KZ-1 člen 20, 220, 220/1.. ZKP člen 371, 371/2, 387.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sostorilstvo - pravica do obrambe - zaslišanje razbremenilnih prič
Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje tako obremenilnih prič, kot tudi zasliševanje razbremenilnih prič. Če sodišče tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe, ki je v obravnavani zadevi takšne narave, da je vplivala oziroma bi vsekakor mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Čeprav obdolženec, ki je sicer prava neuka stranka in se je branil brez zagovornika, zaslišanje svoje sestre S. T. na glavni obravnavi ni izrecno predlagal, kot je to sicer storil v pritožbi, pa bi sodišče glede na vse že navedeno in njegovo sklicevanje na alibi, tak dokaz bilo dolžno izvesti. Ker tega ni storilo je bila obdolžencu kršena njegova pravica do obrambe, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).
ZFPPIPP člen 289, 289/2, 355, 355/1, 357, 357/1. ZPP člen 3, 3/3.
prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - prijava terjatev v stečajnem postopku - terjatve, pridobljene med začetkom postopka prisilne poravnave in začetkom stečajnega - stroški stečajnega postopka - občasni stroški stečajnega postopka - sklep o soglasju k stroškom stečajnega postopka - predlog stečajnega upravitelja - nedopustno razpolaganje strank z zahtevki
Glede na to, da sta nad dolžnikom tekla dva postopka prisilne poravnave, in sicer prvi postopek, ki se je začel s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 001/2012 z dne 16. 4. 2012 in se zaključil s sklepom St 001/2012 z dne 22. 11. 2012, s katerim je bila potrjena prisilna poravnava, in drugi postopek (ponovne) prisilne poravnave, začet s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 002/2015 z dne 6. 11. 2015, v katerem se je s sklepom z dne 17. 10. 2016 začel stečajni postopek, je sodišče zavzelo stališče, da le zadnji postopek prisilne poravnave velja skupaj s predmetnim stečajnim postopkom za enoten postopek, ki je bil uveden z vložitvijo predloga za (ponovno) prisilno poravnavo, zato le za ta postopek veljajo posebna pravila iz 289. člena ZFPPIPP. Navedena pravila se ne raztezajo tudi na prvo prisilno poravnavo St 001/2012, saj gre v tem primeru za poseben postopek, ki je že pravnomočno končan.
Po pregledu tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da v sporni zadevi ni šlo za nepopolno tožbo. Tožbo bi moralo sodišče vzeti v obravnavo, ne pa da je tožnika s sklepom pozivalo na njeno dopolnitev. Iz tožbe namreč povsem jasno izhaja, da tožnik tožbe ne vlaga zoper upravni akt in s tem torej ne uveljavlja priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru torej ni bilo nobene osnove, da je sodišče tožnika s sklepom še posebej pozivalo, da naj predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija.
Iz vsebine tožbe izhaja, da je le-ta naperjena zoper toženo stranko, ki naj bi po navedbah tožnika z nepravilnimi postopki od leta 2017 dalje ustvarila podlago, ki naj bi tožniku preprečevala možnost za zaposlitev in ogrozila njegov socialni položaj. V tožbi opisuje kakšna naj bi bila škodljiva ravnanja tožene stranke ter da naj tožena stranka tudi prevzame odgovornost. Tožnik predlaga način povrnitve škode med drugim, da tožena stranka tožniku izplača mesečne rente v višini minimalne plače v Republiki Sloveniji za čas od 20. 7. 2017 dalje. Tožnik je s tem v zvezi priložil tudi več listinskih dokazov.
Tožba tako izkazuje osnovne predpostavke za odškodninsko odgovornost. Razčiščevanje, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti pa je stvar sodne presoje, torej vsebinske obravnave zadeve.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 6, 9, 9/4.. ZUJF člen 168, 168/2.. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 11, 11/3.
odločitev o stroških postopka - potni stroški - kilometrina - odsotnost iz pisarne
Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Glede na takšno višino cene neosvinčenega motornega bencina, znaša kilometrina v času prvega naroka ter osebnega pregleda pri izvedencu 0,08 EUR oziroma kilometrina skupaj 9,85 EUR, kar predstavlja cenejši prevoz kot prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi za dva potnika v višini 43,20 EUR, kolikor je potnih stroškov naračunalo sodišče prve stopnje.
