Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.
Očitek kršitve konkurenčne prepovedi v odpovedi ne temelji prvenstveno na tem, da je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika, temveč na tem, da je v okviru svoje pleskarske dejavnosti na Univerzo v C. naslovil ponudbo za opravo določenih gradbenih del. Rok za podajo odpovedi je začel teči takrat, ko je toženka ugotovila to kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bi mu omogočile sprejem odločitve, ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločil za podajo izredne odpovedi. Seznanjenost toženke s tožnikovo namero za odprtje s. p. namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Tožnik bi moral o začetku poslovanja kot samostojni podjetnik obvestiti toženko in od nje pridobiti predhodno soglasje, da ne gre za toženki konkurenčno dejavnost, šele potem bi se lahko skliceval na to, da je bil konkreten posel opravljen v skladu s tem soglasjem.
Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP.
Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju (npr. odnos do dela, do sodelavcev itd.). Glede na navedeno obdobja poslovnega sodelovanja strank, ki je temeljilo na pogodbi civilnega prava, ni mogoče enačiti s poskusnim delom, ki je institut delovnega prava.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).
Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje.
V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.
V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.
V postopku izdaje zamudne sodbe se ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
Pravdni stranki sta organizaciji, za kateri veljajo primarno določbe ZDru-1. Ta zakon omejuje svobodno oblikovanje razmerij tako med člani društva in tudi med društvi, saj morajo temeljni akti društva biti tako v skladu s tem zakonom kot celotnim pravnim redom Republike Slovenije (4. člen). V mejah tako omejene svobode oblikovanja pravnih razmerij pa je potrebno upoštevati, da akti društev vsebujejo avtonomno določena pravna pravila, ki jih je potrebno uporabiti (razlagati). Če je njihova razlaga sporna, pa jih je potrebno razlagati v skladu s skupno izraženo voljo ustanoviteljev in članov društva. Za te primere se lahko smiselno uporabijo določbe OZ o razlagi pogodb.
V skladu z določbo 14. člena ZDru-1, lahko vsak član društva v roku enega leta izpodbija odločitev organov društva, ki je bila sprejeta v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva.
Ker ZDru-1 ne vsebuje posebnih določb o ničnosti sklepov organov društva, je treba pravno praznino zapolniti s pomočjo splošnih pravil civilnega prava. Sklep je tako ničen, če po svoji vsebini nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ).
Zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za izločitev izvedenca bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj po obrazloženem navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.
Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.
Tudi v posestnih sporih je odločitev o regulacijski začasni odredbi odvisna od vsakokratnih okoliščin posameznega primera.
Pritožnik po izdaji sklepa sodišča SEU C-368/25 z dne 24. 2. 2026 nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka.
V dokaznem postopku se je torej izkazalo, da toženka v daljšem časovnem obdobju ni plačevala stroškov elektrike za skupne prostore, kar predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe ne glede na sicer nizek znesek neplačanih stroškov. Natančna višina in specifikacija neplačanih stroškov glede na ugotovljeno dolgotrajno ponavljajočo se kršitev obveznosti iz najemne pogodbe niti nista bistveni in so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljivih trditev glede tega neutemeljeni.
Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da fizična delitev s predelavo po ustaljeni sodni praksi ni mogoča brez soglasja solastnikov. Ker predlagateljica s predvidenimi obsežnimi gradbenimi posegi, za katere bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, ni soglašala, njenega soglasja pa ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo, je neutemeljena pritožbena navedba o možnosti fizične delitve.
Udeleženca sta se strinjala, da se postavi še tretji izvedenec, ki bo ocenil vrednost nepremičnin. Mnenje izvedenca A. A. je časovno najbližje dnevu, ko je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tega izvedenca edina relevantna. Ostala dva izvedenca (B. B. in C. C.) sta namreč pojasnila, da sta njuni cenitvi že zastareli in bi bilo treba narediti novo. Izvedenec B. B. tudi ni znal pojasniti, zakaj tolikšna razlika med njegovo oceno vrednosti nepremičnin v osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ki sta bili izdelani v razmiku 10 mesecev. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca.