V tej zadevi je sporno, ali je tožnik zahtevke uveljavljal tudi na "odškodninski podlagi". Toženka v odgovoru na revizijo v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem utemeljeno izpostavlja stališče, da je tudi reparacija odškodnina, vendar pa je v konkretnem primeru zaradi večje jasnosti (ker je sporno, ali je tožnik uveljavljal reparacijske zahtevke iz delovnega razmerja ali odškodnino zaradi ničnega odpoklica ali oboje) treba poudariti, da je reparacija posebna vrsta odškodnine za škodo, ki nastane delavcu zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen je, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor kot član uprave nima reintegracijskega zahtevka, priznava pa se mu pravica do odpravnine oziroma povrnitve škode po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik je sicer omenjal tudi "odškodninsko podlago" in ničnost odpoklica, vendar pa je tožbeni zahtevek ves čas povezoval z obstojem pogodbe o zaposlitvi oziroma z njenim domnevnim kršenjem.
Sodišči nižjih stopenj sta tožnikov zahtevek utemeljeno presojali z vidika upravičenosti do pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (kot reparacijski zahtevek), saj je bil nenazadnje tako tudi oblikovan. Posledično sodišči nista bistveno kršili določb pravdnega postopka, ker zahtevka nista obravnavali na podlagi ničnega odpoklica.
Zahteva po nošenju uniforme (ali športne opreme slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji je logična glede na naravo misije, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije. Dejstvo, da je tožnik nosil uniformno tudi na dan, ko sicer ni imel delovnih zadolžitev, ni oviralo tedenskega počitka, zato zahteva po nošenju teh oblačil ves čas bivanja na misiji ne privede do zaključka, da tedenski počitek ni bil omogočen.
V okviru zagotavljanja varnih razmer je tožena stranka dolžna zagotoviti tudi varno bivanje pripadnikov slovenske vojske, zato so ti tudi nastanjeni v varovanih vojaških bazah, iz katerih je izhod omejen. Takšna omejitev sama po sebi ne onemogoča tedenskega počitka oziroma ga pojmovno ne izključuje, kot zmotno meni tožnik.
Tudi ugotovitev, da je tožnik moral biti dosegljiv in s seboj nositi mobilni telefon, sama po sebi ne zadostuje za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka. Takšna zahteva, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, je pričakovana in razumljiva. Zavzelo je tudi stališče, da v primeru če tožnik v tem času na konkretne naloge ni bil klican in ni opravljal nobenih delovnih nalog, ni mogoče šteti, da bi mu bil tedenski počitek onemogočen.
Tudi glede vprašanja, ali takšni sestanki pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka, se je že izoblikovala obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. V več zadevah je bilo poudarjeno, da v zvezi s tem ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina. Če gre pri teh sestankih v resnici za to, da neposredno nadrejeni pride v bivanjske prostore vojakov in jim pri tem na kratko pove, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, tega res ni mogoče šteti za opravljanje dela za delodajalca in s tem za nasprotje počitka.
Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, da povišana pripravljenost, kot jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.
Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora sodišče presojati po tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, torej delavca in delodajalca. Sodišči okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 nista tehtali celovito (sodbi nimata niti jasnega zaključka o vseh okoliščinah kršitve dne 21. 8. in 3. 11. 2019), saj nista upoštevali okoliščin na strani obeh strank. Zato je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje soprispevek tožnika znižalo za 10 %, je mogoče razumeti kot načelno stališče, da zaradi primarne obveznosti delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje delavca v zvezi z delom, soprispevek tožnika ne more biti ocenjen višje od odgovornosti prve toženke kot delodajalca. Takšno izhodišče je zmotno in ga zanikajo že citirane sodbe vrhovnega sodišča. Glede teh zadev sodišče sicer ugotavlja, da so podobne kot je tožnikova, nato pa kljub temu, da je bil v dveh od treh predstavljenih zadev soprispevek delavca ocenjen v višini 60 %, zaključi, da je nepravilna ocena soprispevka tožnika v višjem deležu od odgovornosti delodajalca.
Tožnica je sporazum podpisala prostovoljno, potem ko ji je toženka jasno in točno predstavila pomen in posledice podpisa sporazuma in se je tožnica s sindikalno zaupnico umaknila na pol urni posvet glede končne odločitve. Sporazum je bil zaradi njunih zahtev tudi prilagojen oziroma spremenjen (glede odpovednega roka, nadomestila plače), pred podpisom pa ga je tožnica tudi prebrala - kar vse dokazuje, da tožnica ni bila v bistveni zmoti o tem, kaj podpisuje; prav tako niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi kazale na prevaro toženke.
Določba 6. člena Uredbe št. 883/2004 jasno izenačuje pravno pomembnost in upoštevnost dob, dopolnjenjih v različnih državah članicah, pri preverjanju pogojev za pridobitev pravice. Ker gre pri EU za enoten gospodarski prostor, v katerem se upošteva načelo prostega gibanja oseb, bi nepravilno upoštevanje "nacionalnih posebnosti" razvodenelo bistveni namen Uredbe št. 883/2004. Države članice so dolžne pri razlagi prava z evropskim elementom uporabiti načelo lojalne razlage, po kateri se določbe nacionalne pravne ureditve razlagajo v skladu z namenom določb prava EU. V obravnavani zadevi je bila tako pravilno upoštevana tuja zavarovalna doba pri priznanju pravice iz domačega zavarovanja, saj priznavanje denarne dajatve iz naslova invalidnosti, pri čemer se zahteva še določeno razmerje izpolnjenosti zavarovalnih dob v različnih sistemih vplačevanja prispevkov glede na podlag zavarovanja, ne predstavlja take vrste posebnosti, ki bi bila lahko izključena iz koordinacije sistemov socialnih varnosti.
Pogodba 2013 je bila med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013.
Načeloma je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.
Prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, je mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana.
Ker je bil v konkretnem primeru tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev.