Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost).
odškodninska odgovornost - metodološki napotek - vmesna sodba - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - soprispevek tožnika - deljena odgovornost
Glede na trditve tožnika je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 186. člena OZ o splošni odgovornosti več oseb za isto škodo, ki določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.
Toženci tudi zgolj z vztrajanjem o nedokazanosti vzročne zveze ne morejo omajati izčrpne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je vzročna povezanost med protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo podana. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je protipravno ravnanje (postavitev vrvice) moč pripisati tožencem, ki so skupno delovali in da je zaradi tega njihovega ravnanja tožnik utrpel škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00087597
OZ člen 10, 131, 131/1, 180. ZOR člen 201. URS člen 26. ZPP člen 302, 302/3.
nakup nepremičnine na javni dražbi - skupno funkcionalno zemljišče - prodaja funkcionalnega zemljišča - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - ničnost prodajne pogodbe - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - posredni oškodovanec - občina kot tožena stranka - krivdna odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - neobstoj vzročne zveze - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljivost škode - lastna škoda - pravno priznana oblika škode - samostojna škoda družbenika - ločenost premoženja družbe in družbenika - terjatev družbenika do družbe iz kreditne pogodbe - ponovno zaslišanje strank in prič
Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvideti škode, ki bi nastala njenim družbenikom, zakonitim zastopnikom, zaposlenim ali drugim fizičnim osebam (tožniku), ki so poslovno sodelovali z družbo.
Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00086331
KZ-1 člen 122. OZ člen 179, 299. ZPP člen 14, 52, 224, 224/4, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-14, 339/2-15.
kontumacijski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - zamudna sodba v odškodninskem sporu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za lahko telesno poškodbo - izbirna krajevna pristojnost - vročanje tožbe - pravilnost vročitve - vročilnica kot dokaz - izpodbijanje vročilnice
Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni.
Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.
ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343a, 351, 351/2, 358, 358-5, 359.
plačilo uporabnine - brezplačna pravna pomoč - odločanje o brezplačni pravni pomoči - odmera stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - stroški izplačani iz proračuna sodišča - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - nadomestni sklep - kršitev načela prepovedi reformatio in peus
Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo stroškov, ki so bili plačani iz proračuna za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 629,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje želelo popraviti z izdajo delnega nadomestnega sklepa in kar je središčna ost pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti stroški izvedencu priznani in plačani ter da so bili založeni iz proračunskih sredstev. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da (tudi) v tem delu ni bilo zakonske podlage za izdajo delnega nadomestnega sklepa iz 343.a člena ZPP, zmotne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu sprejelo na podlagi pritožbe toženca in da je s tem kršilo prepoved reformationis in peius iz 359. člena ZPP ter da sodišče prve stopnje s sklepom ne bi smelo naložiti tožencu, da plača v proračun tudi te stroške. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 46. člena ZBPP odločilo o teh stroških po uradni dolžnosti. Na podlagi te zakonske določbe je sodišče, ki vodi postopek, dolžno po uradni dolžnosti upoštevati vse stroške, ki so bili izplačani iz proračuna iz naslova brezplačne pravne pomoči in ni vezano na zahteve oziroma priglašene stroške stranke. Pri tem se odločba, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov, ki pripada RS. Sodišče prve stopnje je dolžno odločiti o vseh stroških, ki so bili plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči tudi iz razloga, ker priznane stroške državno odvetništvo lahko izpodbija v upravnem postopku. Nosilec terjatve je namreč Republika Slovenija, ki v postopku ni sodelovala in ni prejela odločbe, s katero bi bilo odločeno o povrnitvi stroškov izvedenca, ki so bili med pravdo plačani iz proračuna RS. Tudi časovni okvir izdaje sodbe in izpodbijanega sklepa je znotraj roka terjatve, ki jo ima Republika Slovenija zoper toženca.
vročanje tožbe v odgovor - podpis vročilnice - oseba, pooblaščena za sprejem - vročitev zakonitemu zastopniku - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - trditveno in dokazno breme - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis naslovnika - podpis pooblaščenca - ustaljen način vročanja - domneva priznanja dejstev
Domneva resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici kot javni listini, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba.
Trditveno in dokazno breme za pritožbeno zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo na toženki, ki pa bremena ni zmogla. Pavšalna pritožbena navedba, da vročilnice ni podpisala od toženke pooblaščena oseba, saj bi toženka ob prejemu dopolnitve tožbe nanjo gotovo odgovorila, za izpodbitje dokazne moči vročilnice kot javne listine ne zadošča.
Toženka niti v izjavi ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala resničnost dejstva, da ji je bilo pisanje vročeno. Z ničemer ni pojasnila, zakaj kljub priznanju siceršnjega ustaljenega načina vročanja pošte po njenem direktorju A. A. kot zakonitemu zastopniku družbe trdi, da slednji sporne vročilnice ni podpisal, za svoje pavšalne trditve pa ni ponudila niti dokazov.
Dolžnik je bil na pravico iz 210. člena ZIZ opozorjen v 11. odstavku pravnega pouka sklepa I 130/2024 z dne 29. 3. 2024 (s katerim se je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi VL 23507/2020 z dne 27.3. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 9.6. 2020, nadaljevala na dolžnikove nepremičnine, in ki je bila pristopljena k vodilni izvršbi I 531/2019 s sklepom z dne 3.5.2024), pa predloga po 210. členu ZIZ kljub temu ni podal. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da dolžnik sploh ni bil opozorjen na pravico po 210. členu ZIZ.
