gradbena pogodba - dodatna dela - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - sestavine pisno izdelane sodbe
Gradbena pogodba in v njej dogovorjena cena za opravljeno delo po tej pogodbi za dodatna dela ne velja, saj le-ta s pisno gradbeno pogodbo niso bila zajeta oziroma dogovorjena, zato bi lahko zanje veljala enaka cena kot za osnovna dela, ki so bila dogovorjena z gradbeno pogodbo, za kar se pritožbeno zavzema tožnik, samo v primeru, če bi bila takšna cena med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena.
324. člen ZPP v 1. odstavku določa obvezne sestavine sodbe, med katerimi je tudi obrazložitev, v 4. odstavku pa določa še vsebino obrazložitve, v kateri sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 324. členu tako predpisuje zgolj obvezne sestavine sodbe, ne določa pa oziroma ne prepoveduje pa, da bi sodba poleg obveznih sestavin vsebovala še kaj drugega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sodbi priložilo še prilogo, te zakonske določbe ni kršilo, posledično pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
ZJU člen 16, 16/3.. ZIntPK člen 1, 2-3, 3, 37, 38.. ZOFVI člen 49.. OZ člen 86, 86/1, 90, 90/2.. ZPP člen 181, 181/2, 213, 274. ZDR-1 člen 13, 14, 15.. ZGD-1 člen 38a.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje toženca v dvojni funkciji je v nasprotju z moralnimi načeli, izpodbijana pogodba pa je posledično nična (1. odstavek 86. člena OZ). Z opisanim načinom sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zaobšel temeljno značilnost delovnega razmerja, ki je v podrejenosti delavca delodajalcu in obstaja že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.
Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.
ZST-1 člen 11, 11/3, 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev vloge - vsebinsko pomanjkljiva vloga - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pravica do sodnega varstva - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Le če predlog ne vsebuje vseh predpisanih podatkov in izjav iz prvega odstavka 12. člena ZST-1, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolni vlogi in stranko pozove na dopolnitev.
V primeru, ko stranka pomanjkljivo navede okoliščine glede nezmožnosti plačila sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti, pa ne gre za formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev plačila sodne takse, pač pa za vsebinsko pomanjkljivost, ki lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti predloga.
trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - dobava blaga - obračun vrednosti dobav blaga v več računih - znatno odstopanje
Sodišče prve stopnje je skladno z določilom 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je plin uhajal pred plinomerom tožene stranke, kar ni vplivalo na obračunano porabo plina.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune.
Sodišče prve stopnje je predlog (zahtevo) tožeče stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov zavrnilo kot neutemeljen ob zaključku, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je v postopku nastale pravdne stroške s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Krivdno ravnanje tožene stranke kot podlago za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke po prvem odstavku 156. člena ZPP mora utemeljiti in dokazno podpreti tožeča stranka, čemur pa tožeča stranka v predlogu oziroma zahtevi za povrnitev stroškov ni zadostila, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - paranoidna shizofrenija - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Sodišče nima možnosti, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov zavrne utemeljen predlog za namestitev.
ZPP člen 79, 79/1, 196. SPZ člen 118, 118/4-5, 119, 119/2, 119/4, 119/5.
spor majhne vrednosti - stranke in njihovi zastopniki - etažni lastnik - zastopanje etažnih lastnikov - pooblastilo za zastopanje - sredstva rezervnega sklada - zmotna uporaba materialnega prava - opredelitev do navedb strank - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Tožeča stranka v tej zadevi so trije tožniki, ne pa A., d. d. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da A., d. d., po zakonu ne more zastopati tožnikov, ker ni upravnik te zgradbe, je zastopnika štelo za tožečo stranko. Zastopnik pa ni stranka, pač pa le v njenem imenu opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 79. člena ZPP).
Vsak etažni lastnik lahko v korist rezervnega sklada vloži tožbo proti tistim etažnim lastnikom, ki te obveznosti ne izpolnjujejo. Če tako tožbo vloži več etažnih lastnikov, so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP (ne pa tudi nujni). Sodba, izdana v takem sporu, učinkuje v korist skupnega premoženja vseh etažnih lastnikov. Ima enoten učinek za vsakega od njih, pa če posamezni etažni lastnik predstavlja enega od tožnikov ali pa ne. Pri navadnem sosporništvu pa ima izdana sodba učinek za vsakega posameznega tožnika le v tistem obsegu (oziroma višini), ki je za vsakega od njih razviden iz izreka izdane sodbe.
ZEPDSV člen 16, 18.. ZDR-1 člen 3, 144, 144/3, 202.
nadurno delo - urna postavka - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene - seznanitev z oceno
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala utemeljitev ocene obsegati bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik sploh lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, resda skopa, vendar kljub temu vsebuje razloge, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži še v sodnem postopku, kar je tožena stranka tudi storila.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena ZODPol. Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
povečan obseg dela - del plače za delovno uspešnost - pričakovani delovni rezultati
Za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu (prim. sklep VS RS VIII Ips 11/2020).
Toženka neutemeljeno vztraja, da tožnik ni konkretiziral odpovednega razloga, zaradi česar se o njem ni mogla izjaviti. V tožbi je navedel, da je odpoved podal iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, na ta odpovedni razlog (ki določa, da delodajalec delavcu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) pa se je skliceval tudi v odpovedi in hkrati navedel, da toženka že najmanj šest mesecev zamuja s plačilom plač. Navedeno je toženki omogočalo, da navede nasprotna dejstva in dokaze, kar je tudi storila. Ugovarjala je, da z izplačili plač ni zamujala, ker je tožniku ves čas plačevala vnaprejšnja plačila plač, kar je dokazovala tudi z listinami, pri čemer pa ni bila uspešna.
S tem, ko je bil dne 19. 3. 2021 objavljen sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper toženko, je upoštevaje drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP prenehal razlog za prekinitev postopka. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP sklenilo, da se postopek nadaljuje.
sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševno zdravje
Zato je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji. Upoštevaje določbo 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 39. člena ZDZdr.