OZ člen 131, 147, 147/1, 147/2, 179. ZPP člen 184, 184/2, 186, 186/1.
trpinčenje na delovnem mestu - krivda - naklep - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec povzroči tretjim osebam - prekluzija
Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pomeni posebno obliko odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.
Navedeno pomeni, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem, ali sta N. R. in D. R., kot delavca tožene stranke, ki sta nad tožnico izvajala trpinčenje na delovnem mestu, pri tem ravnala naklepno ali iz hude malomarnosti, saj to za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke ni bistveno. Zadostuje, da je sodišče ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje protipravno, to je takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu, torej kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
DAVKI - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034323
URS člen 22, 23, 25, 158. ZDavP-2 člen 88, 90, 90/1, 90/2, 404. ZUP člen 66, 66/3, 139. ZUS-1 člen 94, 94/2. ZSZ člen 62, 62/1. ZGO-1 člen 218c, 218c/2, 218c/3, 218c/4. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kranjska Gora - uradno prečiščeno besedilo (UPB1) (2015) člen 19, 20.
dopuščena revizija - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - davčni postopek - pravnomočna odmerna odločba - izredno pravno sredstvo - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - pogoji za uporabo - očitna napaka - razlaga zakona - napačno ugotovljeno dejansko stanje - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - ravnanje zavezanca - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.
"Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti.
Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ.
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige.
Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/3, 233, 243, 243/1, 245. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 43, 44, 44/1, 103, 103/1, 103/3, 103/3-a.
dopuščena revizija - carina - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - napaka carinskega organa - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - zastaranje carinskega dolga - obvestilo dolžniku - pritožbeni postopek - razlaga pojma - revizijski postopek - tek zastaralnega roka - prekinitev zastaranja - zavrnitev revizije
Za namen razlage 221. člena CZS o prekinitvi zastaranja je treba revizijo po ZUS-1, ki jo vloži zavezanec za carinski dolg in z njo uspe ter doseže ponovno odločanje o dolgu pred carinskim organom, šteti za pritožbo v smislu 243. člena CZS. Omenjeni odgovor pa pritrjuje tudi dosedanji praksi Vrhovnega sodišča, da mora carinski organ postopek, ki sledi odločitvi o reviziji, izvesti do poteka zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o reviziji njegov tek nadaljuje (zadevi X Ips 202/2014, X Ips 23/2015). Z navedenim pa je skladno tudi stališče v zadevi X Ips 43/2016, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.
Dejstvo, da je šele Vrhovno sodišče v omenjenem revizijskem postopku odpravilo odločbe carinskega organa iz leta 2012, pomeni, da zastaralni rok do revizijske odločitve ni mogel teči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036128
ZPP člen 367, 367a, 367b, 374, 374/1. ZPP-E člen 122, 125, 125/3. ZUS-1 člen 11, 11/1, 22, 22/1, 83, 83-1. ZS člen 98, 106. URS člen 25.
direktna revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - uporaba pravil zpp - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 29. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/2, 59/2-2, 75, 75/2, 93, 93/1.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davčni postopek - nepriznani odhodki - dokazovanje v davčnem postopku - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev načela konktradiktornosti - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pritrdilno ločeno mnenje
Vnaprejšnja dokazna ocena je tako izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
Pri dokaznem predlogu, naj se kot priče zaslišijo predstavniki izvajalcev del (izdajateljev računov), ne gre za zgoraj opisan primer. Revidentka z njim namreč ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, ali dejstev, ki niso pomembna za odločitev, temveč nasprotna dejstva, takšna, ki bi glede na njene trditve morebiti lahko spremenila višino ugotovljene davčne obveznosti. Z zaslišanji je namreč želela dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.
Stališče Upravnega sodišča, da izpovedba predlaganih prič ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v obravnavnem upravnem sporu, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev revidentkine pravice do obravnavanja pred sodiščem. Na takšen način je bilo stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, tj. dejanske izvedbe zaračunanih del in s tem višine davčno priznanih odhodkov. S tem je Upravno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave, na kar utemeljeno opozarja revizija.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - razlogi za pritožbo
Namen pravnega sredstva iz 357.a člena ZPP je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; ta pravica je lahko kršena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko oziroma moralo storiti.
Pritožba toženke navedeni zakonski okvir popolnoma zgreši. Toženka namreč sploh ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 1.
tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - misija - vojak - delovna obveznost
Pri presoji materialnopravne pravilnosti stališča, da tudi sodelovanje na vsakodnevnih sestankih z nadrejenimi (pri čemer je treba poudariti, da je sodišče druge stopnje obstoj teh sestankov ugotovilo samo, mimo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) pomeni opravljanje dela, ki je tožnici onemogočalo tedenski počitek, je treba opozoriti, da je takšen zaključek najmanj preuranjen. Sodišče ni ugotavljalo niti kakšni so ti sestanki bili, niti kako pogosti in ali je bila udeležba na njih za tožnico obvezna. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča pa so ta vprašanja bistvena za presojo, ali so takšni sestanki lahko pomenili delovno obveznost posameznega pripadnika Slovenske vojske na misiji in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - pokojnina - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - poprava krivic
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilno stališče sodišč, da se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri), upošteva kot pokojninska doba brez dokupa,
- ali je pravilno stališče sodišč, da je toženka dolžna pri odmeri pokojnine tožniku upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odškodnina za nesrečo pri delu - soprispevek - višina denarne odškodnine
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika in o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
konkurenčna klavzula - pogodba o zaposlitvi za določen čas - denarno nadomestilo - delna ničnost pogodbe
Pri razlagi konkurenčnih klavzul Vrhovno sodišče sicer sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 11. člen ZDR, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava.
