ZDR-1 člen 156, 184.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53.. ZJU člen 140.
tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - misija - vojska
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku na misiji KFOR 28 tedenski počitek ni bil kršen, saj mu je tožena stranka omogočila koriščenje 21 dni počitka (za en dan neizkoriščenega počitka pa mu je že bila pravnomočno dosojena odškodnina s sodbo IV Pd 1078/2016 z dne 17. 4. 2018), zato je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 zavrnilo.
ZPŠOIRSP člen 6, 7, 10, 11, 12, 13, 14. ZPP člen 4, 4/1, 279c, 302, 302/3, 305a, 339, 339/1. ZSV člen 21, 25.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - denarna socialna pomoč - pravice oseb, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva - načelo neposrednosti - obravnavanje pred spremenjenim senatom - razjasnjevalna dolžnost - pomanjkljiva trditvena podlaga - pripravljalni narok - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje
Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade.
Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva).
Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.
SPZ člen 88, 89, 89/1, 89/2, 89/3. ZNP člen 6, 35.
nujna pot - dovolitev nujne poti - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov - prekluzija v predlagalnem nepravdnem postopku - načelo najmanjše obremenitve - denarno nadomestilo za dovolitev nujne poti - višina nadomestila za nujno pot - občinski podrobni prostorski načrt (OPPN)
Pri odločanju o poteku nujne poti je sodišče pravilno sprejelo potek poti po različici, za katero je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da nepremičnino tretjega nasprotnega udeleženca najmanj obremenjuje. V skladu z določilom drugega odstavka 89. člena SPZ sodišče namreč nujno pot določi tako, da se tuja nepremičnina čim manj obremeni. Zato je neutemeljeno zavzemanje predlagateljev za potek uvoza po različici 1, saj bi bila po tej različici nepremičnina tretjega nasprotnega udeleženca bolj obremenjena kot po sprejeti različici 3.
Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o vzpostavitvi nujne poti upoštevati določila OPPN, je neutemeljen. Pogoji in kriteriji za določitev nujne poti so določeni s SPZ, ki je nad občinskim podzakonskim aktom.
kolektivni delovni spor - predstavnik delavcev - volitve v svet zavoda
Za postopek volitev v svet zavoda ni mogoče po analogiji uporabiti določbe 47. člena ZSDU, saj je postopek volitev na drugačen način urejen v aktu o ustanovitvi (Odloku), ki predstavlja pravilno pravno podlago za ravnanje v primeru izvolitve nadomestnega člana sveta zavoda v primeru prenehanja mandata članu pred njegovim potekom. Iz ZOVFI in Odloka jasno izhaja, da je treba člana zavoda - predstavnika delavcev izvoliti na neposrednih in tajnih volitvah, kar velja tudi v primeru nadomeščanja člana, ki mu je predčasno prenehal mandat. Člani sveta zavoda - predstavniki delavcev (in tisti, ki so predstavniki staršev) se lahko le izvolijo, imenovanje članov je namreč pridržano le za člane sveta zavoda, ki so predstavniki ustanovitelja. Določb 12. in 15. člena Odloka tako ni mogoče tolmačiti tako, da se tudi predstavnika delavcev imenuje v svet zavoda. Iz sklepa z dne 18. 9. 2020 pa v nasprotju s tem izrecno izhaja, da je bil predlagatelj za novega člana v svetu zavoda imenovan, in ne izvoljen. Ne drži torej predlagateljeva trditev, da je bil izvoljen. Glede na navedeno je nasprotna udeleženka ravnala pravilno, ko je za izvolitev enega člana sveta šole - predstavnika zaposlenih po ugotovitvi, da je enemu izmed že izvoljenih članov predčasno prenehal mandat, razpisala in izvedla nove volitve, kar je bilo zavodu nenazadnje naloženo tudi z odločbo Inšpektorata RS za šolstvo in šport.
