane določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP).
Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ne more preveriti odločitve sodišča prve stopnje glede priznanih stroškov tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da predstavljajo priznani odvetniški stroški 1.096,77 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika tožene stranke in v skladu z določbami odvetniške tarife.
Ddoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-4, 39. OZ člen 280, 280/1.
odpravnina - obveznost plačila - bonitata
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, tudi upoštevaje dosedanjo prakso pri toženi stranki, da je bilo zaposlenim to, da jim bo obračunavana konkretna boniteta, vnaprej znano, to pa ni izkazano za konkretni primer. Zato je bistveno, da je tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil, plačal vozilo, ni pa bil dolžan plačati tudi bonitete. Zaradi neobstoja takšnega dogovora tožena stranka ne more prevaliti breme davčnega plačila na tožnika. Bistveno je torej, da razen dogovora o ceni pogodba o nakupu vozila nima določb, ki bi opredeljevale morebitne ostale denarne obveznosti oziroma stroške tožnika v zvezi z nakupom avta. Glede na navedeno je torej obstajala dolžnost tožene stranke, da plača davčne obveznosti iz naslova bonitete, ne more pa te svoje obveznosti prevaliti na tožnika glede plačila odpravnine, saj z njim takšnega dogovora ni sklenila.
ZDoh-2 člen 44.. ZPIZ-2 člen 144, 144/1.. ZPSV člen 2, 2/3.
neizkoriščen tedenski počitek - vojak - misija - premoženjska škoda
Odškodnina, do katere je upravičen tožnik zato, ker v času, ko je bil na misiji, ni mogel iz razlogov na strani tožene stranke koristiti dni tedenskega počitka, po naravi odškodnina za opravljeno delo na prosti dan. Gre za premoženjsko škodo, ki je prejemek iz delovnega razmerja, vendar pa ne sodi v kategorijo dohodka iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo. Tako se odškodnina za premoženjsko škodo skladno z določbo 44. člena ZDoh-2 všteva v davčno osnovo, ob upoštevanju določb 1. odstavka 144. člena ZPIZ-2 ter 3. odstavka 2. člena ZPSV pa se prispevki za socialno varnost plačajo tudi od odškodnine za premoženjsko škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084992
ZPP člen 188, 188/4, 325, 325/1, 325/2, 328.
obseg skupnega premoženja – popravni sklep – predlog za izdajo dopolnilne sodbe – rok za podajo predloga
Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Določba je dovolj jasna, predlog mora biti vložen v petnajstih dneh po prejemu tiste sodbe, s katero ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, v konkretnem primeru torej po prejemu sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 11. 2015, ki jo je tožnica prejela 10. 12. 2015.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25.. ZDR člen 204, 204/4.. ZUJF člen 164, 164/1, 168, 168/1, 169, 169/1.
nadomestilo za ločeno življenje - stroški prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in 167. člena ZUJF od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine. Zato ji ne pripada nadomestilo za ločeno življenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011160
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 23, 251, 258, 355, 371, 371/1, 371/2.
zavarovalniška goljufija - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - izvedenstvo - izvedensko mnenje iz drugega postopka - postavitev drugega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - dokazna ocena - nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Okoliščina, da je obdolženec z zavarovalnico sklenil sodno poravnavo, sama po sebi ne pomeni, da kazenska obravnava za poskus goljufije, povezana z zavnitvijo zahtevka pri zavarovalnici, ni mogoča.
Zoper sklep, s katerim sodišče (okrajno sodišče ali višje sodišče) odloči o pritožbi zoper sklep o zadržanju listin za zavarovanje izvršitve na podlagi šestega odstavka 201. člena ZP-1, ni dovoljena pritožba.