Ker je tožnik (kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi) kot član uprave - delavski direktor pri opravljanju svoje funkcije pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZDR, čeprav prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določbi drugega odstavka 38. člena ZDR izrecno ni zajeto.
Dogovor, po katerem bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženko pa le, če bi tožnik izkazal, da si je prizadeval pridobiti zaslužek, primerljiv prejšnjemu, pa mu je bilo to zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno, je v nasprotju z načelom ekvivalence, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (prav zaradi kršitve tega načela je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90), pa tudi nesmiselna, saj predpostavlja, da bi bil tožnik do nadomestila upravičen le, če bi iskal zaposlitev (oziroma izkazal možnost zaposlitve) pri delodajalcih, pri katerih bi že vnaprej vedel, da se zaradi konkurenčne klavzule ne more zaposliti.
V pogodbi določena obveznost tožnika je v tem delu tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, iz katerega izhaja, da denarno nadomestilo pripada pogodbi zvesti stranki, pri čemer se posebno prizadevanje niti za zaposlitev niti za pridobitev primerljivega zaslužka ne zahteva. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas vzdrži opravljanja konkurenčne zaposlitve oziroma dejavnosti. Delavcu to nadomestilo pripada, ne da bi mu bilo treba dokazovati, kaj vse mu je konkurenčna klavzula onemogočila.
Zaradi neustreznosti določila, da je toženka dolžna plačati denarno nadomestilo le, če bo tožnik izkazal prizadevanje za pridobitev primerljivega zaslužka, pa mu bo to onemogočeno zaradi konkurenčne klavzule, ni nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavni in zavezujoči sta tako določbi o omejitvah, ki jih mora tožnik po prenehanju delovnega razmerja spoštovati zaradi konkurenčne klavzule, kakor tudi določba o obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, vendar brez navedene nedopustne določbe.
predlog za dopustitev revizije - neplačilo sodne takse - domneva o umiku predloga
Toženka ni plačala dolžne sodne takse za predlog za dopustitev revizije ob vložitvi predloga. Te sodne takse ni plačala niti v roku, postavljenem v plačilnem nalogu, prav tako pa v tem roku ni zaprosila za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse. Vrhovno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je toženka predlog za dopustitev revizije umaknila.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - uslužbenka pristojnega sodišča kot stranka v postopku - sodniška pomočnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Prva nasprotna udeleženka je sodniška pomočnica, ki je zaposlena na pristojnem sodišču, drugi nasprotni udeleženec pa je njen partner. Gre za sodišče z manjšim kolektivom, pri čemer sodniški pomočniki po naravi dela strokovno sodelujejo s sodniki. Vse to pa narekuje prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno okrajno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00035862
ZIZ člen 20a, 20a/2, 20a/3. OZ člen 14, 111, 111/1.
popolnost revizije - elektronska vloga - vložitev elektronske vloge prek portala e-sodstvo - število izvodov vloge - elektronski podpis - priloge dopuščene revizije - neposredno izvršljiv notarski zapis - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - hipoteka - zapadlost terjatve - opredelitev datuma zapadlosti terjatve - odstop od pogodbe - dokazovanje - dopuščena revizija
Podpis v konkretni zadevi (čeprav ne gre za izvirni podpis na fizični vlogi) kaže na to, da je višja državna odvetnica revizijo avtorizirala, dodatna zaščita pri vstopu v sam portal e-sodstva pa je možnost zlorabe praktično izničila. Šteti je torej, da je podpis na reviziji ustrezen.
Čeprav ZIZ govori o "pisni izjavi dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti", pri uporabi tega pravila ne smemo samo (mehansko) slediti besedilu zakona, temveč moramo pri razlagi upoštevati tudi pravila obligacijskega prava.
OZ člen 39, 39/4, 86, 86/1, 99. ZZZDR člen 88, 89. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 7. URS člen 35.
priznanje očetovstva - ničnost - ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva - kršitev moralnih norm - analogna uporaba OZ - varstvo osebnostnih pravic - pravica do poznavanja lastnega izvora - dopuščena revizija
Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.
ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice, ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava.
S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.
