CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00088537
SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4, 104, 104/1.
stanovanjska najemna razmerja - odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - slabo premoženjsko stanje toženca - socialna stiska najemnika - postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja - pomanjkljiva trditvena podlaga - neprofitno najemno stanovanje - subvencionirana najemnina - sklepčnost tožbe - dokaz z zaslišanjem strank - dokazni predlog - lex specialis
SZ-1 je glede stanovanjskih najemnih razmerij specialni predpis v razmerju do OZ. V prvem odstavku 104. člena SZ-1 opredeljuje situacijo, v kateri najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe. Toženka že ima subvencionirano najemnino. Le, če bi zatrjevala in dokazala, da je ravnala tako, kot ji nalaga prvi odstavek 104. člena SZ-1, torej, da je sprožila postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestila lastnika stanovanja, ji tožnica najemne pogodbe ne bi mogla odpovedati. Tega pa ni storila.
ZPP člen 76, 76/3. SZ-1 člen 25, 25a, 44, 44/1, 45, 45/1, 76, 79.
priznanje lastnosti stranke - skupnost etažnih lastnikov kot stranka postopka - skupnost etažnih lastnikov - podelitev sposobnosti biti stranka - sposobnost biti stranka - plačilo uporabnine - neupravičena obogatitev - splošni skupni del - upravljanje večstanovanjske stavbe - posli rednega upravljanja - zastopanje etažnih lastnikov - zastopanje pred sodišči - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - dostop do sodnega varstva
Etažni lastniki kot solastniki splošnega skupnega dela zaradi nedovoljene uzurpacije s strani enega etažnega lastnika stavbe in njene najemnice vlagajo tožbo na plačilo uporabnine (njim) na podlagi s strani večine etažnih lastnikov sprejetega sklepa, s katerim so pooblastili upravnika, da v imenu vseh etažnih lastnikov in na njihov račun sproži postopek za plačilo uporabnine.
Še posebej v skupnostih z velikim številom etažnih lastnikov lahko vztrajanje pri samostojnem procesnem položaju vsakega od etažnih lastnikov privede do znatnih zastojev v postopku.
Za priznanje sposobnosti biti stranka je pomembno zakonsko pooblastilo upravnika za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja, kar zajema tudi zastopanje etažnih lastnikov v teh razmerjih pred sodišči.
ZPŠOIRSP člen 10, 11. OZ člen 168, 168/1, 179. ZOR člen 189, 189/1, 189/3, 200. ZSV člen 21, 22, 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - pravična denarna odškodnina - uporaba ZPŠOIRSP - odškodnina za premoženjsko škodo - povrnitev stroškov - izgubljeni dobiček - brezposelnost - delo na črno - socialni transferji - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - odškodnina za nepremoženjsko škodo - pretrpljene duševne bolečine - raven nadpovprečnosti - nastanek večje škode - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - posledice pasivnosti - pomanjkljiva trditvena podlaga - nedokazanost - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani. Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo.
ZPP člen 249, 249/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
stroški in nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - pravica do plačila za delo - dokaz z izvedencem - ocena zahtevnosti mnenja
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku preveriti, ali je izvedenec v (drugem) dopolnilnem mnenju dopolnjeval odgovore na vprašanja, ki so mu že bila postavljena in je na njih odgovarjal v osnovnem mnenju in prvi dopolnitvi, ali pa mu je sodišče s tem, ko mu je naložilo, da naj v dopolnilnem mnenju odgovori na pripombe stranke, podalo nova vprašanja.
gospodarski spor majhne vrednosti - obrazložitev sodbe - pravica do izjave stranke - učinkovito pravno sredstvo - dejanska in pravna podlaga - pravno relevantna dejstva - trditvena podlaga tožbe - priznane trditve - nesporna dejstva
Iz obrazložitve mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 47, 47/6. ZPP člen 249.
nagrada in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja - stroški cenitve premoženja - cenitev vrednosti nepremičnine - več nepremičnin - zahtevnost mnenja oziroma cenitve - izbira metode cenitve - metode ocene vrednosti nepremičnine - namembnost nepremičnine - zaključena celota - predmet delitve - kmetija
Izdelava enega skupnega poročila oziroma izvedenskega mnenja res ne izključuje uporabe šestega odstavka 47. člena Pravilnika. Vendar pa na drugi strani tudi izdelava več cenitev oziroma uporaba več metod ocenjevanja vrednosti ne pomeni avtomatične uporabe tega člena. Upoštevati je treba vse okoliščine primera, zlasti predmet cenitve, ki pa, kot že navedeno, v konkretnem primeru predstavlja eno zaključeno celoto.
