Pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktive 93/13, je treba po razlagi SEU upoštevati tudi trajanje in način uporabe roka, kar obsega tudi pričetek njegovega teka.
Zaveza nacionalnim sodiščem, da morajo upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zato v obravnavanem primeru ne zadošča ugotovitev, da je tožnik ob sklenitvi Aneksa 2 vedel, da je bil z odplačevanjem kredita po pogojih iz Aneksa 1 finančno prikrajšan zaradi (zatrjevane) kršitve pojasnilne dolžnosti s strani banke kreditodajalke, pač pa je (tudi po judikaturi SEU) prav tako pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti Aneksa 1. Od ugotovitve tega časa pa je odvisna presoja, ki doslej ni bila opravljena, to je, katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (še) ne teče, ali nasprotno – da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo prej omenjenih dejanskih in pravnih informacij.
Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.
Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu.
Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila zavrnitev toženkinega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Pojasnilo je, da je sodišče izvedencu ob prvi postavitvi in nato ob dopolnitvi izvedenskega mnenja naložilo različni nalogi in je zato bilo njegovo drugo mnenje vsebinsko različno od prvega. Glede na zgoraj povzeto vsebino obeh izvedenskih mnenj, je prepričljiva ocena obeh sodišč, da je bila razlika v izvedenskem mnenju kljub kratkemu časovnem razmiku utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca.
Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je izvedenca dodatno zaslišalo, ker toženka z zgoraj povzetimi razlogi ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev dodatnega izvedenca s področja klinične psihologije otroka.
Vrhovno sodišče soglaša tudi z oceno, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca klinične psihologije za odrasle. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da na strani očeta ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na takšno osebnostno strukturo očeta ali zdravstveno stanje, da bi bila potrebna ocena vpliva morebitnih duševnih ali osebnostnih motenj na sposobnost za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je torej pravilno ocenilo, da potrebe po specialnem strokovnem znanju glede na ugotovljena dejstva ni bilo.
ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez soglasja staršev otroka zaupalo v njuno skupno varstvo in vzgojo. Je pa višje sodišče pravilno izpostavilo, da bi bilo možno režim, za kakršnega se zavzema toženka, vzpostaviti tudi preko ureditve stikov. Vendar je višje sodišče ocenilo, da glede na ugotovljene okoliščine to deklicama ne bi bilo v korist.
Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da imata starša zelo različen način življenja, da ne sprejemata drugačnosti drugega, kar je stalen vir medsebojnih očitkov. Sodišči sta ugotovili, da sta oba od staršev primerna za vzgojo in varstvo, da pa ne sodelujeta in ne komunicirata, kar je pomembna ovira za vzpostavitev ureditve, ki bi od staršev zahtevala veliko medsebojnega usklajevanja.
„Drugi tehtni razlogi“ so po ustaljeni sodni praksi tudi okoliščine, zaradi katerih bi bil lahko okrnjen videz nepristranskosti sodišča. Takšnih okoliščin toženec v svoji vlogi ni zatrjeval. Trdi sicer, da je bil pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici vselej neuspešen, izraža tudi skrb, da postopek ne bo pravičen. A dejstvo, da stranka v predhodnih postopkih ni bila uspešna, še nikakor ne pomeni, da je podan dvom v nepristranskost sodišča. Tega ne utemeljuje niti skrb stranke, ki je brez navedb konkretnih dejanskih okoliščin, na katerih bi temeljila, golo čustveno dojemanje.