prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti - ocena ustavnosti ZIZ
Vrhovno sodišče je v zadevi II DoR 62/2020 z dne 22. 5. 2020 s sklepom prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti določbe prvega odstavka 10. člena ZIZ. Zadeva se pri Ustavnem sodišču vodi pod opr. št. U-I-225/2020.
Ker bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o obravnavanem predlogu uporabiti navedeni člen ZIZ, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) prekinilo tudi ta postopek.
Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. Razvoj ustavnosodne prakse je prikazan v odločbi U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013 in jo Vrhovno sodišče iz navedene odločbe v naslednji točki obrazložitve povzema.
ZPP člen 181. ZNP člen 112, 118. ZNP-1 člen 149, 155. ZVEtL-1 člen 17, 35. ZZK-1 člen 40.
solastna nepremičnina - tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitvena tožba - izključna lastnina - pravni interes za tožbo - pravna korist - obstoj pravne koristi - dejanska etažna lastnina - navidezna solastnina - varstvo lastninske pravice - pravica do sodnega varstva - učinkovito pravno varstvo - dopuščena revizija
Tožnica in toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki nepremičnine: stavbišča s stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, dvoriščem in potjo. Tožnica uporablja prvo nadstropje in podstrešje stanovanjske stavbe, kar skupaj tvori zaokroženo bivanjsko enoto. Trdi, da je resnična izključna lastnica tega dela zgradbe. Stanovanje je namreč leta 1995 kupila od prve toženke. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo, ali pravo tožnici priznava pravni interes za tožbo, s katero naj se ugotovi obstoj njene izključne lastninske pravice na realnem delu nepremičnine (dejanskega stanovanja v navidezni solastnini).
Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno pravno vprašanje je pritrdilen. Tožnica v obravnavani ugotovitveni pravdi lahko relativno učinkovito (skladno s 23. členom Ustave) stabilizira svoj stvarnopravni položaj. Ta postopek ji nudi, da se končata negotovost in spor o tem, da ji pripada izključna lastninska pravica na opredeljenem delu zgradbe ter da bo takšna tudi končna zemljiškoknjižna formalizacija njenega stvarnopravnega položaja, ko bodo nekoč v nejasni prihodnosti rešena vsa ostala odprta vprašanja med subjekti konkretne lastninske skupnosti, vprašanja, v razmerju do katerih je sporno lastniško vprašanje, ki je predmet te pravde, relativno samostojno.
določitev pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - ekonomičnost postopka - pravica do nepristranskega sojenja - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Odločitev o tem, ali bo ml. C. C. ostal nameščen v zavodu ali ne, bo vplivala na odločitev o skrbništvu in preživnini. Zahteva po ekonomičnosti postopka narekuje zaključek, da je primerno, da o vseh zadevah odloči isto sodišče.
Dejstvo, da je ena od strank postopka zaposlena pri pristojnem sodišču in da je do pred kratkim svoje delo opravljala v isti stavbi kot oddelek sodišča, pristojen za odločanje, pri tem pa se je vsakodnevno srečevala z osebjem in sodniki tega oddelka ter z njimi spletla delovne in prijateljske vezi, kar poudarja pristojno sodišče samo, bi namreč utegnilo povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja, tako v očeh javnosti kot v očeh pravdnih strank.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - zdravstveno stanje stranke v postopku - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka - faza postopka - zavrnitev predloga
V dani fazi postopka, ko je pristojno sodišče zadevo v določeni fazi že obravnavalo, izjemen ukrep prenosa pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče ni več skladen z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6, 377. OZ člen 561, 561/3.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju - nepopolna vloga - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj tudi problemsko in silogistično osredotočati. Šele tako popoln predlog namreč omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni red in sodno prakso.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je pravilna materialnopravna interpretacija določbe 168. člena OZ, da je mogoče izgubljeni dobiček izračunati le na podlagi obstoja preteklega dobička.
ZPP člen 367c, 367c/2. ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1.
predlog za dopustitev revizije - omejitev gibanja - nevarnost pobega - zapustitev države - zavrnitev predloga - vprašanje ni pomembno za obravnavano zadevo - ni izkazan odstop od sodne prakse - odložitvena začasna odredba - zahteva za izdajo začasne odredbe - zavrženje zahteve
V zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso upravnega sodišča tožeča stranka primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja ni opravila ter tako ni izkazala, da je ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju sodišče odločilo drugače.
O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.
Negotovostim in zapletom pri vročanju se je mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.
kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - napotitev oškodovanca na pravdo - obvezne sestavine sodbe - načelo subsidiarnosti - načelo oficialnosti
Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1).
Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe.
ZKP člen 265, 265/2-1, 311, 311/3, 371, 371/1-3, 442, 442/1.
pravica do obrambe - procesna sposobnost - presoja izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - zloraba procesnih pravic - pravica do uporabe svojega jezika - pravica do tolmača - materialna izčrpanost pravnih sredstev - sojenje v nenavzočnosti
Ustavno sodišče je razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženi sodeluje v kazenskem postopku. To je tudi nujni pogoj, da lahko obdolženec v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, ko sodišče pri presoji dveh izvedenskih mnenj sledi samo enemu od njiju, kadar zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Še toliko bolj velja to v primeru, ko sta izvedenski mnenji skladni. Samo v primeru, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z odreditvijo tretjega izvedenca.
