V tožbi tožnica zatrjuje, da je že iz fotografij razvidno, da so robniki postavljeni v razmiku približno 30 cm, da so nepovozni in da iz tal štrlijo okoli 5 cm. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da bi se tožnica ob uporabi povprečne skrbnosti mogla in morala zavedati, da takšna ovira onemogoča uporabo poti za vožnjo s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo. Za zaznavo takšnega dejstva ni potrebno posebno strokovno znanje, saj je ovira očitna in vidna že na fotografijah. Da gre tako pri robnikih kot pri brežini za oviro na poti, lahko zazna tudi nekdo, ki ne vozi traktorja. Tožnica je bila že pred postavitvijo spornih robnikov seznanjena, da vožnje s traktorjem zaradi pričetih del na toženkinih nepremičninah niso možne oziroma so otežene. Zato je lahko sklepala - kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - da bo zaradi novo postavljenih ovir vožnja onemogočena. Od tožnice kot povprečno skrbne osebe se pričakuje, da čim prej preveri, ali takšno (novo) stanje ovira oziroma onemogoča izvrševanje njene posesti, predvsem vožnje s traktorjem.
Utemeljeno toženec opozarja, da izvedenski organ ni pojasnil koliko strani je dejansko obsegal zdravstveni karton. Sodišče z zdravstvenim kartonom ni razpolagalo, saj ga je pridobil izvedenski organ. Le-ta je zgolj pavšalno navedel, da naj bi zdravstveni karton obsegal od 201 do 300 strani. Ker glede obsega zdravstvenega kartona ni podatka niti v podanem izvedenskem mnenju, razen tega izvedenski organ tudi ni odgovoril na vloženo pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj obrazložitev sodišča, da verjame izvedenskemu organu, ne zadostuje za priznanje spornih stroškov.
Dejstvo, da se izrek sodne odločbe glasi le na izplačilo plače, še ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v celoti plačan neposredno upniku - delavcu. Po prvem odstavku 280. člena OZ je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila plače, ki je po zakonu obdavčena, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče davke in prispevke v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.
V izrekih sodb delovnih sodišč po sedanji sodni praksi ni določena obveznost plačila davkov in prispevkov, saj bi bila taka odločitev v delovnem sporu preuranjena. Obveznost plačila davkov in prispevkov namreč nastane šele, ko dolžnik - delodajalec v korist upnika dejansko opravi plačilo. Zneski, navedeni v izvršilnih naslovih, so tako bruto zneski, s čimer je o terjatvi odločeno le po temelju. Konkretizacija višine terjatve, to je neto zneska, ki ga bo upnik dejansko prejel na svoj račun, pa je stvar izvršilnega postopka, ob upoštevanju vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov. Prav zato, ker se v izvršbi le dokončno konkretizira višina terjatve, o kateri je bilo (po temelju) odločeno v izvršilnem naslovu, ne gre za kršitev načela formalne legalitete oziroma nedopusten poseg v izvršilni naslov. Razlaga izreka izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ni nedopustna, s tem v izvršilno sodišče še ne preseže svojih pooblastil.
Glede na pojasnjeno sta tako po presoji višjega sodišča za odločitev o pritožbi ključna dva poudarka. Prvi je, da v izvršilnem naslovu določeni bruto znesek prejemka še ne pomeni, da je pravilna izpolnitev dolžnikovo nakazilo celotnega bruto zneska neposredno na upnikov račun. Drugo, kar je bistveno, pa je, da je določitev končnega, konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, v domeni izvršilnega postopka, kar ni v neskladju s formalno legaliteto.
Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj je, kot je predlagal upnik, dovolilo izvršbo za celoten prisojeni bruto znesek plače po izvršilnem naslovu, čeprav bi bilo v nasprotju s kogentnimi davčnopravnimi predpisi, če bi upnik celoten bruto znesek plače prejel na svoj račun. Povedano še drugače, dolžnik je davke in prispevke od bruto prisojene plače dolžan odvesti ter plačati na druge ustrezne račune in ne upniku, upoštevaje izpodbijani sklep o izvršbi pa bi moral dolžnikov dolžnik iz dolžnikovega denarnega dobroimetja upniku prenakazati celoten bruto znesek. Upnik bi torej na ta način sam neposredno prejel več, kot bi glede na kogentno davčnopravno zakonodajo smel.
Utemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo vlogo z dne 14. 5. 2025 kot obrazloženo vlogo med postopkom in toženki priznalo strošek 450 točk po Odvetniški tarifi (OT). V navedeni vlogi je toženka uveljavljala kršitev določb ZPP v zvezi s sklepom o postavitvi izvedenca oziroma nasprotovala vprašanju, na katerega naj bi odgovoril. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe, toženka pa bi kršitev določb ZPP lahko pravočasno uveljavljala v naslednji vlogi ali na naslednjem naroku za glavno obravnavo, ni šlo za potreben strošek postopka. Glede vloge toženke z dne 3. 2. 2025 pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je šlo za obrazloženo vlogo v postopku, čeprav je šlo le za obrazložen dopis, s katerim je toženka sodišču odgovorila, da zahtevanih dokaznih listin ne more predložiti, ker z njimi ne razpolaga.
V tem primeru je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu utemeljeno priznalo 2 x po 11,00 EUR in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
V tej zadevi je bila tožba očitno vložena pravočasno in je bil k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt. S tem je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje. Ugotavljanje pravne koristi oziroma pravnega interesa za tožbo v tem primeru ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamično upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je posledično tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Upoštevaje navedeno sodišče ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, ker tožnik naj ne bi izkazoval pravovarstvene potrebe oziroma pravnega interesa. S takim postopanjem je sodišče tožniku odvzelo pravico do pravnega varstva.
V spornih vlogah je tožnik le ponovil dosedanje navedbe. Sodišče prve stopnje je zato omenjene vloge utemeljeno štelo zgolj za obrazložene dopise, ne pa za obrazložene vloge med postopkom, ki bi vplivale na sam postopek in za katere se prizna 225 točk.
Sodnemu izvedencu s tem, ko je potoval le enkrat na sodišče in nato nazaj, lahko skladno s četrtim odstavkom 41. člena Pravilnika pripada le ena nagrada, ki mu je bila že priznana.
Sodišče pri presoji, ali je (stvarno in krajevno) pristojno, upošteva tožnikove tožbene trditve in dejstva, ki so sodišču znana (t.i. kompetenčno dejansko stanje).
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru posegov v čast in dobro ime, torej ko je poseženo v osebnostne pravice, škodljiva posledica nastane v oškodovančevi zasebni sferi. Duševne bolečine zaradi okrnitve časti in dobrega imena nastanejo v okolju, kjer oškodovanec živi in dela, kjer uživa določen ugled in kjer ga okolica vsakodnevno dojema oziroma vrednoti, kar utemeljuje izbirno krajevno pristojnost sodišča na območju tožnikovega prebivališča po pravilu o kraju nastanka škodljive posledice po prvem odstavku 52. člena ZPP (forum laesionis).
Videz nepristranskosti sodišča bi krnila in bi bila lahko zato razlog po 6. točki 70. člena ZPP okoliščina, da v tej pritožbeni stečajni zadevi, s katero se posega v premoženje, ki ga je pritožnik pridobil ravno na račun neutemeljene obsodbe in odvzema prostosti, kot poročevalec sodeluje sodnik, ki je bil član kazenskega senata prve stopnje, ki je dolžniku izrekel obsodilno sodbo, ki je bila nato z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, kar je nazadnje vodilo do oprostilne sodbe. Ti pomisleki pa izgubijo vso moč ob dejstvu, da je ta sodnik tedaj glasoval zoper obsodilno in za oprostilno sodbo, vendar je bil preglasovan.