ZFPPIPP člen 233, 233/1, 233/6, 233/8. OZ člen 393, 393/1, 394.
stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - razveljavitev sklepa o začetku stečajnega postopka - umik predloga - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - solidarna zaveza plačila - zavezanec za plačilo predujma - stečajni dolžnik - pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka - pritožba družbenika
V konkretnem primeru se je zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ki ga je predlagal sam dolžnik, pritožila družbenica, ki je s pritožbo uspela. Na podlagi njene pritožbe je sodišče sklep o začetku stečajnega postopka v celoti razveljavilo. Posledično družbenica ni dolžna nositi stroškov, ki so nastali zaradi neutemeljenega predloga dolžnika. Dolžan jih je nositi dolžnik.
Stečajni postopek se uvede z vložitvijo predloga. Predlagatelj mora ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Če je predlagatelj dolžnik sam, je oproščen plačila predujma in se začetni stroški porabijo iz proračuna. Po unovčenju stečajne mase v višini založenih sredstev iz proračuna pa se ta sredstva vrnejo v proračun. To z drugimi besedami pomeni, da gre le za začasno in pogojno oprostitev plačila predujma za začetne stroške stečajnega postopka. Ker se je izkazalo, da je dolžnik neutemeljeno predlagal začetek stečajnega postopka in je bil tudi pravnomočno razveljavljen sklep v delu, v katerem nalaga plačilo predujma iz proračuna, je predujem dolžan plačati dolžnik v skladu z določbo prvega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Stališče, da predujma ni dolžan plačati nihče, je zmotno.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-1. ZPND člen 1. OZ člen 134.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - začasna odredba - regulacijska začasna odredba - kršitev osebnostnih pravic - odstranitev objave - Facebook - prepoved približevanja - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - umik izjave - fotografije - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - denarna kazen
Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, tožnik lahko uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena.
izločitev v korist potomcev - povečanje vrednosti premoženja zapustnika na nepremičnini, ki je kasneje podarjena dediču - vračunanje koristi od uporabe premoženja - vračunanje daril v dedni delež - odplačna narava darilne pogodbe - dokazna ocena - rok za vložitev tožbe - napotitev na pravdo - pomanjkljiva trditvena podlaga - informativni dokaz z izvedencem
Za dediče v pravdi velja enotno nujno sosporništvo, zato neaktivnosti toženke, ob toženčevi udeležbi in podanem odgovoru na tožbo, ni mogoče šteti za priznanje zahtevka.
Pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja je treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal, ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Ta metoda se bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi.
Upoštevanje izvedenskih mnenj, ki v konkretnem primeru predstavljajo informativni dokaz, saj omogočajo dopolnitev tožnikovih trditev, je nedopustno.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 4.
okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda - metodologija - relevantni podatki - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - pomanjkljive trditve
Tožeča stranka je res predstavila metodologijo izračuna okoljske dajatve. S tem je podala trditve o vsebini (podzakonskega) prava, ki zavezuje pravdni stranki. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da ni „opredelila na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska“, pa je pravilno. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, katere konkretne podatke (ki naj bi veljali za obveznost tožene stranke) je upoštevala ob izračunu vtoževanega zneska, to pomeni, da ni podala trditev o pravno odločilnih dejstvih.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - določnost in opredeljenost tožbenega zahtevka - nerazumljiva in nepopolna tožba - procesna predpostavka za vložitev tožbe - pogoji za meritorno obravnavanje tožbe - zavrženje tožbe
Določenost/jasnost tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena ZPP) je procesna predpostavka oziroma predpogoj za njegovo vsebinsko obravnavo, pri čemer je njegovo oblikovanje zgolj stvar/dolžnost/naloga (tožeče) stranke.
Namen zahteve po jasnosti (določenosti/določljivosti) zahtevka se skriva tako v možnosti njegovega razlikovanja od drugih (morebitnih) zahtevkov in njegovi identifikaciji, vendar pa tudi v osnovni zahtevi, da je jasno razvidno, o čem točno (o katerih konkretnih pravicah oziroma premoženju) naj bi bilo s sodno odločbo (v primeru odločitve o zahtevku) sploh odločeno. Temu pogoju (pa kot rečeno) v obravnavanem primeru ni zadoščeno. Nobena (še tako) konkretna trditvena podlaga oziroma prepričljiva dokazna sredstva takšne pomanjkljivosti ne more nadomestiti.
ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - skupna vlaganja - vlaganja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj - pripoznava zahtevka - meje postavljenega tožbenega zahtevka
Vrednost nepremičnine se je povečala zaradi na njej stoječega objekta, ta pa je nastal z vlaganji. Zato zaradi uporabe izraza "povečana vrednost" nepremičnine namesto izraza „vlaganja“ sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo več ali kaj drugega, kot to skuša prikazati pritožba, in je sodilo v mejah postavljenega zahtevka.