KZ-1 člen 20, 220, 220/1.. ZKP člen 371, 371/2, 387.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sostorilstvo - pravica do obrambe - zaslišanje razbremenilnih prič
Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje tako obremenilnih prič, kot tudi zasliševanje razbremenilnih prič. Če sodišče tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe, ki je v obravnavani zadevi takšne narave, da je vplivala oziroma bi vsekakor mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Čeprav obdolženec, ki je sicer prava neuka stranka in se je branil brez zagovornika, zaslišanje svoje sestre S. T. na glavni obravnavi ni izrecno predlagal, kot je to sicer storil v pritožbi, pa bi sodišče glede na vse že navedeno in njegovo sklicevanje na alibi, tak dokaz bilo dolžno izvesti. Ker tega ni storilo je bila obdolžencu kršena njegova pravica do obrambe, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00048938
ZP-1 člen 57b, 57c, 57c/2. ZPrCP člen 65, 65/4, 65/4-1, 65/4-21, 65/6.
hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - postopek ugovora zoper plačilni nalog - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - odločitev prekrškovnega organa - odločba o prekršku - prepoved reformatio in peius - nepravilno parkiranje
Ugovor v postopku o prekršku nima le narave pravnega sredstva, temveč zakon posebej določa, da se ugovor šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku, s čimer se kršitelju omogoča, da se izjavi o "obtožbi" ter hkrati predlaga dejstva in dokaze v svojo obrambo.
Prekrškovni organ mora zaradi ugovora zoper plačilni nalog svojo odločitev znova pretehtati z vidika vsebine ugovora in nato z odločbo odločiti o glavni stvari postopka, torej o prekršku, odgovornosti storilca za prekršek in o sankciji zanj; pri tem ne gre samo za ugotavljanje utemeljenosti ugovora, ampak se ugotavlja obstoj vseh odločilnih dejstev za izvedbo dokazov zanje, upoštevajoč tudi druge ugotovitve v postopku izdaje plačilnega naloga po tem zakonu. Pri tem mora prekrškovni organ upoštevati prepoved reformatio in peius.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00061317
URS člen 35, 39, 39/1. OZ člen 134, 134/1, 134/2. ZPP člen 154, 154/2.
osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - prepoved posega - prepovedni zahtevek - določenost tožbenega zahtevka - javna objava podatkov - družinsko življenje - pravica do zasebnosti - pravica do svobode izražanja medijev - svoboda tiska - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - pravica javnosti do obveščenosti - relativno javna oseba - krog sorodnikov osebe - aktivna legitimacija - prenehanje s kršitvijo osebnostnih pravic - denarno kaznovanje - povrnitev pravdnih stroškov - upoštevanje vseh okoliščin primera
Sodišče prve stopnje je obširno in skrbno obrazložilo pravne podlage v zvezi z zahtevki za varstvo osebnostnih pravic in razreševanje kolizije dveh sklopov ustavno varovanih pravic, ki si stojita nasproti pri vprašanju, ali je določena medijska objava dopustna ali ne: a) osebnostne pravice, predvsem pravici do zasebnosti in družinskega življenja, na eni strani in b) medijska svoboda, pa tudi pravica medija do svobodne gospodarske pobude in hkrati pravica javnosti do obveščenosti, na drugi strani. Teh materialnopravnih in pravnoteoretičnih izhodišč nobena od pritožb ne izpodbija, temveč toženka izpodbija odločitev v konkretni zadevi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost.
Medijsko izražanje uživa visoko stopnjo varstva, saj imajo mediji v demokratični družbi ključno vlogo pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu. Zato mora biti izjema vsako omejevanje medijske svobode oziroma poročanja. Pri razreševanju kolizije med pravico posameznika do zasebnosti na eni strani in pravico medija do poročanja (in javnosti, da te informacije prejme) so po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ključna naslednja merila: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se objava nanaša; 3. predhodno ravnanje te osebe; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; in 6. teža naloženih sankcij. Eden najpomembnejših kriterijev je, ali in koliko sporna informacija prispeva k razpravi v splošnem interesu. Objave, ki niso v splošnem interesu javnosti, ker ne prispevajo k javni razpravi o družbeno pomembnih temah, temveč služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti, ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah.
Pravilna in pritožbeno neizpodbijana je pravna kvalifikacija prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika t. i. relativno javni osebi, torej osebi, glede katerih obstoji splošni interes v zvezi z njunim delovanjem v javnosti.
