ZPP člen 105, 105/2, 105a, 108, 180, 180a, 180a/1, 270. ZGD-1 člen 81, 81/3, 263, 503, 503/4.
actio pro socio - družbeniška tožba - predujem za stroške postopka - založitev predujma - sodna taksa za tožbo - nepopolna tožba - identifikacijski podatki strank - dopolnitev tožbe - predhodni preizkus tožbe - procesne predpostavke
Zakon ne predpisuje vrstnega reda odločitev sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe, izdaja sklepa o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1 pa je tudi sicer smiselno prvo procesno dejanje sodišča v okviru predhodnega preizkusa družbeniške tožbe. V teh postopkih namreč tožniki ne nosijo bremena plačila sodne takse, ki je sicer procesna predpostavka tožbe (105.a člen ZPP). Če gre za družbeniško tožbo sodišče glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ne naloži tožnikom plačilo sodne takse s pravno posledico po 105.a členu ZPP, ampak izda sklep o založitvi predujma za stroške postopka, ki med drugim vključuje tudi stroške sodne takse za tožbo. Tako kot se sicer izda plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo po 105.a členu ZPP pred preverjanjem popolnosti tožbe v smislu navedbe identifikacijskih oznak strank po 180.a členu ZPP in pravilnosti zastopanja strank, se lahko enako izda tudi sklep o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, iz katerega se med drugim plača sodna taksa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00090328
OZ člen 189, 193, 198. ZASP člen 81, 168.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - določitev nadomestila - neupravičena obogatitev - ugovor zastaranja
Namen Direktive 2004/48/ES je bil zagotoviti minimalen, vendar standarden niz ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, ki omogočajo učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v civilnih postopkih. Nadalje iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da Direktiva 2004/48/ES določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo. Direktiva 2004/48/ES se tako uporablja, kot izhaja iz njenega člena 2(1), brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic.
ZPP člen 19, 32, 32/1, 183, 183/2. DZ člen 83, 83/1.
stvarna pristojnost - nasprotna tožba - tožba in nasprotna tožba za ugotovitev deležev na skupnem premoženju - istovetnost
Nasprotne tožbe ni mogoče vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka.
Zahtevek v predmetnem postopku se ne nanaša na iste stranke kot v postopku II P 113/2021, različna pa je tudi materialnopravna podlaga, na kateri temeljita zahtevka. Kljub temu da se bodo v obeh postopkih ugotavljala deloma ista dejstva, zato ni mogoče govoriti o istovetnosti spora, ki bi utemeljevala njuno združeno obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00088232
URS člen 14, 22, 23, 26, 29. ZIN člen 23. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. OZ člen 131/1, 131/1, 148. ZS člen 3. ZTI člen 29. ZUP člen 181. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 2, 2/4.
javnopravna odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje nosilca oblasti - odgovornost države za delo inšpektorja - kvalificirana protipravnost - predpostavke odgovornosti - nepremoženjska in premoženjska škoda - omejitev ustavnih pravic - pravica do svobodne gospodarske pobude - pravica do dela - sorazmernost posega - neskladnost zakona z ustavo - kolizija ustavnih pravic
Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00087989
OZ člen 275. SPZ člen 128. ZFPPIPP člen 409, 410.
tožba na ugotovitev obstoja terjatve - ugotovitveni tožbeni zahtevek - ugotovitev obstoja denarne terjatve - regresni zahtevek - zakonita subrogacija - zastavitelj - zastava nepremičnine - hipoteka na nepremičnini - plačilo dolga - poplačan dolg - dolžnikove obveznosti - osebni stečaj dolžnika - namen osebnega stečaja in odpusta obveznosti - smrt stečajnega dolžnika - stečaj zapuščine
Za odločanje o spornem ugotovitvenem tožbenem zahtevku glede na okoliščine konkretnega primera pravnomočen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nad toženko ni relevanten. Za presojo obstoja sporne terjatve je tako bistveno le, da je tožnik kot zastavitelj poplačal terjatev upnika do toženke ter da je z dnem poplačila ta terjatev prešla nanj.