Pritožnik je terjatev, ki mu je bila z navedeno sodbo nazadnje tudi pravnomočno prisojena, pridobil že 15. 11. 2018, ko je postala pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil oproščen kaznivega dejanja poskusa uboja. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2016 z dne 29. 4. 2019 je postal pravnomočen 15. 5. 2019 in je torej pritožnikova odškodninska terjatev v njegovo premoženjsko sfero prešla pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti.
Pozneje najdeno premoženje je v celoti objektiven pojem. Gre za premoženje, ki v prejšnjem stečajnem postopku ni bilo upoštevano. Zato niso pravno izvajanja o dejanskem ali dolžnem zavedanju upnice, ki je predlagala začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem, da to premoženje obstaja, že in še ko je sodelovala v nezaključenem postopku pritožnikovega osebnega stečaja.
Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je četrti odstavek 411. člena ZFPPIPP v nasprotju z ustavo, je prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti te določbe.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.
Upravitelj je po oceni višjega sodišča ustrezno pojasnil, da je strokovnega pomočnika najel zato, ker za opravljeno storitev nima potrebnih znanj in izkušenj. Pojasnila upravitelja zadoščajo za presojo, da gre za storitev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja.
V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
S plačilom sodne takse po izteku roka ali delnim plačilom takse ni zadoščeno zavezančevi obveznosti, da takso plača v za to predvidenem roku. Ker ZPP nima določb o delnem plačilu takse, je taksno obveznost treba obravnavati kot nedeljivo obveznost. To pa pomeni, da taksa ni plačana, če ni plačana v celoti. Vsaka od navedenih okoliščin zato terja ugotovitev, da predpostavka za meritorno obravnavanje ugovora - plačilo sodne takse za postopek z ugovorom - ni podana. V takem primeru pa je zakonska pravna posledica domneva umika ugovora.
Iz ustavnih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotavljati brezplačno sodno varstvo oziroma brezplačno vlaganje pravnih sredstev. Oboje je lahko pogojeno s plačilom sodnih taks. Če pa je plačilo takse procesna predpostavka za vsebinsko odločanje, jo mora stranka, glede na zgoraj pojasnjeno, plačati pravočasno in v celoti. V kolikor tega ne stori, se vloga šteje za umaknjeno, pri čemer ne gre za nesorazmerno posledico, kot skuša prikazati pritožba.
Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.
Pritožbeno sodišče ob izdaji sklepa, s katerim je popravilo sodbo sodišča prve stopnje, pravdnih strank ni poučilo o možnosti vložitve pritožbe, ker je štelo, da zoper izdan sklep pritožba ni dovoljena. Vrhovno sodišče je ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije predstavilo drugačno stališče, s katerim je tudi utemeljilo zavrženje vloženega pravnega sredstva. Toženec je predlog za dopustitev revizije vložil na podlagi prepričanja (zmote), da pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča ni dovoljena, pri čemer njegovo prepričanje ni bilo posledica nepoznavanja jasnega pravnega pravila. V opisani procesni situaciji mu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ker pritožbe ni vložil v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča.
Tožnik s tožbo zahteva povrnitev stroškov popravila napake na kupljenem vozilu in ta strošek opredeljuje kot svojo škodo. Vendar pa je pri tem pomembno, da gre pri stroških, ki so kupcu nastali, ker je napako sam odpravil, za škodo (navadna škoda), ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Tak jamčevalni zahtevek (ne glede na njegovo poimenovanje), podvržen posebnim pravilom, ki veljajo za jamčevalne zahtevke, kupcu ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ priznavata tako teorija kot sodna praksa. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, pa je posledično uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti za to vrsto škode izključena.
Glede na sedanjo ureditev s stekom pogojev za izvršbo preneha prej izdana začasna odredba.
Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. To med drugim velja tudi za določbe ZPP o pravočasnosti pritožbe.