Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.
Ker gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, je sodišče v skladu z določbo 39. člena ZPP upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka, ki ga je tožnica navedla v tožbi.
Obstoj oz. določitev etažne lastnine na stavbi ni vprašanje, od katerega bi bilo odvisno določanje pripadajočega zemljišča k tej stavbi.
Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.
Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.
Dolžnik je bil le 6 dni po predložitvi zadeve sodišču druge stopnje izbrisan iz sodnega registra. Z dnem izbrisa je prenehal obstajati in je izgubil sposobnost biti stranka. Dolžnik tudi nima pravnega naslednika in se postopek nikoli ne bo mogel nadaljevati. Pritožbo je vložila oseba, ki sedaj nima več te pravice, zato jo je sodišče druge stopnje zavrglo.