Sodišče prve stopnje je prezrlo, da z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja plačila obveznosti (izpolnitve terjatve) ter da z odpustom dolgov toženki terjatev upnika ni prenehala. Sodišče prve stopnje ni ustrezno (dosledno) upoštevalo, da je bilo v ponovnem sojenju dolžno odločiti o ugotovitvenem in ne o dajatvenem tožbenem zahtevku. Odločitev je nepravilno oprlo na določbo 409. člena ZFPPIPP glede pravnih učinkov odpusta obveznosti, ki bi bila uporabljiva v primeru odločanja o dajatvenem tožbenem zahtevku. Določba 409. člena ZFPPIPP namreč ne predpisuje prenehanja upnikove terjatve, za katero učinkuje pravnomočen odpust obveznosti, temveč govori o prenehanju upnikove pravice do sodnega uveljavljanja plačila takšne terjatve. Tovrstni odpust obveznosti ima torej za posledico zgolj neiztožljivost terjatev (glej prvi in drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP), ki pa še vedno obstajajo kot naturalne terjatve.
Po stališču pravne teorije in sodne prakse, ki jo citira že sodišče prve stopnje, je za utemeljenost obogatitvenega zahtevka (to velja tako za zahtevek po 190., kot tudi za zahtevek po 195. členu OZ) odločilno, ali prejemnik prejeti denar še ima oziroma ali ima kakšno nadomestno korist od porabljenega denarja. Če ga ima, ga mora vrniti oziroma mora vrniti nadomestno korist, če jo ima. Če je prejemnik denar porabil tako, da od njega nima več niti nadomestne koristi, pa je obstoj obveznosti vračila denarja odvisen od tega, ali je bil ob uporabi denarja v dobri veri, ali ne. V tem kontekstu sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 12 obrazložitve, da toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da denarja nima več. V tem kontekstu ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), ker sodišče prve stopnje toženke ni opozorilo na manjkajoče trditve in sodba zato zanjo predstavlja presenečenje. Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom namreč ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja. Dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča ne nastopi vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088767
ZIL-1 člen 14, 14/1, 14/2, 123. ZIZ člen 15, 272. ZUP člen 167. ZPP člen 243. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) (1973) člen 52.
Verjetnost je mogoče pojmovati tudi kot ohlapnejšo vezanost na pravila o ugotavljanju dejstev iz (18. poglavja) ZPP. ZPP se v postopku zavarovanja uporablja smiselno, opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega potrebi po fleksibilnosti in zapovedi hitrosti odločanja, ki zaznamujeta področje začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve.
Ena od pomembnih posledic je, da sodišče ni zavezano izčrpati celotne strankine dokazne ponudbe. Nadalje v postopku zavarovanja ni vedno smiselno vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedenca. "Izvedenska mnenja" v netehničnem smislu, tj. strokovne analize, ki jih po naročilu strank pred sprožitvijo postopka zavarovanja z začasno odredbo pripravijo strokovnjaki, so v tem postopku dopustna in lahko tudi dobrodošla dokazila. Tudi pravila o jeziku je dopustno okoliščinam zadeve primerno prilagoditi in zmehčati. Čeprav drugi odstavek 226. člena ZPP zapoveduje, da se listini, sestavljeni v tujem jeziku, priloži overjen prevod, bo včasih zato, ker se mudi, lahko sprejemljiv tudi strojni.
Aktualno v tipičnem primeru, kot je zadevni, v katerem se transnacionalna farmacevtska družba originator, "izumiteljica" zdravila in imetnica patenta zanj, in transnacionalna farmacevtska družba generik, ki želi takoj ob poteku patentne zaščite na trgu nastopiti z ekvivalentnim generičnim zdravilom, sočasno pravdata v več državah glede istega izuma, je nadaljnje procesno izhodišče pritožbenega sodišča, da v vsem tem vzporednem pravdanju ugotovitve o dejstvih iz ene sodne odločbe niso brez pomena za zaključek o obstoju istih dejstev v drugih sodnih postopkih. Kar je v sodni odločbi jasno in nedvoumno ugotovljeno, je v drugem postopku večinoma mogoče privzeti za resnično (kot dejansko domnevo), stranki pa dopustiti, da zatrjuje in dokazuje nasprotno.
