Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.
Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).
Po četrti alineji 8. člena ZBPP je mogoče dolžniku v izvršilnem postopku dodeliti BPP ne le za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč tudi za sestavo in vložitev pritožbe zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča.
Za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, lahko tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo.
V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.
Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.
Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.
Določba o mirovanju pravic obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas po četrtem odstavku 49. člena ZDR-1 ima naravo kogentne določbe, ki je delavec in delodajalec ne moreta obiti z drugačnim dogovorom v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Takšen dogovor bi namreč pomenil za delavca manj ugodno določitev pravic od tistih, ki jih določa zakon, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1.
Ob tem ni pravno relevantno, da je bil dogovor o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas sklenjen v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave, ki je bila sklenjena za določen čas in ki je temeljila na 73. členu ZDR-1. Šesta alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1 se nanaša na pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena na podlagi 73. člena ZDR-1. Zato se tožnik v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave niti na podlagi šeste alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1 ni mogel dogovoriti za prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (glede katere je nastopilo mirovanje pravic obveznosti in odgovornosti).
Kolikor delodajalec zagotovi ukrepe, s katerimi invalidom ob upoštevanju njihove preostale delovne zmožnosti omogoči doseganje primerljivih rezultatov glede na druge delavce (npr. s prilagoditvijo njihovih delovnih mest; z usposabljanjem oziroma izobraževanjem, ki je glede na njihovo preostalo delovno zmožnost primerljivo z usposabljanjem in izobraževanjem drugih delavcev, itd.) uporaba istih kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev za invalide in delavce, ki niso invalidi, ne pomeni avtomatično posredne diskriminacije.
Stranki sta iztek pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu prvega odstavka 79. člena ZDR-1 jasno in nedvoumno vezali na nastop specifičnega dogodka - imenovanje direktorja zavoda oziroma na potek časa, ne pa na nastop kakega drugega dogodka, kot je na primer imenovanje drugega vršilca dolžnosti. Ker stranki nista določili drugih razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi ta pred potekom enega leta ali ob odsotnosti imenovanja direktorja zavoda, v skladu z drugim odstavkom 79. člena ZDR-1, lahko prenehala le sporazumno oziroma na enega od zakonsko določenih načinov, na primer z odpovedjo.