ZDR-1 člen 33, 33/3, 89, 89/1, 89/1-2, 91, 163.. ZVZD-1 člen 38, 38/4, 38/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - prepoved opravljanja dela - razporeditev delavca
ZVZD-1 v četrtem odstavku 38. člena določa, da delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše. Prav tako peti odstavek 38. člena ZVZD-1 določa, da rok za občasne preizkuse iz prejšnjega (torej četrtega) odstavka ne sme biti daljši od dveh let. V skladu z določilom četrtega in petega odstavka 38. člena ZVZD-1, zakon nedvomno obvezuje delodajalca (toženo stranko), da določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti, ki se morajo izvajati znotraj časovnega okvirja največ dveh let. Namen in cilj ZVZD-1 je, da se delavcem zagotovi varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti teleološko in logično razlago 38. člena ZVZD-1, ne pa jezikovne razlage, s katero je ugotovilo, da v zakonih in na podlagi zakona izdanih predpisih ni eksplicitno zapisano, da bi moral delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje strokovne izobrazbe in ima strokovni izpit, redno letno uspešno opravljati preverjanje znanja. Vprašanje razlage zakona je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. S tem, ko je sodišče prve stopnje 38. člen ZVZD-1 razlagalo v nasprotju z njegovim namenom (torej zagotovitvi varnosti delavcev v delovnem procesu), je zmotno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zgolj ustno odrejanje dela ni pravilno v smislu zakonskih določb, ki določajo, da se delavcu v pisni obliki odredi začasno opravljanje drugega dela.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. ZKolP člen 34, 34/2. ZDSS-1 člen 21.
kolektivni delovni spor – izvrševanje kolektivne pogodbe – prehrana med delom – prekinitev postopka – predhodno vprašanje
Problem veljavnosti KPPN prestavlja predhodno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi, in je predmet drugega kolektivnega delovnega spora, ki je že v teku. Zato so bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po določbah 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, kakor tudi pogoji iz 21. člena ZDSS-1.
ZKP člen 52, 52/1, 87, 87/5, 277, 277/2, 437, 437/1.
vloga vezana na rok - pravočasnost zasebne tožbe - zavrženje zasebne tožbe - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - nepopolna zasebna tožba - zasebni tožilki kot prava neuki stranki
Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati peti odstavek 87. člena ZKP glede na to, da sta zasebni tožilki prava neuki stranki. Ta določba v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker zasebne tožbe zasebni tožilki nista poslali nepristojnemu sodišču pred potekom roka, ampak sta jo vložili pri pristojnem sodišču, vendar pa prepozno (po izteku trimesečnega roka). Seznanitev zasebnih tožilk pravdnega sodišča s pisanjem L.G. zasebnima tožilkama, pa ni moč šteti kot vložitev zasebne tožbe (pisanja) nepristojnemu sodišču. Zakonski rok (tri mesece) iz petega odstavka 87. člena ZKP je nepodaljšljiv. Pritožba tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo, če je ugotovilo, da je zasebna tožba vložena prepozno, izdati zavrnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč zasebno tožbo šele preizkušalo v formalnem in materialnem smislu (437. člen ZKP) in ugotovilo, da je vložena prepozno ter da tudi sicer ni sposobna za obravnavo. Zato jo je utemeljeno s sklepom zavrglo, saj do faze sojenja v zadevi še sploh ni prišlo in je zato ni moglo zavrniti s sodbo, kot to nepravilno navaja pritožnik.
Pritožba opozarja na uporabo določil OZ o družbeni pogodbi, zato pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tudi v 992. členu OZ prav tako predpisano pravilo o odločanju družbenikov z določeno večino glasov.
Čeprav je bila tožnica v spornem obdobju (od 2008 do 2014) vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot oseba, ki samostojno opravlja poklicno dejavnost, ima na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje in s tem podlaga za obvezno zavarovanje po 14. členu ZPIZ-2, lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.