Sodna praksa pritožbenih senatov EPU ima za uporabo in razlago ZIL-1 velik pomen. Kriterij za očitnost in posledično neinventivnost dozirnega režima je razumno pričakovanje uspeha. Alternativno je kriterij ta, ali bi strokovnjak glede na splošno skupno znanje in poznavanje stanja tehnike očitno poskusil narediti določen raziskovalni korak - v zadevnem primeru torej, ali bi v fazi II kliničnega testiranja očitno poskusil tudi z odmerkom enkrat dnevno.
Predlagateljica v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, ni z ničemer utemeljila svojega pravnega interesa za vstop v to pravdo. Navedla je le, da se v celoti sklicuje na predlog za stransko intervencijo, ki ga je podala toženka v odgovoru na tožbo, pri čemer je tovrstne trditve odgovora na tožbo mogoče upoštevati le v smislu instituta obvestitve drugega o pravdi (204. člen ZPP).
Toženkino zatrjevanje, da gre v primeru financiranja študijske dejavnosti za porabo javnih proračunskih sredstev, da je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati načelo učinkovitosti in gospodarnosti ter da bi neuspeh toženke pomenil izjemno velike finančne posledice za stransko intervenientko, je uveljavljanje kvečjemu ekonomskega interesa za vstop v pravdo, ki ne zadošča za dopustitev stranske intervencije.
Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZPP brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118, 118/1, 118/2. ZBPP člen 46, 46/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - dokazovanje - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila
Skladno z novejšo sodno prakso glede odmere denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, ki kot bistvena kriterija upošteva delovno dobo pri delodajalcu in možnosti delavca za novo zaposlitev, je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo v višini, kot je bila prisojena v primerljivih zadevah.
Da bi lahko presodilo, ali je toženka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, bi namreč morala toženka dokazati obstoj, pravilno vročitev in vsebinsko utemeljenost takega pisnega opozorila. To brez predložitve te listine in dokazila o njeni vročitvi ni mogoče.
zavrženje tožbe - upravičenost za zastopanje - skrbnik za poseben primer - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - poziv za dopolnitev vloge
ZPP v 78. členu določa, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Le-ta je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Sodišče je A. A. naložilo, da predloži ustrezen akt, iz katerega bo razvidno, da je upravičena zastopati tožnika, vendar tega sodišču v danem roku ni posredovala. Prav tako tudi ni izkazala, da izpolnjuje ostale z zakonom določene pogoje, da kot pooblaščenka zastopa tožnika v tem sporu. Tožnik pa tožbe tudi ni lastnoročno podpisal in jo vrnil sodišču.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - potek roka za pritožbo - vročilnica - datum vročitve - poštni žig
Iz vročilnice je razvidno, da je bil izpodbijani sklep z dne 19. 5. 2025 tožnici vročen 22. 5. 2025, zatobi tožnica zoper navedeni sklep lahko pravočasno vložila pritožbo do vključno 6. 6. 2025. Potrdilo o oddaji priporočene pošiljke, ki se nahaja na kuverti, pa potrjuje, da je bila pritožba na pošto oddana priporočeno 11. 6. 2025. Tožnica je pritožbo vložila po izteku pritožbenega roka.
