CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078506
ZIZ člen 272. ZPP člen 339, 339/2-1, 339/2-2, 339/2-8. URS člen 22, 23, 23/2.
začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - zavrnitev ugovora - kontradiktornost v postopku zavarovanja - ugovorne navedbe - ugovor aktivne legitimacije - pogoji za izdajo začasne odredbe - opredelitev do konkretiziranih in pravno pomembnih ugovorov - zahteva po obrazloženosti sodne odločbe - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - pravica do poštenega postopka - pravica do sodnega varstva - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - ugovor krajevne pristojnosti - pravila postopka v gospodarskih sporih - promet z gozdovi - predkupna pravica
V postopku zavarovanja se kontradiktornost nujno ne zagotavlja pred izdajo začasne odredbe, ampak šele naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev, kar je skladno z določbami ZIZ in stališči Ustavnega sodišča. Je pa zato še toliko bolj potrebno oziroma nujno, da se sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim odloča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, do ugovornih navedb tudi opredeli. V nasprotnem primeru, če sklep o ugovoru predstavlja le prepis navedb strank in nato v delu, ki naj bi predstavljal obrazložitev odločitve o ugovoru le prepis sklepa o začasni odredbi, je načelo kontradiktornosti dejansko izvotljeno. Ugovorne navedbe so dopustne in za odločitev pomembne, v izpodbijanem sklepu pa o njih ni najti razlogov. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča sam po sebi ne vpliva niti na pristojnost niti na pravila postopka. Zato morebiten napačen vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega (naravnega) sodnika. Pritožba pa ne zatrjuje, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ne bi bila določena skladno z vnaprejšnjimi pravili ZS, Sodnega reda in letnega razporeda dela sodnikov, kot tudi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje uporabilo kakšno določbo, ki jo sme uporabiti samo v gospodarskih sporih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00079150
DZ člen 136, 136/1, 151, 151/1, 151/2, 151/4, 160, 161. ZOsn člen 45. ZNP-1 člen 42, 102, 102/3. ZPP člen 340, 341, 365, 365/1, 365/1-3.
sporazum staršev - šolanje - varstvo koristi otroka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava - verjetno izkazana nevarnost - starševska skrb - vpis otroka v osnovno šolo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - sporazumno odločanje staršev o izvrševanju roditeljske pravice - ogroženost otroka
V skladu z ustaljenim stališčem v sodni praksi je v primerih, kot je obravnavani, ko je mld. otrok šoloobvezen in bi moral pričeti z obiskovanjem prvega razreda osnovne šole (45. člen ZOsn) ter se starša ne moreta sporazumeti o tem, katero osnovno šolo naj bi otrok obiskoval, odločitve pa ni mogoče odložiti (kot v predmetni zadevi, ko se prvi dan osnovne šole, 2. september 2024, naglo bliža in bo nastopil manj kot v roku 2 mesecev), potrebno, da sodišče za vmesno obdobje do končne odločitve o vpisu otroka, o tem odloči z začasno odredbo, ki jo mora nemudoma izdati.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da kogentnih določb 136. in 151. člena DZ, ki terjata, da o vprašanjih otrokovega izobraževanja starša odločata sporazumno, če pa sporazum ni mogoč, o tem odloči sodišče, ni mogoče zaobiti na način, kot je storila predlagateljica v predmetni zadevi, ko je brez soglasja nasprotnega udeleženca in brez odločitve sodišča pri Osnovni šoli 1 podala vlogo za vpis mld. A. A. v prvi razred Osnovne šole 1, ki ji je osnovna šola ugodila in izdala potrdilo o vpisu.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda pritožbenega roka - zavrnitev predloga - očitno neupravičen razlog - opravičljiva zamuda - nepričakovan dogodek - upravičen razlog za zamudo roka - primeren dokaz
Vsakršna bolezen ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne glede na njeno težo in vpliv na strankine psihofizične sposobnosti. Izpolnjen mora biti dodaten pogoj, da je bolezen ali poškodba nastopila nenadno in nepredvidljivo, saj sicer velja, da ima stranka dovolj časa, da si zagotovi prisotnost pooblaščenca na naroku oziroma, da preko pooblaščenca vloži ustrezno pravno sredstvo.
Stališče o nepravilnosti pri vročanju je le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog.
Tožnica (sicer pavšalnih) trditev o obstoju prometne nesreče in v tej posledici zatrjevanih utrpelih poškodb in težav ni z ničemer izkazala, saj ni predložila nobene uradne (policijske ali zdravstvene) dokumentacije ali predlagala izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko predstavljala zanesljiv in objektiven dokaz, dokaz z njenim zaslišanjem pa ni primeren v ta namen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078423
OZ člen 18, 29, 59, 59/2. ZASP člen 31, 80, 80/1, 80/2, 137, 137-1, 168, 168/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2.
procesna legitimacija - stvarna legitimacija - konkludentno soglasje - pogajanja - odložni pogoj - učinkovanje ex tunc - pravica radiodifuzne retransmisije - pravica radiodifuzne retransmisije oddaj RTV-organizacij - avtorsko delo - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - licenčna analogija
Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe.
Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo.
Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasproti sebi kartel strank s primerljivo močjo, kot je njena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078126
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZVPot-1 člen 2. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. OZ člen 87, 87/1. ZPP člen 180, 180/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - verjetnost obstoja denarne terjatve - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - težko nadomestljiva škoda - določitev vsebine pravnega standarda - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - odlog izpolnitve obveznosti - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - vsebina tožbe - posledice ničnosti pogodbe - kondikcijski zahtevek - obresti
Povedano drugače: Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).
Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno (in že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot nepremoženjskem področju), pa ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza standardu težko nadomestljive škode.
začasna odredba - pravno sredstvo - ugovor kot pravno sredstvo - stroški ugovora - taksna tarifa - odvetniški stroški
Upnik nima prav, da je v tem postopku treba upoštevati določbo tar. št. 31/3 OT, po kateri se ugovor zoper predlog za začasno odredbo (stroške katerega je upnik dolžan povrniti dolžniku) ovrednoti zgolj s 50 % iz tar. št. 19 OT, kar pa predstavlja 1500 točk in ne 3000 točk. Sodišče prve stopnje je glede na vrednost spornega predmeta 546.461,16 EUR storitev pravilno ovrednotilo po tar. št. 19 OT, in sicer s 3000 odvetniškimi točkami (upnik temu ne nasprotuje oziroma to okoliščino izrecno priznava). Ker gre za ugovor kot pravno sredstvo, pa od teh 3000 točk pravilno tudi ni prisodilo samo 50 % (kot to določa tar. št. 31/3 OT), ampak je odmerjeno število točk dolžniku prisodilo v celoti, tj. 100 %. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer res zmotno sklicevalo na tar. št. 31/3 OT, vendar to nima pomena, kot mu ga pripisuje upnik. Sklicevalo se je na napačno tar. št. OT, ampak je odločilo pravilno. Po tar. št. 31/7 OT iz X. poglavja Posebnega dela OT, ki jo je po presoji pritožbenega sodišča treba uporabiti v konkretnem primeru, se namreč odvetnikova storitev odmeri po tar. št. 19 OT in ne zgolj s 50 % iz tar. št. 19 OT.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078151
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZVPot-1 člen 2. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 180, 180/3.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - preprečitev težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - določitev vsebine pravnega standarda - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - implementacija direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - odlog izpolnitve obveznosti - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).
Tako se s precejšnjo stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe in verjetnosti obstoja terjatve na vračilo preplačanih zneskov - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se določbe ZIZ in nacionalna sodna praksa razlagajo lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
stranska intervencija - pravni interes za stransko intervencijo - pritožba - neplačilo sodne takse - umik pritožbe - pravnomočnost sodbe - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti
Predlagateljica ni plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo niti ni uspela s predlogom za taksno oprostitev, zato se je njena pritožba v skladu s 105.a členom ZPP s potekom roka za plačilo sodne takse štela za umaknjeno. Ker zoper sodbo ni bilo več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je ta postala pravnomočna, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe pa je bilo utemeljeno izdano.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu s sklicevanjem na odločitev sodišča v omenjeni pravnomočni zadevi pravilno zaključilo, da predlagateljica ni imetnica 100% (pa tudi ne manjšega) poslovnega deleža prve toženke, zato njen pravni interes za stransko intervencijo na strani tožene stranke ni izkazan.
posojilna pogodba - komu se izpolnjuje - upravičenec - vračilo posojila - dokazi in izvajanje dokazov - metodološki napotek
V predmetni zadevi razen pisne posojilne pogodbe (in opomina na vračilo posojila) ni drugih dokazov, kot izpovedbe strank in prič. Kadar gre za tako dokazno situacijo ne gre drugače, kot da sodišče presoja prav vse podrobnosti izpovedb in na ta način ugotovi, katera je prepričljivejša.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodni izvedenec ni odgovoril na zastavljena vprašanja s strani sodišča, temveč je zgolj navedel, da je pred dokončnim odgovorom potrebno pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke, ob tem pa predlagal, da upoštevajoč ugotovljeni kognitivni upad pri tožnici, na s strani sodišča zastavljena vprašanja o delazmožnosti tožnice odgovori izvedenec psihološke stroke. Ker prvi odstavek 249. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da pridobi izvedenec pravico do povračila stroškov in nagrado za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, ko je odgovoril na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče, je ključno vprašanje, ali je izvedenec izpolnil nalogo, ki mu jo je naložilo sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da sodni izvedenec v tej zadevi ni izpolnil svoje naloge. Sodni izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je sodišče naložilo, prav tako k sodelovanju ni pritegnil dodatnega specialista klinične stroke, da bi lahko upoštevajoč ugotovitve dodatno imenovanega sodnega izvedenca klinične stroke podal izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je sodišče le seznanil, da je potrebno pred dokončnim dogovorom pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sodni izvedenec upravičen do priznanja nagrade za pisno izdelavo izvida in mnenja skladno s 40. členom Pravilnika. Kot pravilno opozarja toženec, bi sodni izvedenec lahko v primeru nejasnosti zaprosil sodišče za nadaljnja pojasnila, saj je sodni izvedenec strokovni pomočnik sodišča. Nenazadnje pa bi glede na dokazni sklep sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2023, k izvedovanju lahko sam pritegnil ustreznega specialista. Zaradi obrazloženega sodnemu izvedencu ni mogoče priznati nagrade po 40. členu Pravilnika.