Nepremičnine v naravi predstavljajo zaključeno celoto - kmetijo, njihova namembnost pa (pričakovano) variira od kmetijskih do gozdnih in stavbnih zemljišč, kot tudi zemljišč s stavbami. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za sosednje nepremičnine, ki se nahajajo na isti lokaciji, znotraj iste katastrske občine. To, da se nepremičnine razlikujejo po namembnosti, ne zadostuje za izpolnitev pogojev in uporabo šestega odstavka 47. člena Pravilnika. Ne gre namreč za več medsebojno ločenih delov, ki so vsak zase zaključena celota, temveč za eno zaključeno celoto - kmetijo, ki je predmet delitve.
povrnitev stroškov v nepravdnem postopku - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skrbnik za poseben primer - nagrada skrbnika za poseben primer - postavitev odvetnika po uradni dolžnosti - stroški zastopanja - odvetniški stroški - odmera stroškov - razlaga odvetniške tarife
Tar. št. 24 OT ureja odmero stroškov v postopku za sodno ureditev meje in določitev najemnika, dovolitev nujne poti, ustanavljanje služnosti, obenem pa se uporablja tudi za druge nepravdne postopke, ki niso zajeti v ostalih tarifnih številkah. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 je specialen nepravdni postopek, ki ga v tar. št. 23 OT ni najti. Zato ga je treba uvrstiti med t. i. druge nepravdne postopke po tar. št. 24.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša. V tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za določitev pripadajočega zemljišča.
prepozna pritožba zoper odločbo - pritožba naslovljena na pristojno sodišče - vložitev pritožbe na nepristojno sodišče - nevednost ali očitna pomota vložnika - nezadostna skrbnost stranke
Po prvem odstavku 112. člena ZPP je vloga pravočasna, če pravočasno prispe na pristojno sodišče. Če stranka vlogo pošlje nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka. Vloga je v takšnem primeru pravočasna le, če nepristojno sodišče še pravočasno pošlje vlogo pristojnemu sodišču in pristojno sodišče to vlogo dobi pred potekom roka. Omilitvi te strogosti sta namenjeni izjemi po desetem odstavku 112. člena ZPP - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca, in očitna pomota vložnika.
Tožnik se ne more uspešno sklicevati na svojo nevednost, ampak je bil v resnici premalo skrben. Očitno tudi ni šlo za pomoto pri pošiljanju pritožbe, saj se je tožniku ista napaka primerila dvakrat.
Sodišče prve stopnje je pravilno skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Štelo je, da je tožnik umaknil tožbo zaradi sklenitve izvensodne poravnave takoj, ko je toženka z njo izpolnila zahtevek, zato toženki na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP ni dolžan povrniti stroškov postopka. Ker toženkini stroški, ki so ji nastali po umiku, niso stroški, ki bi ji nastali po tožnikovi krivdi ali naključju, ki se mu je primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP), jih tožnik ni dolžan povrniti.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-4, 42, 49, 49/5. ZPP člen 249.
nagrada za izvedenca - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje - nagrada za študij spisa - priloga - število prilog - naloge izvedenca
Skladno s prvim odstavkom 37. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih za študij spisa pripada sodnemu izvedencu pri obsegu od 501 do vključno 1000 strani spisa plačilo v višini 255,00 EUR. Obseg študija spisa po prvem odstavku zajema tudi priloge, ki jih je treba preučiti za izdelavo izvida in mnenja.
