ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 200.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - rok za vložitev tožbe - zagovor - sodna razveza
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 6. 11. 2015 vabila na zagovor in ga seznanila z razlogi nesposobnosti. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita.
Tožnik je po mnenju sodnega izvedenca zmožen za lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen ter brez dalj časa trajajoče hoje po neravninah. Da bi se lahko opredelilo, ali je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v svojem poklicu, torej delo kmeta na svoji kmetiji, je potrebno natančno opredeliti katera dela v okviru te dejavnosti lahko tožnik še opravlja, in koliko (manj ali več kot 50 %) je zmanjšana njegova delovna zmožnost za svoj poklic. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Upoštevaje ustavno odločbo U-I-392/98, je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 10. 6. 2015 po uradni dolžnosti ponovno odmeril starostno pokojnino, ker je ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeno starostno pokojnino priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, tj. od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene starostne pokojnine že od 10. 6. 2002 dalje oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena starostna pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do starostne pokojnine.
dokaz s sodnim izvedencem - dokaz z zaslišanjem izvedenca - trditveno in dokazno breme - postavitev drugega izvedenca - izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov
Sodni izvedenec poda svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, sodišče pa lahko odloči, da mnenje in izvid lahko poda tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 553. člena ZPP). To pa pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje ustno zaslišalo omenjenega sodnega izvedenca, brez da bi pravdni stranki to ustno zaslišanje sploh predlagali. Le če bi pravdni stranki soglasno predlagali, da sodišče ne izvede ustnega zaslišanja sodnega izvedenca, bi sodišče lahko opustilo izvedbo dokaza z izvedencem v tem delu.
izredna socialna pomoč - zavrženje tožbe - poprava tožbe
Tožniki v postavljenem roku niti kasneje, tožbe niso dopolnili skladno s pozivom sodišča. Niso si postavili ustreznega pooblaščenca ali tožbe sami podpisali, niti niso predložili izpodbijane prvostopenjske odločbe in dokazil v zvezi z izpolnitvijo pogojev za vložitev tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa. Prav tako niso zaprosili za brezplačno pravno pomoč. Ker niso ravnali v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi oziroma dopolnitvi tožbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po 3. odstavku 88. člena v zvezi s 5. odstavkom 108. člena ZPP in tožbo zakonito zavrglo.
pogodba o leasingu - odstop od pogodbe - posledice odstopa od pogodbe - vpliv začetka stečajnega postopka na terjatev stečajnega upnika iz obojestransko odplačne pogodbe - načela stečajnega postopka - pogodba o lizingu - stečaj lizingojemalca - upoštevanje vrednosti predmetov lizinga pri ugotavljanju višine v stečaju prijavljene terjatve
Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da začetek stečaja vpliva na razmerje med pogodbenima strankama. Tožeča stranka je kljub temu, da končni obračun v skladu z določbami pogodbe ni bil izdelan, svojo terjatev v celoti (brez upoštevanja vrednosti predmeta lizinga) prijavila v stečaj in sicer po stanju v trenutku začetka stečaja. V stečajnem postopku veljajo načelo enakega obravnavanja upnikov, zlasti pa načelo hitrosti postopka in načelo koncentracije postopka. Prav zaradi zadnjih dveh ni mogoče odlagati trenutka, ko bi prišlo do poračuna, v nedogled. Pravna razmerja stečajnega dolžnika po zaključku stečaja ne morejo ostati odprta in nerešena, kot bi se zgodilo, če bi sodišče tožeči stranki terjatev priznalo v celoti, do zaključka stečaja pa predmeti lizinga še ne bi bili prodani4. Poleg tega bi priznanje celotne terjatve pomenilo, da ima tožeča stranka v trenutku začetka stečaja tako terjatev iz naslova kršitve pogodbe (izračunano brez upoštevanja vrednosti predmetov lizinga) kot lastnino nad predmeti lizinga. Oboje skupaj pa presega škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitve pogodbe o lizingu. V taki situaciji je zato potrebna intervencija sodišča, da ugotovi višino terjatve, ki ustreza nastali škodi.
Pri tem pa je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstva, da je predmete lizinga izbral lizingojemalec, da je bil glavni namen pogodbe o lizingu financiranje in da je pogodbo o lizingu kršil lizingojemalec. V nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava je, da mora lizingodajalec nositi vse rizike v zvezi z bodočo prodajo predmetov lizinga, ki jih je izbral lizingojemalec. Nad lizingojemalcem je bil začet stečaj, iz njegove sfere izvira položaj, ko je treba razmerje med pogodbenima strankama zaključiti, zato je materialnopravno napačno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri izračunu upoštevalo vrednost, ki jo bo lahko tožeča stranka dosegla, ker naj bi se ji ne mudilo s prodajo.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7.. ZPIZ-2 člen 3, 25, 148, 148/1.. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposlena oseba
Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.
