ZPP člen 274, 274/1, 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12.
litispendenca - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - vezanost na pravnomočno sodbo - nedopustna tožba - zavrženje tožbe zaradi ugovora pravnomočno razsojene stvari - identiteta tožbenih zahtevkov - nasprotna tožba
Če je tožnik menil, da je on lastnik stvari, glede katere je toženka v prvi pravdi uveljavljala, da je lastnica ona, je imel možnost v tisti zadevi ponuditi dejstva in dokaze, da je lastnik on. V tisti zadevi je torej – ob spoštovanju procesnih pravil o tem, do kdaj lahko navaja dejstva in dokaze – imel možnost vzbuditi tolikšen dvom o obstoju tožničine lastninske pravice, da bi to privedlo do zavrnitve toženkinega zahtevka. Ker ni uspel, ga veže pravnomočna sodba. Če bi sodišče ponovno razpravljalo o dejstvih, s katerimi bi tožnik v pravnomočno razsojeni zadevi mogel doseči zavrnitev zahtevka, bi izvotlilo učinek pravnomočnosti. Prvi sodbi bi bila odvzeta lastnost trdnosti in zanesljivosti. Pravnomočna sodba v zadevi P 47/2021 zato ne vodi zgolj k neutemeljenosti zahtevka v obravnavani zadevi, ampak preprečuje njegovo vsebinsko obravnavanje.
URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1. ZKolT člen 11, 28.
kolektivna tožba - postopek za oceno ustavnosti zakona - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - uporaba neveljavnega zakona - obrazloženost sklepa
Neutemeljen je očitek, da je sodišče prekinilo postopek zaradi presoje ustavnosti določb, ki jih v postopku ne bo moglo uporabiti. Stališče sodišča prve stopnje o protiustavnosti je usmerjeno v zakonsko ureditev, po kateri o reprezentativnosti upravičenega vlagatelja odloča sodišče. Gre za določbi 28. člena ZKolT, v kateri je med pogoji za odobritev kolektivne tožbe določeno izpolnjevanje pogojev glede reprezentativnosti tožeče stranke, in 11. člena ZKolT, ki za postopek s kolektivno tožbo določa smiselno in subsidiarno uporabo ZPP. Ti dve določbi sta bili vsebovani že v prvotnem zakonu (ZKolT 2017) in sta po uveljavitvi ZKolT-A ostali nespremenjeni. Sodišču prve stopnje se zato v izreku izpodbijanega sklepa ni bilo treba omejiti na ZKolT 2017.
pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - uveljavljanje bistvenih kršitev v pritožbi - prekluzija glede procesnih kršitev - vabilo priči za zaslišanje - pravilno vabljenje
Če je tožena stranka menila, da priča ni bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, bi morala kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Izhodiščno je trditveno (in posledično dokazno) breme vedno na tožniku, glede na procesno aktivnost strank pa se lahko tekom postopka spreminja ter prenaša. Zaradi sklepčne, čeprav skope obrambe obeh toženk se je po vložitvi obeh odgovorov glede obeh toženk to breme zopet vrnilo k tožniku.
Iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja zanikanje dejstev, ki jih je prva toženka navedla v svojem odgovoru. Navedba, da je toženka vozila odpadni material na tožnikovo nepremičnino, ne vsebuje zanikanja navedbe toženke, da je tako ravnala izključno po izrecnem naročilu tožnika in v prepričanju, da ima za to potrebna dovoljenja.
Drži, da prva toženka za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Vendar bi bilo to pomembno šele v trenutku, ko bi bile njene trditve prerekanje, torej sporne, in bi kot take terjale dokazovanje.
zavrženje tožbe kot prepozne - materialni prekluzivni rok - seznanitev s kršitvijo - prenos dejavnosti - prenehanje delovnega razmerja
Tožnica je bila najkasneje v septembru 2024 seznanjena s tem, da ji toženka ne priznava obstoja delovnega razmerja na podlagi zatrjevanega prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 20. 11. 2024, torej več kot dva meseca po tem, ko je izvedela za zatrjevano kršitev, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno. Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.
Pomembno je, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ni podal nobenih trditev in dokazov. Navedel je le, da "se glede verjetnosti obstoja terjatve sklicuje na navedbe in dokazne predloge, podane v okviru zgoraj podanih navedb iz predloga za ugotovitev ničnosti". Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji na splošnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s predlogom v kolektivnem delovnem sporu) in ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežnega predloga, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00089364
ZIZ člen 15, 55, 55/1, 55/1-11. SPZ člen 152, 152/2, 154. OZ člen 1034. ZPP člen 355, 366.
glavni dolžnik - realni dolžnik - hipoteka - ugasnitev hipoteke s potekom časa - prenehanje hipoteke - izbris hipoteke iz zemljiške knjige - potek časa - stečaj glavnega dolžnika - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - prijava terjatve zoper glavnega dolžnika v stečajnem postopku - porok - odgovornost poroka - odgovornost zastavitelja - akcesornost
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru odločanja o ugovoru presojati navedbe dolžnika, da je hipoteka v materialnopravnem smislu ugasnila zaradi poteka prekluzivnega roka. Hipoteka s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve namreč ne preneha že sama zase oziroma po samem zakonu, temveč je potreben še njen izbris iz zemljiške knjige.
