Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - motorno vozilo - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - pravica do odškodnine - razlaga zakonske določbe - metode razlage - vožnja po dirkališču (avtodromu) - športna vožnja - organizacija športne prireditve
Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.. ZVNDN-UPB1 člen 8, 8-2.
vojska - kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - epidemija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vsi člani predlagatelja do solidarnostne pomoči upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (množičnega pojava nalezljive bolezni). Po pravilnem stališču pritožbe gre upoštevaje namen, ki izhaja že iz same narave pravice in je izrecno opredeljen v Razlagi KPNG, solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom pomoči lažje premostili.
Ker predlagatelj v pozivu nasprotni udeleženki ni podal nobenih navedb o obstoju povezave med dogodkom razglasitve epidemije bolezni SARS-CoV-2 (COVID‑19) in konkretnimi težavami ali nevšečnostmi članov predlagatelja, nasprotna udeleženka ni kršila 4. točke 40. člena KPND, ko je takšen splošen poziv za izplačilo solidarnostne pomoči zavrnila, tudi sicer pa bi ugotavljanje tovrstnih povezav presegalo okvir kolektivnega delovnega spora. To ne pomeni, da do izplačila solidarnostne pomoči ni upravičen noben delavec – član predlagatelja, temveč da se upravičenost do te pomoči lahko ugotavlja le za vsakega delavca posebej v okviru individualnih delovnih sporov.
gradbena pogodba - dodatna dela - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - sestavine pisno izdelane sodbe
Gradbena pogodba in v njej dogovorjena cena za opravljeno delo po tej pogodbi za dodatna dela ne velja, saj le-ta s pisno gradbeno pogodbo niso bila zajeta oziroma dogovorjena, zato bi lahko zanje veljala enaka cena kot za osnovna dela, ki so bila dogovorjena z gradbeno pogodbo, za kar se pritožbeno zavzema tožnik, samo v primeru, če bi bila takšna cena med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena.
324. člen ZPP v 1. odstavku določa obvezne sestavine sodbe, med katerimi je tudi obrazložitev, v 4. odstavku pa določa še vsebino obrazložitve, v kateri sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 324. členu tako predpisuje zgolj obvezne sestavine sodbe, ne določa pa oziroma ne prepoveduje pa, da bi sodba poleg obveznih sestavin vsebovala še kaj drugega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sodbi priložilo še prilogo, te zakonske določbe ni kršilo, posledično pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 79, 79/1, 196. SPZ člen 118, 118/4-5, 119, 119/2, 119/4, 119/5.
spor majhne vrednosti - stranke in njihovi zastopniki - etažni lastnik - zastopanje etažnih lastnikov - pooblastilo za zastopanje - sredstva rezervnega sklada - zmotna uporaba materialnega prava - opredelitev do navedb strank - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Tožeča stranka v tej zadevi so trije tožniki, ne pa A., d. d. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da A., d. d., po zakonu ne more zastopati tožnikov, ker ni upravnik te zgradbe, je zastopnika štelo za tožečo stranko. Zastopnik pa ni stranka, pač pa le v njenem imenu opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 79. člena ZPP).
Vsak etažni lastnik lahko v korist rezervnega sklada vloži tožbo proti tistim etažnim lastnikom, ki te obveznosti ne izpolnjujejo. Če tako tožbo vloži več etažnih lastnikov, so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP (ne pa tudi nujni). Sodba, izdana v takem sporu, učinkuje v korist skupnega premoženja vseh etažnih lastnikov. Ima enoten učinek za vsakega od njih, pa če posamezni etažni lastnik predstavlja enega od tožnikov ali pa ne. Pri navadnem sosporništvu pa ima izdana sodba učinek za vsakega posameznega tožnika le v tistem obsegu (oziroma višini), ki je za vsakega od njih razviden iz izreka izdane sodbe.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Toženka neutemeljeno vztraja, da tožnik ni konkretiziral odpovednega razloga, zaradi česar se o njem ni mogla izjaviti. V tožbi je navedel, da je odpoved podal iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, na ta odpovedni razlog (ki določa, da delodajalec delavcu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) pa se je skliceval tudi v odpovedi in hkrati navedel, da toženka že najmanj šest mesecev zamuja s plačilom plač. Navedeno je toženki omogočalo, da navede nasprotna dejstva in dokaze, kar je tudi storila. Ugovarjala je, da z izplačili plač ni zamujala, ker je tožniku ves čas plačevala vnaprejšnja plačila plač, kar je dokazovala tudi z listinami, pri čemer pa ni bila uspešna.