Nepristranskost sojenja lahko stranka v konkretni zadevi doseže s predlogom za izločitev razpravljajočega sodnika. Ni pa temu namenjen institut delegacije pristojnosti celotnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče, saj ta pride v poštev le v primerih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja.
tožba in nasprotna tožba - stvarna služnost - uporaba vrta - služnost vrta - priposestvovanje stvarne služnosti - večstanovanjska stavba - dopuščena revizija
Uporabo vrta je tako mogoče subsumirati v okvir stvarne služnosti iz 213. člena SPZ. Pri tem pa je treba vseeno ostati razumen; to namreč ne pomeni, da bi bile enako dopustne vsakršne vrtičkarske mahinacije ali okupacije tuje zemlje; kar se še posebej v primeru obsežnih javnih površin lahko hitro zgodi tudi brez prave zavesti njihovih lastnikov. Končen odgovor je tako odvisen od okoliščin konkretnega primera.
tožba na izselitev in izpraznitev nepremičnine - varstvo lastninske pravice na delu stvari - varstvo lastninske pravice na celi stavbi - aktivna legitimacija - skupna lastnina zakoncev - uporaba nepremičnine - polnoleten otrok - prenos upravljanja - dovoljenje za bivanje - prekarij - preklic prekarija - nedeljive obveznosti - dopuščena revizija
Tožnik ni bil aktivno legitimiran za (samostojno) vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice, ker se ta nanaša na premoženje, ki spada v skupno premoženje njega in A. A. (in bi morala tožbo vložiti oba). Aktivne legitimacije ni imel tudi zato, ker je na imenovano (začasno) prenesel posle upravljanja s spornimi nepremičninami (tudi odločitev o dovolitvi uporabe spornih nepremičnin tožencema).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00035858
ZIZ člen 104, 107, 107/1, 114, 115, 120, 120/2, 123, 125. OZ člen 377, 377/1, 425, 425/4.
posojilna pogodba - vračilo posojila - stvarna legitimacija - navideznost pogodbe - izvršba na denarno terjatev - rubež in prenos terjatve v izterjavo - cesija terjatve - oderuštvo - oderuške obresti
Za cesijo v izterjavo v izvršilnem postopku je značilno, da se na upnika prenese upravičenje, da terjatev izterja. Ker se upravičenje zahtevati plačilo prenese na upnika, dolžnik z njim ne razpolaga več; zanj lahko terjatev veljavno iztoži in nato vodi izvršbo samo še izvršilni upnik. V že tekočo pravdo ali izvršbo vstopi upnik kot stranka, njegov dolžnik pa se je lahko udeležuje le še kot stranski intervenient. Poleg tega je s sklepom o rubežu terjatve dolžnikovemu dolžniku izrecno prepovedano, da bi zarubljeno terjatev poravnal dolžniku, dolžniku pa je prepovedano terjatev od svojega dolžnika izterjati ali kako drugače razpolagati z njo.
Bistvena značilnost oderuštva je namreč subjektivni element, pa čeprav se ta (kot v obravnavanem primeru) domneva. Subjektivni element pa je lahko podan le ob sklenitvi pogodbe. Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja in pri njem nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Iz tega razloga lahko do oderuštva pripelje le zavestno ravnanje (ene od) pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe, ne more pa oderuštva naknadno povzročiti objektivna sprememba predpisane obrestne mere.
odškodninski spor - načelo pomoči prava neuki stranki
ZPP v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi.
Prvostopenjsko sodišče je tožnika najprej dvakrat pisno poučilo, kako mora popraviti in dopolniti tožbo, da bo sploh sposobna za obravnavanje, na prvem naroku za glavno obravnavo mu je nato svetovalo zastopanje po odvetniku, predstavilo mu je možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč in zaradi zagotovitve kvalificiranega zastopanja je preložilo narok za mesec dni in pol. Ta rok za pripravo na glavno obravnavo ni očitno neprimeren ne tedaj, ko si stranka pooblaščenca zagotovi sama, niti tedaj, ko ji je kvalificirano zastopanje dodeljeno v okviru brezplačne pravne pomoči. Iz utemeljenih razlogov lahko stranka zaprosi tudi za njegovo podaljšanje.
ZPP člen 286, 337, 367a, 367a/1. ZIZ člen 10, 10/1, 20a, 20a/3, 20a/5.
dopuščena revizija - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - izvršljivost notarskega zapisa - predčasna zapadlost terjatve - trditveno in dokazno breme - dokazovanje zapadlosti terjatve - izjava o odstopu - vročitev - priporočena poštna pošiljka
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje pri presoji vprašanja, ali je upnik izkazal predčasno zapadlost terjatve, pravilno uporabilo 20.a člen ZIZ,
- ali bi višje sodišče moralo upoštevati upnikove trditve in dokazne predloge iz dopolnitve upnikove pritožbe z dne 11. 9. 2019 glede na določila 337. člena ZPP in 286. člena ZPP,
- ali je obstajala zadostna trditvena podlaga na strani dolžnika glede neizkazane predčasne zapadlosti upnikove terjatve v smislu 20.a člena ZIZ oziroma ali drži, da ta trditvena podlaga sploh ni bila potrebna, ker lahko sodišče vsa dejstva v tej zadevi raziskuje po uradni dolžnosti.