Neutemeljeno je zatrjevanje, da sodni izvedenec ni opravil strokovnega dela, na podlagi katerega bi bil upravičen do nagrade in stroškov, ker ni odgovoril na vsa vprašanja sodišča prve stopnje. Izvedenec je v mnenju jasno navedel, zakaj ni mogel odgovoriti na vsa vprašanja sodišča, zaradi česar ni utemeljeno stališče, da svojega dela sploh ni opravil in mu zato nagrada za pisno mnenje ne gre.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje priznalo sodnemu izvedencu nagrado za izdelavo pisnega izvida in mnenja v previsokem znesku (525,00 EUR). Dejstvo, da je bilo za pripravo mnenja potrebno specifično znanje na več področjih in poznavanje mednarodnih pogodb, evropske zakonodaje ter specifično znanje, ki se nanaša na delo voznika, upravljanje s tahografom, uporabo preverjenim in branjem digitalno zapisanih informacij oziroma branje izpisov iz voznikovih kartic in digitalnega tahografa, na kar se sklicuje sodni izvedenec v odgovoru na pritožbo, samo zase ne pomeni, da je šlo za zelo zahtevno mnenje, saj mora že za mnenje običajne zahtevnosti sodni izvedenec za cestni promet to znanje imeti oziroma poznati navedene predpise.
Za vse zahtevke v konkretni tožbi ni določena stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča, pravilo o atrakciji pristojnosti za materialne sospornike pa v primeru eventualnega sosporništva ni uporabljivo. Tudi razlaga prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ne daje pravne podlage za avtomatičen odstop vseh uveljavljenih tožbenih zahtevkov (tako primarnih kot podrednih) Okrožnemu sodišču v Mariboru.
Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje.
Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavlja kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 8, 337, 337/1.
začasna odredba - obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena - prosta dokazna ocena - nedovoljene pritožbene novote
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovni stroj ni last tožene stranke, slednjega ima zgolj v posesti, posest kot taka pa ne more v ničemer vplivati na morebitno kasnejšo upnikovo uveljavljanje denarne terjatve zoper njo.
ZD člen 62, 64, 67, 76. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - pisna oporoka pred pričami - obličnost oporoke - neveljavnost oporoke - sposobnost biti oporočna priča - lastnoročen podpis zapustnika - ponarejena oporoka - podatki o sorodstvenem razmerju - dokazni predlogi - dokazna ocena - dokaz z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Oporočni priči v medsebojnem razmerju mati - sin nista bili niti absolutno niti relativno nesposobni priči.
Za pisno oporoko pred pričami mora v prvi vrsti obstajati pisni sestavek (listina). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno, kako je zapis nastal niti kdo je pisec. Lahko je oporočitelj sam, tisti, za katerega je določena korist v oporoki (dedič), lahko tudi oporočna priča, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Pravilna je presoja, da na veljavnost obravnavane oporoke ne vpliva dejstvo, da je zapis listine napravila odvetnica, ki je bila hkrati oporočna priča.
ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo. Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen ne neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku).
ZPP člen 274, 274/1, 319, 319/1. ZDR-1 člen 200, 200/3.
predhodni preizkus tožbe - zavrženje tožbe - res iudicata - individualizacija spora, o katerem je bilo pravnomočno odločeno - objektivne meje pravnomočnosti
Za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. Od izdaje sodbe namreč ni več pomemben tožbeni zahtevek, ampak sodna odločba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih meja pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave.
Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o katere zahtevku je bilo že pravnomočno odločeno.
ZFPPIPP člen 375, 375/2, 376, 376/1, 396, 396/1, 396/1-1, 396/1-2, 397, 397/2, 410, 410/5. ZPP člen 360, 360/1.
postopek osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - pritožba zoper sklep o končanju stečajnega postopka - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - odpust obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - pravnomočno zaključen postopek - nerelevantne pritožbene navedbe
Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik nasprotuje končanju postopka osebnega stečaja, ker želi doseči odpust obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijana sklepa sta posledica pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti in dejstva, da so bila vsa dejanja v postopku opravljena in unovčeno ter razdeljeno vse premoženje stečajnega dolžnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088164
URS člen 26, 33, 153, 153/3. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. OZ člen 131, 133, 133/3, 168, 168/3. ZPNačrt člen 7, 10.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje državnega organa - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - pravica do povračila škode - protipravnost - lokalna skupnost - občinski odlok - usklajenost pravnih aktov - občinski prostorski načrt (OPN) - sprememba namembnosti zemljišča - odločba Ustavnega sodišča - z ustavo neskladen predpis - odprava protiustavnosti
Po stališču višjega sodišča vprašanje odprave protipravnosti, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje odločitev o prekinitvi postopka, vpliva le na vrsto škode in posledično na pravno podlago zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje ni odvisna od nadaljnjih ravnanj toženke oziroma od izvršitve obveznosti, ki jo je toženki naložilo ustavno sodišče.