Tožnica v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje (materialne) aktivne legitimacije, da je upravičena do povračila škode, ki jo uveljavlja kot stroške gasilskih intervencij zaradi ravnanj toženke. Slednje je namreč v nasprotju z ZGas. Trajno in nemoteno opravljanje gasilstva, ki je obvezna lokalna javna služba (javna gospodarska služba), zagotavljajo občine in država (prvi odstavek 2. člena ZGas).
Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stroške gasilske intervencije krije občina in ne osebe v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka 43. člena ZGas. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZGas in ustaljeno sodno prakso je namreč občina tista, ki ima regresno pravico do povzročitelja škodnega dogodka. Smisel materialnopravnih določb ZGas glede povračila stroškov gasilskih intervencij je namreč varovanje gasilstva kot javne službe, ki mora biti ves čas zagotovljeno, zato je pomembno, da gasilska društva nastale stroške intervencij poenostavljeno zahtevajo od občine ali države. Slednji pa na podlagi regresne pravice, pridobita povrnjene stroške intervencij, ki so jih zaradi (sodno ugotovljene) odgovornosti povzročili tretji (četrti in peti odstavek 43. člena ZGas).
plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa - zaslišanje strank - stroški postopka - pavšalne trditve
Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).
Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
ZMZPP člen 4, 48, 48/1, 48/2, 86, 86/2. ZPP člen 18, 18/3, 365, 365-3.
ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - kriterij stalnega prebivališča - tuj državljan - začasno bivanje v Sloveniji
Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.
pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Toženčev zahtevek v zadevi P 162/2023 je obligacijsko pravne narave in ne ustvarja stvarnopravnih posledic, zato ne more predstavljati predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari oziroma odločitev v pravdi, kjer tožnica vtožuje izpraznitev in izročitev nepremičnine, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je.
neobrazložen odgovor na tožbo - pogoji za izdajo zamudne sodbe - zamudna sodba - laična pritožba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo
Drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da so navedbe odgovora na tožbo take, kot zadoščajo za ugovor nevednosti zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar je pomembno, da pri postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi upnik v predlogu za izvršbo ne navaja konkretiziranih trditev o vtoževani obveznosti. Zato se tudi dolžniku ne nalaga, da bi moral v ugovoru podati konkretne trditve - glede na procesno gradivo, ki ga ponudi s predlogom za izvršbo upnik, namreč tega tudi ne more. Povsem drugače pa je v pravdi, ko mora tožeča stranka v tožbi (poleg drugega) navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Vse to omogoča toženi stranki, da tudi ona poda določne trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam. Če takih določnih (obrazloženih) trditev ne poda, že navedeni 278. člen ZPP določa, da se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je seveda eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).
prepozen odgovor na tožbo - posledice neodgovora na tožbo - zamudna sodba - oderuška pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker toženec ni (pravočasno) odgovoril na tožbo, je sodišče pravilno upoštevalo, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je namreč domneva o priznanju resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev.
ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 155, 165, 165/1, 365, 365-3.
stroški postopka - uspeh stranke
Sicer sodišče v 5. točki pravilno ugotavlja, da je po modifikaciji tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2023 v sporu uspela le deloma. Odpravljena je bila drugostopenjska odločba toženca z dne 26. 1. 2023, prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 17. 9. 2022, pa je bil nadomeščen z novim izrekom z dodatno stvarno razbremenitvijo pri delu "brez vsiljenega tempa in ritma dela v ergonomsko - mikroklimatsko urejenem delovnem okolju". Da so bile določene časovne razbremenitve pri delu tožnici že priznane v prvostopenjskem upravnem odločanju, ne pomeni, kot to zmotno razlaga sodišče, da je tožnica uspela le v 50 % deležu. Ključna je ugotovitev v 6. točki citiranega sklepa, da je za pravilno uporabo 154. člena ZPP bistveno že to, da sta toženčevi upravni odločbi kot nepravilni in nezakoniti odpravljeni. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, saj je bila tožnici v sodnem postopku priznana dodatna stvarna razbremenitev, ki bo skupaj z ostalimi razbremenitvami zagotavljala, da se tožnici kljub nadaljnjemu opravljanju svojega dela, zdravstveno stanje ne bo poslabševalo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov v višini postopka v višini 931,47 EUR.
vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - vročitev s fikcijo - z nezakonitim postopkom odvzeta možnost stranki obravnavanja pred sodiščem
Tožencu je bila pravilno (s fikcijo vročitve) vročena tako pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24.5.2021 s prilogami kot tudi vabilo stranki na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 25.5.2023 z vabilom na zaslišanje stranki. Tožencu tako ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.