Paulijanska tožba mora vsebovati oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo dejanje brez učinka v razmerju do upnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006176
- člen 1.. ZDR člen 43, 184, 184/1.. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/1, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2.. ZVZD člen 5, 6, 8. 14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - soprispevek
Tožnik je bil razporejena na delo na gradbišče. Ko je prišel do polovice štiri metrskega odra, se je deska na gradbenem odru v višini 70 do 80 cm od zemlje obrnila, postavila pokončno, tožnik pa je padel na medenico in moda, nato pa z odra na tla ter se pri tem poškodoval. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik se je v času dogodka, nahajal na gradbenem odru, ki je bil visok med 70 in 80 centimetrov, ko je prišlo do nesreče pri delu. Ni šlo torej za delo na višini. Zaradi dejstva, da oder ni bil ustrezno zavarovan, pa ni mogoče šteti, da je dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, s tem postala nevarna. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je torej bistveno, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka ravnala krivdno.
Z začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih, to je od 1. 2. 2017 dalje, tožnica ne izkazuje več pravne koristi za odpravo izpodbijanih odločb. Z veljavnostjo ZSVarPre-E glede na 8. člen namreč Center za socialno delo postopka vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih solastnica je tožnica, v korist tožene stranke na podlagi izpodbijanih odločb ne bo začel oziroma se bo postopek za vpis te zaznambe, v kolikor je že bil začet, po uradni dolžnosti ustavil, v primeru, da pa je bil vpis že realiziran, pa se bo ta zaznamba po uradni dolžnosti izbrisala.
Pritožba zoper sodbo bi bila pravočasna, če bi bila priporočeno na pošto oddana najkasneje v petek 31. 3. 2017. Iz poštne ovojnice je razvidno, da je bila na pošto priporočeno oddana dne 3. 4. 2017, kar pomeni, da je bila vložena po preteku zakonskega 15-dnevnega roka. Torej prepozno. Sodišče prve stopnje jo je zato na podlagi 343. člena ZPP zakonito zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00002291
URS člen 54, 56. ZZZDR člen 4, 4/2, 5a, 5a/2, 116. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 18, 21. ZPP člen 8.
roditeljska pravica - odvzem roditeljske pravice - otrokova korist - načelo najblažjega posega - pravica do družinskega življenja - tehtanje pravic - pravica do stikov - nepravdni postopek - zastopanje po odvetniku - preiskovalno načelo - možnost sodelovanja v postopku - pravdna sposobnost
Pri tehtanju za izbiro tako drastičnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, mora sodišče upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka), predvsem, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. Ta je med nasprotno udeleženko in njenim sinom nedvomno obstajal, saj je deček živel pri njej in z njo dobrih sedem let, bila je njegova primarna skrbnica, navezava je bila velika in predstavljala mu je ogromen del njegovega življenja, toda deček (zaradi njene osebnostne motnje) na svojo mater ni mogel vzpostaviti varne navezave. Ob tem je izvedenec ugotovil, izhajajoč iz shizofrenega procesa in osebnostne strukture nasprotne udeleženke, da z veliko verjetnostjo misli, da nikdar ni zmogla poskrbeti za otrokove potrebe. Po kritičnem dogodku (prisostvovanju umoru, čiščenju stanovanja in trupla ter "obredni" pripravi trupla ter poslavljanju) je bil deček prav zaradi tega dogodka (akutna reakcija na stres, ki je v veliki intenzivnosti trajala nekaj dni) hospitaliziran, pri njem pa so zaznali, da gre za travmatiziranega otroka. Zanj in njegovo (duševno) zdravje je bilo ključno, da so se po kritičnem dogodku vse službe zelo hitro in ustrezno vključile ter reagirale, kar je ublažilo njegovo stisko in preprečilo drugačno travmatsko reagiranje na dogodek. Po zaključku hospitalizacije je bil nameščen v rejniško družino, ki zanj predstavlja spodbudno okolje in ki ga potrebuje tudi v bodoče, nasprotna udeleženka pa mu ga ni in mu ga tudi ne bo zmogla zagotoviti. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki temelji na vrsti izvedenih dokazov, da pri dečkovi mami obstaja veliko tveganje za ponovno izgubo stika z realnostjo in tveganje agresivnih oblik vedenja, blažjega ukrepa od odvzema roditeljske pravice ni mogoče izbrati.
ZDCOPMD člen 3.. ZEPDSV člen 7, 18, 19.. ZDR-1 člen 126, 126/2.
nadurno delo - mobilni delavci - evidenca o izrabi delovnega časa - evidenca opravljenih ur dela - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. S tem je podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.
odločba o stikih - spremenjene okoliščine - pravica do stikov - otrokova korist
Sodišče izda novo odločbo o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.