ZDR člen 88, 88/3, 88/3-1, 90, 90/3. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 7, 9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev - izobrazba
Zaposlitev, ki je bila ponujena tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi, je neustrezna zato, ker se za novo zaposlitev ni zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel tožnik sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve je treba primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev, ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Delo, za katerega je alternativno predpisana V. stopnja strokovne izobrazbe, ne glede na to, da je za to delovno mesto alternativno predpisana tudi VI. stopnja strokovne izobrazbe, je manj zahtevno delo in se torej razlikuje od dela na delovnem mestu, za katerega je določena VII. stopnja strokovne izobrazbe. Zato je v primeru, če je ponujena zaposlitev za dve stopnji ali celo več stopenj nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto delavca, takšna zaposlitev neustrezna. Ker je bil ugotovljen obstoj prostega delovnega mesta v času podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katerega se je zahtevala ista stopnja in vrsta izobrazbe kot za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in ker tožena stranka, ob podanih drugih relevantnih kriterijih ustrezne zaposlitve iz 90. člena ZDR, tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - pričakovan obseg dela
Odpovedni razlog nesposobnosti je bil določen v 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, in sicer kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Da se delavcu lahko "očita", da ne dosega delovnih rezultatov, mora delodajalec najprej določiti obseg oziroma merilo za določitev, kaj se od njega sploh pričakuje, o tem pa mora biti delavec tudi vnaprej obveščen.
Tudi v primeru, če bi se štelo, da je kvartalni plan znašal eno četrtino letnega plana in bi skladno s četrtim in petim odstavkom 11. člena pogodbe o zaposlitvi nedoseganje 60 % takega plana predstavljalo razlog nesposobnosti, tožniku kljub temu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tega razloga, ker je to v nasprotju z določilom v Pravilniku, v katerem je kot razlog nesposobnosti določeno le nedoseganje polletnega ali letnega plana (cilja).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000382
ZPIZ-2 člen 66.. ZDR-1 člen 184.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost
Tožnica se je spornega dne poškodovala pri opravljanju dela čistilke na železniški postaji. Po navodilih tožene stranke je za prevoz med železniškimi postajami uporabljala vlak. Do nesreče je prišlo pri izstopu iz potniškega vlaka na sporni postaji, na kateri ni perona. Zaradi zagotovitve varnega dostopa do vlaka bi morala biti, skladno z določbami Pravilnika o opremljenosti železniških postaj in postajališč, vsaka železniška postaja opremljena s peronom. Tožena stranka je bila dolžna tožnici zagotoviti varno delovno okolje, to svojo obveznost pa je na sporni postaji kršila. Zato je tožena stranka ravnala protipravno, podana pa je tudi njena krivda, saj je kot delodajalka dolžna zagotoviti delavcu varne delovne pogoje (varen dostop do železniške postaje).
priposestvovanje – priposestvovanje stvarne služnosti – priposestvovanje služnosti na javnem dobru – priposestvovanje stvari v občinski lasti – javno dobro
Dejstvo, da naj bi tožnik skupaj s svojimi pravnimi predniki za potrebe svoje nepremičnine več kot 100 let uporabljal sporno („služeče“) zemljišče za hojo in vožnjo, je brez pomena. Tožnik namreč ne zanika ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bilo sporno zemljišče vse od nastavitve zemljiške knjige do leta 2013 javno dobro. Tožnik in njegovi pravni predniki so tako s hojo in vožnjo po sporni poti izvrševali pravico javnega prava. Čeprav je bila po vsebini podobna služnosti kot pravici zasebnega prava, opisana uporaba tujega zemljišča, kljub njeni dolgotrajnosti ni mogla privesti do priposestvovanja služnosti, saj se obe pravici izključujeta.
izpolnitveni (paricijski) rok za izselitev iz stanovanja
ZIZ nima posebnih določb, v kakšnem roku se mora dolžnik iz nepremičnin, ki so bile prodane in izročene kupcu, izseliti. Določba drugega odstavka 313. člena ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), sicer določa 8-dnevni in 15-dnevni rok za izpolnitev denarne terjatve, medtem ko za nedenarno terjatev izrecno določa, da lahko sodišče določi daljši rok.