Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je materialnopravno pravilna presoja, da tožnici ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti in da je predpostavka dobre vere izkazana,
- ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti.
Tožnica in toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki nepremičnine: stavbišča s stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, dvoriščem in potjo. Tožnica uporablja prvo nadstropje in podstrešje stanovanjske stavbe, kar skupaj tvori zaokroženo bivanjsko enoto. Trdi, da je resnična izključna lastnica tega dela zgradbe. Stanovanje je namreč leta 1995 kupila od prve toženke. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo, ali pravo tožnici priznava pravni interes za tožbo, s katero naj se ugotovi obstoj njene izključne lastninske pravice na realnem delu nepremičnine (dejanskega stanovanja v navidezni solastnini).
Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno pravno vprašanje je pritrdilen. Tožnica v obravnavani ugotovitveni pravdi lahko relativno učinkovito (skladno s 23. členom Ustave) stabilizira svoj stvarnopravni položaj. Ta postopek ji nudi, da se končata negotovost in spor o tem, da ji pripada izključna lastninska pravica na opredeljenem delu zgradbe ter da bo takšna tudi končna zemljiškoknjižna formalizacija njenega stvarnopravnega položaja, ko bodo nekoč v nejasni prihodnosti rešena vsa ostala odprta vprašanja med subjekti konkretne lastninske skupnosti, vprašanja, v razmerju do katerih je sporno lastniško vprašanje, ki je predmet te pravde, relativno samostojno.