Osnovna usmeritev družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Korist otroka je zato glavno načelo tudi pri odločanju sodišča o otrokovih stikih s starši. Res je pravica do stikov tako pravica staršev kot pravica otroka, vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Upoštevaje otrokovo korist sta zato oba starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike. Pri tem je dolžan tudi aktivno ravnati in pri otroku vzpostaviti ustrezen pozitiven odnos do stikov. Po drugi strani pa mora tisti od staršev, ki mu gre pravica do stikov opustiti vse, kar bi drugemu oteževalo vzgojo otroka
Četudi sredstvo, s katerim storilec grozi, ni sposobno, da bi z njim drugemu lahko dejansko ogrozil življenje ali telo, je kaznivo dejanje grožnje podano, če je z njim storilec glede na videz sredstva ali okoliščine objektivno lahko vzbudil pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti. Upoštevaje prepričljivo in skladno izpovedbo oškodovanke ter dejstvo, da je predmetni vžigalnik dejansko izgledal kot ročna bomba, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obdolženi pri oškodovanki dosegel ne le subjektivni temveč tudi objektivni občutek osebne ogroženosti.
Predlog za obnovo postopka, končan s pravnomočno sodno odločbo, ni vložen po odvetniku, niti ni izkazano, da bi vlagateljica imela pravniški državni izpit. Zato je predlog za obnovo sodnega postopka, ob uporabi 91. člena ZPP, zakonito zavržen.
ZDSS-1 člen 6c, 53.. KPJS člen 35.. ZPol člen 86.. ZObr člen 98f.. ZSOVA člen 40.. ZVNDN člen 106.. ZIKS-1 člen 221.. ZSPJS člen 25.. ZPP člen 18.
kolektivni delovni spor - dodatek za stalnost - kolektivna pogodba - skladnost kolektivnih pogodb z zakonom
KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, temveč 52. člen ZSPJS določa, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Bistvo obravnavanega kolektivnega spora ni nezakonitost oziroma neustavnost določbe 35. člena KPJS, ki ne določa dodatka za stalnost, temveč nestrinjanje predlagatelja s tem, da je prvi odstavek 52. člena ZSPJS posegel v določbe področnih zakonov, ki so pred uveljavitvijo novega plačnega sistema določali višino dodatka za stalnost ter nestrinjanje z njegovo višino, določeno v drugem odstavku 52. člena ZSPJS.
Ker predlagatelj po vsebini ne izpodbija kolektivne pogodbe, ne gre za kolektivni spor, tudi če je sicer formalno zahtevek iz predloga oblikovan tako, da predlagatelj z njim izpodbija zakonitost določbe kolektivne pogodbe. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zavreči skladno z 18. členom ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Predmet konkretnega postopka je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku je očitala, da je spornega dne po prihodu na delo v prostore tožene stranke, kjer se ob začetku delovnega dneva odrejajo naloge, po odreditvi teh nalog odklonil opravo dela in ob tem izražal nezadovoljstvo v zvezi z uresničevanjem svojih pravic, brez dovoljenja zapustil delovno mesto in odšel do pisarne direktorja tožene stranke, nato pa ponovno odklonil delo in dodal, da pri toženi stranki ne želi več opravljati dela in naj mu ta odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožnik z odklonitvijo dela naklepno huje kršil svoje delovnopravne obveznosti. Sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh odločilnih dejstev. Ni ugotovilo, ali je tožnik dejansko odklonil opravljanje tisti dan odrejenega dela ali le na splošno opravljanje nadur. Zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZDR-1 člen 110.. ZSReg člen 8, 8/1.. ZGD-1 člen 515.. OZ člen 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom - ničnost - družba z omejeno odgovornostjo - zakoniti zastopnik
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podpisnik tudi po letu 2006 dejansko poslovodja toženke, je lahko s tožnico sklenil sporazum o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da je tožnici po tem sporazumu prenehalo delovno razmerje z dnem 10. 6. 2016. Ker dne 11. 5. 2016 pogodba o zaposlitvi s tožnico ni več obstajala, je toženka ni mogla odpovedati, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična (35. člen OZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Tožena stranka je z namenom racionalizacije in stroškovne optimizacije dela sprejela sklep o številu izvajalcev na posameznih delovnih mestih in zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu voznik I s 44 na 43 delavcev. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces na način znižanja stroškov dela, tako da lahko dosega optimalne finančne rezultate in racionalizira poslovanje in izboljša organizacijo dela. Tožena stranka je sprejela odločitev o zmanjšanju števila delavcev tudi za druga delovna mesta. Glede na slabše finančno poslovanje tožene stranke je torej obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in ni šlo za fiktivnost razlogov.