Pritožbeno sodišče se v pretežni meri strinja s stališčem prvostopenjskega, da je tožbeni zahtevek, kolikor mu je bilo ugodeno, zadosti določen oziroma določljiv, da mu je mogoče nuditi pravno varstvo. To brez dvoma velja za prepoved objave podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok, rojstnih datumih in naslovu bivališča. Dovolj določljivi pa so tudi pojmi osebna družinska zgodovina, družinsko deblo, družinski album, fotografije iz otroških let ter iz časa šolanja, s počitnic ali dopustovanja, saj so ti pojmi razumljivi vsakemu povprečno razgledanemu odraslemu človeku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je vsakršno omejevanje medijske svobode izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, zato bo treba tudi z izpodbijano sodbo določene omejitve objav tolmačiti ustrezno ozko – prepovedana je zgolj objava tistih fotografij, ki se nanašajo na osebno in družinsko življenje strank, ne pa tudi na javno delovanje ali pojavljanje v javnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevek v tem delu dovolj določljiv že z enostavno metodo jezikovne razlage, zato je odveč v pritožbi izražena bojazen, da je toženki praktično v celoti onemogočeno poročanje o tožnikih.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je premalo določen in določljiv del zahtevka, ki se nanaša na »druge podobne posege.« Ugoditev temu delu zahtevka bi po eni strani lahko pripeljala do težav z izvršljivostjo sodbe, predvsem pa bi lahko pomenila pretirano omejevanje medijske svobode.
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da obstaja legitimen interes (zanimanje) javnosti za t. i. javno delovanje tožnikov, to je delovanje, ki je zvezano z njuno poslovno dejavnostjo, življenjsko filozofijo in dobrodelno oziroma okoljevarstveno dejavnostjo. O vsem v zvezi s temi dejavnostmi je dovoljeno poročati in takega poročanja tudi izpodbijana sodba (v pretežnem delu) ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim, da objavljanje podatkov o javnosti neznanih sorodnikih tožnikov, ki niso povezani z njunimi javnimi dejavnostmi, tega interesa ne zasleduje, temveč lahko služi zgolj interesu javnosti po potešitvi radovednosti, kar pa ni legitimen splošni interes.
Pri relativno (in še bolj pri absolutno) javnih osebah je pomembno, da ima javnost možnost presojati delovanje, izjave in ravnanja osebe skozi njeno celotno aktivno obdobje, torej pred in po morebitni spremembi imena. Da javnost to lahko stori, pa mora razpolagati s podatkom, kako se je določena oseba imenovala pred spremembo imena. Tudi razlogi o tem, zakaj se je neka (vsaj relativno javna) oseba odločila za tako korenito spremembo, kot je zamenjava imena in priimka, so lahko pomembni za vrednotenje njenega javnega delovanja, zato je tudi podatek o tem v javnem interesu.
Medijsko pojavljanje tožnikov, razen relativno splošnih podatkov o hobijih, življenjski filozofiji ipd., ne omogoča bralcu oziroma gledalcu vpogleda v njun zasebni, intimni družinski svet. Javno nastopanje tožnikov je bistveno in neprimerljivo drugačno kot medijsko pojavljanje nekaterih zvezdnikov oziroma oseb, ki so postale slavne in služijo denar s tem, da pred javnostjo razgrinjajo svoje najbolj intimno družinsko življenje (npr. člani družine Kardashian). Zato ni mogoče zaključiti, da bi se tožnika v javnosti prostovoljno razgalila do te mere, da bi bilo dopustno poročanje o vseh vidikih njunega življenja, vključno z vsemi vidiki in podrobnostmi družinskega življenja.
Drugi odstavek 134. člena OZ se nanaša na opustitveni oziroma odstranitveni zahtevek in torej pride v poštev le v primerih, ko je že prišlo do kršitve in sodišče odredi prenehanje (ali odstranitev) te kršitve.
