denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izvedensko mnenje kot dokaz - intenziteta in trajanje strahu - strah za življenje - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu brezpogojno slediti. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih so izvedenci lahko podali izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00091006
DZ člen 7, 134, 134/4, 141, 141/1, 141/2, 141/7. ZPP člen 253, 253/2, 254, 254/3, 340, 341. ZNP-1 člen 42.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - dodelitev otroka očetu - varstvo koristi otroka - izvid in mnenje izvedenca o strokovnih vprašanjih - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - bistveno spremenjene okoliščine - pravica do stikov otroka s starši - izvajanje stikov - skupno varstvo in vzgoja otroka - strokovna pomoč - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija pritožbenih očitkov - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ne le ali nasprotna udeleženka onemogoča stike otroka s predlagateljem, ampak je tudi ocenjevalo, ali bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal, prav tako je pri tem ocenjevalo še, ali je na tak način mogoče varovati otrokovo korist.
Nikakor pa nima starš kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mino dogovora z drugim staršem, pravice odločati kdaj in na kakšen način se bodo stiki izvajali in pri tem drugega starša zgolj obveščati, da se stik zaradi bolezni ne bo izvedel, za več informacij pa se naj slednji obrne na otrokovega zdravnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS00090975
ZDSS-1 člen 63, 70, 75. ZUP člen 22, 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 274, 274/1.
predlog za izdajo začasne odredbe - neizpolnitev pogojev - zavrženje predloga - procesna predpostavka za sodno varstvo
V socialnem sporu sodišče odloča o začasnih odredbah samo med postopkom. Slednje je zvezano s specifiko socialnega spora, kjer pride do materialnopravnega odločanja samo v okviru predhodnega predsodnega odločanja. V povezavi s tem je potrebno upoštevati določilo 63. člena ZDSS-1, ki dopušča presojo glede izpodbijanega dokončnega akta.
Upoštevajoč, da se tožnik pri utemeljevanju predloga začasne odredbe sklicuje na postopek, ki teče pred tožencem v zvezi z njegovo zahtevo, o kateri toženec dejansko še ni odločil, je predlog za izdajo začasne odredbe preuranjen, zaradi česar ga je sodišče ob upoštevanju 63. in 75. člena ZDSS-1 ob prvem odstavku 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedopustnega.
ZST-1 člen 18, 18/5, 18/7, 19, 19/1, 19/2. ZPP člen 39, 39/1, 39/2, 196.
sodna taksa - sodna taksa za pritožbo - enotni sosporniki - plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - nerazdelna obveznost - višina sodne takse - vrednost spornega predmeta - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - stranska terjatev
Vrednost stranskih terjatev se za odmero sodne takse za pravno sredstvo upošteva le, če je bilo pravno sredstvo vloženo samo zoper odločbo o stranskih terjatvah, sicer pa je bistvena vrednost izpodbijane glavnice.
Tožniki utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj jim je za pritožbo izdalo tri plačilne naloge za plačilo sodne takse, medtem ko jim je tožbo taksiralo enotno, z enim plačilnim nalogom. Takšno postopanje je napačno. Tožniki, ki so etažni lastniki stavbe in s tem solastniki njenih skupnih delov, so enotni sosporniki in se štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Kot taki so nerazdelno dolžni plačati le eno sodno takso za pritožbo. Poleg tega je vseh pet tožnikov vložilo pritožbo v eni vlogi (iz vsebine pritožbe je razvidno tudi, da so pritožbeni razlogi za vse tožnike enaki), zato je dejansko uveden samo en postopek, kar pomeni, da se plača samo ena sodna taksa.
zamudna sodba - prepozen odgovor na tožbo - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe toženi stranki - osebna vročitev - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - dokumenti, puščeni v predalčniku - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - dokazna moč vročilnice - dokazno breme - afirmativna litiskontestacija - izpodbijanje dejanskega stanja
Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ta dokaz je mogoče izpodbiti zgolj z določno ter z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s splošnim zanikanjem prejema sodne pošiljke ali z nepodprto navedbo, da je obvestilo iz hišnega predalčnika odstranila neznana oseba. Dokazno breme za izpodbijanje pravilnosti vročilnice nosi toženec, ki temu v obravnavanem primeru ni zadostil.
Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.
