Za odločitev v tej zadevi je ključno, da je sodišče že na naroku odločilo, da toženec nosi stroške postopka v celoti. Stroški postopka obsegajo tudi nagrado, do katere je upravičen sodni izvedenec. Sodišče je strankam posredovalo tudi pisni odpravek sodbe s skrajšano obrazložitvijo, iz izreka katere prav tako izhaja, da toženec nosi stroške postopka v celoti. V 5. točki navedene sodbe je pojasnjeno, da ker je tožnica v sporu v celoti uspela, ji mora toženec povrniti vse stroške postopka. Navedena sodba je postala pravnomočna.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev (da pooblaščenka zaradi bolezni ni mogla zagotoviti substitucije), ki bi lahko imela (če bi se izkazala za resnična) za posledico utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je pravilno zaključilo, da je bila vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga.
Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.
Glede na to, da v spisu ni dokaza o tem, da bi toženka plačala sodno takso za pritožbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je pritožba umaknjena.
Tožnica v sodnem postopku ni zatrjevala dejansko opravljenih ur preko polnega delovnega časa za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja in da je to delo opravila z vednostjo toženke. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Tožnica je tista, ki mora zatrjevati, da je opravljala delovne naloge preko polnega delovnega časa in količino takšnega dela. V tožbi je pavšalno navajala, da je mesečno opravila 36 nadur, v februarju in marcu pa je bilo od 36 ur 15 ur opravljenih ob nedeljah. Takšne pavšalne navedbe onemogočajo ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko količino nadurnega dela po posameznih mesecih.
V sodni praksi je izoblikovano stališče, da za plačilo dejansko opravljenih nadur ni odločilno, ali delodajalec delavcu nadurno delo posebej odredi, je pa relevantno, če mu je bilo znano, da delovni proces poteka na podlagi opravljenih nadur delavca. Delodajalec mora vedeti, da posamezni delavec opravlja delo preko polnega delovnega časa. Nadurnega dela ne more dopustiti, če z njegovim opravljanjem ni seznanjen.
Presplošne in manjkajoče trditvene podlage zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi.
Skladno s 7. členom pogodbe o zaposlitvi je delovna uspešnost tožnice odvisna od povprečnega prometa delavca oziroma celotne skupine. Povprečni promet delavca se izračuna tako, da se celotni promet delovne skupine, ki jo vodi tožnica, deli s številom članov te skupine. S tem, ko je toženka od vključno marca 2020 dalje tožnici obračunala in izplačala delovno uspešnost ob upoštevanju dejanske in ne fakturirane realizacije ter vseh članov v skupini (in ne zgolj štirih zaposlenih, kot se zavzema tožnica), ni ravnala v nasprotju z navedenim pogodbenim določilom oziroma ga ni enostransko spremenila.
Sodišče prve stopnje je ob preizkusu pritožbe z dne 21. 11. 2025 le-to kot nedovoljeno pravilno zavrglo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, saj so bila z izdajo drugostopenjske sodbe izčrpana redna pravna sredstva in je postopek pravnomočno končan.