Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.
S tem, ko je bil dne 19. 3. 2021 objavljen sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper toženko, je upoštevaje drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP prenehal razlog za prekinitev postopka. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP sklenilo, da se postopek nadaljuje.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.. ZVNDN-UPB1 člen 8, 8-2.
vojska - kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - epidemija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vsi člani predlagatelja do solidarnostne pomoči upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (množičnega pojava nalezljive bolezni). Po pravilnem stališču pritožbe gre upoštevaje namen, ki izhaja že iz same narave pravice in je izrecno opredeljen v Razlagi KPNG, solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom pomoči lažje premostili.
Ker predlagatelj v pozivu nasprotni udeleženki ni podal nobenih navedb o obstoju povezave med dogodkom razglasitve epidemije bolezni SARS-CoV-2 (COVID‑19) in konkretnimi težavami ali nevšečnostmi članov predlagatelja, nasprotna udeleženka ni kršila 4. točke 40. člena KPND, ko je takšen splošen poziv za izplačilo solidarnostne pomoči zavrnila, tudi sicer pa bi ugotavljanje tovrstnih povezav presegalo okvir kolektivnega delovnega spora. To ne pomeni, da do izplačila solidarnostne pomoči ni upravičen noben delavec – član predlagatelja, temveč da se upravičenost do te pomoči lahko ugotavlja le za vsakega delavca posebej v okviru individualnih delovnih sporov.
Toženka neutemeljeno vztraja, da tožnik ni konkretiziral odpovednega razloga, zaradi česar se o njem ni mogla izjaviti. V tožbi je navedel, da je odpoved podal iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, na ta odpovedni razlog (ki določa, da delodajalec delavcu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) pa se je skliceval tudi v odpovedi in hkrati navedel, da toženka že najmanj šest mesecev zamuja s plačilom plač. Navedeno je toženki omogočalo, da navede nasprotna dejstva in dokaze, kar je tudi storila. Ugovarjala je, da z izplačili plač ni zamujala, ker je tožniku ves čas plačevala vnaprejšnja plačila plač, kar je dokazovala tudi z listinami, pri čemer pa ni bila uspešna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00049372
ZIZ člen 24, 24/4. ZPP člen 226, 226/2. ZMZPP člen 12, 12/1, 12/2. ZGD-1 člen 580, 580/6.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - tuja pravna oseba kot dolžnik - pripojitev družbe - prehod obveznosti na novega dolžnika - hrvaško pravo - obvestilo o tujem pravu - prevod v slovenski jezik - načelo iura novit curia
S tem, ko je sodišče prve stopnje z navedbo zakonske podlage pojasnilo, da s pripojitvijo pripojena družba preneha, vse premoženje pripojene družbe, skupaj z obveznostmi pa preidejo na prevzemno družbo (prvi in drugi stavek tretjega odstavka 522. člena ZTD), se je hkrati opredelilo tudi do pravnega nasledstva konkretne terjatve upnika oziroma, kot pravilno izpostavi dolžnik, obveznosti.
Tudi glede tujega prava velja načelo iura novit curia, kar pomeni, da tudi tuje pravo sodišče pozna. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, kot je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, je le dodatna možnost, ki jo le-to ima, in ne tudi obveznost. Ustrezno tuje pravo lahko tudi neposredno uporabi, ne da bi pridobivalo pojasnilo ali ga prevajalo.
plačilo odškodnine - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine - primerna denarna odškodnina
Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj ni sorazmerna utrpeli škodi. Pri odmeri odškodnine se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 44/2020, v kateri je bila intenziteta posameznih dogodkov trpinčenja povsem drugačna in bistveno hujša ter je povsem neprimerljiva z okoliščinami tega primera. V obravnavanem primeru je sodišče premajhno težo dalo dejstvu, da je bila razrešitev tožnice le eden od dejavnikov njenega psihičnega stanja. Iz izpovedi izvedene priče izhaja, da je medijska izpostavljenost predstavljala največje breme duševnega trpljenja tožnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ob razrešitvi z mesta predstojnice (ali sicer) medijsko ni bila izpostavljena s strani tožene stranke. Navedeno pomeni, da tožničino sedanje stanje ni v celoti posledica razrešitve, pač pa je k njem v pretežni meri prispevala naknadna, zunanja okoliščina. Izvedena priča je prilagoditveno motnjo, ki je kasneje prešla v posttravmatsko stresno motnjo, neposredno povezala s stresnimi dogodki, ki so se vrstili eden za drugim. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razen štirih dogodkov številna druga očitana ravnanja, s katerimi je tožnica utemeljevala zahtevek, niso dokazana oziroma jih sodišče ni štelo za trpinčenje na delovnem mestu. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera ter ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju nevšečnosti in posledic, primerna denarna odškodnina znaša 5.000,00 EUR.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050404
ZJN-3 člen 95, 95/1, 95/1-2. OZ člen 56, 56/1.
mesečni pavšal - dodatna dela - razpisna dokumentacija - sprememba pogodbe - pisna oblika - domneva o popolnosti listine - sklenitev aneksa - pogodba o izvedbi javnega naročila
V okviru plačila po mesečnem pavšalu je bila tožeča stranka dolžna izvesti vsa dela, ki so predmet pogodbe in so bila navedena v tehničnih zahtevah razpisne dokumentacije. Omejitev 30 ur v okviru mesečnega pavšala ne izhaja niti iz pogodbe niti iz razpisne dokumentacije. Tožeča stranka ni znala konkretno pojasniti katera dela, ki jih je opravila niso bila zajeta v pogodbi pa jih je tožena stranka naročila. Za spremembo pogodbe bi morali stranki skleniti pisni aneks, saj sta s pogodbo določili pisno obliko kot pogoj veljavnosti sprememb pogodbe.