ZGJS člen 1, 1/2, 2, 2/2, 5, 5/2, 6, 8, 8/1.. ZVO-1 člen 149, 149/1.. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 2, 2-8, 2-9, 2-10, 3, 3/1, 3/2, 4, 5, 5/1, 9, 9-15.
opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe - oskrba s pitno vodo - oblikovanje cene - omrežnina za odvajanje in čiščenje odpadnih voda - javna infrastruktura - najem javne infrastrukture
S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.
oporočno dedovanje - oporočni in zakoniti dediči - otrok - bratje in sestre zapustnika - pisna oporoka - ustna oporoka - uveljavljanje dedne pravice - napotitev na pravdo - pogoji za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo - sporna dejstva - nesporna dejstva - vrednost zapuščine - odmera sodne takse v zapuščinskem postopku
Ker je imela pokojna dva sinova, pritožnik (njen brat) ni njen zakoniti dedič. Ker pa je uveljavljal obstoj ustne oporoke zapustnice, na podlagi katere mu gredo pravice iz zapuščine, ga je zapuščinsko sodišče povabilo na narok, na katerem je poleg zakonitih dedičev tudi sam lahko podal izjavo (175. člen ZD).
Glede na potek postopka je zapuščinsko sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi pisne oporoke in dednega dogovora za dediča razglasilo zapustničina sinova. V pritožbi opisane okoliščine, v katerih naj bi pokojna sestra izrazila ustno oporoko, glede na povedano na pravilnost sklepa nimajo vpliva. Teh dejstev tudi sicer prvostopenjsko sodišče samo ne bi ugotavljalo, ampak bi moralo zapuščinski postopek prekiniti in pritožnika napotiti na pot pravde.
Tožnica je svoj predlog za obnovo postopka utemeljila z razlogom, določenim v 10. točki tega člena ZPP, in sicer se je sklicevala na vsebino izvedenskega mnenja v sporu I Pd 369/2019. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo to mnenje izdelano dne 25. 9. 2020, po zaključku glavne obravnave in izdaji sodbe v tem sporu. Tako izvedensko mnenje ne predstavlja novega dokaza, na podlagi katerega bi bil predlog za obnovo postopka lahko utemeljen (prim. odločbi VSRS Dsp 2/2017 in VSRS II Ips 173/2016), pri čemer je nebistveno, kdaj je tožnica za nov dokaz izvedela in kdaj je predlog za obnovo postopka vložila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049559
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/1, 323/2, 324, 324/1, 324/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 42, 42/5.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - nevarna vožnja v cestnem prometu - izločitev sodnika - prekluzija - prepozna zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - actio libera in causa - krivda - neprištevnost storilca - predrzna vožnja v cestnem prometu - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - objektivni in subjektivni element - izvajanje dokazov v obdolženčevo korist
Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka izločitev sodnika uveljavljati "takoj", ko izve za razlog izločitve, je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine (tudi obsega, zahtevnosti) zadeve, okoliščin konkretnega primera in procesnih pravic strank postopka, saj gre za pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in čas za pripravo obrambe. Po presoji sodišča druge stopnje sta imela zagovornik in obtoženec po seznanitvi z razlogom za izločitev najkasneje dne 10. 11. 2020 več kot dovolj časa (natančneje, kar 42 dni), da bi se lahko posvetovala in pripravila obrambo ter vložila pisno zahtevo za izločitev sodnice že veliko prej, vsekakor pa pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 23. 12. 2020. Sploh upoštevajoč dejstvo, da glede na okoliščine konkretnega primera poseben čas za pripravo obrambe ni bil potreben, saj gre za ponovljeno sojenje in je v zahtevi zatrjevani razlog za izločitev sodnice temeljil na razveljavljeni sodbi, pri čemer je zahteva argumente črpala iz vsebine pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper razveljavljeno sodbo.
Sklep, da je bil pri storilcu podan krivdni odnos, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, mora vselej temeljiti na ugotovljenih, konkretnih dejstvih in ga ni mogoče samo domnevati. Posameznik, ki zaužije psihoaktivne snovi, se sicer zaveda, da bo zaradi tega zaužitja med drugim zmanjšana tudi njegova samokontrola, vendar mu zgolj zaradi take abstraktne zavesti, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, še ni mogoče očitati krivdnega odnosa do konkretnih dejanj. Takšen očitek je mogoče nasloviti na storilca samo, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki ga utemeljujejo, denimo če dokazni postopek pokaže, da se je storilec možnosti izvršitve kaznivega dejanja zavedal zato, ker se mu je že kdaj prej kaj podobnega zgodilo ali ker ve, da ne prenaša alkohola oziroma določenih substanc.