ZŠtip-1 člen 87, 87/4. ZPP člen 126, 286, 286/4, 302, 302/3, 321, 321/3, 337, 337/1. ZDSS-1 člen 63, 72, 72/2, 74.
vračilo štipendije - delno zavrženje tožbe - razglasitev sodbe - vročitev sodbe - zapisnik glavne obravnave - podpis zapisnika - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Po uveljavljeni praksi praviloma sodišča po opravljeni glavni obravnavi sodbe ne razglasijo, temveč senat sprejme sklep, da se obravnava zaključi, sodba pa izda pisno. Sodba velja takoj, ko je razglašena, če pa ni javno razglašena, pa tedaj, ko je pisno dostavljena strankam. Slednje ne pomeni, da je sodišče spisalo sodno odločbo že z dnem njene izdaje, temveč je takrat zaključilo narok za glavno obravnavo in sprejelo odločitev.
Predložena dokazila skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZŠtip-1 ne potrjujejo, da je tožnica dijakinja, ki ima najtežje težave pri učenju. Razvidno je le, da je tožnica glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev opredeljena kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.
Pritožbeni očitek o kršitvi Konvencije o otrokovih pravicah in Ustave RS, zaradi vračila neutemeljeno izplačane štipendije za šolsko leto 2022/2023, ni utemeljen. Sodišče je tožbo v tem delu skladno s 63. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo, saj o vračilu prejetih zneskov štipendije za štipendijsko leto 2020/2021 še ni odločeno z dokončno upravno odločbo. Meritorno sojenje glede vračila neupravičeno izplačanih zneskov štipendije bo omogočeno, ko bo izdana tudi glede te odločitve dokončna upravna odločba. Nenazadnje tožnica ni izkazala obstoja pogojev za odločanje na podlagi molka organa po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - nedoločen izrek - objektivna identiteta tožbenega zahtevka - formalna in materialna pravnomočnost
Tožnika sta v prvem postopku postavila zahtevek tako, da sta zahtevala, da južni del parcele odmeri sodni izvedenec geodetske stroke, da to evidentira v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in da ta del dobi novo parcelno številko. Vendar do te odmere ni prišlo, ker je bil zahtevek zavrnjen. Nedoločen zahtevek - ki bi z geodetsko odmero in evidentiranjem v elaboratu lahko postal določen - je zato ostal nedoločen in je nedoločljiv: ostalo je nejasno, kaj predstavlja, obsega in kje natančno se nahaja "južni del parcele".
Ena izmed posledic materialne pravnomočnosti je tudi prepoved, da bi se o že razsojeni stvari ponovno odločalo.
V obravnavanem primeru, ko je zavrnilni del sodbe II P 802/2012 z dne 4. 5. 2016 nedoločen, ta del ne more postati materialno pravnomočen. Če predmet razsojanja ni določen in tako sploh ni možno ugotoviti, o čem je sodišče sprejelo odločitev (v obravnavanem primeru ni jasno, katera stvar predstavlja "južni del parcele"), zadeva ne more biti že razsojena.
socialni spor - molk organa - izdaja upravne odločbe - predsodni postopek - ustavitev postopka
V tej zadevi je bila izdana odločba organa prve stopnje potem, ko je bila že vložena tožba zaradi molka tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje. Zoper odločbo lahko zavarovanec (tožnik) vloži pritožbo, to pa pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v petem odstavku 80. člena ZDSS1-1 za ustavitev postopka.
Določba petega odstavka 80. člena ZDSS-1 se ne nanaša le na primere, ko je sodišče upravnemu organu naložilo izdajo novega upravnega akta, ta pa v določenem roku tega akta ne izda (tretji odstavek 82. člena ZDSS-1), temveč tudi na primere, kot je predmetni, torej ko upravni organ ne izda niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe in šele po vložitvi tožbe izda prvostopenjsko odločbo. Če bi bila izdana drugostopenjska odločba, bi sodišče moralo postopati po drugem odstavku 80. člena ZDSS-1, in od tožnika zahtevati, da v 15-ih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na izdani upravni akt. V primeru, ko je izdan prvostopenjski akt, pa je ključno, da je zoper njega dovoljena pritožba, kar pomeni, da ima stranka pravico, da najprej v predsodnem upravnem postopku uveljavlja presojo nove odločbe in nato uveljavlja sodno varstvo.