Sodišče prve stopnje pritožnikovega ugovora, da je treba prispevke njegovih staršev obravnavati kot njuna lastna vlaganja v nepremičnino, ni sprejelo, saj je ugotovilo, da starša za to nista imela pogodbenega temelja, kar pritožba ne izpodbija. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta tožnica in pritožnik objekt zgradila s skupnim delom in sredstvi ter z delom in sredstvi, ki so jima jih z namenom pomagati mladi družini prispevali straši in prijatelji. To je pogost in običajen način pomagati mladi družini, ki ga zaradi razpada zakonske zveze pritožnika neuspešno skušata prikazati drugače.
ZŠtip-1 člen 3, 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-7, 99, 99/5.. OZ člen 240.
vračilo štipendije - državna štipendija - višja sila - rok za končanje študija - zamuda roka
Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.
odmera starostne pokojnine - nadurno delo kot poseben delovni pogoj
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.
dedni dogovor - spor o obsegu zapustnikovega premoženja - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - učinek sodne poravnave - izpodbijane dednega dogovora - izpodbijanje sodne poravnave - pritožba - tožba za razveljavitev sodne poravnave
Zoper dedni dogovor ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, saj ima značaj sodne poravnave. Zato ga je dopustno izpodbijati (le) s tožbo za razveljavitev sodne poravnave in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP.
ZPIZ-1 člen 8, 13, 13/1, 25, 36, 36/1, 191, 192, 193.. ZPIZ-2 člen 394, 394/2.. ZDSS-1 člen 82.. ZPIZ člen 8.. URS člen 14, 15, 22.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe.
Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2.
Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar sodišče ne obrazloži, ali je ugotovljena pokojninska doba dopolnjena do 31. 12. 2012 ali po tem datumu, koliko dodane dobe ter iz katerega obdobja je potrebno prišteti za dopolnitev 38 let pokojninske dobe in na kateri datum je bilo izpolnjenih predpisanih 38 let pokojninske dobe.
ZDSS-1 člen 63, 75.. ZPP člen 154, 154/2.. ZZVZZ člen 28.. ZDR-1 člen 137.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 229, 229/2.
začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo - pogoji za sodno varstvo - zavrženje tožbe
V delu, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o nadomestilu plače zaradi začasne nezmožnosti za delo od 31. 12. 2017 dalje, pri čemer bo osnovo za izračun nadomestila plače upoštevala plačo tožnice v letu 2016 v znesku 45.509,00 EUR ter razliko nadomestila plače med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom izplačala z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dne zapadlosti posameznega zneska do plačila, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožbo pravilno na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavrglo, zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.
zavrženje pritožbe - nedopustna pritožba - najemna pogodba - sklenitev pravnega posla - nedopusten dokaz - dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti - tajno snemanje pogovora - načelo sorazmernosti - nedotakljivost stanovanja - pravica do izjave - enako varstvo pravic - pravica do pritožbe
Ker je bil pomemben del toženkinih trditev glede razlogov za izvedbo očitno relevantnega dokaza, kakor tudi sklop njenih ostalih v drugi pripravljalni vlogi podanih trditev, očitno spregledan, je bilo potrebno njeni pritožbi ugoditi.
Pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka je stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, zaradi česar bi bila z morebitno odpravo pomanjkljivosti v izpodbijani odločbi s strani tega sodišča bistveno okrnjena pravica do pritožbe.
ZFPPIPP člen 11, 48, 121, 121/1, 152, 152/1, 152/4, 235, 235/2, 239, 239/2. ZPP člen 11, 208, 208/2, 300.
začetek stečajnega postopka - predlog za prisilno poravnavo - prekinitev stečajnega postopka - zavrženje predloga za začetek prisilne poravnave - nadaljevanje prekinjenega stečajnega postopka - odložitev odločanja o upnikovem predlogu - zloraba pravic - smiselna uporaba ZPP - načelo hitrosti stečajnega postopka - prekinitev postopka odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka
Sklep o nadaljevanju je deklaratorne narave in ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pravici ali obveznosti udeleženca postopka.
Določbe zakona o pravdnem postopku se v stečajnem postopku uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da je tudi citirano določbo ZPP (kot tudi vsa ostala postopkovna pravila ZPP) potrebno uporabiti ob upoštevanju različnih položajev strank in vsebine pravnega varstva v pravdnem postopku glede na postopek zaradi insolventnosti.
Sodišče ob ravnanjih različnih upravičencev ne sme spregledati tudi pravice predlagatelja stečajnega postopka, čigar pravice do pravnega varstva (v smislu upravičenosti do začetka stečajnega postopka, učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ni mogoče obravnavati ločeno od pravice upnikov do vložitve predloga za začetek prisilne poravnave. S svojimi dejanji sta upnika, nesporno povezani osebi preko iste zakonite zastopnice, z vlaganjem povsem praznih predlogov za prisilno poravnavo, posegla v pravico predlagatelja stečajnega postopka do učinkovitega pravnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer spada načelo hitrosti postopka med temeljna načela stečajnega postopka.
Ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 152. člena ZFPPIPP je mogoče zaključiti, da je pravilo o prekinitvi postopka iz prvega odstavka, ob hkratni uporabi načela hitrosti postopka, mogoče uporabiti le enkrat.
ZPP člen 128, 128/5, 310, 310/1, 333, 333/1, 363, 363/2. Odvetniška tarifa (2003) člen 12, 12/2.
rok za pritožbo - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - odločitev o pravdnih stroških
Do uveljavitve novele ZPP-E je veljal tako za sodbe kot sklepe enotni 15-dnevni pritožbeni rok. Od uveljavitve ZPP-E pa se smejo stranke zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP), zoper sklep pa v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP). Vendar bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pravno nevzdržno, da bi morala stranka pritožbo zoper stroškovni del sodbe (odločitev o stranski terjatvi) vložiti v drugačnem (krajšem) roku in torej še preden ji izteče rok za pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, na katero je vezana tudi odločitev o povračilu stroškov. Zato je potrebno v primeru, ko odloči sodišče o glavnem zahtevku in pravdnih stroških hkrati z isto sodno odločbo, uporabiti za pritožbo (le) zoper odločitev o stroških, enak rok kot velja za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo istočasno odločeno o glavni stvari. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi stranko, ki vlaga pritožbo le zoper stroškovni del odločitve silila, da se že v krajšem (15-dnevnem) pritožbenem roku odloči, ali se bo pritožila le zoper odločitev o stroških ali zoper celotno odločitev, nato pa bi (na primer) imela še dodaten rok, da se pritoži še zoper celo sodbo.
Kot je opozorilo že sodišče v 2. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče RS izdalo svetovalno mnenje z opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021. V svetovalnem mnenju je zavzelo stališče, da delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju določbe 34. člena ZZVZZ 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil OZZ ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo. Prvostopno sodišče je tožbo ponovno zavrglo ter se pri tem v obrazložitvi sklicevalo na argumente, ki jih je že pojasnilo v predhodno izdanem sklepu o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020, o katerem je VDSS že odločalo s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda na narok - upravičen vzrok za zamudo - upravičenost zamude - zadostna skrbnost - zamuda odvetnika na narok - stroga presoja - dokazovanje razloga - hišni red - osebni pregled - epidemija - predvidljivost dogodka - nesklepčen predlog
Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke, v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega vzroka. Upravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Pogoj nekrivde, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje, je treba v primeru, ko gre za zamudo odvetnika (kot v obravnavanem primeru), presojati strožje, kot v primeru, ko gre za zamudo stranke, saj mora odvetnik poklicno dejavnost opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev.
Splošno znano in tako pričakovano je, da morajo obiskovalci pri vstopu v sodno stavbo opraviti osebni pregled. Hišni red v sodni zgradbi namreč določa, kdaj in kako se morajo obiskovalci izkazati z osebnim dokumentom, kot tudi postopek v zvezi s kontrolo obiskovalcev. Postopki za zagotavljanje varnosti so v sedanjem času običajni. Poleg tega je splošno znano, da se je zaradi epidemije podaljšal čas trajanja popisov in pregledov, ker je treba spoštovati določene dodatne ukrepe, in sicer je bilo treba (v času, ko je bil izveden narok) obiskovalcem meriti temperaturo ter med njimi vzdrževati ustrezno razdaljo.
Od vsakega udeleženca v sodnem postopku se pričakuje ustrezno skrbnost, torej pravočasen prihod na sodišče, da se ti postopki lahko izvedejo še pred začetkom naroka za glavno obravnavo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odvetničino ravnanje, ki je v sodno stavbo prišla pet minut pred začetkom naroka oziroma ki je prihod na narok časovno načrtovala tako, da bi pravočasno prišla do razpravne dvorane le v primeru, da bi bila takoj oziroma kot prva na vrsti za zgoraj opisan postopek oziroma kontrolo pri varnostniku, ne predstavlja zadostne skrbnosti.
Sodišče druge stopnje pri tem opozarja, da je prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo naroka, za odvetnika postavljen nizko, ker mora računati s številnimi naključji, tudi banalnimi, ki se mu lahko pripetijo. V obravnavanem primeru je glede na navedbe tožene stranke pregled (skupaj s čakanjem nanj) potekal približno pet minut, še skupaj s potjo pa je odvetnica do razpravne dvorane potrebovala sedem minut, kar ne predstavlja posebne okoliščine oziroma izrednega dogodka, ki ne bi bil predvidljiv.