Tožnik je sodno varstvo uveljavljal z ugotovitveno tožbo, zanjo pa 181. člen ZPP kot predpostavko določa "pravno korist" oziroma pravni interes. Gre za procesno predpostavko, s katero se omejuje uporaba ugotovitvene tožbe kot procesne oblike uveljavljanja materialnih pravic, zaradi njene posebne narave in omejenih učinkov. S to tožbo pa tožnik zahteva ugotovitev, da je v tožbenem zahtevku določno opredeljeno pravno razmerje nično. Za to vrsto sankcije pa OZ v 92. členu določa, da se na to vrsto sankcije lahko "sklicuje vsaka zainteresirana oseba". Ta predpostavka je širše opredeljena v smislu, da ni vezana na vrsto oziroma procesen način uveljavljanja sankcije ničnosti, kajti nanjo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, torej tudi v primerih, ko se ta sankcija ne uveljavlja s tožbenim zahtevkom temveč kot predhodno vprašanje (ali tudi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom). Čeprav torej po kriteriju funkcionalnosti med njima ("interesoma") ni moč postaviti enačaja (različnost pogojev, po katerih se "interes" ugotavlja), pa je njuno skupno pomensko jedro objektivno pridobljena možnost uveljavljati lastno konkretno pravico (upravičenje). Ničnost mora torej osebi odpreti stvarne, objektivne možnosti, da po odpravi obstoječega pravnega razmerja sama uveljavlja lastno pravico (upravičenje) materialnega prava.
Pogoje za javno dražbo, ki jo je kot metodo razpolaganja s stvarnim premoženjem izbrala prvotoženka, določa 50. člen ZSPDSLS-1. Pogodbeno razmerje, z bistvenimi elementi (predmet in cena) je bilo sklenjeno izključno in samo z drugotožencem, ki je moral v skladu s pogoji javne dražbe v roku 15 dni skleniti pogodbo v pisni obliki in plačati v roku 30 dni po sklenitvi prodajne pogodbe celotno kupnino. Kljub temu pa je nato toženka pisne pogodbe, ki vsebujejo tudi razpolagalni pravni posel z zemljiškoknjižnim dovolilom (23. člen SPZ), sklepala tudi z osebami, ki sploh niso podale nobene izjave volje, sploh niso sodelovale na javni dražbi, z drugotožencem pa s povsem spremenjenimi bistvenimi elementi zavezovalnega posla, z drugačnim predmetom pogodbe in ceno. Kršene so torej določbe, ki vsebujejo osnovna pravila o pravnih poslih in prenosih lastninske pravice, o metodah upravljanja s premoženjem (javna dražba) in postopkih povezanih z njimi. Da so ugotovljene kršitve takšne narave, da so z njimi bili kršeni prisilni predpisi in je zato posledica teh kršitev njihova ničnost, pa je ustaljena razlaga tudi v sodni praksi.
nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - pravica do plačila
Drži, da se dokazovanje z izvedencem šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec v tej fazi praviloma le še dodatno pojasnjuje in obrazlaga svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izvedenec v obravnavani zadevi pridobil pravico do plačila s trenutkom, ko je pisno izvedensko mnenje vložil v predmetni spis.
Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.
zavrženje tožbe kot prepozne - rok za sodno uveljavljanje pravic - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje s fikcijo
Delodajalec je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela tožniku poskušal osebno vročiti preko pošte z uporabo uradne ovojnice za vročanje v pravdnem postopku. Ker tožnik pošiljke ni dvignil v 15-dnevnem roku, je nastopila fikcija vročitve z iztekom dne 28. 3. 2025. S tem je odpoved štela za vročeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je rok za vložitev tožbe začel teči dne 29. 3. 2025 in se je iztekel na dan 27. 4. 2025 (nedelja), ker pa se ta dan ne dela, je iztekel prvi naslednji delovni dan, to je 28. 4. 2025. Ker je tožnik tožbo oddal po poteku tega roka, to je priporočeno po pošti šele dne 29. 4. 2025, je tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - obstoj upravičenega razloga za zamudo - kronična bolezen - akutno zdravstveno stanje
Možnost uporabe instituta predloga za vrnitev v prejšnje stanje je omejena le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, torej razlogov, ki jih ni zakrivila sama. Med te spada tudi bolezen, kadar je nepredvidljiva in nenadna. Enako pa velja tudi za akutna poslabšanja dolgotrajne, kronične bolezni, kadar stranki preprečujejo opravo procesnih dejanj.
Delodajalec kot pravni subjekt, ki deluje na trgu, mora tudi pri izvrševanju delovnopravnih sankcij izkazati ustrezno skrbnost in upoštevati določbe ZDR-1. Tožnica je imela skladno z 200. členom ZDR-1 pravico uveljavljati sodno varstvo zoper izredni odpovedi in ni bila dolžna na predlog toženke soglašati s preklicem prve izredne odpovedi niti se odzvati na poziv nazaj na delo po prenehanju delovnega razmerja na podlagi prve odpovedi. Njenega vztrajanja pri vloženi tožbi že pojmovno ni mogoče šteti za zlorabo pravic. Če je toženka po vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti prve odpovedi uvidela, da je ta zaradi s postopkovnih napak nezakonita, bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 3. člena ZPP tožbeni zahtevek pripoznala, namesto da se je v odgovoru na tožbo sklicevala na enostranski preklic odpovedi in poziv na delo.