Za ugotovitev obtoženčevega subjektivnega odnosa do očitanih mu dejanj je potrebno ugotoviti, ali mu je mogoče očitati, da je bila pri njem, preden se je spravil v neprištevno stanje, podana zavestna malomarnost do obravnavanih kaznivih dejanj. Drugače povedano, potrebno je ugotoviti, ali se je obtoženec, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, kumulativno zavedal, da si lahko z zaužitimi substancami povzroči neprištevnost, da lahko v takšnem stanju upravlja z vozilom in da lahko v tem primeru krši več cestnoprometnih predpisov ter povzroči prometno nesrečo ali koga ogrozi, torej da lahko izvrši katero od kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa kot dejanj, istovrstnih kaznivima dejanjema, ki ju je kasneje v stanju neprištevnosti dejansko storil. Pa je kljub temu zavedanju obtoženec lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma da bo to lahko preprečil.
Teorija zastopa stališče, da je potrebno vsebino pojma predrznosti oziroma predrzne vožnje določiti na podlagi kombinacije objektivnih in subjektivnih elementov. Predrzno tako vozi tisti, ki vozi na predrzen način (objektivni vidik), pri tem pa si drzne več, kot bi si smel (subjektivni vidik). Sodišče predrznost ugotavlja na podlagi navzven spoznavnih okoliščin na strani storilca, ki zadevajo tako naravo kot tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti, da storilčeva vožnja odstopa od običajnih kršitev in jo je mogoče že izkustveno opredeliti kot predrzno. Voziti predrzno namreč pomeni voziti tako, da ta način vožnje v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, saj bistveno odstopa od običajnih kršitev. Pri presoji, ali je izpolnjen zakonski znak "predrznosti", torej sodišče izhaja iz konkretnega, navzven razvidnega storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegovo (subjektivno) predrznost.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 1, 10.. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 60, 61, 62.
prekrškovni postopek - sklep o stroških izvršitelja - plačilo za delo in povračilo stroškov izvršitelja - obračun stroškov - materialni stroški
Ne drži torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da materialnih stroškov ni priglasil, le specificiral jih ni. Po določbi tretjega odstavka 10. člena Pravilnika o tarifi pa je tak način obračuna stroškov možen, če plačilo za delo ne presega 2.000 točk. Ker je torej izvršitelj zahteval tudi povračilo stroškov, ni nobenega dvoma, da je upravičen do plačila po sedmi alineji tar.št. 16 v višini 20 točk.
nasilje v družini - dokazni standard verjetnosti - prepovedi zaradi nasilnih dejanj - nujen postopek - preprečevanje nasilja v družini
Ustaljena in enotna sodna praksa je, da v postopkih po ZPND zadošča, da je nasilje verjetno izkazano, saj morajo biti hitri, ker so nujni, to pa onemogoča izvedbo obsežnejšega oz. bolj poglobljenega dokaznega postopka; posledično višji dokazni standard ni možen.
Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, ker tožnik pred njeno vložitvijo ni uveljavljal varstva svojih pravic pri toženi stranki. Ker je bil tožnik predhodno že vključen v sistem poklicnega zavarovanja oziroma so mu bili do februarja 2012 plačani prispevki za to zavarovanje in gre za terjatev, ki je povsem jasno izražena v denarju, gre za čisto denarno terjatev, ki jo je mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem in za uveljavljanje sodnega varstva ni potrebno predhodno varstvo pravic pri delodajalcu po prvem odstavku 200. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 108, 108/6, 162, 162/4, 164, 200, 200/4.. ZPP člen 311, 311/1.. ZDR člen 73.