ZPSPP člen 1. SZ-1E člen 52. OZ člen 604, 604/1, 614, 614/1, 615, 615/1. ZPP člen 3, 3/3, 142, 142/4, 207, 207/2, 277, 318, 318/1, 318/1-4, 338, 338/2.
najem poslovne stavbe in poslovnih prostorov - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najemnega razmerja - prenehanje zakupa - molče obnovljen zakup - prepozen odgovor na tožbo - prekinitev postopka - nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka - prenehanje veljavnosti in uporabe zakona - novela SZ-1E - prenehanje najema s potekom določenega časa - nasprotovanje uporabi - zapadlost obveznosti na izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov - nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predlaganimi dokazi - domneva priznanja tožbenih trditev - nezmožnost izpodbijanja ugotovitve dejanskega stanja - izdaja odločbe o glavni stvari v času prekinitve postopka
Pravno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o najemu poslovne stavbe, sklenjene po 19. 6. 2021, ko je z uveljavitvijo SZ-1E prenehal veljati ZPSPP, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po določbah OZ o najemni pogodbi.
Okoliščine, ki niso bile (pravočasno) zatrjevane, temveč jih razkriva zgolj tožničino dokazno gradivo, ne ovirajo izdaje zamudne sodbe niti v primeru, če bi po materialnem pravu narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka. Če trditve o dejstvu ni, tudi ni nasprotja s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).
Prekinitev postopka zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad stranko, ki nastanejo po vložitvi pritožbe oziroma izteku rokov za opravo dejanj v pritožbenem postopku, ne ovira izdaje odločbe višjega sodišča (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).
ZD člen 1. ZEPEP člen 13, 15. ZEISZ člen 1, 5. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 17. ZPP člen 105, 105/3, 105b, 105b/1, 105/b/2, 108, 324, 343, 343/1.
V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.
ZFPPIPP člen 121, 121/2. ZPP člen 111, 111/2, 142, 142/3, 142/4, 149, 224, 224/1, 224/4.
vročanje sodnih pisanj - vročilnica - dokazna moč javne listine - vročitev s fikcijo - nastop fikcije vročitve
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku.
Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave - nedovoljeno navajanje novih dejstev v pritožbi - pasivnost toženca - posplošenost navedb stranke
Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, prav tako ni nasprotovala pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnila niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo njene navedbe iz dopolnitve tožbe za resnične.
ZIZ člen 15, 71, 71/2, 71/2-1, 71/2-4, 171. ZPP člen 343, 366.
izvršba na nepremičnino - predlog za odlog izvršbe - pogoji za odlog izvršbe - obstoj pravnega interesa - pristop k izvršbi na nepremičnino - umik izvršilnega predloga - ustavitev izvršbe - oprava izvršbe - prodaja nepremičnine na dražbi v izvršbi
Glede na upnikov umik izvršilnega predloga se neposredna izvršilna dejanja v izvršilni zadevi In 1657/2014 že od leta 2019 ne morejo več opravljati, saj je izvršilni postopek In 1657/2014 že zaključen. Navedeno pa pomeni, da dolžnik za odločanje o predlogu za odlog že ustavljene izvršbe In 1657/2014 nima več pravnega interesa. Vsebinska odločitev o predlogu za odlog namreč ne more več v ničemer izboljšati pravnega položaja dolžnika v izvršilni zadevi In 1657/2014, glede na to, da je bila ta izvršba že končana.
V primeru, ko je v teku več izvršilnih postopkov na isto dolžnikovo nepremičnino, se sicer opravi en sam, enoten postopek prodaje nepremičnine, saj upniki, na predlog katerih je bil pozneje izdan sklep o izvršbi, pristopijo k že prej začeti, vodilni izvršilni zadevi. V vodilni izvršilni zadevi se opravi postopek prodaje tudi, če je ta že bila ustavljena. Vendar pa se ne glede na navedeno o pravnih sredstvih dolžnika odloča v vsaki posamezni izvršilni zadevi posebej in lahko pride v teh zadevah tudi do različnih odločitev sodišča.