Pogoju, da je bila obsojenka že zaslišana, je bilo zadoščeno že s tem, da ji je bila dana realna možnost, da se lahko zagovarja, pa se je, klub izrecnemu opozorilu sodišča, da bo štelo, da se zagovarja z molkom, odločila, da zagovora ne bo podala. Na tej podlagi se izkaže, da je zgrešeno tudi vložnikovo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZKP po preteku trimesečnega roka vsakič znova zaslišati obsojenko. Ta je bila namreč na vse glavne obravnave pravilno vabljena, pa se jih ni udeležila, sodišče ji je omogočilo sodelovanje v postopku, stvar njene odločitve pa je bila, da je ubrala drugo pot. Če bi obveljala vložnikova razlaga, bi to pomenilo, da bi lahko obdolženec, ki bi se iz pragmatičnih razlogov zatekel v absentizem in se izogibal pristopu na glavno obravnavo, v primerih, ko je med obravnavo preteklo več kot tri mesece, s svojo nenavzočnostjo praktično blokiral potek kazenskega postopka.
izdaja uporabnega dovoljenja - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ni upravni akt - ni pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Izpodbijana odločba tožene stranke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskih udeležencev in jim tak položaj priznala, je samo odločitev procesne narave v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pritožnici v tem upravnem sporu, s katero navedeni postopek ni bil končan, zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.
Ni sporno, da je bilo pritožnici (še pred vložitvijo tožbe) izdano uporabno dovoljenje za sporni objekt. S tem je dosegla izdajo odločbe o pravici oziroma pravni koristi, kar je bil njen cilj. Ne glede na to pa bi morala, vložiti tožbo po ZUS-1 zoper odločitev o glavni stvari, če je menila, da je s priznanjem položaja stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kakorkoli poseženo v njene pravice ali pravne koristi in če bi si s tem lahko izboljšala svoj pravni položaj.
Pritožnica je pravni interes za samostojno tožbo zoper odločitev o priznanju položaja stranskih udeležencev utemeljevala z zatrjevanjem obstoja odškodninskega zahtevka zoper državo in ker naj bi zaradi nepravilnega razlogovanja v izpodbijani odločbi, ki, kot navaja, v pravni red vnaša nejasnost in pravno nevarnost, ostala brez pravnega varstva do tretjih. Ta zatrjevani interes pa je zgolj pritožničin dejanski in ne pravni interes.
pravilna uporaba materialnega prava - pravna kvalifikacija - globa za prekršek - dejansko opravljanje dejavnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar zaznal očitana prekrška, ni opravljal avtotaksi dejavnosti.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve materialnega predpisa ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00038496
URS člen 25, 29, 29-2.. ZP-1 člen 90, 90/4, 171.. ZOdv člen 2.a, 34.c, 34.d.
pravica do zagovornika - pravica do svobodne izbire zagovornika - tuj odvetnik - zastopanje po tuji odvetniški družbi - dovoljenost pravnih sredstev - pravica do pravnega sredstva
Odvetnik iz druge države članice, ki ni vpisan v imenik odvetnikov, sme v skladu z določbo 34.d člena ZOdv v Republiki Sloveniji opravljati odvetniške storitve, ki sodijo v okvir odvetniškega poklica ob pogoju iz drugega odstavka 34.c člena ZOdv, to je, da mora sodelovati z odvetnikom, ki ima v Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom „odvetnik“. Vpis v imenik odvetnikov zakon zahteva le v primeru, če želi odvetnik iz druge države članice Evropske unije v Republiki Sloveniji opravljati odvetniški poklic.
ZP-1 člen 2, 2/2, 156, 156-4.. ZCes-1 člen 32, 32/16-3.. ZCes-1C člen 32, 32/16-6.
kršitev materialnega prava - uporaba milejšega predpisa - predpisana sankcija - izredni prevoz - časovna veljavnost predpisa
Tudi če se konstitutivni znaki samega prekrška (prevoz deljivega tovora kot izredni prevoz) ne spremenijo, se pa spremeni razpon predpisanih glob za primer različnega odstopanja od s predpisi dovoljenega oziroma s prometnimi znaki omejenega izrednega prevoza, je v luči milejšega predpisa treba preveriti, ali gre za spremembo v korist storilca prekrška in to upoštevati v sodbi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00037669
ZP-1 člen 11a, 11a/2, 156, 156/1, 156/1-3.. URS člen 31.
kršitev materialnih določb zakona - prepoved ponovnega sojenja v isti stvari - ne bis in idem - zavrženje kazenske ovadbe - umik predloga za pregon - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Načelo ne bis in idem ne more predstavljati ovire za kasnejši prekrškovni postopek, saj zavrženje kazenske ovadbe s strani državnega tožilca (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) ne predstavlja odločbe, ki bi imela učinek pravnomočno razsojene stvari in bi preprečevala ponovno obravnavanje storilca zaradi istega ravnanja v kaznovalnem (kazenskem ali prekrškovnem) postopku.
Veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.