V vsakem primeru bo moralo sodišče ugotavljati predpostavke odškodninske odgovornosti, kamor spada tudi protipravnost ravnanja toženke. Za ponovno prekinitev postopka v tej fazi postopka torej ni pravne podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00089866
ZFPPIPP člen 227, 231. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 188, 188/2, 188/3, 191, 275, 404, 405.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - več predlogov za začetek stečajnega postopka - ista terjatev - plačilo terjatve - deljive obveznosti - delitev obveznosti in terjatev - solidarne obveznosti - odgovornost več oseb za isto škodo - obveznost z več dolžniki - solidarna odgovornost - solidarna obveznost dolžnikov - domneva enakih deležev - delitev na enake dele - izjema - izpolnitev s subrogacijo - subrogacija po zakonu - pravni interes za izpolnitev obveznosti - pravica izpolnitelja do povračila - neupravičena obogatitev - pravila vračanja - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - stroški postopka - odločitev o stroških - sklep o končanju stečajnega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika.
V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki učinkuje za vse upnike in za katero se je ves čas zavzemal tudi prvi upnik (sprva na podlagi odškodninske terjatve, po njenem plačilu pa še na podlagi drugih terjatev zoper dolžnika, ki še niso bile plačane), ni imelo podlage za zavrnitev njegovega predloga v izreku sklepa.
Ker je verjetno izkazano, da sta deleža dolžnika in drugega upnika v škodi enaka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik drugemu upniku dolguje polovico plačanega zneska odškodninske terjatve (188., 404. in 405. člen OZ). Na odločitev o dolžnikovi pritožbi ne more vplivati stališče drugega upnika, da z dolžnikom ni v razmerju solidarnih dolžnikov, saj to še ne pomeni, da ni upravičen do regresa zoper dolžnika. V to njegovo upravičenje določba 191. člena OZ ne posega že zato, ker se nanaša na kondikcijski zahtevek plačnika (drugega upnika) do prejemnika plačila (prvega upnika), in ne morda na plačnikov regresni zahtevek do dolžnika. Drugi upnik je plačilo prvemu upniku opravil v izvršilnem postopku, ki je zoper njega tekel na podlagi pravnomočne sodbe, in sicer po tem, ko je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pravnomočno zavrnjen, zato je imel za plačilo dolžnikovega dela dolga pravni interes. Če bi se drugi upnik (na podlagi izrednega pravnega sredstva) uspel razbremeniti solidarne obveznosti, bi zaradi plačila dolžnikovega dolga, ki ga je opravil v opisanem položaju, to plačilo lahko izterjal od dolžnika na drugi pravni podlagi (275. člen OZ).
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5. URS člen 22, 155. ZPP člen 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24-4. ZZK-1 člen 243.
kreditna pogodba v CHF - potrošnik - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - pristen devizni kredit - dobra vera - nepoštenost pogodbenega določila
Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen.
Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
USRS, odločitve katerega so v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.
Prav tako so obravnavani zadevi nerelevantna zatrjevanja, da se je slovenski potrošnik v preteklosti pogosto srečeval z menjavo različnih valut in mu je zato mehanizem konverzije znan, ter da v posledici tega, slednjega ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Kot je zgoraj obrazloženo evropsko in slovensko pravo nudita posebno varstvo potrošnikov kot šibkejših strank, v obravnavani zadevi pa je bilo pomembno, kakšno je bilo ravnanje banke ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s tožnikom. Vprašanje o tem kako bi ravnal povprečni slovenski potrošnik je zgolj hipotetično in nebistveno za zadevo.