Ko gre za stopnišče, pomeni standard normalne pohodne površine zahtevo, da na stopnišču ni pretiranih višinskih odstopanj med sosednjimi stopnicami in bi zato lahko uporabnik to površino ob zadostni skrbnosti in pozornosti normalno prehodil. Ob uporabi navedenega standarda v konkretnem primeru, ko so bile stopnice z izjemo zadnje po višini pretežno enovite, je tožnica utemeljeno pričakovala, da bo taka tudi zadnja stopnica. Ker je ta od sosednje znatno odstopala, tj. za 5,5 cm ali 31,43%, je bila s tem prekinjena ritmičnost gibanja, zato stopnišče (v tem delu) po presoji revizijskega sodišča ne ustreza standardu normalne pohodne površine.
Tožeča stranka ni veljavno odstopila od predpogodbe v skladu s 105. členom OZ, ker ni jasno, enostransko in vnaprej določila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, temveč je kljub temu, da se je konkludentno strinjala s podaljšanjem roka za izpolnitev obveznosti, od nje odstopila. Dodatni izpolnitveni rok bi morala toženki določiti jasno, enostransko in vnaprej, če bi ta potekel brez uspeha, pa bi bila predpogodba razveljavljena po zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ), ne da bi bila za to potrebna njena izjava.
Višje sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka s pritožbo in v njej navedeno sodno prakso ni uspela izpodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje sodišč v skladu z do tedaj uveljavljenimi standardi v „korupcijskih zadevah“. Ker tega ni storilo, je utemeljen revizijski očitek, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD).
Določba ZD o nepreklicljivosti dedne izjave izhaja iz potrebe po zagotavljanju stabilnosti pravnih razmerij. Čeprav gre za enostranski pravni posel, ima ta premoženjskopravne posledice, primerljive z razpolagalnimi pravnimi posli. S preklicem dedne izjave bi namreč posegli v pravice, ki so jih že pridobili drugi. Stališče revidentke, da bi sodišče moralo v primeru, ko se kasneje najde obsežnejše nove premoženje, dopustiti preklic ali spremembo dane dedne izjave, bi bilo v nasprotju z jasnimi pravnimi pravili o nepreklicljivosti, nepogojnosti in zlasti s pravilom, da odpoved ne more biti delna. Prav zato pa ZD v drugem odstavku 138. člena ZD dediču daje možnost zahtevati razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Dedič, ki bo z zahtevkom uspel, bo skupaj z drugimi dediči postal univerzalni naslednik celotne zapuščine.
Ni pravilno stališče revidentke in nekaterih senatov višjih sodišč, da se izjava o odpovedi dediščini ne nanaša na pozneje najdeno premoženje, če je s tem obseg zapuščine bistveno spremenjen. Sodišče seveda lahko pozove stranke, ali so v primeru, ko se kasneje najde novo premoženje, pripravljene skleniti nov dedni dogovor. Če pa do tega ne pride, lahko dedič, ki se je odpovedal dediščini, zahteva le razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Pri odločanju je treba uporabiti 46. člen OZ, po katerem mora biti zmota bistvena in opravičljiva.
V primeru neupoštevanja varovankine izjave, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice, bi prišlo do kršitve pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave) v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
Odgovor na prvo revizijsko vprašanje - ali je zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav obseg dela delavca na delovnem mestu ostaja pretežno enak in spremembo pri delu predstavlja črtanje le ene delovne naloge – se torej na načelni ravni glasi, da le minimalne spremembe vsebine in obsega nalog delavca ne predstavljajo utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; od te presoje je odvisen tudi odgovor na drugo vprašanje - ali je delodajalec upravičen v takem primeru ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za isto delo in za 25 % znižano plačo.
Reorganizacija delovnega procesa sama po sebi ne pomeni, da že s tem nastopi utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni nepomembno, ali so se pred tem naloge, ki jih tožnica po spremembi ni več opravljala, ker so bile prenesene (in kot kaže obsežno nadgrajene z drugimi nalogami), dejansko izvajale oziroma v kakšnem obsegu so se izvajale, upoštevajoč dotedanjo organiziranost in prakso (obseg in usmeritev delovanja) delodajalca. Če so namreč te naloge ob ostalih nalogah, ki jih je tožnica opravljala, v obsegu kot jih je opravljala, predstavljale zanemarljiv obseg dela tožnice in je prišlo le do prenosa teh nalog z namenom drugačnega organiziranja, vendar vsebinske spremembe opravljanja teh nalog ter njihovega večjega obsega, obenem pa zato tudi drugačnih zahtev izobrazbe, ni mogoče enostavno zaključiti, da so prenehale potrebe tožnice po njenem delu pod pogoji iz dosedanje pogodbe o zaposlitvi.
Izpovedbe tožnika in z njegove strani predlaganih prič so v nasprotju z izpovedbami prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero prvim in navedlo, da je verjelo njihovim izpovedbam, ker so skladne, čeprav sta tudi tožnikova nadrejena (ki sta bila s tožnikom tudi v dnevnem stiku), o istih dejstvih izpovedovala skladno. Sodišče prve stopnje dokazne presoje izpovedb prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ni izvedlo, niti ni teh dokazov presojalo skupaj s preostalimi dokazi. Tudi verodostojnost evidenc bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti v skladu z 8. členom ZPP.
Ker sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno ocenilo vsakega od teh dokazov in vse dokaze skupaj ter (glede na uspeh celotnega postopka) sprejelo dokazno oceno o tem, ali je bilo tožniku omogočeno koriščenje tedenskega dopusta, ni zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP (kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje izrecne pritožbene ugovore o metodološki pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, je tudi samo storilo to kršitev.