Dolžnik sicer pravilno poudarja, da je sam v razmerju do upnika le realni in ne tudi osebni dolžnik. Upniku torej dolžnik ni dolžan plačati uveljavljane terjatve, temveč le jamči zanjo z zastavljeno nepremičnino. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, ki ga iz navedenega dejstva izpelje dolžnik, da zato določbe 1034. člena OZ o pretrganju zastaranja terjatve, ki velja za poroka, ni mogoče uporabiti tudi za realnega dolžnika. Položaja poroka in zastavnega dolžnika (ki ni hkrati tudi glavni dolžnik) sta si namreč v bistvenem podobna. Oba odgovarjata za tuj dolg, odgovornost obeh je akcesorna, razlika je le v tem, da je odgovornost zastavnega dolžnika po višini omejena na zastavljeno nepremičnino. S pretrganjem zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika zato pride tudi do pretrganja zastaranja terjatve zoper realnega dolžnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00089810
ZPIZ-2 člen 63, 63/1. ZPP člen 254.
izvedensko mnenje - osebni pregled pri sodnem izvedencu - III. kategorija invalidnosti - priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja
Če lahko sodni izvedenec poda svoje mnenje na podlagi medicinske dokumentacije, osebni pregled zavarovanca ni nujen.
Ob uveljavljenem načelu oficialnosti, načelu materialne resnice, temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred socialnim sodiščem je potrebno pri vprašanju meje, do katere seže razreševalna obveznost sodišča iz materialnoprocesnega vodstva izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki pa mora ohraniti nepristranskost.
Stranki sta s sklenitvijo poravnave zasledovali cilj (namen), da dokončno rešita vse spore v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi vse ostalo iz naslova delovnega razmerja, na način, da se odpovesta vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih lahko imeli druga do druge. Cilj (volja) tožnice ob sklenitvi poravnave je bil, da s tožencem čim hitreje zaključi sodelovanje, ker je delovno razmerje z njim štela za škodljivo, saj ji je povzročil ogromno škodo (kar mu je očitala tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je bila prav tako sklenjena ta sodna poravnava); zato se je odpovedala ostalim terjatvam zoper toženca iz delovnega razmerja, torej tudi predmetni odškodninski.
Pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem ugovora, da je zaradi finančne stiske zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Takšen ugovor ne odgovarja na vprašanje, ali v času, ko je bil poslovodja, ni mogel vplivati na to, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka bi namreč moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje družbe (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo zneska, založenega za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
izdaja odločbe brez izvedbe naroka - pasivnost toženca
Toženec je s svojo pasivnostjo, ko ni ponudil trditev in dokazov po tem, ko je tožnica tožbo dopolnila, onemogočil morebitno drugačno presojo sodišča prve stopnje.
Toženec na dopolnitev tožbe ni odgovoril, prav tako ni nasprotoval pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da po njegovem mnenju dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnil niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini.
Za uspešno izpodbijanje dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič bi morala pritožnica s konkretiziranimi in argumentiranimi razlogi zasejati razumen dvom v njeno pravilnost. Tega pritožnica ni dosegla, saj njen očitek ostaja na ravni izraženega nestrinjanja s sprejeto dokazno oceno.
zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za odgovor na tožbo - opravičljiv razlog za zamudo - opravičljiva zamuda - dolžna skrbnost - pravni pouk - soglasje za mediacijo
Pritožnikovo ravnanje, ko je na sodišču oddal le soglasje k postopku mediacije, odgovora na tožbo pa ne - kljub prejetemu pravnemu pouku, da ga mora vložiti ne glede na podano soglasje za mediacijo, je bilo premalo skrbno. Ne gre za opravičljiv razlog za zamudo pri oddaji odgovora na tožbo.
ZD člen 173, 173/3, 212, 212-1, 213, 213/1, 214. ZPP člen 224.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - kdo mora biti napoten na pravdo - stranka, katere pravica je manj verjetna - spor o obsegu zapustnikovega premoženja - manj verjetna pravica dediča - pogodba o dosmrtnem preživljanju - dokazna moč javne listine - izpodbijanje pogodbe - pravočasno vložena pritožba - opredelitev do navedb odgovora na pritožbo - navedbe po roku za pritožbo - neupoštevne navedbe
V primeru spora o obstoju premoženja, ki naj bi spadalo v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje obstoj takšnega premoženja.
Na pravdo je bila pravilno napotena pritožnica, ki izpodbija veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je v tej fazi postopka bolj verjetna pravica sodedinje, ki je izkazana z veljavnim notarskim zapisom, ki je javna listina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00089262
OZ člen 352, 352/1, 360. ZPP člen 337, 337/1.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - pritožbena novota - splošno znana dejstva - epidemija - trditveno breme - začetek teka zastaralnega roka - trenutek nastanka škode - pretrganje zastaranja - odprava disciplinske odločbe - obstoj protipravnosti
Zatrjevati je treba tudi splošno znana dejstva, ker sme sodišče skladno z razpravnim načelom upoštevati le tisto, kar je zatrjevala ena ali druga stranka. Tožnik bi moral na prvi stopnji zatrjevati konkretna življenjska dejstva, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja zastaranja.
