Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča.
Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v obnovljenem davčnem postopku) ni prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav.
Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tako je torej dolžan izdati pravilno in zakonito odločbo tako z vidika uporabe materialnega prava kot tudi ugotovitve dejanskega stanja. Ne ZDavP-2 in ne ZUP pa ne vsebujeta nobenih omejitev (prekluzij) glede uporabe vseh relevantnih dejstev in dokazov v obnovljenem postopku, ki bi omejevale postopek in presojo davčnega organa pri doseganju navedenega cilja. Skladno z načelom davčne pravičnosti (14. člen Ustave) je treba tudi v primeru obnove postopka odmere dohodnine vselej upoštevati vsa, tudi nova dejstva, tako glede dohodkov kot tudi stroškov ter olajšav, ki znižujejo davčno osnovo davčnega zavezanca, če so nastali v upoštevnem davčnem obdobju.
Ni dovolj, da delodajalec samo formalno utemelji svojo odločitev glede razporeditve delovnega časa delavca, ki uveljavlja svojo pravico do krajšega delovnega časa iz naslova starševskega varstva. Delodajalec mora sprejeti svojo odločitev s tehtanjem glede na potrebe delovnega procesa in zahtevo (družinske potrebe) delavca, pri čemer ima v izhodiščnem položaju sicer prednost varovanje pravice delavca iz naslova starševstva.
Tožnica je direktorici namenila grobe žaljivke in grožnje, na javnem mestu, vpričo strank, kar je ravnanje, ki ga delodajalec upravičeno ne more tolerirati. Delo v gostinskem lokalu, torej s strankami in na javnem mestu terja od delavca dostojno obnašanje in zmožnost obvladovanja. Pred strankami si noben delavec ne more dovoliti razreševanja osebnih konfliktov z nadrejenimi (in obratno), še zlasti pa ne na tako agresiven in žaljiv način, pa naj bo še tako nezadovoljen z delodajalčevim izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Okoliščine na strani tožnice - užaljenost, vznemirjenost, temperament, nezadovoljstvo zaradi neizplačanega regresa in težave v zasebnem življenju - ne opravičujejo narave kršitve niti ne zmanjšujejo njene teže.
Sodbi sodišč temeljita na nekaterih nepravilnih izhodiščih v zvezi s tem, kaj sploh predstavlja delovno obveznost pripadnika Slovenske vojske na vojaški misiji v tujini, ki posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, kar je revizijsko sodišče že obrazložilo v več zadevah (VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 32/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 65/2019). Med drugim je izpostavilo, da je treba ločiti pravila reda in obnašanja (ki se zahtevajo v drugačnih sredinah, kot je vojaška baza), in delovne obveznosti.
Za presojo, ali gre za poseg v pravico do tedenskega počitka, je pomembno ugotoviti, kakšne so bile konkretne zadolžitve tožnika v dneh, ko je imel po evidenci prosto.
Na podlagi teh ugotovitev bo moralo sodišče presoditi, ali so bila tožniku naložena opravila, ki so pomenila kršenje pravice do tedenskega počitka ali pa je šlo le za opravila, ki sta jih narekovala narava in režim bivanja na vojaški misiji.
Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presojo oprostitve in višine oprostitve upravičenca, ob tem pa tudi druge upoštevne ugovore, povezane z vsebino odločanja.
Zavezanec lahko v postopku poleg ugovorov v zvezi z oprostitvijo upravičenca uveljavlja tudi oprostitev (do)plačila storitev in podaja s tem povezane navedbe oziroma ugovore v zvezi s temeljem obveznosti za doplačilo (npr. ugovori po DZ) in njegovim premoženjskim stanjem. V tem delu združenega postopka lahko torej nastopa kot aktivna stranka (42. člen ZUP), vendar le, če poda ustrezno samostojno vlogo v tej smeri. V zvezi s tem mora CSD ob vabilu zavezancu, da se vključi v postopek na podlagi vloge upravičenca za oprostitev plačila za oskrbo (44. člen ZUP), zavezanca kot navedeno tudi opozoriti na možnost, da sam vloži navedeno zahtevo za oprostitev njegove obveznosti (do)plačila ter ga opozoriti na posledice, če take vloge ne bo vložil (da se bo štelo, da njegove oprostitve ne bodo mogli izračunati in se bo štelo, da je plačilno sposoben v višini oprostitve upravičenca). Glede na navedeno je ravnanje CSD kot v obravnavani zadevi, ki zavezanca poziva le na vložitev ugovora o svojem premoženjskem stanju (in stanju družinskih članov), preozko.
CSD je ob pridobivanju osebnih podatkov zavezanca (in tretjih oseb) dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave. Zaradi tega določb zakonov o splošnem pooblastilu CSD ni mogoče razlagati tako, da CSD upravičujejo za neomejeno pridobivanje podatkov, ki presegajo obseg podatkov, ki jih upravni organ nujno potrebuje, torej ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti.
Navedeno pomeni, da v primeru, če gre za podatke o premoženjskem stanju zavezanca (in njegove družine), ki kot stranka ne sodeluje ali noče sodelovati v postopku na način, da bi se v zvezi s svojo oprostitvijo skliceval na svoje premoženjsko stanje, čeprav mu je bilo sodelovanje omogočeno, CSD nima potrebe in podlage za pridobivanje teh podatkov iz zbirk, do katerih ima sicer dostop po zakonu. Podatki iz teh zbirk niso primerni za dosego namena. In obratno. Če zavezanec vloži vlogo za oprostitev zaradi svojega premoženjskega stanja (in stanja družine), CSD te podatke lahko pridobiva iz zbirk podatkov (na podlagi določb ZSV in ZUPJS) in prav na ta način tudi preverja podatke zavezanca ter odloča o utemeljenosti njegove zahteve.
Osnovno pravilo, kot izhaja iz drugega odstavka 233. člena Pravil OZZ, je, da mora biti delavec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela na svojem domu. Odsotnost z doma je sicer mogoča, vendar izjemoma (v primerih, ki jih predvideva izpostavljeni člen), pa še to v okviru kraja bivanja. Pravila OZZ pri tem izrecno določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno - torej za vsak odhod - potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.
Navedena pravila mora delavec upoštevati tudi v času, ko delodajalcu sporoči, da izostaja z dela zaradi zdravstvenih težav, do prvega pregleda pri zdravniku, saj v tem času praviloma še nima posebnih navodil osebnega zdravnika. Delavec v tem času ne sme ravnati, kot da je v aktivnem bolniškem staležu (v smislu, da ima prosto gibanje), temveč ravno obratno - praviloma mora biti doma.