ZJU člen 16, 16/3.. ZIntPK člen 1, 2-3, 3, 37, 38.. ZOFVI člen 49.. OZ člen 86, 86/1, 90, 90/2.. ZPP člen 181, 181/2, 213, 274. ZDR-1 člen 13, 14, 15.. ZGD-1 člen 38a.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje toženca v dvojni funkciji je v nasprotju z moralnimi načeli, izpodbijana pogodba pa je posledično nična (1. odstavek 86. člena OZ). Z opisanim načinom sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zaobšel temeljno značilnost delovnega razmerja, ki je v podrejenosti delavca delodajalcu in obstaja že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.
ZEPDSV člen 16, 18.. ZDR-1 člen 3, 144, 144/3, 202.
nadurno delo - urna postavka - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe skladno s sodno prakso ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne in od tega, ali je tožeča stranka zahtevek po izpolnitvi pravočasno umaknila.
Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek zaradi njegove izpolnitve in je to storila takoj, ko je izvedela, da postopek z izdajo izpraznitvenega naloga, navkljub dejstvu, da je tožena stranka poslovne prostore po vročitvi izpraznitvenega naloga izpraznila, zaradi ugovora tožene stranke ni bil zaključen, so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede stroškov ob umiku tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP.
ZPP člen 79, 79/1, 196. SPZ člen 118, 118/4-5, 119, 119/2, 119/4, 119/5.
spor majhne vrednosti - stranke in njihovi zastopniki - etažni lastnik - zastopanje etažnih lastnikov - pooblastilo za zastopanje - sredstva rezervnega sklada - zmotna uporaba materialnega prava - opredelitev do navedb strank - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Tožeča stranka v tej zadevi so trije tožniki, ne pa A., d. d. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da A., d. d., po zakonu ne more zastopati tožnikov, ker ni upravnik te zgradbe, je zastopnika štelo za tožečo stranko. Zastopnik pa ni stranka, pač pa le v njenem imenu opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 79. člena ZPP).
Vsak etažni lastnik lahko v korist rezervnega sklada vloži tožbo proti tistim etažnim lastnikom, ki te obveznosti ne izpolnjujejo. Če tako tožbo vloži več etažnih lastnikov, so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP (ne pa tudi nujni). Sodba, izdana v takem sporu, učinkuje v korist skupnega premoženja vseh etažnih lastnikov. Ima enoten učinek za vsakega od njih, pa če posamezni etažni lastnik predstavlja enega od tožnikov ali pa ne. Pri navadnem sosporništvu pa ima izdana sodba učinek za vsakega posameznega tožnika le v tistem obsegu (oziroma višini), ki je za vsakega od njih razviden iz izreka izdane sodbe.
Pravilno je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da se je ravno zaradi takšnega namena zbiranja podatkov (video posnetkov) izkazal pomen posega v obdolženčevo pravico do varstva njegovih osebnih podatkov in njegove zasebnosti za manjšega v konkurenci s posegom in pomenom le-tega v pravico oškodovanke, ki je v lokalu in pred njim, imela nameščene kamere zaradi varstva njenih pravic, gostov in njenega premoženja. Zato je pravilna ocena, da tako pridobljeni dokazi niso nezakoniti in ne narekujejo procesne sankcije na način izločitve le-teh iz spisa.
Sodišče prve stopnje je predlog (zahtevo) tožeče stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov zavrnilo kot neutemeljen ob zaključku, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je v postopku nastale pravdne stroške s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Krivdno ravnanje tožene stranke kot podlago za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke po prvem odstavku 156. člena ZPP mora utemeljiti in dokazno podpreti tožeča stranka, čemur pa tožeča stranka v predlogu oziroma zahtevi za povrnitev stroškov ni zadostila, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
pripombe na cenitveno poročilo - ugotovitev vrednosti nepremičnine - izvršba na nepremičnino - nelegalna gradnja
Nelegalna gradnja oziroma dejstvo, da gre za objekt brez gradbenega dovoljenja, lahko ima vpliv na tržno vrednost v primeru prodaje takšne nepremičnine. Sodni cenilec gradbene stroke glede na pripombe dolžnikov in poziv sodišča, da se določneje opredeli do pripomb dolžnikov, da ni upoštevano dejstvo, da ocenjevani objekt gradbenega dovoljenja nima, ni podal konkretnega odgovora.
Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena ZODPol. Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.
Tožena stranka je tožnici očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust. S tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.
odškodninska odgovornost delodajalca - deljena odgovornost - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).
DZ člen 156, 157, 161. ZNP-1 člen 6. Konvencija o pravicah invalidov člen 23.
varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - odvzem mladoletnega otroka
Ob ugotovitvah o neprimernih bivanjskih razmerah, neustrezni oskrbi, negi in hranjenju, o nasilnem fizičnem ravnanju z deklico, o neizkušenosti ter nepoučenosti obeh staršev glede skrbi za deklico, varovanja deklice in njenih potreb, ter o posledicah ravnanja obeh staršev na dekličino telesno in duševno zdravje ter razvoj, se materialnopravni zaključek o verjetnosti ogroženosti deklice zaradi opustitev in storitev nasprotnih udeležencev izkaže za pravilnega.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.