Tožnica v postopku ni uspela, saj je sodišče postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora zato nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške.
Iz dokumentacije v spisu (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi), pisma ob poskusu vročitve ni bilo mogoče izročiti niti naslovniku torej tožniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je vročevalec 19. 8. 2025 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Vročevalec je po preteku tega roka pisanje 4. 9. 2025 pustil v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve je nastopila že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Zadnji dan za vložitev pritožbe je bil 18. 9. 2025. Tožnik pa je pritožbo neposredno na sodišče vložil 19. 9. 2025, torej en dan po izteku roka za vložitev pritožbe, kar je razvidno iz dohodnega žiga na pritožbi. To pomeni, da je bila pritožba vložena po izteku zakonsko določenega roka, zato jo je sodišče utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo.
Sodišče je nepravilno dvakrat priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v 3. alineji prvega odstavka 38. člena določa, da za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (za zelo obsežno) pripada 153,00 EUR. Upoštevaje citirano določbo je sodišče za zbiranje in proučevanje obsežne dodatne dokumentacije sodni izvedenki specialistki MDPŠ priznalo nagrado v višini 153,00 EUR. Po pridobitvi zdravstvenega kartona je ta postal del sodnega spisa. Sodnemu izvedencu, ki ni sam pribavil zdravstvenega kartona pripada nagrada za študij spisa skladno s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena 153,00 EUR, kar je sodišče pravilno priznalo, nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
Tožnica je na podlagi več delnih umikov tožbe zoper prvo toženko umaknila tožbo v celoti. Ker vsi delni umiki niso bili posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje izračunati uspeh tožnice in prve toženke, ugotoviti, do kolikšnega zneska stroškov je upravičena vsaka od njiju glede na doseženi uspeh, te stroške medsebojno pobotati, razliko pa naložiti v plačilo dolžnici.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu uspeha strank zmotno izhajalo le iz vrednosti 748,26 EUR, ki predstavlja neto glavnico, ki jo je prva toženka tekom spora plačala. Za izračun uspeha je namreč ključno razmerje med vrednostjo vtoževane terjatve in vrednostjo izpolnjene (plačane) terjatve. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da prva toženka tekom spora ni plačala le del terjatve (gledano z vidika tožbenega zahtevka v prvotni tožbi), ki se je nanašala na neto glavnico. Plačala je tudi del terjatve, ki se je nanašala izključno na davke in socialne prispevke (t. i. bruto glavnica). V obravnavanem, specifičnem primeru, je zato treba pri izračunu vrednosti spornega predmeta in pri izračunu uspeha upoštevati višino obeh terjatev, tj. seštevek neto in bruto glavnice v posamezni fazi postopka.
Če ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Gre namreč za absolutno bistveno kršitev postopka.
Ker je sodišče prve stopnje odločilo o nečem drugem, kot je tožnica uveljavljala, in jo s tem prikrajšalo za sodno varstvo, ki ga je zahtevala, je višje sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje. Kršitve načela dispozitivnosti namreč višje sodišče z opravo procesnih dejanj ne more odpraviti samo, saj bi to pomenilo, da je o zahtevku prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, kar bi popolnoma izničilo pravico do pritožbe.
Odgovornost članov poslovodstva za vračilo predujma iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ima enake značilnosti kot njihova odškodninska odgovornost iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da je poslovodstvo kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP, ker v enem mesecu po nastanku insolventnosti družbe ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka, ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se član poslovodstva te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel vplivati. Trditi in dokazati mora, da v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila insolventna, ali da je vzrok insolventnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
Pritožbeno sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Da bi pritožnik lahko utemeljil napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi moral zato navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake.
Če je predmet izpolnitvenega ravnanja sopogodbenika denarna dajatev (kot v obravnavani zadevi plačilo hrambe), je pri presoji, ali je uresničitev odstopne pravice v skladu z namenom stečajnega postopka, treba upoštevati obseg, v katerem sta stečajni dolžnik in sopogodbenik svoji obveznosti že izpolnila, in dejanja, ki jih mora stečajni dolžnik še izvesti, da bi v celoti izpolnil svojo obveznost. Uresničitev pravice odstopiti od pogodbe, pri kateri mora sopogodbenik opraviti denarno izpolnitev, bo praviloma v skladu z namenom stečajnega postopka, če ima obveznost stečajnega dolžnika značilnost storitve (kot v obravnavani zadevi hramba vzorcev) in je stečajni dolžnik ne more opraviti v okviru končanja nujnih poslov.
Glede na to, da je oseba zaradi svoje duševne motnje že ogrozila svoje zdravje (pozimi so jo našli na teniškem igrišču v baru, boso in poškodovano) in da je pred sprejemom zaradi poslabšanja duševne motnje že pokazala tudi precej veliko stopnjo agresije (do očeta in varnostnika), je na mestu sklep, da je oseba zaradi svoje duševne motnje neposredno ogrozila najprej svoje zdravje in življenje, ker nadaljnjih agresivnih izbruhov brez zdravljenja po neizpodbitih ugotovitvah ni mogoče preprečiti, pa lahko z njimi ogrozi tudi življenje in zdravje bližnjih oseb.
Četudi A. A. ni izrecno izrazil nestrinjanja z zdravljenjem, vanj tudi ni (veljavno) privolil. Svoje ravnanje minimizira in skuša zanj najti razloge (česar pritožba ne napada). Ob akutnem poslabšanju njegove bolezni, ki je nastopilo in mu onemogoča sodelovanje v milejši obliki zdravljenja, ter opisanem predhodnem ravnanju A. A. izjavi "raje vi odločite" in "da bo priden", njegova umirjenost in pogovorljivost ter verbalno sprejemanje zdravljenja ob pregledu ne morejo imeti pomena, kot mu ga pripisuje pritožba, torej da je zdravljenje (veljavno) sprejel in da ni pogojev za pridržanje. Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr namreč narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem. To je opravilo že sodišče prve stopnje (tehtanje) in pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja niso prišle v poštev.
Iz posebne stečajne mase se pokrivajo samo nekatere vrste stroškov stečajnega postopka, ki niso neposredno povezane z unovčenjem te mase (1.–4. in 6. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP), ne pa vse. Nekatera procesna dejanja in pravna dejstva v stečajnem postopku, v zvezi s katerimi nastajajo stroški, so namreč v korist tako navadnih kot ločitvenih upnikov, ne pa vsa; nekaterih stroškov ločitvenim upnikom ni treba trpeti. To se odraža v določbi 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, ki te vrste našteva. Drugih stroškov pritožnica ne bi smela nositi (niti njihovega sorazmernega dela) niti začasno niti ob koncu stečajnega postopka. Ta napaka je bila vidna ob objavi načrta razdelitve in sklepa o razdelitvi, ki je postal pravnomočen. Ker jo je bilo mogoče, jo je bilo takrat tudi treba uveljavljati, vendar je bilo to opuščeno. Zato tega vprašanja zdaj ni več mogoče odpirati.