Družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo odločitve o določitvi plače (in nagrade) poslovodje s sklepom skupščine ne morejo prepustiti družbenikoma, ki imata skupaj večino glasovalnih pravic.
Vprašanje, ki ga je revidentka zastavila v postopku dopustitve revizije, izhaja iz napačne predpostavke, na kar pravilno opozarja toženka v 1. točki svojega odgovora na revizijo. Zaradi enakopravnega obravnavanja strank v postopku kot sestavnim delom pravice iz 22. člena Ustave RS se položaj ene stranke preko dopuščenega vprašanja v postopku dopustitve revizije, ki je enostranski postopek in v katerem druga stranka ne sodeluje, v razmerju do nasprotne stranke ne more izboljšati.
Toženka pri interpretaciji predpisov ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti, kot se zahteva za utemeljitev odgovornosti države po ustaljeni sodni praksi, ki je obširno in na več mestih citirana v izpodbijani sodbi, saj ni odstopala od sodne prakse, ki bi bila ustaljena, ni ponudila nerazumne pravne razlage in tudi ni odstopala od svojih predhodnih ravnanj.
Če zavarovanje po določeni drugi zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje zavarovalne podlage iz naslova delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1 (kot je to navedlo sodišče druge stopnje), to samo po sebi še ne pomeni, da se delavcu v individualnem delovnem sporu o priznanju delovnega razmerja, obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas ali odločitvi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizna tudi delovno razmerje (ne lastnost zavarovanca) v času, ko je bil samozaposlen oziroma odvetnik.
Tudi upoštevanje primerljivih položajev ne govori v prid stališču, da se delavcu, ki mu je pri delodajalcu priznan obstoj delovnega razmerja (iz določenega v nedoločen čas), prizna to delovno razmerje tudi v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samostojni podjetnik ali odvetnik, brez poslovnega sodelovanja s prvotnim delodajalcem. Načelno stališče je ravno obratno: če si delavec v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev, samozaposlitev, opravljanje odvetniške dejavnosti ipd., ki jo izvaja s tretjimi osebami, mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje.
V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za obročno plačilo premije - ob dodatni klavzuli na polici, da v primeru, če ob sklenitvi pogodbe ni plačan prvi obrok premije, ne nastopi obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino. S tem sta stranki v okviru dopustnega dogovora glede nastopa zavarovalnega jamstva tega vezali na plačilo prvega obroka premije. Hkrati sta se dogovorili, da se v primeru, če se ta plača po računu, ki običajno določa rok plačila, to šteje kot dogovor o tem, da je treba premijo plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe.
Posledice neplačila premije ureja 937. člen OZ. Razlikuje situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, in situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije po sklenitvi pogodbe. Ne razlikuje pa med enkratnim in obročnim plačilom premije. Ker je bilo v konkretnem primeru, glede na obrazloženo, veljavno dogovorjeno, da je treba prvi obrok premije plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, je treba za presojo posledic neplačila (prvega obroka) premije uporabiti prvi odstavek 937. člena OZ, ki določa, da v takem primeru začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po plačilu premije.
Tožena stranka je tako zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ji ga nalaga določba prvega odstavka 272. členaZPIZ-1, to je izvedba dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu. Ob tem se kot prestrogo izkaže stališče pritožbenega sodišča, da bi tožena stranka za to, da bi se razbremenila odgovornosti tožeči stranki povrniti škodo zaradi nastale delovne nezgode, morala trditi in dokazati še, da so izvedeni periodični pregledi skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo. Takšnega trditvenega in dokaznega bremena toženi stranki ob izostanku trditev tožeče stranke, da bi npr. morala tožena stranka preglede bolj pogosto izvajati, ker je to za takšne delovne stroje običajno, ni mogoče naprtiti.
Ker je do neposrednega prenosa premoženja prišlo od tožeče stranke k toženi stranki, ni najti razumnega razloga za to, da ni prav tožeča stranka tista, ki je aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za vračilo celotnega "preplačanega" zneska. Tožeča stranka ima direktni zahtevek proti toženki tudi zato, ker ni bilo ugotovljeno, da bi za izpolnitveno ravnanje tožeče stranke na račun dveh upnikov obstajalo njuno veljavno naročilo.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da navedba upravičenca v kontragarancijski pogodbi vpliva na vsebino zaveze tožene stranke kot poroka iz naslova garancije, glede na to, da v kontragarancijski pogodbi upravičenec iz kontragarancije ni enak kot v kontragaranciji.
Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.
Situacija, zaradi katere se izpostavlja vprašanje koristnosti služnosti za gospodujoče parcele, je nastala med postopkom zaradi delnih in procesnih odločitev sodišč.
S pravnomočno sodbo je za dostop do toženkinih parcel ugotovljena stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po poljski poti po tožnikovih parcelah, vendar ne kontinuirano, ampak z vmesno prekinitvijo približno 10 m², kjer pot poteka po parceli 162/9. Toženki je celo prepovedano vsakršno vznemirjanje njegove lastninske pravice na tej parceli. Toženka ugotovljene služnosti zaradi prepovedi preko dela poti v resnici ne more izvrševati, poti pa ne uporabljati. Taka služnost ostaja zgolj na papirju in ne more biti koristna za uporabo gospodujočih nepremičnin. Zato na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da pravnomočna sodna odločba, ki onemogoča lastniku gospodujočega zemljišča izvrševati stvarno služnost, lahko pomeni spremembo okoliščin po prvem odstavku 222. člena SPZ, zaradi katerih postane služnost nekoristna.