Na tek zastaralnega roka ne vpliva odločitev o protipravnosti oziroma pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je najprej ugotovilo, kdaj je tožnik lahko uveljavljal svojo odškodninsko terjatev in kot začetka teka zastaralnega roka ni štelo datuma pravnomočnosti sodb, s katerima sta bila sklepa o disciplinski sankciji razveljavljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - POGODBENO PRAVO
VSL00088873
ZKZ člen 25, 28, 46. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 34, 38, 38/1. ZOR člen 46, 50, 50/1.
tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - prenehanje zakupne pogodbe - ničnostni razlogi - zakup kmetijskega zemljišča - kršitev prisilnih določb ZKZ - določenost in določljivost predmeta pogodbe - obveznosti zakupnika - vsebina pogodbene obveznosti - zakupnina - predmet zakupa - predmet nakupa - strešna kritina - kršitev razpravnega načela - nezatrjevana dejstva - kršitev pravice do izjave - odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku - neupoštevanje navedb in dokazov
Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo.
Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti njegove ohlapnejše opredelitve, je zajeti tudi vse tiste situacije, ko pogodbeni stranki v naprej ne moreta točno poznati vseh elementov, ki bodo vplivali na to, da se uresniči izpolnitveno ravnanje, pa tudi dogovorjeni pogodbeni namen oziroma kavza pogodbe, kot tudi ne, kakšen točno bo obseg izpolnitvenega ravnanja in dosežen rezultat. Tak je tudi konkretni primer, saj pogodbeni stranki v naprej nista mogli natančno vedeti, kakšna dela in kakšen material bo potreben za obnovo objekta in sta zato vsebino obveznosti toženca kot zakupnika določili glede na končni rezultat (objekt bo obnovljen). S tem sta njegovo obveznost dovolj določljivo opredelili, saj se ob izostanku drugačne pogodbene določbe domneva, da sta pogodbenika imela v mislih, da bo obnovljen objekt imel običajne lastnosti potrebne za njegovo običajno uporabo, pri čemer je jasno, da ta obveznost v nobenem primeru ni mogla biti večja od izgradnje novega objekta.
Storilec je v zahtevi za sodno varstvo trdil, da mesto, na katerem je parkiral, ni označeno kot intervencijska pot po Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo prepričati, katera pravna določba na tistem mestu velja. Iz spisovnega gradiva izhaja, da na mestu prekrška ni bilo označbe za intervencijsko pot, kot je določena v prilogi 15: 5300 - druge linijske in ploščinske označbe k v času storitve očitanega prekrška veljavnega Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Res je storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška zapisal, da je parkiral na intervencijski poti, vendar gre za razlago predpisa, storilec ne more "priznati" pravne določbe, ki dejansko ne velja.
stroški začasnega zastopnika - pravica do povrnitve stroškov - predujem za začasnega zastopnika - stroški odvetnika
Pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika ni odvisna od izida postopka, temveč gre za povrnitev stroškov dela s strani sodišča postavljenemu začasnemu zastopniku. Glede na to je nepomembno vprašanje, kdaj je bil izdan sklep o priznanju stroškov začasne zastopnice.
Tožnik, ki je predlagal postavitev začasne zastopnice, je dolžan plačati potrebne stroške začasne zastopnice ne glede na to, ali gre za plačilo iz vnaprej položenega predujma ali pa za plačilo stroškov po izčrpanju predujma. Od koga in na kakšen način bo tožnik kasneje uveljavljal te stroške, za odločitev o stroških začasne zastopnice ni pomembno.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00088941
OZ člen 193, 771. ZOdv člen 5, 5/3, 17, 17/5. ZBPP člen 48. ZPP člen 7, 95.
neupravičena obogatitev - plačilo stroškov - pravnomočna odločba - zastopanje po odvetniku - brezplačna pravna pomoč - zastopanje na podlagi odločbe o bpp - stroški stranke postopka - plačilo za delo - prevzemnik naročila - obveznosti prevzemnika naročila - izročitev denarnih sredstev - dajanje računa - obseg vrnitve - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - kršitev razpravnega načela - bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe
Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu".
Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage.
Toženec je teku zamudnih obresti nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.
Tožnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve. Dokaznemu standardu verjetnosti obstoja terjatve je zadoščeno, če so podane okoliščine, ki govorijo v prid zaključku, da ta terjatev obstoji, kar ni podano. Za verjeten obstoj terjatve ne zadostuje zgolj sklicevanje na mnenja oziroma priporočila specialistov in njihovo svetovanje o zdravljenju v tujini. Sodna praksa je pri ugotavljanju obstoja dejstev glede obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe stroga, zato je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za navedeno predložiti dokaze.