Z enostranskim preklicem delavcu vročene odpovedi delodajalec ne more odpraviti njenih učinkov. Ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, toženka ni imela podlage za poziv tožnice nazaj na delo, posledično tožnica z neodzivom na ta poziv ni mogla kršiti obveznosti iz delovnega razmerja. Druga izredna odpoved je nezakonita, ker že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče še enkrat zakonito odpovedati, tako da na delovno razmerje med strankama nima pravnega učinka. Tožnici je namreč delovno razmerje po prvi izredni odpovedi prenehalo 7. 1. 2025, druga izredna odpoved pa je bila izdana 21. 1. 2025.
molk organa druge stopnje - zavrženje tožbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - poziv - zahteva za izdajo odločbe - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Tožnik je že v tožbi navedel, da je toženca pozval k izdaji odločbe. Kljub temu ga sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 6. 2025 ni pozvalo, da izkaže predpostavke za molk organa, tj. predloži zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi in dokazilo, da je po preteku dvomesečnega roka zahteval izdajo drugostopenjske odločbe (potrdilo o oddani pošiljki). Tudi na poziv sodišča se je tožnik odzval z vlogo, v kateri je navedel, da se je zoper odločbo julija 2024 pritožil, in ker organ v dveh mesecih ni sprejel odločitve, je podal pritožbo na drugostopni organ. Preuranjen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal predpostavk za molk organa, saj k temu niti ni bil pozvan.
Toženec je odločbo z dne 28. 3. 2025 izdal v okviru svojih pristojnosti. Tožnik je imel zoper odločbo možnost vložiti pravno sredstvo. Ker pritožbe ni vložil, je odločba postala pravnomočna in je sodišče nanjo vezano. Odločba je bila izdana (in tudi vročena tožniku) že pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa. Kljub pravilnemu pouku o pravnem sredstvu pritožbe ni vložil. Ker je bilo na ta način o zahtevi tožnika za ponovno odmero pokojnine z odločbo z dne 28. 3. 2025 že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1, 75. člena ZDSS-1 in 247. člena ZPP, tožbo zaradi molka organa pravilno zavrglo.
URS člen 23. ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 200, 200/3.
zavrženje tožbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - vročitev odpovedi
Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik vložil tožbo po poteku 30‑dnevnega zakonskega prekluzivnega roka, in skladno z zakonom tožbo kot prepozno zavrglo, ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta namreč strankam ne zagotavlja vsebinske odločitve pred sodiščem, če tožbo vložijo po izteku zakonsko določenega prekluzivnega roka.
Tožnica ni zadovoljna z izpodbijanima odločbama, saj meni, da nista zgolj nezakoniti, temveč tudi nepravilni. Zato bi moralo sodišče v tem socialnem sporu po vsebini presojati pravilnost in zakonitost s strani tožnice predloženih odločb toženca, izvesti ustrezni dokazni postopek nato v skladu s 7. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 odločiti.
stroški pravdnega postopka - delni uspeh v pravdi - ugotovitev obstoja služnostne pravice
Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s 154. členom ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.
Po 242. členu ZPP je priča na naroku pravočasno priglasila stroške izgubljenega zaslužka, sodišče pa je zgolj na zapisnik postavilo rok, v katerem naj delodajalec predloži specifikacijo in dokazilo, ni pa priče oziroma delodajalca obvestilo o posledicah, če ta ne bo do roka izstavil stroškov refundacije. Tako pritožnik ni bil obveščen o roku, ki naj bi ga postavilo sodišče prve stopnje, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (366. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).
stroški postopka - delni uspeh - sprememba vrednosti spornega predmeta - delni umik tožbe
Glede na vrednost spornega predmeta, ki je v prvi fazi (pred delnim umikom) znašala 4.837,95 EUR, je uspeh tožnika 10,87 %, uspeh toženke pa 89,13 %. Ob upoštevanju doseženega uspeha strank v tej fazi postopka je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 60,87 EUR, toženka pa do povračila 297,28 EUR. Po medsebojnem pobotu tožnik toženki dolguje 236,41 EUR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00089939
ZPVAS člen 1, 1/3, 1/3-1, 1/3-2, 8, 8/2, 11, 11/2. ZAgrS člen 15, 15/4, 15/4-4, 16, 16/3, 16/3-4, 44. ZD člen 221. SPZ člen 65, 65/1, 72, 72/1.
kasneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - denacionalizacija - članstvo agrarne skupnosti kot pogoj za dedovanje v naravi - skupna lastnina - preoblikovanje skupne lastnine v solastnino - podržavljeno premoženje
Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.