ZEPDSV člen 16, 18.. ZDR-1 člen 3, 144, 144/3, 202.
nadurno delo - urna postavka - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.
kolektivni delovni spor - kršitev določb kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč
Vsi delavci do solidarnostne pomoči niso upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (epidemije koronavirusne bolezni). Upoštevati je treba namen solidarnostne pomoči, ki izhaja iz nje same, izrecno pa je opredeljen v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. V zadevi Pdp 1647/2001 je sicer sodišče štelo, da je ta razlaga neupoštevna, ker dopolnjuje določbe kolektivne pogodbe, kar pa ne drži. S tem kolektivne pogodbe ne dopolnjuje niti pravice do solidarnostne pomoči ne omejuje, saj namen, kot že navedeno, iz nje izhaja. Upoštevanje namena pokaže, da je pravno nevzdržno stališče predlagatelja, da so vsi delavci že zgolj na podlagi dejstva elementarne nesreče upravičeni do solidarnostne pomoči. Vsi delavci do nje že po naravi stvari ne morejo biti upravičeni. Lahko so upravičeni le tisti, ki pomoč potrebujejo, ki imajo določene težave, da jih laže premostijo. Ugotavljanje teh težav pa presega vsebino kolektivnega delovnega spora.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050404
ZJN-3 člen 95, 95/1, 95/1-2. OZ člen 56, 56/1.
mesečni pavšal - dodatna dela - razpisna dokumentacija - sprememba pogodbe - pisna oblika - domneva o popolnosti listine - sklenitev aneksa - pogodba o izvedbi javnega naročila
V okviru plačila po mesečnem pavšalu je bila tožeča stranka dolžna izvesti vsa dela, ki so predmet pogodbe in so bila navedena v tehničnih zahtevah razpisne dokumentacije. Omejitev 30 ur v okviru mesečnega pavšala ne izhaja niti iz pogodbe niti iz razpisne dokumentacije. Tožeča stranka ni znala konkretno pojasniti katera dela, ki jih je opravila niso bila zajeta v pogodbi pa jih je tožena stranka naročila. Za spremembo pogodbe bi morali stranki skleniti pisni aneks, saj sta s pogodbo določili pisno obliko kot pogoj veljavnosti sprememb pogodbe.
plačilo odškodnine - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine - primerna denarna odškodnina
Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj ni sorazmerna utrpeli škodi. Pri odmeri odškodnine se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 44/2020, v kateri je bila intenziteta posameznih dogodkov trpinčenja povsem drugačna in bistveno hujša ter je povsem neprimerljiva z okoliščinami tega primera. V obravnavanem primeru je sodišče premajhno težo dalo dejstvu, da je bila razrešitev tožnice le eden od dejavnikov njenega psihičnega stanja. Iz izpovedi izvedene priče izhaja, da je medijska izpostavljenost predstavljala največje breme duševnega trpljenja tožnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ob razrešitvi z mesta predstojnice (ali sicer) medijsko ni bila izpostavljena s strani tožene stranke. Navedeno pomeni, da tožničino sedanje stanje ni v celoti posledica razrešitve, pač pa je k njem v pretežni meri prispevala naknadna, zunanja okoliščina. Izvedena priča je prilagoditveno motnjo, ki je kasneje prešla v posttravmatsko stresno motnjo, neposredno povezala s stresnimi dogodki, ki so se vrstili eden za drugim. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razen štirih dogodkov številna druga očitana ravnanja, s katerimi je tožnica utemeljevala zahtevek, niso dokazana oziroma jih sodišče ni štelo za trpinčenje na delovnem mestu. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera ter ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju nevšečnosti in posledic, primerna denarna odškodnina znaša 5.000,00 EUR.
Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.
S tem, ko je bil dne 19. 3. 2021 objavljen sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper toženko, je upoštevaje drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP prenehal razlog za prekinitev postopka. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP sklenilo, da se postopek nadaljuje.
Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene - seznanitev z oceno
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala utemeljitev ocene obsegati bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik sploh lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, resda skopa, vendar kljub temu vsebuje razloge, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži še v sodnem postopku, kar je tožena stranka tudi storila.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe skladno s sodno prakso ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne in od tega, ali je tožeča stranka zahtevek po izpolnitvi pravočasno umaknila.
Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek zaradi njegove izpolnitve in je to storila takoj, ko je izvedela, da postopek z izdajo izpraznitvenega naloga, navkljub dejstvu, da je tožena stranka poslovne prostore po vročitvi izpraznitvenega naloga izpraznila, zaradi ugovora tožene stranke ni bil zaključen, so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede stroškov ob umiku tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - paranoidna shizofrenija - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Sodišče nima možnosti, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov zavrne utemeljen predlog za namestitev.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje tako, da bi se v predmetnem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že zato, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Glede na to navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.