pravni prenos podjetja - sprememba delodajalca - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Ugotovljena dejstva, da je tožnica, enako kot druge delavke prej in po formalni zaposlitvi pri toženki opravljala enako delo pri istih strankah, da ji A.A., s. p., sploh ni podala odpovedi, z opravljanjem dejavnosti pa je dne 1. 10. 2009 prenehala (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz sodnega registra; ponovno je začela dejavnost opravljati šele 1. 2. 2014), da je bila direktorica in edina družbenica toženke prav A.A., oba poslovna subjekta, tako prej A.A., s. p., kot toženka sta imela isti poslovni naslov, vodijo do pravilne presoje, da je šlo za pravni prenos podjetja in posledično za spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka takrat veljavnega 73. člena ZDR, pri čemer ni bistveno, kar poudarja toženka v pritožbi, da pravni prenos podjetja med A.A., s. p., in toženko ni bil izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve (šlo je za dejanski prenos)
Začasna nezmožnost za delo se šteje kot objektivni razlog, zaradi katerega delavec letnega dopusta ne izrabi (in nikakor ne za razlog na strani delavca ali kakorkoli drugače za razlog, na katerega bi delavec lahko vplival in bi bil zanj predvidljiv, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba). Tako sta, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v tožničinem primeru podana oba pogoja za prisojo nadomestila - prenehanje delovnega razmerja in neizraba dopusta iz objektivnega razloga, ki izhajata iz 164. člena ZDR-1.
izključitev zavarovalnega kritja - tatvina motornega vozila - izročitev ključev vozila
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam toženke, da je zavarovalno kritje izključeno, saj je tožnik v skladu z četrtim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, ker ni izpolnil svoje obveznosti iz 4. točke prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev, saj toženki ob prijavi škode zaradi tatvine vozila ni predložil vseh originalnih in rezervnih ključev vozila, pri tem pa tudi ni uspel izpodbiti domneve, da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.
SPZ člen 32. ZPP člen 115, 115/1, 142, 142/8, 154, 154/3, 286, 286/1, 286/3, 426.
motenje posesti - spor zaradi motenja posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - postopek v pravdi zaradi motenja posesti - solastninska pravica - zadnja mirna posest - dokazna prekluzija - zaslišanje strank - nepristop na narok - vročanje pisanj - način vročanja - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - vročanje sodnih pisanj pooblaščencu - vročanje vabila stranki, ki ima pooblaščenca - stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - neznaten uspeh
Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Zato je sklicevanje toženke na njeno solastninsko pravico brezpredmetno.
Tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Toženka mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, določenega v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker je bil s strani nadzornega sveta odpoklican z mesta direktorja. Že samo dejstvo, da je bil odpoklican, pomeni, da je tožniku delo po pogodbi o zaposlitvi za direktorja objektivno onemogočeno, saj je pogoj za opravljanje dela direktorja (poslovodje) družbe z omejeno odgovornostjo imenovanje na poslovodno funkcijo, ki preneha z odpoklicem. Razlogi za odpoklic s funkcije, do katerih se je sicer sodišče prve stopnje opredelilo, niso bistveni. Vprašanje zakonitosti odpoklica ni predhodno vprašanje.
ZICZEU člen 47, 47/1, 47/1-19.. ZP-1 člen 14.. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 15.
carinski postopek - kršitev carinskih predpisov - carinski prekršek - carinska deklaracija - materialno pravo - odgovornost pravne osebe
Kršiteljici se neutemeljeno sklicujeta na določbe Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga CIM (v nadaljevanju Enotna pravila), saj ta pravila urejajo razmerje med pošiljateljem in prevoznikom, ne vplivajo pa na carinski postopek.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot bruto osnovno plačo za obračun nadur upoštevati znesek 1.560,08 EUR, saj iz tožnikovih plačilnih list, elektronskih evidenc tožene stranke in določila tretjega odstavka 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik prejemal 805,00 EUR bruto osnovne plače, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in obrazložilo, da je v višjem bruto znesku (1.560,08 EUR) poleg osnovne plače zajet tudi del plače za delovno uspešnost, ki pa se skladno z ustaljeno sodno prakso pri odmeri 30 % dodatka za nadurno delo ne upošteva. Pritožbene navedbe, da je bila tožniku obljubljena plača v višjih zneskih ter da je zaupal toženi stranki, da bo pogodba o zaposlitvi skladna z dogovorom, pa na drugačno odločitev v obravnavanem primeru ne morejo vplivati.