Temeljni kriterij za preizkus (ne)določnosti tožbenega zahtevka je, ali je odločba, v katero je sodišče vneslo postavljeni tožbeni zahtevek, izvršljiva. Opredelitev zahtevka mora biti takšna, da v kasnejši izvršbi ni prav nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost je toženi stranki naložena. Zaradi načela formalne legalitete, ki velja v izvršilnem postopku, mora biti zahtevek za to, da je izvršljiv, oblikovan tako, da v primeru, če mu pravdno sodišče ugodi, od izvršilnega sodišča ne zahteva nikakršnega dodatnega sklepanja o tem, kakšno obveznost dolguje toženka stranka, ali celo ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo.
Dolžnica v pritožbi v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi niti ne zatrjuje, da obvestila o pismu ne bi prejela, ampak navaja le, da je bil ta vložen v hišni nabiralnik 29. 1. 2025. S temi pritožbenimi navedbami pa domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni uspela izpodbiti. Zato je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
Tožnik je sodno varstvo uveljavljal v roku petnajstih dni po prejemu obvestila o neizbiri, tj. v roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. V obravnavanem primeru ni odločilno, da tožnik v tožbi (ki jo je vložil sam kot laik) tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi izrecno zahteval odpravo sklepa o izbiri, kot zahteva sodna praksa. Tožbo je vložil v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZZ, ki predstavlja le splošno določbo o možnosti sodnega varstva, ne opredeljuje oziroma ne določa pa tudi (formalno pravilnega) tožbenega zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (neizbrani kandidat) v tožbi. Sodišče prve stopnje bi moralo predmetno tožbo obravnavati in o njej odločiti po vsebini, saj je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa o izbiri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00086068
ZGD-1 člen 55, 471, 515, 515/1, 515/3, 515/4, 522. ZDR-1 člen 13, 13/1, 31. ZGJS člen 25, 28. OZ člen 3, 5, 6, 7, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 131. ZPP člen 3, 3/3, 8, 214, 214/2, 236, 339, 339/1, 339/2, 339/2-2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 360, 360/1. ZS člen 2, 2/2.
pogodba o zaposlitvi - sklep nadzornega sveta - neizbira kandidata - poslovodja družbe - pogoji za imenovanje poslovodje - pogodba o zaposlitvi poslovodje - pogajanja pred sklenitvijo pogodbe - uporaba splošnih pravil civilnega prava - opustitev sklenitve pogodbe - nesklenitev pogodbe - odškodnina neizbranemu kandidatu - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - protipravnost ravnanja - načelo vestnosti in poštenja - skrbnost udeležencev v obligacijskem razmerju - načelo proste presoje dokazov - (ne)izvedba predlaganih dokazov - substanciranje dokaznega predloga
Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.
Toženka pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper zamudno sodbo utemeljuje z zmotnim vročanjem tožbe v odgovor in posledično izdajo zamudne sodbe, razlogom za odločitev v izpodbijanem sklepu pa sploh ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus te odločitve in ugotovilo, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.
Toženka je pritožbo vložila 12. 3. 2025, kar je prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim in drugim odstavkom 343. člena ZPP v povezavi s šestim odstavkom 41. člena ZDSS-1 pravilno zavrglo kot prepozno.
OZ člen 190. ZPP člen 443, 443/1, 468, 468/1. ZBPP člen 30, 30/6, 30/8, 40, 40/1, 40/6, 44, 46, 47, 48, 49.
postopek v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - zastopanje po odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči - zastopanje v sodnem postopku - brezplačna pravna pomoč - priznanje stroškov zastopanja - vročitev sklepa o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči - povrnitev stroškov zastopanja v postopku brezplačne pravne pomoči dodeljenega odvetnika - povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - plačilo stroškov iz proračuna - upravni spor - neupravičena obogatitev - obstoj pravnega temelja - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - sklep o odmeri stroškov - naročniško razmerje - prekoračitev trditvene podlage - nepodpisana vloga
Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP).
Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.
odpoklic direktorja družbe - gospodarski spor - pristojnost sodišča splošne pristojnosti
Spor o odpoklicu in plačilu odpravnine ni spor med delavcem in delodajalcem, za katere je pristojno delovno sodišče - 5. člen ZDSS-1, ampak spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor (482. člen ZPP).
Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev, ker je dopustilo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica predložila na prvem naroku dne 14. 6. 2024. Takšno postopanje tožnice in sodišča je bilo skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pritožba zmotno utemeljuje očitek s sklicevanjem na 269. člen ZPP, saj se ta člen nanaša na drugo fazo postopka, tj. na obdobje priprav za glavno obravnavo.
zamudna sodba - nesklepčnost - zavrnilna zamudna sodba - dodatek k plači - povračilo stroškov v zvezi z delom - elementi delovnega razmerja
Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
"Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.
pogodba o poslovnem sodelovanju - seznanitev s kršitvijo - pravočasnost tožbe - pogodba za nedoločen čas - odpoved - prenehanje opravljanja dejavnosti
Glede na to, da toženka pogodbe ni odpovedala v skladu s pogodbenimi določili, niti ni v svojem dopisu z dne 14. 9. 2022 navedla, da pogodbo odpoveduje, pritožbeno sodišče šteje, da je v času vložitve tožbe pogodba o poslovnem sodelovanju še vedno veljala in je zato tožba, vložena 25. 11. 2022, pravočasna. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik delo opravljal na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, ni mogoče šteti, da je za kršitev pravic zvedel že takrat, ko naj bi za toženko prenehal opravljati dejavnost.
Predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj.
Tožnica z vložitvijo ugotovitvene tožbe zasleduje cilj (morebitnega) prisilnega uveljavljanja plačila najemnine za obdobje, ko je toženka brez pravne podlage bivala v stanovanju (od dne 11. 2. 2024 do 1. 8. 2024), vendar bi tožnica isti cilj lahko dosegla z dajatveno tožbo, s katero bi zahtevala plačilo zaradi uporabe nepremičnine brez pravne podlage - uporabnino.